UPRS Sklep IV U 58/2025-9

I. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Odločitev o stroških postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe se pridrži za končno sodno odločbo.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odredil zavezanki - tožnici, da mora v roku 90 dni po vročitvi te odločbe odstraniti zgrajen betonski zid na parceli št. 000, k.o. A., ki je v njeni lasti; če tožnica v odrejenem roku ne bo izvršila odrejenega ukrepa, se kot način prisilitve v skladu z 298. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) določi denarna kazen, tožnica pa mora o izvršitvi odrejenega ukrepa takoj obvestiti inšpektorat (1. točka izreka), odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (2. točka izreka) in da posebni stroški v postopku niso nastali (3. točka izreka).

2Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil.

3Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišču je predlagala, da izpodbijano odločbo odpravi ter ustavi inšpekcijski postopek, priglasila pa je tudi stroške postopka.

4Tožnica pa je hkrati s tožbo vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe. V njem navaja, da bi jo z izvršitvijo akta prizadela težko popravljiva škoda, pri čemer pa javna korist ter korist toženke ne bi bila v ničemer prizadeta (drugi odstavek 32. člena ZUS-1), saj je ureditev parkirišča na navedeni nepremičnini, za katero je bistven obstoj spornega zidu¹, eksistencialnega pomena za tožnico in za opravljanje njene dejavnosti, kakor tudi za njeno najemnico, B., d.o.o. Prav tako je predlagana začasna ureditev stanja (odložitev izvršitve odločbe) na predmetnem območju potrebna, s potrebno izkazano stopnjo verjetnosti. Navaja, da torej predlaga izdajo začasne odredbe na podlagi drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Tožnica ima registrirane dejavnosti: 55.100 (Dej. hotelov ipd. nastanitvenih obratov), 55.900 (Dr. nastanitvene dej.), 56.112 (Okrepčevalnice ipd. obrati) in 68.200 (Odd. in obrat, lastnih ali najetih neprem.), ukvarja se z nudenjem nastanitev in omogoča rezervacije svojih apartmajev. V sklopu svoje ponudbe je gostom na voljo tudi urejeno parkirišče, ki je osvetljeno in pod stalnim videonadzorom. Trgovina B., d.o.o., najema pritlične prostore C. Pojasnjuje, da če bi morala odstraniti sporni zid, bo to imelo obsežne in dolgotrajne negativne učinke na tožničino poslovanje. Če ne bo imela več na razpolago svojega lastnega urejenega parkirišča, bo njena ponudba za nastavitve takoj postala manj zanimiva in priljubljena za potencialne stranke. Nastanitve, ki jih nudi tožnica, se namreč nahajajo v strogem centru zgodovinsko bogatega in turistično priljubljenega mesta A., v tem delu mesta pa je zelo težko najti parkirno mesto. Ne samo to, vsa parkirišča, ki so v neposredni bližini, za parkiranje med delovniki, v časovnem obdobju od 6.00 do 15.00, predvidevajo plačilo 1,00 EUR za vsake 2 uri parkiranja, plačilo vnaprej pa ni mogoče (prikazano na fotografijah A41 - A44). Težko si je predstavljati, da bodo gostje tožnice vstajali pred 6.00 uro, da bodo pravočasno plačevali parkirnino in se izognili kazni. V takšnem primeru je jasno, da si bodo raje poiskali drugo nastanitev. Preden si je tožnica zagradila in s tem uredila svoje parkirišče, je bilo stanje na njeni nepremičnini nevzdržno. Zaradi pomanjkanja javnih parkirišč, ki ne zadostujejo za vse dnevne obiskovalce mesta A., so se na tej nepremičnini neprestano nahajali neznanci, ki so iskali dodatna parkirna mesta, prehode in bližnjice do mestnega jedra. Na parkirne površine se je odmetavalo odpadke, zlasti v nočnem času so zaradi bližine mestnega jedra bile površine parkirišča pogosto uporabljene za uriniranje, prav tako so bili na njih živalski iztrebki lastnikov psov, ki so menili, da jim za to ni treba poskrbeti. Celotno območje je izgledalo zanemarjeno, brez vsakršnega reda (parkiranje vsepovprek), posledično odvračajoče za urejenega in zlasti tujega gosta, ki pričakuje tudi določeno varnost in zlasti predvidljivost. Zato nastanjeni gostje, ki so večinoma tujci, niso mogli najti prostega parkirnega mesta na tožničini lastni nepremičnini, zaprte (zaparkirane) so bile izhodne in vhodne poti, dostava za trgovino nujnih zalog je bila onemogočena. Pogosto se je zgodilo tudi, da zaradi napačno postavljenega vozila, ki je zaparkiralo druge, gostje niso mogli odpeljati, kar je povzročalo še dodatne zaplete. Šele ko je tožnica dostop na svoje parkirišče zaprla in s tem omejila, se je stanje izboljšalo in ima tako ponovno na voljo parkirna mesta za svoje goste ter ji nihče več ne ovira dostavne poti za potrebe tožnice in njene najemnice. V zvezi s tem je tožnica pridobila tudi izjavo svoje najemnice, B., d.o.o., v kateri ta izpostavi, da je bila zaradi predhodnih okoliščin dostava do trgovine otežkočena in včasih celo onemogočena. Šele po tem, ko se je tožnica lotila ureditve parkirišča, se je stanje normaliziralo in iz tega razloga tudi B, d.o.o. naproša, da se takšno stanje ohrani. V času neurejenega stanja pa je prišlo tudi do incidentov, saj so do parkirišča neovirano dostopali razni nepridipravi, ki so povzročali škodo na lastnini tožnice in enkrat celo fizično obračunali z ženo zakonitega zastopnika tožnice (kot izhaja iz kazenske sodbe Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I K 43095/2022, z dne 24. 2. 2025). Tudi takšni in podobni incidenti kažejo na pomen zavarovanja zasebne lastnine, kar je na takšnem območju mogoče storiti le z njeno ograditvijo ter označbami zasebne lastnine. Šele stanje, kot je v naravi razvidno danes (prilagajo se fotografije sedaj urejenega in zaprtega parkirišča), kaže na urejeno lastninskopravno stanje, na varnost, prostornost in zaupanje, v primerjavi s prejšnjim stanjem, ko je nepremičnino tožnice lahko uporabljal prav vsak, le tisti, ki bi jo želeli in so jo nujno potrebovali (npr. B., d.o.o., za dostavo blaga v trgovino - drugih dostopnih poti na tem območju namreč ni, saj gre za mestno jedro, kjer dostava s tovornimi vozili ni mogoča), je niso mogli uporabljati. Sedaj pa je to območje zamejeno z zidom, reklamnimi panoji "C.", zavarovano z videonadzorom in z urejenim dostopom preko zapornice, s plačilnim sistemom obračunavanja parkirnine. Območje je sedaj čisto in zlasti prosto za potrebe parkiranja gostov, lastnika in dostave B., d.o.o.

