VSC Sklep II Kp 26802/2018

Izpodbijana sodba se razveljavi po uradni dolžnosti in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje zakonitemu sodniku.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Celju obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1. Izreklo je pogojno obsodbo, v kateri je obdolžencu določilo kazen en mesec zapora in preizkusno dobo enega leta. Odločilo je še, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), povrniti stroške, ki jih je bil povzročil po svoji krivdi, in plačati sodno takso.

2Zoper sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki, kot so uvodoma navedli, iz vseh pritožbenih razlogov po ZKP. Pritožbenemu sodišču so predlagali, da sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče oprostilno sodbo, podredno pa, da sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Izpodbijano sodbo je bilo treba razveljaviti ex officio.

4Pritožbeni preizkus, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP, je pokazal, da sta postopek tretjega sojenja pred sodiščem prve stopnje in sedaj izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo pravice do sodnega varstva, natančneje s kršitvijo drugega odstavka 23. člena Ustave RS, ki vsakemu zagotavlja pravico, da mu sodi zakoniti sodnik, tj. sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Kršitev ustavnega ranga odseva v obstoju bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je bilo v posledici kršitve 23. člena Ustave RS v postopku tretjega sojenja sodišče prve stopnje nepravilno sestavljeno oziroma je obdolžencu sodila sodnica, določena v neskladju z danim ustavnim jamstvom.

5Iz podatkov spisa izhajajo sledeča procesnopravno relevantna dejstva:

- ob vložitvi obtožnega predloga z dne 26. 4. 2019 zoper obdolženega A. A. je bila zadeva dodeljena sodnici B. B.;

- na podlagi odredbe predsednice Okrožnega sodišča v Celju z dne 14. 4. 2020 je bila zadeva predodeljena sodnici C. C.;

- sodnica C. C. je dne 5. 5. 2021 izrekla sodbo, s katero je obdolženca spoznala za krivega očitanega mu kaznivega dejanja;

- Višje sodišče v Celju je s sklepom II Kp 26802/2018-126 z dne 8. 3. 2022 ugodilo pritožbi obdolženčevega tedanjega zagovornika, sodbo z dne 5. 5. 2021 je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodba je bila razveljavljena zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (tj. ker ni vsebovala vseh razlogov o odločilnih dejstvih) in zaradi bistvene procesne kršitve po drugem odstavku 371. člena v zvezi z 258. členom ZKP;

- v postopku ponovljenega (drugega) sojenja je sodnica C. C. dne 11. 4. 2023 izrekla sodbo, s katero je obdolženca znova spoznala za krivega očitanega kaznivega dejanja;

- Višje sodišče v Celju je s sklepom II Kp 26802/2018-201 z dne 15. 12. 2023 ob odločanju o pritožbi zagovornikov sodbo z dne 11. 4. 2023 razveljavilo po uradni dolžnosti, saj je ugotovilo, da so sodbeni razlogi glede subjektivnega elementa kaznivega dejanja popolnoma nejasni in v nasprotju sami s seboj, s čimer je bila vnovič prepoznana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo (tretje) sojenje. Zaradi obstoja kršitve procesne narave višje sodišče ni uporabilo pooblastila iz četrtega odstavka 392. člena ZKP in ni odredilo, naj se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom;

- sodnica C. C. je z dopisom z dne 21. 12. 2023 predsednici Okrajnega sodišča v Celju predlagala svojo izločitev iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Ocenila je, da bi bilo treba zadevo pred tretjim sojenjem dodeliti v reševanje drugemu sodniku, upoštevaje pri tem njena jasno zavzeta stališča v prvih dveh odločitvah in videz nepristranskosti sojenja, sklicevala pa se je tudi na pooblastilo sodišča druge stopnje iz četrtega odstavka 392. člena ZKP. Izpostavila je navedbe drugostopenjskega sodišča (v razveljavitvenem sklepu z dne 15. 12. 2023) in "njihovo ostrino", ki da navzven krnijo videz nepristranskosti sojenja;

- predsednica sodišča je s sklepom Su 166/2023 z dne 27. 12. 2023 predlogu za izločitev ugodila in odločila, da se bo zadeva dodelila drugemu sodniku. Pojasnila je, da je sodnica na podlagi izvedenega dokaznega postopka že dvakrat zavzela jasno in enako odločitev ter zavzela stališče (ustvarila osebno prepričanje), mimo katerega v novem (tretjem) sojenju ne bo mogla. Razveljavitev že dveh (enakih) odločitev, navedbe pritožbenega sodišča v zadnjem razveljavitvenem sklepu in navedbe sodnice v predlogu za izločitev naj bi bile tiste okoliščine, ki "nedvomno" ustvarjajo situacijo, ki vzbuja dvom v sodničino "sposobnost" (sic!) popolnoma nepristranskega vnovičnega obravnavanja zadeve, ter vodijo v obstoj razumnega in objektivnega dvoma v videz nepristranskosti sojenja, zato je bilo predlogu za izločitev ugodeno;

- zadeva je bila predodeljena sodnici Č. Č., ki je v postopku tretjega sojenja dne 28. 4. 2025 izrekla sedaj izpodbijano sodbo.

