VSL Sklep I Ip 83/2025

I. Pritožba dolžnice zoper sklep z dne 3. 4. 2024 na r. št. 63 spisa se zavrne in se sklep potrdi.

Dolžnica in upnik sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

II. Pritožba dolžnika zoper sklep z dne 3. 4. 2024 na r. št. 64 spisa se zavrne in se sklep potrdi.

III. Pritožba dolžnice zoper zavrnilni del 1. točke izreka sklepa z dne 31. 7. 2024 se zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

O pritožbi dolžnice zoper sklep z dne 3. 4. 2024 na r. št. 63 spisa

1Z izpodbijanim sklepom z dne 3. 4. 2024 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnice A. A. zavrne (I. točka izreka sklepa), da dolžnica nosi svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka sklepa) in da je dolžnica dolžna upniku povrniti 1.642,60 EUR stroškov ugovornega postopka v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka sklepa).

2Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnica. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, in sicer s tem, ko je štelo, da dolžnica ni izkazala datuma zapadlosti terjatve na podlagi odstopne izjave upnika dne 7. 10. 2011. Drug datum zapadlosti terjatve, v kolikor se gre za drugo dolžnico, ni mogoč in pravilen. S strani upnika druga dolžnica po tem datumu in pred vložitvijo predmetnega predloga za izvršbo ni bila niti obveščena o odstopu od pogodbe ali o zapadlosti terjatve, niti ni bila pozvana k izpolnitvi poroštvene obveznosti. Prav tako druga dolžnica sama ni bila v postopku osebnega stečaja, niti ni bila stranka v postopku osebnega stečaja. O tem, da je prvi dolžnik v postopku osebnega stečaja, druga dolžnica s strani upnika ni bila obveščena. Tako je za drugo dolžnico edino odstopna izjava merodajna glede zapadlosti terjatve. Ker naslovno sodišče temu ni sledilo, je napačno ugotovilo dejansko stanje. Nadalje je naslovno sodišče v izpodbijanem sklepu napačno uporabilo materialno pravo, in sicer kolikor je štelo, da se je zoper drugo dolžnico zastaranje pretrgalo s tem, ko je upnik prijavil terjatev v postopku osebnega stečaja zoper prvega dolžnika. Dejstvo, da je upnik uveljavljal terjatev zoper prvega dolžnika v postopku osebnega stečaja, samo po sebi ne onemogoča zaključka, da bi zoper prvega dolžnika kot glavnega dolžnika in drugo dolžnico kot solidarno porokinjo zapadlost terjatve bila različna. Nenazadnje se je v času, ko se je začel postopek osebnega stečaja zoper prvega dolžnika, prvotni izvršilni postopek opr. št. In 600/2012, ki ga je upnik sprožil zaradi izterjave iste terjatve, kot sedaj terja v tem postopku, zoper drugo dolžnico vodil naprej, medtem ko se je zoper prvega dolžnika zaradi uvedbe postopka osebnega stečaja ustavil. Dejansko se je postopek osebnega stečaja zoper prvega dolžnika zaključil še preden je bil izvršilni postopek opr. št. In 600/2012 zaključen. Zoper drugo dolžnico je tako ves čas osebnega stečaja prvega dolžnika tekel izvršilni postopek, in zgolj dejstvo, da se izvršilni postopek za upnika ni končal uspešno, sedaj v predmetnem postopku ne more iti na škodo druge dolžnice. Tako je stališče naslovnega sodišča, da se je zoper drugo dolžnico zastaranje pretrgalo s prijavo upnikove terjatve v postopku osebnega stečaja nad prvim dolžnikom, napačno. Glede na to, da je po prepričanju druge dolžnice izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zoper dolžnico kot solidarno porokinjo dovolilo izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 376/2010 z dne 24. 2. 2010. Zoper sklep je dolžnica vložila ugovor, v katerem je uveljavljala zastaranje, in sicer da je upnik še pred stečajnim postopkom nad dolžnikom odstopil od pogodbe na podlagi odstopne izjave z dne 7. 10. 2011, kar je upnik zatrjeval v izvršilnem postopku In 600/2012. Dolžničin ugovor je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da iz sklepa VSL II Ip 2995/2017 z dne 18. 10. 2017 o odločitvi o pritožbi druge dolžnice zoper sklep o ugovoru In 600/2012 z dne 28. 10. 2016 izhaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo, da je upnik z listino z dne 7. 10. 2011, v kateri je navedel, da odstopa od pogodbe z dnem 7. 10. 2011 zaradi neizpolnjevanja obveznosti s strani dolžnika, dokazal zapadlost terjatve v skladu z zahtevo iz tretjega odst. 20a čl. ZIZ, saj izkazana vročitev izjave o odstopu (pri potrošniški kreditni pogodbi) od pogodbe ne zadošča (točka 10 obrazložitve). Dolžnica tako sedaj neutemeljeno zatrjuje ravno nasprotno, kot je v postopku pod opr. št. In 600/2012, ko je uspešno prerekala zapadlost terjatve na podlagi odstopne izjave upnika z dne 7. 10. 2011. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