5Tožnica je toženki podala ponudbo za odkup celotne nepremičnine z naslovom Ulica 1, s parkingom vred (gre za parcele 001, 002 in 000, vse k.o. A.) za 3.500.000 EUR, kar je toženka zavrnila z izjavo z dne 5. 5. 2025. Gre torej za visoko vrednost, tako objektov kot spornega prostora, pri čemer se nepremičnine, ki so sicer proste vseh bremen, pretežno uporabljajo za poslovno dejavnost. Zato ima zavarovanje tega območja, z njegovo zagraditvijo in s tem zavarovanjem zasebne lastnine pred nepovabljenimi tretjimi, neprecenljiv pomen za tožnico oz. bi ji odsotnost tega (ponovno) povzročila nepopravljivo škodo.

6Nikakor ne gre zanemariti tudi stroškov, ki jih bo tožnica utrpela, če bo morala še pred sodno kontrolo zakonitosti izrečenega inšpektorskega ukrepa odstraniti sporni zid. V ta namen bo morala plačati gradbena dela, odvoz odpadnega materiala in vzpostavitev predhodnega stanja na parceli. Poleg tega pa bodo zapravljeni tudi stroški, ki jih je tožnica imela s predhodno postavitvijo spornega zidu.

7Z izvršitvijo izpodbijanega akta bo nepopravljiva škoda nastala tako tožnici kot tudi njeni najemnici, B., d.o.o., saj bosta obe ostali brez urejenega in varnega parkirišča ter neovirane dostavne poti. Tožnica bo zaradi tega utrpela obsežno materialno škodo v obliki izgubljenega dobička, zaradi večjega števila potencialnih gostov, ki si bodo nastanitev iz tega razloga raje poiskali drugje, pa tudi zaradi zmanjšanja višine najemnine oz. celo odpovedi najemne pogodbe s strani B., d.o.o.,² ki brez redne dostave ne bo mogla več poslovati na tej lokaciji. Kljub temu, da višine škode v tem trenutku ni mogoče točno definirati (tožnica sicer ocenjuje, da bi se njeni prihodki lahko zmanjšali tudi za polovico, če pa se bo v predmetni zadevi odločalo več let, pa bi pri njej lahko posledično nastopili resni likvidnostni problemi ali celo razlogi za insolventnost), vendar pa nastala škoda nikakor ne bi bila majhna ali zanemarljiva ter bi jo bilo težko, če ne nemogoče popraviti, saj bi bilo opravljanje dejavnosti tožnice onemogočeno oz. vsaj bistveno oteženo. Izguba najemnice, kot je B., d.o.o., prav tako zagotovo predstavlja nepopravljivo škodo, saj se življenjske navade potrošnikov hitro spremenijo in interes za uporabo teh poslovnih prostorov za trgovino ugasne. Prav tako gre za stabilnega in zanesljivega poslovnega partnerja - v konkretnem primeru najemnice. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da gre za upoštevno škodo, če je verjetno izkazan poseg v opravljanje dejavnosti, ki bi tožnico pomembno prizadel.³

8Z izdajo predlagane začasne odredbe tudi javna korist ne bo prizadeta. Stanje v naravi v tem trenutku nikakor ni primerno za vzpostavitev javne pešpoti in bi kaj takšnega celo ogrožalo varnost pešcev. Toženka tudi še ni začela nobenih postopkov, s katerimi bi uresničila vzpostavitev javne pešpoti, ki je predvidena z relevantnim OPPN. Začasna ureditev s predlagano začasno odredbo se torej kaže kot nujno potrebna, da se prepreči nastanek obsežne materialne škode ter nedopusten in nesorazmeren poseg v tožničino opravljanje dejavnosti ter v tožničino lastninsko pravico. S tem ne bo prišlo do nobenega negativnega vpliva na javno korist, kvečjemu do pozitivnih vplivov, saj sporni zid odvrača sprehajalce, da bi hodili preblizu stavbe na nepremičnini s parc. št. 003, k.o. A., s katere odpadajo omet in deli napušča (simsi). Prav tako pa je v javno korist, da so mestni predeli urejeni in vami, ne pa zanemarjeni, brez reda in zaradi dostopa vsakogar tudi nevarni.

9Toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe prereka vse navedbe tožnice ter predlaga, da sodišče njen predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Navaja, da tožnica ni izkazala nobene od kumulativno predpisanih predpostavk za njeno izdajo. Morala bi v svojem predlogu konkretno navesti dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oz. obliko škode, ter utemeljiti, da je ta škoda zanjo težko popravljiva, vse to pa tudi izkazati s stopnjo verjetnosti. Škoda, ki naj bi tožnici nastala z izvršitvijo izpodbijane odločbe, mora biti v zvezi s tem zatrjevana konkretizirano, tako po temelju kot tudi po višini, česar ni storila. Tožnica pa sploh ni izkazala niti verjetnosti nastanka težko popravljive škode, saj v zvezi s tem sploh ni podala nobene trditvene podlage. S tem tožnica ni izkazala že prvega pogoja za izdajo predlagane začasne odredbe. Tožnica zgolj pavšalno in nekonkretizirano zatrjuje, da bi jo z izvršitvijo izpodbijanega akta prizadela težko popravljiva škoda, ne da bi v zvezi s tem navedla kakršnokoli konkretno okoliščino. Neutemeljeno zatrjuje, da naj bi bila ureditev parkirišča na zadevni nepremičnini, za katero je bistven pogoj obstoj spornega zidu, eksistencialnega pomena za tožnico in njeno najemnico in za opravljanje njene dejavnosti ter dejavnosti njene najemnice, B., d.o.o. Tožnica ni namreč ničesar pojasnila v zvezi s potrebnostjo parkirišča za opravljanje njene dejavnosti, nedvomno pa parkirišče za opravljanje njene dejavnosti sploh ni eksistencialnega pomena. Tožnica tudi sploh ni registrirana za dejavnost, ki zadeva delovanje parkirišča. Sporni zid pa za funkcioniranje obravnavanega parkirišča sploh ni pomemben, kaj šele potreben. Tožnica namreč zamolči, da je parkirišče, na katerega se sklicuje, povsem normalno obratovalo vrsto let pred tem. Zato ureditev parkirišča in v zvezi s tem postavitev spornega zidu tudi ni in nikakor ne more biti eksistencialnega pomena za opravljanje njene dejavnosti. Sicer pa, če bi tožnica sploh bila registrirana za dejavnost, ki zadeva delovanje parkirišča, z ničemer ni pojasnila, zakaj bi bil obstoj spornega zidu sploh pomemben, kaj šele bistven oz. potreben za ureditev parkirišča, ki je v enakem obsegu delovalo tudi pred postavitvijo spornega zidu. Tožnica zatrjuje, da naj bi bilo parkirišče in v zvezi s tem sporni zid eksistencialnega pomena za njeno najemnico, B., d.o.o. Pogoj za izdajo začasne odredbe je namreč nastanek težko popravljive škode tožnici in ne tretji osebi, zaradi česar je zatrjevanje o domnevno težko popravljivi škodi na strani najemnice tožnice za to zadevo nepomembno, pa tudi sicer neutemeljeno.

10V nadaljevanju predloga naj bi tožnica podrobneje pojasnila zatrjevano težko popravljivo škodo, česar pa ni storila. V zvezi s tem celo pravno povsem zgrešeno zatrjuje, da gre pri terminu težko popravljive škode za pravni standard, ki ga mora sodišče v vsaki posamični zadevi napolniti z relevantnimi konkretnimi okoliščinami, kar pa ne drži. Gre namreč za dolžnost stranke, ki predlaga izdajo začasne odredbe, in ne sodišča, pri čemer pa v zvezi s tem tožnica sploh ni navedla pravno relevantnih okoliščin. Ni namreč pojasnila, zakaj naj bi bil obstoj spornega zidu sploh pomemben, kaj šele bistven za ureditev parkirišča. Zato je njeno zatrjevanje "če tožnica ne bo imela več na razpolago svojega lastnega urejenega parkirišča, bo njena ponudba za nastanitve takoj postala manj zanimiva in priljubljena za potencialne stranke" brez vsakršne dejanske osnove. Sporni zid namreč sploh ni potreben, kaj šele nujen za parkirišče tožnice.