6Višje sodišče poudarja, da se sledeč utrjeni ustavnosodni praksi nepristranskost sodnika domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem, pri čemer so za izpodbitje te domneve potrebni trdnejši dokazi kot procesne in meritorne odločitve, ne glede na to, ali vodenje postopka ter sprejemanje odločitev učinkuje v breme ene od strank, v konkretnem primeru obdolženca. Za izločitev sodnika po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP morajo biti ugotovljene takšne okoliščine, ki bi lahko pri razumnem človeku ustvarile dvom o sodnikovi nepristranskosti. V sami esenci sojenja kot izvrševanja sodne oblasti je sprejemanje odločitev, torej tudi odločb o glavni stvari, ki pa (čeprav je v njih prepoznati kakšno kršitev, ki jo naslovi višje sodišče) ob odsotnosti drugih relevantnih okoliščin nikakor ne morejo pomeniti razloga za dvom v nepristranskost sodnika. Razumljivo je, da si mora vsak sodnik o vsaki zadevi, ki jo obravnava, ustvariti osebno in strokovno prepričanje, sicer ne more sprejeti nobene odločitve, razveljavitev odločb pri sodišču višje stopnje pa samo zase prav tako še ne more utemeljiti domneve, da bo tak sodnik v novem postopku sodil pristransko oziroma da bo krnjen videz njegove nepristranskosti. Zlasti to velja za procesni položaj, kot v predmetni zadevi, ko sta bili obe sodbi sodnice C. C. razveljavljeni zaradi bistvenih procesnih kršitev po 371. členu ZKP ter se pritožbena senata v obeh razveljavitvenih sklepih nista in se niti nista mogla opredeljevati glede vprašanj dejanskega stanja, dokazne presoje ter preostalih okoliščin, ki bi bile povezane z "zavzetimi stališči" omenjene sodnice. Na dlani je, da pritožbeno sodišče v nobenem primeru ni uporabilo pooblastila iz četrtega odstavka 392. člena ZKP, saj za to ni bilo nobenega razumnega temelja. Naposled je v nasprotju z osebno, etično in strokovno integriteto vsakega sodnika domneva, da svojih opredelitev ne bi mogel spremeniti, kolikor bi k temu vodili drugačni ter morebiti osveženi izsledki dokazovanja v postopku novega sojenja.

7V tč. 7 obrazložitve razveljavitvenega sklepa z dne 15. 12. 2023 je višje sodišče zapisalo, da se zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ne opredeljuje do pritožbenih navedb zagovornikov. V sugestiji sodišču prve stopnje, naj jim v ponovljenem postopku (če se očitki pritožbe nanašajo na pravno relevantna dejstva) nameni pozornost, se odraža dosledno uresničevanje pravice do izjave kot prvine 22. člena Ustave. V zaključnem napotku, naj prvo sodišče v novem postopku poskrbi, da bo sodbena argumentacija razumljiva, notranje konsistentna in zlasti pravilna, gre za poziv k odpravi dognane bistvene procesne kršitve, medtem ko je sprejem (zakonite ter) pravilne odločitve smoter vsakega sodnega postopka. Ti zapisi višjega sodišča ne morejo v nobenem pogledu okrniti objektivnega videza nepristranskosti sodnice.

8Na koncu, a ne nazadnje, je še zlasti nenavadna opredelitev predsednice sodišča, ko v tč. 5 obrazložitve sklepa z dne 27. 12. 2023 izraža dvome v (subjektivno?)"sposobnost" sodnice nepristransko vnovič (tretjič) obravnavati zadevo, kar je - prvič - bojazen brez vsakršne tehtne osnove, drugič pa gre za najmanj netaktno sporočilo tako strankam tega postopka kot tudi zunanjim opazovalcem sodstva.

9Ker je argumentacija v sklepu Su 166/2023 z dne 27. 12. 2023, s katerim je bilo ugodeno neutemeljenemu predlogu za izločitev zakonite sodnice C. C. in zadeva posledično dodeljena drugi sodnici, v kontradikciji s konvencijsko ter ustavnosodno prakso (tč. 6 tega sklepa), je pritožbeno sodišče ob ustavnoskladni razlagi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP prepoznalo kršitev pravice do zakonitega (naravnega) sodnika iz drugega odstavka 23. člena Ustave. Dopustiti izločitev sodnice zgolj zato, ker je obdolženca dvakrat spoznala za krivega, brez vsakršnih okoliščin, ki bi vsebinsko utemeljevale njeno izločitev v luči okrnjenega videza nepristranskosti sojenja, bi pomenilo nedopustno sporočilo in nevaren signal udeležencem postopkov, da je mogoče zahtevati ter nato celo doseči izločitev (vsakega) sodnika, ki je bil sprejel za eno od strank neugodno odločbo. Ratio izločitve sodnika iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP česa takega niti zdaleč ne sporoča.

10V ugotovljeno kršitev drugega odstavka 23. člena Ustave, ki zaznamuje postopek tretjega sojenja pred sodiščem prve stopnje, je pritožbeno sodišče poseglo tako, da je izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP razveljavilo po uradni dolžnosti. Zadevo je vrnilo prvemu sodišču v novo sojenje, v katerem bo treba zagotoviti uresničitev pravice iz drugega odstavka 23. člena Ustave - na način, da bo nov postopek tekel pred zakonito sodnico. Logično in konsekutivno to pomeni, da sklep predsednice sodišča Su 166/2023 z dne 27. 12. 2023 po tej odločitvi sodišča druge stopnje nima več pravnih učinkov. Upoštevaje naravo in razloge za sprejeto odločitev se višje sodišče do pritožbenih navedb zagovornikov tudi tokrat ni moglo opredeljevati. V postopku vnovičnega sojenja pa bo sodišče prve stopnje znova presodilo, ali je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano tako v objektivnem kot v subjektivnem pomenu ali ne.