VSL Sodba I Cpg 160/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti pritožbene stroške tožeče stranke v višini 559,98 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerim je odločilo, da se prekinjen postopek nadaljuje z družbo Banka A., d. d. (I.), da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te odločbe plačati 30.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2022 dalje do plačila (II.) ter ji povrniti stroške pravdnega postopka (III.).

2Tožena stranka se zoper odločbo pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov. Podrejeno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pošlje sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov tožene stranke. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter priglasila pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka zahteva od tožene povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi neodobrene bančne transakcije, izvedene iz njenega računa, pri čemer tožena stranka (banka) tožbenemu zahtevku nasprotuje, ker je škodo zakrivila tožeča stranka sama. Tožeča stranka je dne 8. 2. 2022 prejela SMS sporočilo pošiljatelja Banke B., d. d., da je njen bančni račun blokiran. Sledila je povezavi v sporočilu in se prijavila v spletno banko, pri čemer je za vpis uporabila svoja osebna gesla. Na spletni banki ni opazila nobenih sprememb, naslednje jutro pa je ugotovila, da na njenem bančnem računu manjka 30.000,00 EUR. O tem je takoj obvestila toženo stranko, vendar do vračila denarja ni prišlo, ker sta bila tuja računa, kamor sta bila zneska nakazana (na vsakega 15.000,00 EUR) že izpraznjena.

6Sodišče prve stopnje je v sodbi najprej povzelo dejansko stanje, ki je med pravdnima strankama nesporno in ugotovilo, da je sporno vprašanje odgovornosti za nastalo škodo. Pri odločanju je uporabilo določbe Zakona o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih (v nadaljevanju ZPlaSSIED) o objektivizirani odgovornosti banke v zvezi z izvršitvijo plačilne transakcije brez plačnikovega soglasja za izvršitev. Presojalo je ali je bilo ravnanje uporabnika v opisanem primeru hudo malomarno in ali so bile podane izjemne ter nepredvidljive okoliščine, na katere banka ni mogla računati in bi se tako lahko razbremenila odgovornosti. V zvezi s tem je ugotovilo, da spletna in mobilna banka v času škodnega dogodka nista (bili) sinhronizirani, da uporabnika ni obveščala o registraciji nove naprave v mobilno banko, da uporabniku ni ob vsakem času omogočila posredovanja obvestila o morebitni zlorabi, da uporabnika ni na ustrezen način obveščala o zlorabah. Zaključilo je, da se tožena stranka ni uspela razbremeniti svoje odgovornosti, saj ni dokazala, da tožeča stranka zaradi hude malomarnosti ni izpolnila svoje obveznosti v zvezi s plačilnim instrumentom, niti za banko konkreten dogodek ni predstavljal izjemnih ali nepredvidljivih okoliščin.

7Tožena stranka v pritožbi zatrjuje kršitve sodišča prve stopnje glede odločitve o neodobrenosti transakcije, glede izključitve njene odgovornosti zaradi hude malomarnosti tožeče stranke in zaradi obstoja izjemnih ter nepredvidljivih okoliščin.

8Pravno podlago za presojanje utemeljenosti zahtevka predstavljajo določbe ZPlaSSIED. Zakon določa, da ponudnik plačilnih storitev izvrši plačilno transakcijo, če je plačnik odobril plačilno transakcijo tako, da je podal soglasje za njeno izvršitev (prvi odstavek 116. člena ZPlaSSIED). Nato pa določa objektivizirano odgovornost ponudnika plačilnih storitev (v tem primeru tožene stranke) za izvršitev neodobrene transakcije ter (taksativno) določa pogoje za razbremenitev odgovornosti v primeru, da je transakcija posledica izjemnih in nepredvidljivih okoliščin, na katere banka ne more vplivati oziroma bi bile posledice neizogibne ali da je transakcija posledica uporabnikove prevare ali goljufije ali če uporabnik naklepno ali iz hude malomarnosti ni izpolnil obveznosti v zvezi s plačilnimi instrumenti v skladu 132. členom ZPlaSSIED (prvi in četrti odstavek 136. člena ter tretji odstavek 137. člena ZPlaSSIED). Namen določb ZPlaSSIED je, da odgovornost za izvršitev neodobrene transakcije le izjemoma nosi uporabnik plačilnih storitev.

Glede odločitve o neodobrenosti transakcije

9Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da gre za neodobreno transakcijo. Ker je tožeča stranka prostovoljno posredovala vse varnostne elemente (gesla) napadalcem, bi sodišče moralo šteti, da je bilo soglasje v skladu s 116. členom ZPlaSSIED podano.

10Sodišče prve stopnje je zaključek, da tožeča stranka transakcije ni odobrila, sprejelo na podlagi nesporno ugotovljenih dejstev, da plačilnega naloga za transakciji (dvakrat po 15.000,00 EUR) ni ustvarila tožeča stranka in trditve, da če bi ju videla (med nalogi v čakalni vrsti v spletni banki), bi ju preklicala oziroma bi to naredila po tem, ko bi jo s klicnega centra obvestili, da gre za prevaro. Dejstvo je, da je tožeča stranka prevarantom posredovala gesla za dostop do elektronske banke, vendar pa to ne pomeni, da je s tem soglašala za bremenitev bančnega računa. Gesla je namreč vnesla v spletno stran v veri, da se vpisuje v lastno spletno banko, torej pod vplivom prevare. Zaradi obvestila o blokadi računa je bila presenečena in ji, glede na izvedene dokaze, ni mogoče očitati, da ni uporabila razumnih ukrepov za zavarovanje plačilnega instrumenta in na ta način kršila svojo obveznost na podlagi 132. člena ZPlaSSIED. Neutemeljene so trditve tožene stranke, da bi zato ker je tožeča stranka posredovala gesla prevarantom, morali šteti, da je s tem soglašala z izvedbo transakcije. Gesla je namreč vnesla misleč, da se vpisuje v lastno spletno banko, pri čemer pa zaradi podobnosti spletne strani ni opazila, da je žrtev prevare. Prav tako iz izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke izhaja, da se ni niti zavedal, da omogoča registracijo nove naprave v mobilni banki. Zgolj na podlagi takega ravnanja ni mogoče šteti, da je podal soglasje k izvedenima transakcijama oziroma, da se transakciji na podlagi ZPlaSSIED štejeta za odobreni.

11Pritožba neutemeljeno očita, da tožeča stranka o dogodku (ki se je zgodil 8. 2. 2022) ni obvestila tožene stranke vse do 9. 2. 2022 zjutraj. Te navedbe so zavajajoče, saj iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožeča stranka skušala poklicati toženo takoj po spornem dogodku na telefonsko številko, ki je bila objavljena za primere oziroma sume prevare, vendar je zaradi dela prostega dne, ni uspela dobiti. O dogodku jo je nato obvestila takoj naslednje jutro, še pred delovnim časom, kot je izpovedala priča C. C. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka 8. 2. 2022 še niti ni vedela, da je karkoli narobe oziroma, da ji škoda še niti ni nastala. Iz enakega razloga je neutemeljen tudi očitek tožene stranke, da je tožeča stranka o dogodku ni obvestila še istega dne po elektronski pošti, ob tem pa ni niti trdila, da bi imela dežurni elektronski predal, na katerega bi se lahko stranke obrnile tudi med dela prostimi dnevi. Nasprotno, tožena stranka celo trdi, da strankam ni dolžna omogočiti kontaktnega centra izven poslovnega časa banke. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni omogočila posredovanja obvestila skladno s prvim odstavkom 133. člena ZPlaSSIED, je zato pravilna.

12Neutemeljeni so tudi očitki pritožbe, da obrazložitev izpodbijane sodbe ne ustreza standardu obrazložitve, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse. Obrazložitev sodbe je mogoče preizkusiti, saj je sodišče navedlo vsa pravno relevantna dejstva in dokaze, na katere je oprlo svojo odločitev. Odločitev je sistematično obrazložena, s čimer je sodišče pojasnilo razloge za svojo odločitev. Pritožbeni očitki, da se sodišče ni opredelilo do navedb in dokazov tožene stranke ter da je spregledalo in ignoriralo vsa dejstva, dokaze in okoliščine, ki potrjujejo navedbe tožene stranke so pavšalni. Golo sklicevanje na to, da je sodišče ignoriralo vsa dejstva, ki potrjujejo navedbe tožene stranke ne zadošča za presojo utemeljenosti ugovora, saj pritožba ne navaja konkretno, do katerih navedb oziroma dokazov se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo. Sicer pa med pravdnima strankama sploh ni bilo sporno, da tožeča stranka ni ustvarila nalogov za plačilo dvakrat po 15.000,00 EUR. Zgolj dejstvo, da je omogočila registracijo nove naprave (ker je bila zavedena oziroma prevarana), ne more pomeniti zaključka, da je s tem transakciji odobrila, kot zmotno trdi pritožba. Če tožena stranka omogoča registracijo nove naprave na tak način (samostojno, zgolj z vpisom kod in zahtevkom preko spletne banke), je dolžna zagotoviti tudi ustrezne varnostne mehanizme za preprečevanje zlorab.

13Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča (Up-147/09 z dne 23. 9. 2010), glede zahteve po obrazloženosti sodne odločbe, saj je ravno Ustavno sodišče večkrat poudarilo, da se sodišče ni dolžno opredeljevati do vseh navedb strank, ki jih izrazijo tekom postopka. Prav tako ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, dolžno pa se je opredeliti do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso neupoštevna.¹ V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zadostilo standardu obrazloženosti, saj je iz razlogov sodbe razvidno, da se je seznanilo z argumenti tožene stranke in jih obravnavalo.

Glede izključitve odgovornosti tožene stranke za neodobreno transakcijo zaradi hude malomarnosti tožeče stranke in zaradi obstoja izjemnih in nepredvidljivih okoliščin

14Pritožnica trdi, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da ravnanje tožeče stranke ni bilo hudo malomarno. Huda malomarnost je pravni standard (nedoločen pravni pojem), ki ga sodišče vsebinsko napolni in presoja ob upoštevanju konkretnih okoliščin. Pritožbeno sodišče soglaša z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da je huda malomarnost ravnanje, ki ne upošteva niti tistega, kar bi v dani situaciji vsakdo upošteval. Je ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti. Ob tem pa sodišče druge stopnje dodaja, da dejansko stanje v pretežnem delu (predvsem glede okoliščin, ki so pravno relevantne) med strankama niti ni bilo sporno. Sporna je bila pravna presoja ali predstavlja ravnanje tožeče stranke hudo malomarnost ter, na drugi strani, ali je izvršitev neodobrene transakcije posledica nepredvidljivih okoliščin, na katere banka ne more vplivati. To sta namreč razloga za razbremenitev odgovornosti tožene stranke.

15Neutemeljen je očitek, da sta obrazložitev in dokazna ocena neustrezni in protispisni, ker naj bi sodišče spregledalo in zanemarilo vse navedbe in okoliščine, ki so očitno nakazovale na sumljivost in nenavadnost situacije. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje se za ugotovitev hude malomarnosti v konkretnem primeru ne presoja zgolj vprašanje pričakovanega ravnanja normalno skrbnega uporabnika, ki bi morda tako sumljive okoliščine res zaznal. Standard pri presoji hude malomarnosti je nižji in upošteva tudi ravnanja manj skrbnega (ali veščega) uporabnika.² Protispisnost je napaka tehnične narave, pri kateri sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo dejansko ima. V obravnavanem primeru pa o tem ni mogoče govoriti, temveč gre za dokazno oceno sodišča ter pravno vrednotenje standarda hude malomarnosti.

16Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da od tožeče stranke v zvezi s poznavanjem bančnih sistemov in gesel ni mogoče pričakovati višje stopnje skrbnosti, temveč za opravljanje njenega posla (prodaja avtomobilov) zadošča običajno poznavanje ustvarjanja plačilnih nalogov in transakcij. To je ob zaslišanju potrdil tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke, ko je izpovedal, da uporablja spletno banko izključno za plačevanje in da se sicer na to ne spozna. Pri ravnanju tožeče stranke je zato poleg laičnosti treba upoštevati tudi, da jo je SMS o blokadi računa, ki ga je prejela na dela prost dan presenetil, sploh zato, ker sicer transakcijskega računa nikoli ni imela blokiranega. Spletna stran, na katero jo je vodila povezava, je bila podobna pravi in postopek za vpis v spletno banko je bil (po laični presoji zakonitega zastopnika) enak kot običajno. Na drugi strani pa pomanjkanje šumnikov v SMS sporočilu in vpisovanje več gesel kot sicer, v dani situaciji ne morejo predstavljati takih okoliščin, zaradi katerih bi lahko tožeči stranki očitali zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti. Navedeno namreč pomeni, da bi se tožeča stranka morala zavedati možnosti, da gre za zlorabo, pa je kljub temu vpisovala gesla in sledila postopku, česar mu glede na izveden dokazni postopek ni moč očitati. Zato je povsem neutemeljen pritožbeni očitek, da je takšna odločitev sodišča v nasprotju z rezultatom dokaznega postopka. Dejstva, da je ob vpisu morala tožeča stranka posredovati kar pet vstopnih kod, da je bilo besedilo v SMS sporočilu brez šumnikov, da je povezava vsebovala „http“ in ne „www“, zakonitemu zastopniku tožeče stranke niso bodla v oči. Iz njegove izpovedi izhaja, da mu navedene okoliščine niso vzbudile dvoma v avtentičnost, od njega pa tudi ni mogoče pričakovati večje stopnje skrbnosti, ki bi vključevala poznavanje bančnih sistemov in namenov posameznih gesel. To potrjuje tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 417/2014, na katero se sklicuje tožena stranka. Vpisovanje podatkov na lažno spletno stran banke ni mogoče šteti za hudo malomarnost, če lažna spletna stran ni opazno drugačna od prave. To pa iz izvedenih dokazov ne izhaja, nasprotno, zakoniti zastopnik tožeče stranke je izpovedal, da je bila spletna stran popolnoma enaka, kot od Banke B., d. d., iz njegove izpovedi pa je razumeti, da on teh razlikovanj dejansko ni zaznal. Drži, da razlikovanje v delih spletne povezave (www. / http, ali končnicah .net / .info) ali v pošiljatelju in pravopisnih napakah SMS sporočila lahko v povprečnem uporabniku vzbudi dvom v avtentičnost, vendar pa se vprašanje hude malomarnosti ne presoja glede ravnanj povprečno skrbnega uporabnika, temveč manj skrbnega. Zato je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da mu zaradi tega ni mogoče očitati hude malomarnosti.

17To dodatno potrjuje tudi izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki je izpovedal, da drži, da je moral še enkrat vnesti geslo, vendar je bil „čisto običajen postopek“. Njegova izpoved zato ni zmedena, pozabljiva in kontradiktorna, kot trdi tožena stranka, temveč je zgolj njegovo subjektivno videnje oziroma dojemanje konkretne situacije drugačno.

18Pritožbene trditve, da sodišče ne obrazloži, zakaj je sledilo izpovedi tožeče stranke, da se pri njemu pred sledenjem sporni povezavi ni pokazal rdeč zaslon z opozorilom (priloga B2 sodnega spisa), niso utemeljene. Sodišče prve stopnje na ta dokaz in izpoved v zvezi s tem niti ni oprlo svoje sodbe. Ne glede na to, pa je tudi priča D. D., ki se je pri toženi stranki ukvarjala z internetnimi objavami in obvestili, izpovedala, da to obvestilo o prevarah „ni skočilo gor“, temveč je bilo vidno med ostalimi obvestili (skupaj z ostalimi marketinškimi obvestili). Torej je s tem potrdila izpoved zakonitega zastopnika.

19Zato niso utemeljeni niti pritožbeni očitki glede tega, da je sodišče prve stopnje sledilo zgolj izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke, temveč iz razlogov sodbe izhaja, da je upoštevalo vse dokaze, v medsebojni povezavi. Sodišče druge stopnje ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj je ta prepričljiva, življenjsko sprejemljiva ter podprta z ostalimi izvedenimi dokazi. Poleg tega je ravno prvostopenjsko sodišče tisto, ki je imelo možnost neposrednega zaznavanja ob izvajanju dokazov. Presoja izvedenih dokazov je v rokah sodišča prve stopnje, ki na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Pri presoji izvedenih dokazov je sodišču v pomoč lastno zaznavanje verodostojnosti izpovedb in lastno opažanje pri opravljenem zaslišanju, s čemer je v največji možni meri zadoščeno načelu neposrednosti. Odločitev sodišča v konkretnem primeru ni v nasprotju z rezultatom dokaznega postopka, temveč gre za odločitev v skladu z 8. členom ZPP.