11Z ničemer tudi ni izkazano zatrjevanje tožnice, da je bilo stanje na njeni nepremičnini, preden si je zagradila parkirišče, nevzdržno, saj da so se tam neprestano nahajali neznanci in živalski iztrebki, površine parkirišča so bile uporabljene za uriniranje in da je celotno območje izgledalo zanemarjeno. V dokaz teh svojih navedb namreč tožnica ni predložila nobenega dokaza.

12Tožnica še zatrjuje, da po zgraditvi spornega zidu nihče več ne ovira dostavne poti najemnici, B., d.o.o. Pogoj za izdajo začasne odredbe je nastanek težko popravljive škode tožnici in ne tretji osebi, zaradi česar so za izkaz težko popravljive škode domnevne težave tretjih oseb povsem nepomembne in neupoštevne.

13Z ničemer tožnica tudi ni izkazala, da naj bi nepridipravi povzročali škodo na njeni lastnini. Na kakšni njeni lastnini ter kakšna škoda in kdaj naj bi nastala škoda, tožnica ni niti pojasnila, kot tudi ni pojasnila, kakšno zvezo ima s tem sporni zid. Sicer pa s spornim zidom tožnica sploh ni ogradila svoje nepremičnine, saj je z njim le pregradila dotlej enotno parkirišče skupaj s parkiriščem toženke, s tem pa preprečila peš in vozno povezavo z nepremičninami, ki se nahajajo za spornim zidom, ki je tam vedno obstajalo desetletja in je bila tudi urejena tako v preteklem kot tudi aktualnem prostorskem aktu. Povsem nepomembno pa je tudi sklicevanje tožnice na kazensko ovadbo Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I IK 43095/2022 z dne 24. 2. 2025, ki nima prav nobene zveze s spornim zidom.

14Neutemeljeno se tožnica sklicuje tudi na ponudbo toženke za odkup celotne nepremičnine z naslovom Ulica 1. Poleg tega, da je šlo pri njej (cena 3,500.000,00 €) za toženko povsem nerealno ponudbo, pa zavrnitev takšne nesprejemljive ponudbe niti s to zadevo, kaj šele s predlogom za izdajo začasne odredbe nima prav nikakršne zveze in z njim tožnica tudi v ničemer ne utemeljuje predloga za izdajo začasne odredbe.

15Niti obsežna domnevna materialna škoda v obliki izgubljenega dobička, ki jo zgolj pavšalno zatrjuje tožnica, ne more predstavljati težko popravljive škode. Tožnica namreč zgolj pavšalno in nekonkretizirano omenja večje število potencialnih gostov, ki da si bodo nastanitev poiskali drugje, ne da bi navedla kakršnekoli konkretne številke ali da bi pojasnila, zakaj bi ta škoda bila težko popravljiva. Zato sploh ni mogoče oceniti, ali je ta škoda res težko popravljiva. V svojem predlogu niti ne poskuša približno definirati domnevne težko popravljive škode. Zaradi tega pa je brez vsakršne osnove njeno zatrjevanje, da škoda, ki naj bi ji nastala z izvršitvijo izpodbijane odločbe, ne bi bila majhna oz. zanemarljiva. S takšnim zatrjevanjem tožnica dejansko priznava, da ji z odstranitvijo spornega zidu sploh ne bi nastala nobena škoda. Obstoj oz. odstranitev spornega zidu namreč zagotovo ni v nikakršni vzročni zvezi z opravljanjem dejavnosti tožnice. Zato se tožnica tudi povsem neutemeljeno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS (VSRS) I Up 247/2021 z dne 23. 12. 2021. Tožnica pogoja nastanka težko popravljive škode ni izkazala. To potrjuje tudi sklep VSRS I Up 312/2009 z dne 13. 8. 2009. V njem je VSRS odločilo, da če je zatrjevana škoda v celoti nekonkretizirana in je težko popravljiva škoda le zatrjevana, ni pa obrazloženo, zakaj naj bi takšna škoda bila težko popravljiva, nastanek težko popravljive škode ni izkazan.