5Višje sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da dolžnica v ugovornem in pritožbenem postopku ne more uspeti z uveljavljanjem zapadlosti terjatve na podlagi predčasnega odpoklica kreditne pogodbe, glede katerega je v predhodnem izvršilnem postopku uspela doseči ugoditev njenemu ugovoru ter je višje sodišče s sklepom VSL II Ip 2995/2017 ugotovilo, da izkazana vročitev izjave o odstopu pri potrošniški kreditni pogodbi ne zadošča. Dolžnica torej v pričujočem izvršilnem postopku uveljavlja ravno nasprotno (contra factum proprium), kot je uveljavljala v predhodnem postopku, vendar je v tistem postopku navedena podlaga zapadlosti terjatve bila zavrnjena v okviru pravnomočne odločitve o dolžničinem ugovoru. Dolžnica tako ni uspela uveljaviti (predčasne) zapadlosti terjatve po kreditni pogodbi, sklenjeni v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v smislu začetka teka zastaralnega roka zoper njo.

6Ne drži pa niti, da je izjava o zapadlosti za dolžnico edina možna oziroma merodajna podlaga za začetek tega zastaralnega roka. Začetek teka zastaralnega roka zoper dolžnico je namreč v primeru, ko upnik ni uspel uveljaviti predčasne zapadlosti, odvisen od zapadlosti terjatve po izvršilnem naslovu (neposredno izvršljivem notarskem zapisu), ki pa je dolžnica v ugovoru ni uveljavljala oziroma navedla in ta tudi ni prima facie razvidna iz konkretnega izvršilnega naslova. O utemeljenosti dolžničinega ugovora zastaranja pa je kot primarno treba odločati v okviru podane trditvene podlage v ugovoru. Ustrezne trditvene podlage v zvezi s zastaranjem dolžnica po povedanem ni niti podala. Pritožbene trditve, da naj bi izvršilni postopek In 600/2012 zoper dolžnico tekel dalje po pričetku postopka osebnega stečaja nad glavnim dolžnikom in celo po njegovem koncu, dolžnica podaja celo v svojo škodo, saj je potemtakem že tisti izvršilni postopek zoper dolžnico pretrgal zastaranje in zastaranje vse do konca tistega izvršilnega postopka (glede katerega dolžnica prav tako ne navaja, kdaj naj bi bil zaključen), ki naj bi torej tekel še dalj časa, kot osebni stečaj nad glavnim dolžnikom, ni teklo.

7Neutemeljeno dolžnica dalje uveljavlja, da stečajni postopek nad glavnim dolžnikom zoper njo ni pretrgal teka zastaralnega roka. Po tretjem odstavku 1034. člena OZ pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje nasproti poroku, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega dejanja pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, opravljenega, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev zoper glavnega dolžnika, to pa je tudi pravočasna priglasitev terjatve v stečajni postopek nad glavnim dolžnikom (365. člen OZ, prim. VSL sodba I Cp 155/2016). Če je zastaranje pretrgano s priglasitvijo terjatve v stečajnem postopku, pa začne znova teči od dneva, ko je končan ta postopek (četrti odstavek 369. člena OZ, prim. VSL sodba I Cp 155/2016). Povedano velja ne glede na to, če je bila dolžnica o stečaju glavnega dolžnika obveščena oziroma v njem ni bila stranka, sicer pa je dejstvo stečajnega postopka nad glavnim dolžnikom bilo objavljeno tudi na spletnem portalu Ajpes.

