VSRS Sklep Dsp 4/2025

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

1Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved z dne 15. 7. 2024 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo 15. 7. 2024, ampak je, razen v obdobju od 15. 8. 2024 do 31. 8. 2024, trajalo do vključno 4. 12. 2024 (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati nadomestilo plače za obdobje od 16. 7. 2024 do 14. 8. 2024 in od 1. 9. 2024 do 4. 12. 2024 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz III. točke izreka ter denarno povračilo v znesku 5.334,84 EUR bruto (III. točka izreka). Tožencu je naložilo, da mora tožnico za čas od 16. 7. 2024 do vključno 14. 8. 2024 in od 1. 9. 2024 do vključno 4. 12. 2024 prijaviti v vsa zavarovanja, vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ (IV. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnice za poziv na delo, priznanje delovnega razmerja in pravic iz delovnega razmerja za čas od 15. 8. 2024 do vključno 31. 8. 2024 in od 5. 12. 2024 dalje (V. točka izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (VI. točka izreka), pri čemer mora toženec plačati sodno takso po priloženem taksnem nalogu (VII. točka izreka).

2Zoper navedeno odločitev se je pritožil toženec. Sodišče druge stopnje je njegovi pritožbi ugodilo, izpodbijani del sobe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Toženec vlaga pritožbo zoper razveljavitveni sklep in predlaga vrhovnemu sodišču, da pritožbi ugodi, sklep sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki sta jih stranki predlagali v zvezi z obstojem in težo kršitev, zaradi katerih je tožnica prejela izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ne obstaja noben še neizveden dokaz, ki bi bil relevanten za presojo vprašanj, glede katerih je po napotku drugostopenjskega sodišča v ponovljenem postopku na prvi stopnji treba še dopolniti dokazni postopek. Sodišče druge stopnje je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev in ker je na pravilno dejansko stanje sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Iz teh razlogov pa sodišče druge stopnje ne bi smelo razveljaviti sodbe sodišča prve stopnje, temveč o zadevi samo odločiti, kar določa 358. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju dejansko ne bi izvajalo nobenih dodatnih dokazov, ampak bi na podlagi že izvedenih dokazov opravilo le materialno presojo, če prilastitev denarja ustreza zakonskemu stanu iz prve alineje oziroma druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). To materialno presojo pa bi moralo opraviti sodišče druge stopnje samo in odločiti o pritožbi tako, kot je primarno predlagal toženec.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožba, ki jo ureja 357.a člen ZPP, je namenjena zagotavljanju učinkovitega uresničevanja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Drugi odstavek 357.a člena ZPP določa, da se lahko sklep sodišča druge stopnje izpodbija samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP), ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP), ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

6Sodišče druge stopnje lahko le izjemoma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer razveljavitev ne sme povzročiti hujše kršitve pravice stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

7Tožnica je izpodbijala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ji je bila podana po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V njej ji je toženec očital, da je 1. 6. 2024 in 6. 6. 2024 iz košarice vzela denar, ki so ga stranke pozabile ali pustile na hitrih blagajnah in ki je bil last toženca (kršitev po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1) in z njim opravila osebni nakup v delovnem času, brez registracije odmora ter brez dovoljenja poslovodje, namestnika poslovodje oziroma izmenovodje (kršitev po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). S tem je tožencu povzročila tudi materialno in moralno škodo.

8Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku prebralo vso listinsko dokumentacijo, ki sta jo stranki vložili v spis ter zaslišalo tožnico in vse predlagane priče. Ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je utemeljilo s tem, da toženec ni dokazal prve očitane kršitve (protipravne prilastitve denarja). Dokazal je sicer drugo očitano kršitev (osebni nakup v delovnem času brez dovoljenja nadrejene delavke), vendar pa je presodilo, da ta kršitev ni hujša kršitev po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Presodilo je tudi, da za zakonitost izredne odpovedi ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR- 1. Na predlog toženca je sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi in tožnici posledično prisodilo denarno povračilo (118. člen ZDR-1).