16Poleg tega pa tožnica tudi ni izkazala, da z izdajo začasne odredbe ne bo prizadeta javna korist. Območje, na katerem je tožnica v začetku leta 2024 zgradila sporni zid, je namreč po prostorskem aktu (Odlok o občinskem podrobnem prostorskem načrtu (OPPN) za območje starega mestnega jedra, Uradni list RS, št. 23/2021; v nadaljevanju Odlok) opredeljeno kot sestavni del prehoda za pešce (označenega s puščicami), pri čemer pa po 8. členu Odloka ("Celotno območje OPPN mora biti javno dostopno za pešce") zapiranje ali kakršnokoli fizično omejevanje dostopov skozi prehode ni dovoljeno. S postavitvijo spornega zidu je vsekakor prizadeta javna korist, saj je bil z njim zaprt prehod za pešce in vozila, razviden iz zazidalne situacije Odloka. Vsekakor je v javnem interesu, da so prehodi za pešce in vozila prehodni, zaradi česar je brez vsakršne osnove zatrjevanje tožnice, da z izdajo predlagane začasne odredbe javna korist ni prizadeta. Tožnica se spreneveda, da aktualni OPPN glede vzpostavitve javne pešpoti še ni realiziran. Tako predhodni kot sedaj veljavni OPPN glede območja KARE 8, znotraj katerega se nahaja tudi parcela št. 000 k.o. A., je glede spornega območja določal oz. določa, da je na delu, razvidnem iz grafičnega dela OPPN, bila in je določena takšna namembnost tamkajšnjih nepremičnin, ki omogoča prehod za pešce in vozila od Ulice 2 v območje KARE-ja 8. Tožnica zato neutemeljeno zatrjuje, da stanje v naravi v tem trenutku nikakor ni primerno za vzpostavitev javne poti, ko pa prehod za pešce, kot je razviden iz zazidalne situacije Odloka, pravno formalno obstaja že vse od zazidalnega načrta starega mestnega jedra iz junija 1986 dalje. Ta prehod za pešce in vozila, ki v naravi vsekakor obstaja, je torej pravno vzpostavljen že vsaj od leta 1986 dalje, in zato vsekakor obstaja javna korist za to, da se ta prehod z odstranitvijo spornega zidu ponovno vzpostavi.

K I. točki izreka:

17Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

18Uvodoma sodišče ugotavlja, da so formalni pogoji za meritorno reševanje vloženega predloga za izdajo začasne odredbe izpolnjeni. Tožba je pravočasna (28. člen ZUS-1). Tožnica zatrjuje, da je drugostopenjsko odločbo, s katero je bil postopek odločanja o izpodbijani odločbi končan, prejela 17. 4. 2025 (česar toženka ne prereka, zato navedenemu sodišče kot resničnemu dejstvu sledi skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Tožnica je tožbo vložila 15. 5. 2025. S tožbo tožnica izpodbija akt, s katerim je poseženo v njen pravni položaj (prvostopenjski organ ji je naložil, da mora v roku 90 dni po njeni vročitvi odstraniti zgrajen betonski zid na parceli št. 000 k.o. A., ki je v njeni lasti, sicer se bo kot način prisilitve v skladu z 298. členom ZUP določila denarna kazen), kar je akt, ki se v skladu z 2. členom ZUS-1 lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Akt je dokončen (drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnil). Upoštevajoč vsebino predloga za izdajo začasne odredbe so tudi ostali formalni pogoji za meritorno reševanje tožbe izpolnjeni in posledično zato tudi za obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe.

19Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku tega člena pa tožnik lahko iz navedenih razlogov zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

20Kot izhaja iz vsebine citirane določbe 32. člena ZUS-1, je začasna odredba v upravnem sporu institut, ki tožniku omogoča, da ob določenih izpolnjenih pogojih doseže odložitev izvršitve izpodbijanega akta (odložitvena začasna odredba) oz. začasno ureditev stanja (ureditvena začasna odredba), pri čemer je v obeh primerih temeljni vsebinski pogoj verjetnost nastanka težko popravljive škode. Z začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče zato preprečiti le škodo, ki neposredno izvira iz izpodbijanega upravnega akta. Obstajati mora neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami (škodo), ki naj se z začasno ureditvijo stanja prepreči⁴.

21Hkrati gre glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS za težko popravljivo škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oz. s predlagano začasno ureditvijo stanja.⁵ Verjetnost nastanka težko popravljive škode mora biti predvidljiva in konkretna. Samo pavšalno navajanje in sklepanje na hipotetične in nepredvidljive posledice ne zadosti standardu verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe. Dokazi, s katerimi se utemelji izdajo začasne odredbe, morajo biti konkretizirani na določene realno izkazane posledice in takšni, da jih je mogoče dokazno ovrednotiti.⁶

22Premoženjska škoda sama po sebi ne predstavlja težko popravljive škode.⁷ Praviloma je taka škoda nadomestljiva. Kot tako škodo je Vrhovno sodišče RS priznalo le tisto materialno škodo, ki bi povzročila pomemben poseg v strankino opravljanje dejavnosti.⁸ Po presoji sodišča zadostuje, da stranka s stopnjo verjetnosti izkaže, da je grozeči stečaj ali nevarnost skorajšnjega prenehanja poslovanja neposredna posledica (izvršitve) akta, ki ga izpodbija s tožbo v upravnem sporu.⁹

23Tožnica se sicer v predlogu za izdajo začasne odredbe sklicuje na drugi in tretji odstavek 32. člena ZUS-1, vendar glede na vsebino predloga za izdajo začasne odredbe sodišče ugotavlja, da tožnica predlaga, da se zadrži izvršitev izpodbijanega prvostopenjskega akta do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Sodišču torej predlaga izdajo odložitvene začasne odredbe.