8Končno pa, ker je pravilna odločitev o dolžničinem ugovoru, niso utemeljene niti pritožbene trditve, da je v posledici napačne odločitve o le-tem napačna tudi odločitev o stroških postopka. Dolžnica namreč z ugovorom ni uspela, zato ji upnik ugovornih stroškov ni neutemeljeno povzročil in jih krije sama (šesti odstavek 38. člena ZIZ), upniku pa mora povrniti njegove stroške odgovora na ugovor (peti odstavek 38. člena ZIZ).

9Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi dolžnika zoper sklep z dne 3. 4. 2024 na r. št. 64 spisa

11Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnika B. B. zavrne (I. točka izreka sklepa) in da je dolžnik dolžan upniku povrniti 1.642,60 EUR stroškov ugovornega postopka, v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da je sodišče v napadenem sklepu napačno ugotovilo dejansko stanje glede datuma zapadlosti terjatve iz notarskega zapisa SV 376/2010 z dne 24. 2. 2010. Kot je dolžnik uveljavljal že v ugovoru, je terjatev upnika zapadla že pred začetkom stečajnega postopka opr. št. St 000/2014 zaradi odstopa upnika od kreditne pogodbe, tudi če je bila kasneje prijavljena v stečajnem postopku. Sklep o končanju postopka osebnega stečaja ne more biti podlaga za ugotovitev zapadlosti in višine terjatve po notarskem zapisu SV 376/2010 z dne 24. 2. 2010. V skladu s 4. odstavkom 396. člena ZFPPIPP je pravnomočni sklep o končanju postopka osebnega stečaja samostojni izvršilni naslov za izterjavo neplačanih priznanih terjatev. Posledično sklep o končanju stečajnega postopka ne more biti podlaga za ugotavljanje višine in zapadlosti terjatve iz drugega izvršilnega naslova, ampak bi lahko upnik v osebnem stečaju priznano in neplačano terjatev terjal neposredno na podlagi sklepa o končanju stečajnega postopka opr. št. St 000/2014. Tako ni mogoče govoriti o tem, da je notarski zapis SV 376/2010 z dne 24. 2. 2010 izvršljiv, tako da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično s tem, ko je svojo odločitev oprlo na sklep o končanju stečajnega postopka opr. št. St 000/2014, tudi zmotno uporabilo materialno pravo. V konkretnem primeru pa bi upnik moral višino terjatve navesti in izkazati tako, da bi jo lahko dolžnik in tudi sodišče preverilo. Zgolj navajanje posameznih postavk terjatve, pri čemer ni izkazanih specifičnih metod izračunov teh postavk, dolžniku ne omogoča, da bi višino posameznih postavk preveril. Zgolj na podlagi predloženih izpiskov iz poslovnih knjig mu ni mogoče ugotoviti, ali so navedeni zneski točni in pravilni, posledično pa predloga za izvršbo in sklepa o izvršbi ni mogoče preizkusiti.

13Pritožba ni utemeljena.

14Višje sodišče v zvezi s pritožbenim uveljavljanjem, da je terjatev upnika zapadla že pred začetkom postopkom osebnega stečaja na podlagi upnikove uveljavitve odpoklicnega upravičenja najprej pojasnjuje, da tudi dolžnik s takšnim uveljavljanjem ne more uspeti. Če uveljavitev odpoklicnega upravičenja ni bila veljavna zoper solidarno porokinjo, tudi po prepričanju višjega sodišča ni mogoče šteti, da je bila le-ta veljavna zoper glavnega dolžnika. V zvezi z navedenim se višje sodišče sklicuje na 5. točko obrazložitve tega sklepa. Tudi če bi terjatev zoper glavnega dolžnika pred začetkom stečajnega postopka že zapadla, pa je v zvezi s tekom zastaranja, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, treba upoštevati vpliv stečajnega postopka. Kot že povedano - če je zastaranje pretrgano s priglasitvijo terjatve v stečajnem postopku, začne znova teči od dneva, ko je končan ta postopek (četrti odstavek 369. člena OZ). Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (tretji odstavek 369. člena OZ), torej tudi s prijavo terjatve v stečajnem postopku (enako 258. člen ZFPPIPP).