9Sodišče druge stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da toženec v pritožbi ni nasprotoval presoji sodišča prve stopnje, da druga očitana kršitev ne predstavlja hujše kršitve po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in da v zvezi s to kršitvijo ni izpolnjen niti pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Za toženca je bil sporen le zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazal utemeljenosti očitka iz naslova protipravne prisvojitve toženčevega denarja oziroma denarja, ki je bil zaupan tožnici v zvezi z zaposlitvijo. V zvezi s to kršitvijo je sodišče druge stopnje kot odločilno označilo ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da denar iz košarice, iz katere je tožnica vzela kovance, ni pripadal zaposlenim delavcem toženca. Poudarilo je okoliščino, da denarja iz košarice (čeprav je šlo tudi za napitnine) zaposleni niso smeli vzeti zase, kar je poleg prič potrdila tudi tožnica. Obrazložilo je še, da je bistveno, da je tožnica vedela, da denar iz košarice ne pripada zaposlenim in da ga ne sme vzeti za lastne potrebe, kar pa je tožnica storila in s tem kršila delovne obveznosti. Materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča, da tožnici ni mogoče očitati, da je z odvzemom kovancev iz košarice kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, je opredelilo kot zmotno. Posledično je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

10Prvostopenjskemu sodišču je naložilo, da bo moralo raziskati okoliščine, ki jih še ni ugotavljalo, in sicer ali očitana kršitev protipravne prilastitve ustreza znakom kaznivega dejanja (prva alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1) oziroma hujši kršitvi iz naklepa ali hude malomarnosti (druga alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1) ter v primeru, da bo temu pritrdilo, ugotoviti tudi, ali je podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Pojasnilo je še, da samo ne more dopolnjevati postopka, saj je treba dokazni postopek dopolniti glede pomembnega sklopa dejstev, ki jih sodišče prve stopnje še ni ugotavljalo, prvič pa ta dejstva ne morejo biti ugotovljena šele na pritožbeni stopnji. Dodalo je tudi, da namen inštančnega odločanja ni prenos odločanja s prve na drugo stopnje, temveč preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve, pri čemer z razveljavitvijo izpodbijanega dela sodbe in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje glede na datum vložitve tožbe ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

11Sodišče druge stopnje se torej ni strinjalo s presojo sodišča prve stopnje, da toženec prve očitane kršitve ni dokazal. Sodišče druge stopnje pri tem ni navedlo, v čem naj bi bilo dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje glede očitka o protipravni prilastitvi denarja, zmotno ali nepopolno ugotovljeno. Prav tako ni podalo nobenih konkretnih napotkov glede tega, katere dokaze naj še izvede. V obrazložitvi se je sklicevalo na pomemben sklop dejstev, ki ga naj sodišče prve stopnje ne bi ugotavljalo, tega sklopa dejstev pa ni konkretiziralo. Kolikor je sodišče druge stopnje menilo, da je treba za pravilno oziroma popolno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali nekatere od že izvedenih dokazov (čeprav tega niti ni konkretiziralo), bi moralo samo odločiti o pritožbi toženca po opravljeni pritožbeni obravnavi (drugi odstavek 347. člena ZPP).

12Na podlagi obrazložitve izpodbijanega sklepa vrhovno sodišče sicer ugotavlja, da presoja sodišča druge stopnje v zvezi s prvo očitano kršitvijo predvsem kaže na zaključek o zmotni uporabi materialnega prava. Navedeno pomanjkljivost pa bi moralo sodišče druge stopnje samo odpraviti že na podlagi pete alineje 358. člena ZPP.

13Sodišče druge stopnje je nadalje navedlo, da bo moralo sodišče prve stopnje v primeru, če bo presodilo, da je očitana kršitev protipravne prilastitev denarja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi oziroma drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ugotoviti tudi, ali je podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v okoliščinah konkretnega primera pri dejstvih v zvezi s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 ne gre za pomemben sklop dejstev, ki jih sodišče prve stopnje še ne bi ugotavljalo. Sodišče prve stopnje se je v 25. točki obrazložitve izrecno opredelilo tudi do obstoja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 v zvezi z drugo kršitvijo, ki je bila očitana tožnici, vendar to ne pomeni, da sodišče druge stopnje ne bi moglo samo ugotoviti, ali obstaja pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 tudi v zvezi s prvo očitano kršitvijo (če bo presodilo, da je ravnanje tožnice, ki ji je bilo očitano kot prva kršitev, kršitev po prvi oziroma drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1).

14Glede na navedeno je vrhovno sodišče v skladu s petim odstavkom 357.a člena ZPP pritožbi ugodilo, sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje.