VSC Sklep I Kp 55746/2025

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Velenju ob vložitvi obtožnega predloga zoper obdolženega A. A. podaljšalo pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog tožilstva za podaljšanje pripora kot neutemeljenega zavrne, podredno, da obdolžencu odredi drug milejši ukrep, še podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijanega sklepa ustrezno opredelilo, da se pripor zoper obdolženca podaljša. V izreku sklepa ni treba opredeljevati, do kdaj oziroma za katero obdobje se obdolžencu ukrep podaljšuje, kot zatrjuje pritožnik. Ob smiselni uporabi petega odstavka 207. člena ZKP lahko tudi v skrajšanem postopku pripor traja največ dve leti po vložitvi obtožnega predloga, pri tem pa mora sodnik vsak mesec dni preizkusiti, ali so še podani "razlogi" (bolje: pogoji) za pripor (tretji odstavek 432. člena ZKP). Določb ZKP ter jasne in striktne sodne prakse, na katero se v tem delu sklicuje, pritožnik ne konkretizira, zato dodaten odgovor ni mogoč.

5Zoper obdolženca je dežurni preiskovalni sodnik s sklepom I Kpd 55746/2025-37 z dne 6. 8. 2025 odredil pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena v zvezi s 432. členom ZKP, pa tudi iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena v zvezi s 432. členom ZKP. Po pritožbi zagovornika, ki sicer ne zadrži izvršitve sklepa o odreditvi pripora (četrti odstavek 202. člena ZKP), je senat Okrožnega sodišča v Celju s sklepom II Ks 55746/2025-47 z dne 8. 8. 2025, kot to izhaja iz podatkov elektronskega kazenskega vpisnika in iz priloge B1, sklep o odreditvi pripora razveljavil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (odreditev pripora tudi iz razloga begosumnosti v izreku sklepa) ter zadevo vrnil preiskovalnemu sodniku v novo odločitev v roku 24 ur. Kot nadalje izhaja iz podatkov kazenskega vpisnika, je dežurna preiskovalna sodnica nato s sklepom I Kpd 55746/2025-48 z dne 9. 8. 2025 zoper obdolženca odredila pripor (le) iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena v zvezi s 432. členom ZKP. Tudi zoper ta sklep je zagovornik 14. 8. 2025 vložil pritožbo, zunajobravnavni senat pa je s sklepom II Ks 55746/2025-58 z dne 14. 8. 2025 pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

6Dne 7. 8. 2025, torej dan po prvotni odreditvi pripora, je bil na Okrajno sodišče v Velenju zoper obdolženca vložen obtožni predlog. Izpodbijani sklep je bil izdan 11. 8. 2025, kar je po ponovni odločitvi preiskovalne sodnice z dne 9. 8. 2025, pri čemer niti pritožba zoper sklep preiskovalne sodnice ni zadržala izvršitve sklepa, senat pa je pritožbo zavrnil 14. 8. 2025, kar je res po izdaji izpodbijanega sklepa, vendar pred odločitvijo višjega sodišča v tem pritožbenem postopku. V trenutku izdaje izpodbijanega sklepa je potemtakem obstajal (takrat še) nepravnomočen, a izvršljiv sklep o odreditvi pripora, zato ni bilo nobenih ovir, da je prvo sodišče ob vložitvi obtožnega predloga pripor podaljšalo, in to zakonito. Če se je v izreku izpodbijanega sklepa sklicevalo (le) na sklep dežurnega preiskovalnega sodnika I Kpd 55746/2025 z dne 6. 8. 2025, ne pa (tudi) na sklep dežurne preiskovalne sodnice I Kpd 55746/2025 z dne 9. 8. 2025, to nima vpliva na presojo zakonitosti podaljšanja pripora. Iz tč. 1 obrazložitve napadenega sklepa bi bilo resda mogoče razbrati, da se sodišče prve stopnje ni seznanilo z razveljavitvijo prvotnega sklepa preiskovalnega sodnika in z izdajo novega sklepa o odreditvi pripora, toda glede na povzeto procesno stanje stvari, ko je izvršljiv sklep o odreditvi pripora gotovo obstajal, ta opustitev ničesar odločilnega ne spreminja.

7Isti dan, ko je zagovornik vložil obravnavano pritožbo, torej 14. 8. 2025, je vložil tudi (zatem sicer zavrnjeno) pritožbo zoper sklep preiskovalne sodnice I Kpd 55746/2025 z dne 9. 8. 2025. Iz tega se kvečjemu nakazuje, da je bila obramba seznanjena z (drugim) sklepom o odreditvi pripora z dne 9. 8. 2025. V nobenem primeru pa razveljavitev prvotnega sklepa ne pomeni, da pripor z izpodbijanim sklepom ni bil zakonito podaljšan, saj je v trenutku njegove izdaje, kot že rečeno, obstajal izvršljiv in kasneje tudi pravnomočen sklep o odreditvi pripora. Zato ne drži stališče pritožnika, da je treba šteti, da pripor "nikoli ni bil ustrezno izrečen".

8Dne 7. 8. 2025 je sodišče prve stopnje obtožni predlog z vsebovanim predlogom za podaljšanje pripora odpravilo tako obdolžencu kot zagovorniku z namenom uresničitve pravic do izjave in do obrambe v kontekstu ustavnih jamstev iz 22. ter 29. člena Ustave RS. Poučilo ju je, da lahko odgovor na predlog za podaljšanje podata v zakonsko določenem roku 24 ur. Medtem ko je bil predlog obdolžencu vročen 7. 8. in 8. 8. 2025, ga je zagovornik, kot kažejo podatki spisa, lastnoročno prevzel 13. 8. 2025 (vročilnica pri list. št. 94), vendar je že dne 8. 8. 2025 sodišču prve stopnje nedvoumno sporočil (list. št. 112), da se je s sporočilom sodišča, tj. s predlogom za podaljšanje pripora, tudi sam seznanil "danes dopoldan", torej dne 8. 8. 2025 dopoldne. Zapisano pomeni, da se je 24-urni rok za podajo odgovora iztekel že dne 9. 8. 2025 in je odgovor obrambe na predlog za podaljšanje pripora z dne 10. 8. 2025 ob 20.57 uri, ko je bil po elektronski poti prvič poslan sodišču (list. št. 113), prepozen, kakor je prepozen tudi odgovor, poslan po pošti dne 11. 8. 2025, saj je bil poziv za podajo odgovora v 24-urnem roku zagovorniku po lastni izjavi vročen že v dopoldanskih urah 8. 8. 2025. Posledično pa je pravilno stališče prvega sodišča (tč. 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa), da ne obdolženec niti zagovornik nista podala odgovora na predlog za podaljšanje pripora v zakonsko določenem roku, kar pomeni, da zaradi izostanka opredelitve o zagovornikovih navedbah v odgovoru na predlog nista mogli biti prekršeni obdolženčevi pravici iz 22. in 29. člena Ustave.

9Zagovornik v pritožbi povzeti procesni kronologiji niti ne nasprotuje in ponovno potrjuje, da se je s predlogom za podaljšanje pripora seznanil dne 8. 8. 2025 v dopoldanskem času. V nadaljevanju pa zastopa zmotno naziranje, da naj bi se mu upoštevaje vikend (8. 8. je bil petek, 9. 8. sobota, 10. 8. pa nedelja) rok za podajo izjave oziroma odgovora iztekel šele dne 11. 8. 2025, ter zmotno zatrjuje, da je spoštoval zakonsko določen 24-urni rok za odgovor. Določba četrtega odstavka 88. člena ZKP, ki iztek roka veže na pretek prvega prihodnjega delovnika po tem, ko je zadnji dan roka državni praznik, sobota ali nedelja ali kakšen drug dan, ko se pri državnem organu ne dela, se namreč ne nanaša na roke, ki se računajo na ure. Urni roki se (lahko) iztečejo tudi ob dela prostih dnevih, vključno s soboto 9. 8. 2025, saj bi bili sicer ti kratki roki nesmiselni.¹ V določenih fazah postopka, kar nedvomno velja tudi za postopek podaljševanja pripora, je nujna posebna hitrost pri opravljanju procesnih dejanj, s katerimi ni moč odlašati, zato je razumljivo, da rokov, ki se računajo v urah, ni mogoče enačiti z roki, ki se računajo na dneve.

10Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu razumno obrazložilo obstoj vseh pogojev za podaljšanje pripora zoper obdolženca, pri čemer je nedvomno imelo pred očmi izjemnost najstrožjega osebnega omejevalnega ukrepa v skrajšanem postopku (tč. 7 obrazložitve). V tč. 8 in 9 razlogov je z naslonitvijo na dostopne dokazne vire argumentiralo obstoj dokaznega standarda utemeljenega suma, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, torej kaznivo dejanje nasilništva, v zvezi s katerim je v skrajšanem postopku dopustno odrediti ter nato podaljšati pripor (2. točka prvega odstavka 432. člena ZKP). V tč. 10 sklepa je prepričljivo utemeljilo podanost pripornega razloga ponovitvene nevarnosti v obdolženčevi sferi, pri čemer se je izreklo tako o objektivnih kot subjektivnih vidikih nevarnosti recidiva, vključno s (specialnim) povratništvom obdolženca. V tč. 12 se je opredelilo, zakaj gre pri priporu, ki se zoper obdolženca podaljšuje, za neogibno potreben in nujen ukrep ter zakaj tega ukrepa ni mogoče nadomestiti z nobenim od milejših omejevalnih ukrepov. V tč. 13 je naposled obrazložilo še zaključek o sorazmernosti pripora, s čimer je dovolj zanesljivo artikuliralo pogoje za perpetuacijo obdolženčevega pripornega statusa.

11V zadnjem odstavku pritožbe zagovornik ne nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma, zatrjuje pa, da ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Svojega stališča z ničemer določno ne utemelji, saj se le sklicuje na svoj pisni odgovor z dne 10. 8. 2025, ki da se "ustrezno povzema v celoti v okvir pritožbenih navedb". Utrjena sodna praksa sporoča, da je navedeno v nasprotju z načelom dispozitivnosti pritožbenega postopka. Vsaka pritožba je samostojno pravno sredstvo, kar od pritožnika zahteva, da v pritožbeno presojo ponudi samostojne in substancirane argumente, na katere se pritožbeno sodišče (lahko) odzove. Sklicevanje na prejšnje obrambne vloge, ki so v spisu, tej zahtevi ne zadosti ter se pritožba v tem delu šteje za neobrazloženo. Ker višje sodišče v primerih pritožb zoper sklepe izpodbijani sklep preizkusi le v okviru (določnih) pritožbenih navedb, medtem ko je uradni preizkus izrazito zožen (peti odstavek 402. člena ZKP), zagovornik na ta način v danem postopku ne bo mogel uspeti.

12Glede na navedeno in ob izostanku kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

¹ Horvat Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 203, tč. 6. Baškovič M. v Šepec M. (ur.): Zakon o kazenskem postopku s komentarjem - 1. knjiga, Lexpera & GV Založba, Ljubljana 2023, str. 558 - 559, tč. 5. Sodbi VS RS I Ips 38666/2019 z dne 26. 9. 2019 in XI Ips 53/2009 z dne 18. 6. 2009.