15Neutemeljene so dalje pritožbene navedbe, da sklep o končanju postopka osebnega stečaja ne more biti podlaga za ugotovitev zapadlosti in višine izterjevane terjatve. Višje sodišče najprej pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da v primeru, ko je upnik pridobil izvršilni naslov že pred začetkom postopka osebnega stečaja nad dolžnikom (kot v konkretnem primeru notarski zapis) in je to isto terjatev prijavil tudi v postopek osebnega stečaja, iz ZFPPIPP ne izhaja, da bi "prvi" izvršilni naslov z začetkom postopka osebnega stečaja ali s koncem le-tega izgubil pravno moč (tako dr. Damjan Orož, Razmerje med postopki zaradi insolventnosti in izvršbo - Odgovori na vprašanja, Prispevek, sestavljen za izvršilno šolo 2019, ki jo organizira Ministrstvo za pravosodje, Center za izobraževanje v pravosodju). Upnik bi torej terjatev lahko terjal na podlagi sklepa o končanju stečajnega postopka, ne pomeni pa to, da je ne sme terjati na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. V stečajnem postopku je upnik moral prijaviti terjatev, kolikor je ta znašala na dan začetka stečajnega postopka (drugi odstavek 60. člena ZFPPIPP), taka terjatev pa se, zmanjšana za morebitna plačila, upošteva tudi v seznamu neplačanih in priznanih terjatev, ki je sestavni del sklepa o končanju postopka osebnega stečaja (prim. 396. člen ZFPPIPP), zato je sklep o končanju stečajnega postopka ustrezna podlaga za ugotovitev višine izterjevane terjatve, prav tako je terjatev nedvomno zapadla vsaj na podlagi sklepa o končanju stečajnega postopka.

16Končno pa je upnik terjatev v obravnavanem primeru tudi izkazal in opredelil na način, da jo je dolžnik (in sodišče) lahko preveril. Terjatev v konkretni višini nenazadnje izhaja že iz sklepa o končanju postopka osebnega stečaja, s čimer je izkazovanje terjatve v konkretni zadevi pooenostavljeno, saj terjatev z učinkom res iudicata obstoji v ugotovljeni višini. S tem, ko je upnik navedel (pa tudi izkazoval) posamezne postavke terjatve, je po presoji višjega sodišča zato zadostil zahtevam po specifikaciji terjatve, ne da bi upnik moral dokazovati še specifične metode izračuna teh postavk. Nepravilnost upnikovega izračuna bi dolžnik nenazadnje lahko uveljavljal oziroma moral uveljavljati že v stečajnem postopku.

17Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi dolžnice zoper sklep z dne 31. 7. 2024

18Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlogu dolžnice za taksno oprostitev, odlog oz. obročno plačilo, vložen dne 7. 6. 2024, delno ugodi tako, da se dolžnici odloži plačilo sodne takse za postopek o pritožbi v znesku 125,00 EUR za obdobje šestih mesecev od prejema tega sklepa; v presežku se predlog zavrne (1. točka izreka sklepa) in da se plačilni nalog opr. št. I 2883/2022 z dne 13. 5. 2024, za postopek o pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi, razveljavi (2. točka izreka sklepa).