20Iz tega razloga tudi niso utemeljeni pritožbeni očitki o napačnem stališču sodišča glede dolžnosti branja sporočil banke o morebitnih zlorabah. Pritožnica trdi, da morajo udeleženci obligacijskopravnih razmerij v skladu z načeli obligacijskega prava ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij, zato opuščanje branja obvestil banke ustreza standardu hude malomarnosti. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ni podana huda malomarnost tožeče stranke zaradi opustitve branja sporočil banke, saj niti od skrbnega, še manj pa manj skrbnega uporabnika, ni moč pričakovati, da bo pozorno prebral in upošteval vsako obvestilo, ki mu ga banka pošlje, sploh ker teh obvestil ni malo. To stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče,³ zato argument tožene stranke, “da lahko sporočilo odpreš samo toliko, da na hitro preveriš, za kaj gre in v primeru nepomembnosti, tudi hitro zapreš,“ ni prepričljiv. Od povprečno skrbnega uporabnika ni mogoče pričakovati, da bo vedno vsaj preletel sporočilo, če to ni posebej izpostavljeno kot pomembno, sploh, če je sporočil veliko in so za uporabnika različno pomembna. Ni namreč mogoče enačiti varnostnih in nujnih sporočil banke s sporočili o akcijah, ki jih banka ponuja uporabnikom in ostalih manj pomembnih marketinških obvestil. Neutemeljene so zato tudi navedbe v pritožbi, da je sodišče sledilo izpovedi tožeče stranke, da je bilo teh obvestil veliko. Med drugim je tudi priča D. D. potrdila, da je bilo obvestilo o prevarah (phishingu) objavljeno na spletni strani banke spodaj, med ostalimi novicami in akcijami, v spletni banki pa sicer zgoraj, ampak prav tako med ostalimi obvestili in akcijskimi ponudbami, ne posebej izpostavljeno (skupaj s še šestimi do desetimi drugimi obvestili banke). Drži torej, da je obvestilo bilo, vendar sam način objave obvestila, po mnenju sodišča, ni bil zadosti učinkovit oziroma ustrezno izpostavljen. Tako objavljeno obvestilo namreč povprečen uporabnik zlahka spregleda. Izvedeni dokazi nedvomno potrjujejo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z obveščanjem uporabnikov s strani banke, zato tudi ta zatrjevana kršitev ni podana.

21Sodišče prve stopnje je pri presoji ravnanj tožene stranke pravilno upoštevalo merilo dobrega strokovnjaka. Pri presoji odgovornosti profesionalnih oseb je element predvidljivosti treba raztegniti na vsa tveganja, ki izvirajo iz njihove sfere poslovanja. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, za banke t.i. phishingi niso izjemna, nepredvidljiva ali nepričakovana oblika bančne prevare. Nasprotno, tovrstni poskusi prevar so za banke relativno pogosti dogodki. Banka mora zato pri svojem poslovanju računati na možnost zlorab, ki sodijo v krog njenih poslovnih tveganj, torej to zanjo nikakor ne more predstavljati izjemne oziroma nepredvidljive okoliščine in se v konkretnem primeru svoje odgovornosti na tej podlagi ne more razbremeniti. Banka odgovarja za nastalo škodo zato, ker svoje notranje organizacije dela ni prilagodila tako, da bi preprečila zlorabo uporabe spletne oziroma mobilne banke.

22Drži sicer dejstvo, da od banke ni mogoče zahtevati, da vzpostavi takšne varnostne mehanizme, ki bi preprečili prav vse zlorabe (sodba VSL II Cp 1858/2021, na katero se sklicuje pritožba), vendar pa gre v konkretnem primeru za součinkovanje več dejavnikov, pri katerih banka ni bila dovolj učinkovita. Pomanjkljivosti pri delovanju tožene stranke je sodišče obširno obrazložilo v 27. točki obrazložitve in se nanašajo na obveščanje in objavljanje, opozorila glede registracije nove naprave, sinhronizacijo mobilne in spletne banke, dosegljivost klicnega centra za obveščanje. Ne zgolj v zvezi z enim temveč v zvezi z vsemi temi dejavniki bi banka lahko povečala učinkovitost varnostnih postopkov in s tem zmanjšala tveganja za zlorabe.

23Nenazadnje pa ni utemeljeno niti sklicevanje tožene stranke na sedmi odstavek 137. člena ZPlaSSIED, da se lahko ponudnik plačilnih storitev in uporabnik, ki ni potrošnik dogovorita, da se določbe 137. člena ne uporabljajo in da sta se stranki v konkretnem primeru dogovorili, da je prijavo škode treba podati med delovnim časom kontaktnega centra, banka pa do trenutka prijave za škodo ne odgovarja. Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da so pritožbene navedbe o času prijave zlorabe nekonsistentne, saj na strani 18. pritožbe tožena stranka tožeči stranki očita, da ni na dan prejema spornega sporočila (to je bil dela prost dan) pravočasno poklicala svojega osebnega bančnika, istočasno pa na strani 20. pritožbe navaja, da naj bi splošni pogoji določali, da je mogoče prijavo podati le med delovnim časom in da banka do trenutka prijave za škodo ne odgovarja.

24Pritožnica se sklicuje na Splošne pogoje za uporabo digitalnega bančništva za pravne osebe (v nadaljevanju Splošni pogoji). Splošni pogoji poslovanja so pogodbeno materialno pravo, za uporabo katerega se pogodbeni stranki dogovorita. Sodišče jih ne pozna po uradni dolžnosti, temveč morajo stranke, ki se nanje sklicujejo, zatrjevati njihovo vsebino.⁴ Ob tem pa je potrebno poudariti, da sodišče ni dolžno samo raziskovati vseh določb splošnih pogojev, s katerimi naj bi stranki odgovornost banke izključili. Zgolj pavšalno navajanje, da je prijave treba dati med delovnim časom kontaktnega centra, banka pa do takrat za škodo ne odgovarja, ne zadoščajo za to, da sodišče ugotovi in preveri vsebino konkretnega dogovora. Stranka, ki se na uporabo splošnih pogojev sklicuje, mora njegovo vsebino zatrjevati ter jo jasno in določno opredeliti, saj uporaba pogodbenega materialnega prava ni mogoča, preden preko zatrjevanja njegove vsebine to pravo ni ugotovljeno. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je toženka Splošne pogoje prvič omenila v prvi pripravljalni vlogi, v kateri je navedla, da je v skladu s Splošnimi pogoji izrecno določeno, da je prijave potrebno podati med delovnim časom kontaktnega centra, banka pa do trenutka prijave za škodo ne odgovarja. Doda še, da v skladu s temi splošnimi pogoji (VII.) banka tudi ne odgovarja imetniku za škodo, ki je posledica neprevidnega ravnanja uporabnika z elementi prepoznave ali če tretja oseba nepooblaščeno pridobi dostop do elementov prepoznave. Tožeča stranka je na to odgovorila v svoji drugi pripravljalni vlogi, da tožena stranka ne zatrjuje, da bi v skladu s sedmim odstavkom 137. člena ZPlaSSIED izrecno izključila določbe tega člena, ki ureja uporabnikovo odgovornost za neodobrene plačilne transakcije. Na stran tožene stranke se je prevalilo trditveno in dokazno breme, da zatrjuje konkretne določbe splošnih pogojev, ki izključujejo uporabo 137. člena ZPlaSSIED in na kakšen način.⁵ V zvezi s tem v drugi pripravljalni vlogi zgolj pove, da je uporaba splošnih pogojev že natančno pojasnjena v prejšnjih pripravljalnih vlogah, kar ne drži. Pritožnica niti v pritožbi, niti v pripravljalnih vlogah konkretno ne opredeli, s katerim členom splošnih pogojev naj bi stranki izključili uporabo 137. člena ZPlaSSIED ter zgolj pavšalno navede, kdaj je treba podati prijavo. Te navedbe ne morejo šteti za dovolj določno opredelitev vsebine avtonomno dogovorjenega prava, da bi lahko sodišče ugotovilo njegovo vsebino in opravilo subsumpcijo dejanskega stanja pod dogovorjeno pravno določilo. Nezadostna konkretizacija pravila namreč onemogoča pravno sklepanje ali se dejanski stan pravila, kot je opisan v Splošnih pogojih, prilega ugotovljenim dejstvom in katerim. V primeru, da bi sodišče to v sodbi storilo samo, bi prekoračilo trditveno podlago in tožeči stranki kršilo pravico, da se o tem izjavi.

25Sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo zatrjevanih kršitev, pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

26Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo po tar. št. 22/1 Odvetniške tarife - OT v višini 750 točk in materialnih stroškov (11. člen OT) v višini 2 %, kar znaša 459,00 EUR, povečano za 22 % DDV v znesku 100,98 EUR, skupaj 559,98 EUR.

¹ Odločbi USRS št. Up-211/04, z dne 2. 3. 2006, Up-148/17, z dne 12. 4. 2018.
² Tako Sodba VSRS III Ips 62/2019 z dne 11. 5. 2020.
³ Sodba VSRS III Ips 62/2019 z dne 11. 5. 2020, točka 22.
⁴ Tako na primer VSRS sklep III Ips 104/2015, III Ips 89/2006.
⁵ Glej npr. VSK sodba Cpg 139/2023 z dne 6. 12. 2023, ko iz točke 11. izrecno izhaja, da v primeru, ko tožeča stranka ni potrošnik, je v splošnih pogojih, ki so sestavni del med strankama sklenjenih pogodb, izrecno določeno, da se določba 137. člena ZPlaSSIED nadomesti z vsebino, ki izhaja iz splošnih pogojev.