24Tožnica navaja, da če bi morala odstraniti sporni zid, bo to imelo obsežne in dolgotrajne negativne učinke na njeno poslovanje. Če ne bo imela več na razpolago svojega lastnega urejenega parkirišča, bo njena ponudba za nastavitve takoj postala manj zanimiva in priljubljena za potencialne stranke. Tožnica bo zaradi tega utrpela obsežno materialno škodo v obliki izgubljenega dobička, zaradi večjega števila potencialnih gostov, ki si bodo nastanitev iz tega razloga raje poiskali drugje, pa tudi zaradi zmanjšanja višine najemnine oz. celo odpovedi najemne pogodbe s strani B., d.o.o., ki je s tem že grozila, kot bi izpovedal zakoniti zastopnik tožnice, in ki brez redne dostave ne bo mogla več poslovati na tej lokaciji. Tožnica nadalje navaja, da višine škode v tem trenutku ni mogoče točno definirati. Sicer ocenjuje, da bi se njeni prihodki zaradi navedenega lahko zmanjšali tudi za polovico. O tem bi izpovedal zakoniti zastopnik.

25Sodišče najprej pripominja, da z odstranitvijo zidu tožnica ne bo ostala brez svojega urejenega parkirišča na nepremičnini s parc. št. 000, k.o. A., ki je v njeni lasti, pač pa ji izvršitev izpodbijanega akta nalaga le odstranitev zidu z zadevne nepremičnine - še vedno pa bo njeno parkirišče ostalo zavarovano z videonadzorom, s postavljenimi tablami o zasebni lastnini in z urejenim dostopom preko zapornice (na eni strani nepremičnine), s plačilnim sistemom obračunavanja parkirnine, kot vse razvidno iz fotografij A45 - A48. Četudi pa bi sodišče štelo, da je tožnica z verjetnostjo izkazala, da bo zaradi podrtja zidu prišlo do težav s parkiranjem in do posledičnega osipa gostov in zmanjšanja višine najemnine oz. celo odpovedi najemne pogodbe najemnice, zaradi česar bo tožnica izgubila polovico prihodkov, kot je ta sama ocenila, pa sodišče izpostavlja, da tožnica sicer ni navedla, kakšne prihodke ima, vendar pa je polovica prihodkov, ki naj bi ji po njeni oceni ostala, po presoji sodišča še vedno prihodek in ne izguba. In le materialna škoda, ki bi povzročila pomemben poseg v strankino opravljanje dejavnosti, je priznana s sodno prakso kot težko popravljiva oz. nepopravljiva škoda¹⁰, in sicer v smislu, da je neposredna posledica (izvršitve) izpodbijanega akta grozeči stečaj stranke ali nevarnost njenega skorajšnjega prenehanja poslovanja, kar mora stranka izkazati s stopnjo verjetnosti. Ne zadošča torej vsak poseg v strankino opravljanje dejavnosti, pač pa le tisti, ki bi (izkazano z verjetnostjo) lahko rezultirali v grozečem stečaju ali njenem skorajšnjem prenehanju opravljanja dejavnosti. Tega pa z zatrjevanjem, da ji bo ostala le polovica dobička, tožnica v konkretni zadevi ni izkazala. Tožnica je sicer nadaljevala, da če pa se bo v predmetni zadevi odločalo več let, pa bi pri njej lahko posledično nastopili resni likvidnostni problemi ali celo razlogi za insolventnost. Tako zatrjevana škoda, ki naj bi se zgodila mogoče v daljni prihodnosti, po presoji sodišča ostaja na hipotetični ravni in je posledično težko popravljiva oz. nepopravljiva škoda neizkazana.

26Trditveno in dokazno breme v zvezi z zatrjevanjem nastale težko popravljive škode je na stranki¹¹, torej tožnici. Sodišče ni dolžno na lastno pobudo iskati in preizkušati pravno pomembnih okoliščin v tožničino korist, saj bi bilo to v nasprotju s temeljno zahtevo o nepristranskosti sodišča v postopku.¹² Sodišče se ne sme postaviti v vlogo strankinega pooblaščenca in ji svetovati, na kakšen način naj dopolni svoje trditve in dokaze, da bi v postopku lažje uspela.¹³ Ravno za to pa bi šlo, če bi sodišče tožnico pozivalo, naj konkretizira višino škode in posledice te škode za njeno poslovanje. Tako stališče sodišča je potrdilo tudi VSRS v sklepu I Up 183/2024 z dne 24. 7. 2024, podobno stališče tudi v VSRS I Up 162/2022 z dne 14. 9. 2022.