19Zoper zavrnilni del 1. točke izreka se pravočasno pritožuje dolžnica. Navaja, da je v izpodbijanem sklepu naslovno sodišče zavrnilo predlog druge dolžnice za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo, saj naj bi razpolagala s premoženjem, ki presega mejo za presojo upravičenosti do denarne socialne pomoči, ki se ob smiselni uporabi 27. člena ZSVarPre upošteva kot vrednostna meja za taksno oprostitev. Sodišče je pri tem kot premoženje dolžnice upoštevalo tri nepremičnine v lastni dolžnice, ID znak parcela X-001, ID znak del stavbe X-002 in ID znak del stavbe Y-003, za katere je sodišče ugotovilo, da njihova skupna vrednost znaša 368.800,00 EUR. S strani sodišča ugotovljena vrednost nepremičnin ne ustreza njihovi realni vrednosti. Pri vseh citiranih nepremičninah so bile že v času vložitve predloga vpisane hipoteke in so se na nepremičninah vodili izvršilni postopki, prav tako so pri nepremičninah vpisane tudi plombe zaradi vpisa izvedenih pravic - hipotek. Vse to bi sodišče moralo upoštevati pri ugotavljanju vrednosti nepremičnin v lasti druge dolžnice za potrebe oprostitve plačila sodne takse, saj bi se po prepričanju druge dolžnice moralo pri ugotavljanju vrednosti premoženja upoštevati tudi obremenitve premoženja in morebitne druge omejitve pri razpolaganju z nepremičninami. Nadalje so nepremičnine, katere je sodišče upoštevalo kot premoženje druge dolžnice, tudi nepremičnine, na katerih je bila predlagana predmetna izvršba in na katere je sodišče dovolilo izvršbo z njihovo prodajo. Vrednosti teh nepremičnin sodišče po prepričanju druge dolžnice ne bi smelo upoštevati pri ugotavljanju premoženja druge dolžnice za potrebe odločanja o predlogu za oprostitev plačila sodne takse, glede na to, da so predmet postopka. Sodišče pa je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da dolžnica in njen mladoletni sin v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga nista prejela dohodkov oziroma je druga dolžnica imela dohodke v višini 7,14 EUR. Zgolj ta informacija bi morala v skladu s 6. odst. 11. člena ZST-1 v zvezi z 13- členom ZBPP zadostovati, da bi sodišče predlogu za oprostitev plačila sodne takse ugodilo vsaj delno.

20Pritožba ni utemeljena.

21Skladno s prvim odstavkom 11. člena ZST-1 sodišče stranko v celoti ali deloma oprosti plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. V šestem odstavku v času odločanja sodišča prve stopnje veljavnega 11. člena ZST-1 je nadalje določeno, da je ne glede na določbo prvega odstavka do celotne oprostitve plačila taks upravičena stranka, ki izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči. Drugi odstavek 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) določa, da je pogoj občutno zmanjšanih sredstev, s katerimi se prosilec preživlja sam oziroma se preživljajo njegovi družinski člani izpolnjen, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma njegov povprečni mesečni dohodek oziroma povprečni mesečni dohodek na člana družine ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki skladno z 8. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) znaša od 1. 4. 2024 484,88 EUR (dvakratnik torej znaša 969,76 EUR, dohodkovni kriterij).

22Pogoj za dodelitev tako denarne socialne pomoči kot brezplačne pravne pomoči ni samo dohodkovni ampak tudi premoženjski, in sicer se ne dodelita osebi ali družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, kar znaša 23.274,24 EUR (prvi odstavek 27. člena ZSVarPre v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZBPP).

23Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi podatkov iz obstoječih zbirk podatkov, do katerih dostopa po uradni dolžnosti, ugotovilo, da je predlagateljica v obdobju treh mesecev pred vložitvijo predloga za oprostitev prejela 7,14 EUR dohodkov iz oddajanja premoženja v najem, njen sin pa ni imel dohodkov. Iz evidence GURS izhaja, da ima predlagateljica v lasti nepremičnine ID znak parcela X-001, ID znak del stavbe X-002 in Y-003 v skupni vrednosti 368.800,00 EUR. Iz predloga in prilog je razvidno, da predlagateljica živi na naslovu ..., Ljubljana, po evidenci GURS pa vrednost nepremičnine na tem naslovu ID znak del stavbe X-002 znaša 238.300,00 EUR. Vrednost nepremičnine v lasti predlagateljice ID znak del stavbe Y-003, v katerih predlagateljica ne živi, pa znaša 129.500,00 EUR. Pri presoji premoženjskega stanja predlagatelja se ne upošteva nepremičnina, v kateri predlagatelj in njegovi družinski člani živijo, do vrednosti 120.000,00 EUR (smiselno 18. člen ZUJPS). Vrednost nepremičnin v lasti predlagateljice, ki se upoštevajo pri presoji premoženjskega stanja predlagatelja, tako znatno presega znesek, ki se ob smiselni uporabi 27. člena ZSVarPre upošteva kot vrednostna meja za taksno oprostitev. Dejstvo, da sta nepremičnini ID znak del stavbe X-002 in Y-003 obremenjeni s hipotekami, samo po sebi še ne pomeni, da predlagateljica nepremičnin ne bi mogla prodati in izkupička porabiti za plačilo (relativno nizke) sodne takse, saj zakon navedenega načeloma ne prepoveduje. Predlagateljica bi morala podati konkretne navedbe, zakaj nepremično premoženje ni unovčljivo. Nepremičnino bi glede na navedeno predlagateljica lahko dala tudi v najem in na ta način pridobila denarna sredstva, predlagateljica pa ni ne zatrjevala ne dokazovala, da tega ne bi mogla storiti. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

24Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da kot že rečeno, kriterij za naklonitev taksnih ugodnosti ni le dohodkovni temveč tudi premoženjski, dolžnica pa do oprostitve plačila sodnih taks ni upravičena po premoženjskem kriteriju, kot je v celoti pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Ne glede na to, da je dolžnica prejela le 7,14 EUR dohodkov iz naslova oddajanja premoženja na blokiran račun, to tako še ne pomeni, da je upravičena do oprostitve plačila sodnih taks oziroma v večji meri upravičena do taksnih ugodnosti.

25Pri ugotavljanju materialnega položaja se ne upošteva premoženje, s katerim stranka in njeni družinski člani dejansko ne morejo razpolagati, če stranka ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih stranka ali njeni družinski člani niso zakrivili po lastni volji (tretji odstavek 12a. člena ZST-1).

26Stranka, ki predlaga oprostitev plačila sodnih taks, mora vse navedbe v zvezi z obremenitvami oziroma upravičenimi razlogi za nemožnost razpolaganja s premoženjem navesti že v predlogu za taksno oprostitev in v zvezi z njimi tudi predlagati dokaze, saj sodišče po uradni dolžnosti pridobi le podatke iz uradnih evidenc o dohodkih in premoženju (peti odstavek 12a. člena ZST-1), medtem ko podatkov in dokazil o takšnih okoliščinah ne more pridobiti samo in mu ne morejo biti znani. Zato mora stranka že v predlogu za taksno oprostitev zadostiti trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi s takšnimi okoliščinami (7. in 212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), česar pa predlagateljica ni storila.

27V predlogu za taksno oprostitev je dolžnica zatrjevala le, da nima likvidnih sredstev za plačilo sodne takse, v dopolnitvi pa še, da oddaja eno stanovanje v najem za 6.000,00 EUR. Slednjega sodišče prve stopnje sicer ni ugotovilo, vendar pa dolžnica ni z ničemer pojasnila, zakaj dela tega zneska ne bi mogla porabiti za plačilo sodne takse. Tudi če bi hipoteke vplivale na samo vrednost nepremičnin, sodišče prve stopnje tega ne bi moglo razbrati zgolj iz podatkov zemljiške knjige. Iz teh podatkov nenazadnje tudi ni razvidno, če in v kolikšni meri so hipotekarne terjatve poplačane. Prav tako pa so pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da hipoteke same po sebi ne preprečujejo prodaje nepremičnin, niti izvršilni postopki na te nepremičnine, dolžnica pa ne v predlogu ne v pritožbi konkretno ne pojasni, zakaj naj nepremičnin ne bi mogla prodati ter ali je to sploh poskušala. Dolžnica tako ne v predlogu za taksno oprostitev ne v pritožbi ni podala nobenega opravičljivega razloga, zakaj s svojim nepremičnim premoženjem ne bi mogla razpolagati.

28Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

29Ker je plačilo sodne takse za pritožbo po plačilnem nalogu z dne 13. 5. 2024 bilo dolžnici odloženo, plačilo sodne take ni več predstavljalo procesne predpostavke za njeno obravnavo.