VSC Sodba Cp 173/2025

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I., III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Toženec mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Oris zadeve

1Tožnik je s tožbenim zahtevkom od toženca zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 9.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2018 dalje do dne plačila.

V tožbeni podlagi je zatrjeval, da ga je toženec dne 16. 10. 2025 napadel in telesno poškodoval, ter da je bil toženec zaradi tega napada obsojen s pravnomočno sodbo, izdano v kazenskem postopku. Glede poteka škodnega dogodka in obsega škode je zatrjeval tudi dejstva, ki niso sestavni del konkretnega in abstraktnega opisa kaznivega dejanja iz te sodbe.

2Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku z izpodbijano sodbo (i.) tožencu naložilo plačilo zneska v višini 4.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2018 dalje do dne plačila (I. točka izreka), (ii.) v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in (iii.) tožencu v korist proračuna naložilo plačilo pravdnih stroškov in sodne takse (III. in IV. točka izreka).

Povzetek pritožbenih navedb in navedb iz odgovora na pritožbo

3Zoper ugodilni del sodbe (zoper I., III. in IV. točko izreka) se pritožuje toženec. Vztraja pri trditvi, da toženca ni napadel, čeprav je bil za to dejanje pravnomočno obsojen s sodbo, izdano v kazenskem postopku, in se zato zaveda, da tega dejstva s pritožbo ne bo izpodbil. Toženec pritožbeno vztraja pri podanem ugovoru soprispevka. Navaja, da je bil tožnik tisti, ki je sprožil potek dogodkov, s tem ko je zapiral vrata, čeprav je toženec pričakoval nujno intervencijo zaradi popravila plinske peči, in s tem ko je toženca dvakrat klofnil, preden je toženec tožnika nato res porinil. Predlagani prič A. A. in B. B. bi lahko potrdila, da tožnik toženca že vrsto let izziva. Res je v spisu pritožba z dne 21. 2. 1995, vendar bi lahko omenjeni dve priči še podrobneje opisali vsakodnevano ravnanje tožnika.

Toženec izpobija še odmero višine odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo. Po njegovem prepričanju je odmerjena odškodnina za telesne bolečine enormna. Smiselno enako zatrjuje za odškodnino zaradi pretrpljenega strahu.

4Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

Presoja pritožbenih navedb

5Pritožba ni utemeljena.

6Ob vsebini tožbene podlage je sodišče prve stopnje (ne)utemeljenost postavljenega tožbenega zahtevka pravilno presojalo po pravilih o neposlovni krivdni odškodninski odgovornosti iz prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ)¹.

Toženec ima v pritožbi prav, da je bilo sodišče prve stopnje vezano na kazensko obsodilno sodbo Okrajnega sodišča v Celju I K 1935/2016 z dne 19. 6. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 1935/2016 z dne 5. 2. 2019 v delu, kjer se tožbena podlaga glede škodnega dogodka in v njem nastalih posledic prekriva s konkretnim opisom kaznivega dejanja, za katerega je bil z navedenima odločbama toženec pravnomočno obsojen v kazenskem postopku. V takšnem položaju gre za t. i. identično dejansko stanje, v katerem je v primeru pravnomočne obsodilne kazenske sodbe po 14. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predpisana vezanost pravdnega sodišča na obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca; torej na ugotovitve glede protipravnosti ravnanja iz obsodilne kazenske sodbe, glede vzročne zveze med tem ravnanjem in nastankom posledice iz te sodbe ter glede obstoja prepovedane posledice (pod pogojem, da je nastanek posledice znak kaznivega dejanja).

7Dejstev, ki so sestavni del konkretnega opisa zgoraj citirane sodbe, izdane v kazenskem postopku, toženec zato že zaradi določbe 14. člena ZPP ne more izpodbiti. Toženec v pritožbi ne konkretizira, ali izpodbija tudi dejstva, ki se ne prekrivajo s konkretnim opisom kaznivega dejanja iz sodbe kazenskega sodišča, kar vodi do zaključka, da ugotovljenega dejanskega stanja o poteku škodnega dogodka ni uspel izpodbiti. To vključuje tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal, da naj bi ga tožnik pred tem dvakrat udaril. Tej ugotovitvi toženec pritožbeno ne nasprotuje z nobenimi navedbami, na katere bi pritožbeno sodišče sploh lahko obrazloženo odgovorilo.

8Toženec v pritožbi zgolj ponavlja že pred sodiščem prve stopnje postavljene trditve, s katerimi je utemeljeval tožnikov soprispevek k nastali škodi (določbi 171. člena OZ), s čimer pa ne more izpodbiti dokazne ocene o poteku škodnega dogodka (in ugotovitve, da tožnik toženca ni udaril) ali uveljaviti katere od procesnih kršitev.

Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da dejstvo, da sta se stranki pred spornim dogodkom sprli zaradi vrat, ne vodi do zaključka o tožnikovem soprispevku k nastali škodi. Spor med njima zaradi zapiranja vrat pred pričakovano intervencijo zaradi popravila plinske peči v ničemer ne opravičuje kasnejšega fizičnega napada toženca na tožnika. Ta spor, tudi če ga je s svojim ravnanjem sprožil (ali zakrivil) tožnik, zato ne more voditi do zaključka o njegovem soprispevku k nastali škodi.

9Toženec v pritožbi izraža nezadovoljstvo zaradi zavrnitve svojih dokaznih predlogov za zaslišanje prič A. A. in B. B., vendar obrazloženo ne izpodbija razlogov, s katerimi ju je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je ta dva dokazna predloga zavrnilo iz treh razlogov (5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Prvič zato, ker je toženec svojo trditev, da je bila zaradi tožnikovega neprimernega ravnanja leta 1995 vložena pritožba lastniku stavbe, v kateri živita pravdni stranki, dokazal že s predloženo listino. Drugič zaradi nepotrebnosti obeh dokaznih predlogov, ker po stališču sodišča prve stopnje omenjena trditev, tudi če je dokazana, v nobenem primeru ne more voditi do zaključka o tožnikovem soprispevku. Tretjič pa zato, ker je bilo dejstvo, da sta bili stranki že pred spornim škodnim dogodkom v sporu, med njima nesporno. Toženec v pritožbi konkretizirano ne izpodbija nobenega od teh razlogov za zavrnitev obeh dokaznih predlogov. Prav tako ne zatrjuje, da je s tema dvema dokaznima predlogoma pred sodiščem prve stopnje dokazoval svoje trditve "o vsakodnevnem ravnanju tožnika, ki izziva svoje sosede", kar sedaj navaja v svoji pritožbi. S svojimi pritožbenimi navedbami tožnik zato ni uspel utemeljiti, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo teh dveh dokaznih predlogov poseglo v njegovo pravico do izjave oziroma storilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Toženec ne izpodbija dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za odmero odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje se je pri odmeri pravilno oprlo na kriterija individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo po določbah 179. člena OZ. Tožnik odmeri višine odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenem (sodišče prve stopnje jo je odmerilo v zahtevani višini 3.000,00 EUR) in za strah (sodišče prve stopnje je odmerilo na višino 1.900,00 EUR od zahtevanih 2.000,00 EUR) očita pretiranost glede na ugotovljeno dejansko stanje.

11Sodišče prve stopnje je skupno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo v trenutku, ki jih zajemajo časovne meje pravnomočnosti, odmerilo na višino 2,68 povprečnih neto plač², zato je pritožbeno sodišče pri preizkusu pravilnosti uporabe materialnega prava preverilo, ali odmera odškodnine ustrezno odraža oba kriterija.

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah te zadeve odmerjena odškodnina za strah previsoka, vendar je moralo skladno s sodno prakso³ v okviru preizkusa uporabe materialnega prava preveriti pravilnost skupne višine odškodnine za obe obliki nepremoženjske škode. Pri tem je treba nadalje upoštevati, da v sodni praksi zaradi raznolikosti posledic in prepletanja različnih vrst poškodb ni povsem identičnih življenjskih primerov, vendar se je mogoče pri objektivizaciji višine odškodnine kljub temu opreti na opise podobnih poškodb in posledic, ki so okoliščinam v tej pravdi primerljive, hujše in lažje.

12Pritožbeno sodišče je po pregledu sodne prakse - kljub neponovljivosti vsakega konkretnega primera - ugotovilo, da zadeve, v katerih je bila odškodnina odmerjena v okviru v razponu od 2,5 do 3 povprečnih neto plač, po teži poškodb in posledic povsem ustrezajo višini odškodnine, kot jo odmerilo sodišče prve stopnje v tej zadevi. V zadevi II Ips 717/2007 je bila odmerjena odškodnina v višini 2,88 povprečnih neto plač. Pri oškodovancu v navedeni zadevi sicer res ni prišlo do zloma kosti, vendar je bilo zdravljenje po trajanju in zapletenosti primerljivo, prav tako tudi obseg in intenzivnosti telesnih bolečin in strahu. Podobno velja tudi pri zadevi II Ips 131/2008 (odškodnina je bila odmerjena v višini 3 povprečnih neto plač), kjer gre po kriteriju teže poškodb in njenih posledic ter po zapletenosti zdravljenja za primerljive okoliščine, kljub temu, da poškodba niso povsem istovrstne. Nadaljnja primerjava z blažjimi (II Ips 356/2017, II DoR 422/2018) in težjimi primeri (II DoR 74/2012, II Ips 267/2009) pokaže, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za obe obliki nepremoženjske škode pravilno upoštevalo vse kriterije za odmero višine odškodnine. Pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava pri odmeri višine odškodnine torej ni utemeljena.

Končna odločitev o pritožbi

13Ker s pritožbo zatrjevani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podani, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP).

14Toženec mora tožniku povrniti njegove potrebne stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP). Tožnik je upravičen do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v višini 274,50 EUR (375 točk in 22 % DDV po tar. št. 22/1 OT, pri čemer vrednost točke znaša 0,60 EUR, v presežku pa je zahtevek zavrnilo glede na vrednost s pritožbo izpodbijanega dela) ter do povračila zneska 5,49 EUR za materialne stroške (11. člen OT), skupaj torej do 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do dne plačila.

¹ Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ).
² Decembra 2024 je povprečna neto plača v Republiki Sloveniji po podatkih Statističnega urada RS znašala 1.825,75 EUR.
³ Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 125/2001.