27Tožnica sicer izpostavlja, da ima zavarovanje tega območja, z njegovo zagraditvijo in s tem zavarovanjem zasebne lastnine pred nepovabljenimi tretjimi, neprecenljiv pomen za tožnico oz. bi ji odsotnost tega (ponovno) povzročila nepopravljivo škodo. Vendar pa subjektivno tožničino pojmovanje pomembnosti postavljenega zidu še ne pomeni, da bo z njegovo odstranitvijo tožnici nastala težko popravljiva oz. nepopravljiva škoda. Kot že navedeno, tožnica ni izkazala, da bi ji zaradi izvršitve izpodbijanega akta grozila nevarnost prenehanja poslovanja oz. grozil stečaj, prav tako pa ni ne navedla in ne izkazala nobenih pravnih ali dejanskih okoliščin, ki bi ji v primeru uspeha preprečevale ponovno postavitev zidu.

28Tožnica tudi uveljavlja, da so se na zadevni nepremičnini neprestano nahajali neznanci, ki so povzročali škodo na lastnini tožnice in enkrat fizično obračunali z ženo zakonitega zastopnika tožnice (kar izkazuje s sodbo Okrajnega sodišča v Celju I K 43095/2022 z dne 24. 2. 2025 - A24), da se je tam odmetavalo odpadke, zlasti v nočnem času so se površine parkirišča uporabljale za uriniranje, na njih so bili živalski iztrebki, saj lastniki psov niso poskrbeli za njihovo odstranitev, območje je bilo zanemarjeno, brez reda (parkiranje vsepovprek), kar goste odvrača, lahko pa se je njihova vozila celo zaparkiralo oz. s tem onemogočilo dovozne oz. izvozne poti, enako se je s tem otežkočalo oz. včasih celo onemogočilo dostavo do trgovine najemnice tožnice, kar izkazuje z izjavo osebe D. D., zaposlenega v B., d. o. o. (A23), iz katere izhaja, da je najemodajalec v zvezi z najemom marketa na naslovu Ulica 1 v A. rešil parkirni režim na način, kot je danes. In od takrat dostava poteka nemoteno. Tožnica namreč navaja, da je parkirišče uredila z osvetlitvijo, ga dala pod stalni videonadzor in tam postavila označbe zasebne lastnine, zemljišče pa ogradila z navedenim zidom, zato sedaj parkiranje gostov tožnice in dostava k najemnici tožnice poteka nemoteno. Toženka sicer ugovarja, da tožnica ni ogradila zadevne nepremičnine z zidom, temveč je z njim le pregradila prej obstoječe enotno parkirišče. Da ne gre za ograditev nepremičnine tožnice (kar bi pomenilo, da bi tožnica postavila zid vse naokrog svoje nepremičnine s parc. št. 000 k. o. A.), izhaja tudi iz slik, priloženih zapisniku toženke (prilogi k zapisniku A4).

29Po oceni sodišča sam ne/obstoj zidu na parkirišču sicer ne vpliva na dejstvo, ali na to območje prihajajo neznanci, se zadržujejo nepridipravi (pri čemer sodišče pripominja, da mora skladno z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 tožnica izkazati, da bo njej nastala težko popravljiva škoda brez zadržanja izvršitve izpodbijanega akta, zato niso pravno relevantne navedbe o poškodovanju žene zakonitega zastopnika tožnice), se tam poškodujejo (nekonkretizirane) tožničine stvari in se tam odmetavajo odpadki, se tam urinira v nočnem času in tam lastniki živali ne odstranjujejo živalskih iztrebkov. Verjetno pa je, da navedena postavitev zidu (pa tudi sicer postavljeni videonadzor na tem parkirišču, kot tudi osvetlitev, postavljene table z oznako zasebne lastnine in postavitev zapornice, kot vse razvidno tudi iz fotografije 21 - 24 (A45 - A48) in o čemer bi tudi izpovedal zakoniti zastopnik tožnice) zmanjšuje parkirni nered ter zaparkiranje izvoza in uvoza na to parkirišče. Bistveno pa je, da tožnica ni izkazala, da navedeno, četudi bi se vse to zaradi odstranitve zidu pogosteje pojavljalo, predstavlja takšen poseg v poslovanje tožnice, da bi ji zaradi tega grozil stečaj ali nevarnost skorajšnjega prenehanja poslovanja.

30Tožnica še navaja, da ji bo nastala (materialna) škoda z odstranitvijo zidu, saj bo morala plačati gradbena dela, odvoz odpadnega materiala in vzpostavitev predhodnega stanja na parceli. Poleg tega pa bodo zapravljeni tudi stroški, ki jih je tožnica imela s predhodno postavitvijo spornega zidu. Vendar pa, kot že navedeno, materialna škoda sama po sebi praviloma ne pomeni težko popravljive škode. Kadar gre za inšpekcijske ukrepe, mora težko popravljiva škoda presegati škodo, ki po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa. Zgolj posledice, ki so namen in cilj izrečenega ukrepa, pa četudi bi bile ireverzibilne, same po sebi še ne pomenijo težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1.¹⁴ Zato tožnica nepopravljive škode ne more izkazati z zatrjevanjem, kakšna škoda ji bo nastala z odstranitvijo zidu (skupaj s predhodnimi stroški postavitve tega), saj je rušenje tega objekta neposredna posledica (izvršitve) izpodbijanega akta, ki ji to nalaga.

31Tožnica še uveljavlja, da bi bila pešpot (po eventualni odstranitvi spornega zidu) neizvedljiva oz. bi predstavljala nevarnost za življenje in zdravje pešcev, ki bi hodili po "javni pešpoti", kot jo imenuje Odlok, in bi pri sestopu padli (dejansko bi morali skočiti z višine) in se posledično poškodovali. Zatrjuje namreč, da je pred kratkim izvedla tlakovanje tal na nepremičnini 004, k.o. A., zaradi česar je prišlo do dviga podlage. Višinska razlika med terenom na izpostavljeni nepremičnini in terenom na nepremičnini s parc. št. 000, k.o. A., je vsaj 80 cm. V dokaz navedenega predloži fotografije A25 do A28. Nadalje navaja, da poleg tega iz stavbe z naslovom Ulica 2, A., odpada omet in deli napušča (simsa), celo strešniki. Hoja ob tej stavbi bi predstavljala konkretno nevarnost za vse pešce, ki bi lahko utrpeli hujše poškodbe zaradi odpadlih delov ometa, napušča ali drugega. V dokaz navedenega predloži fotografije A29 do A38, o vsem tem naj bi povedal tudi direktor tožeče stranke, E. E. Sodišče lahko skladno z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, vendar če bi se z izvršitvijo akta prizadela težko popravljiva škoda tožniku. Ker z navedenimi trditvami tožnik opozarja na morebitno škodo, ki bi brez odložitve izvršitve izpodbijanega akta lahko nastala tretjim osebam, pešcem, ki bi hodili po navedeni "javni pešpoti", sodišče zaradi navedenega teh trditev v zvezi z izdajo začasne odredbe skladno z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 ne more upoštevati kot pravno relevantnih.

32Ker je sodišče presodilo, da tožnica ni izkazala nastanka težko popravljive škode, se ni spuščalo v vprašanje prizadetosti javne koristi, pač pa je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

K II. točki izreka:

33Odločitev o stroških postopka tožnice v zvezi z izdajo začasne odredbe je sodišče pridržalo za odločitev o tožbi (smiselno 25. člen ZUS-1).

¹ V tožbi v zvezi s tem navaja, da toženka ni želela pristopiti k realizaciji skupnega parkirišča in skupne dovozne poti, zaradi česar je bila tožnica primorana sama poiskati rešitve, ki omogočajo parkiranje njenim strankam in ustrezno dovozno povezavo zanjo ter za njeno najemnico, B., d. o. o. Tožnica se namreč med drugim ukvarja s turistično dejavnostjo, in sicer z oddajanjem v najem apartmajev in sob v stavbi na naslovu Ulica 1, A., ter z oddajanjem poslovnih prostorov - za trgovino; zatrjuje, da je pri tem bistveni sestavni del in pogoj za opravljanje gospodarske dejavnosti tožnice, predvsem turističnega dela, za trgovino pa v smislu neovirane dostave, tudi urejeno lastno parkirišče, s katerim družba razpolaga in ki je umeščeno na nepremičnini s parc. št. 000, k.o. A., ki je prosta vseh bremen in katere izključna lastnica je tožnica.
² Glede tega je B., d.o.o. tožnici že večkrat zagrozila, saj ne more poslovati brez možnosti dostave.
³ Sklep VSRS I Up 247/2021 z dne 23. 12. 2021.
⁴ Glej sklepa VSRS I Up 34/2018, I Up 75/2016.
⁵ Glej akte VSRS I Up 35/2018, I Up 144/2017, I Up 126/2015, I Up 348/2016, I Up 84/2018 in druge.
⁶ Glej akt VSRS I Up 247/2017.
⁷ Glej akte VSRS I Up 135/2018, Up 78/2018, I Up 12/2019.
⁸ Glej akte VSRS I Up 50/2023, I Up 38/2023, I Up 247/2021, I Up 162/2022.
⁹ Glej akt VSRS I Up 38/2023, točka 10.
¹⁰ Glej odločitve VSRS I Up 38/2023, I Up 162/2022 in I Up 247/2021.
¹¹ Glej odločitve VSRS I Up 129/2022, I Up 181/2021, I Up 163/2021, I Up 102/2021, I Up 54/2021, I Up 120/2017 in številne druge.
¹² Glej odločitve VSRS I Up 162/2022, I Up 235/2022, točka 12.
¹³ Glej odločitve VSRS II Ips 211/2018, III Ips 30/2019, II Ips 19/2017, II Ips 60/2018, II Ips 119/2015.
¹⁴ Tako odločitev URS IV U 105/2024 z dne 20. 8. 2024.