VSL Sodba I Cp 1082/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna vsaki od toženk v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.023,86 EUR, v primeru zamude obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 83.250 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi.

2Tožnik v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Napačno je stališče, da pravilo o pravicah solastnikov iz 66. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) velja le za primer spora med solastniki. V sodbi sta pomešana instituta urejanja solastninskih razmerij in delitve solastnine. Sodišče iz tožnikove izpovedbe ni moglo razbrati, na kakšen način bi souporabljal nepremičnino. Če bi v postopku delitve solastnine prevzel nepremičnino, bi solastninska skupnost prenehala obstajati. Ker za odločitev v zadevi ni pomembno obdobje po razdružitvi solastnine, je neutemeljeno sklicevanje na odločitev v postopku delitve.

Na 21. strani prepisa zvočnega posnetka z dne 13. 11. 2023 ni zapisano to, kar je navedeno v sodbi. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Protispisna je ugotovitev, da hiša zaradi plesni ni primerna za bivanje. Take trditve ni podala nobena od strank, zato to dejstvo ne more biti nesporno. V nasprotju s sodno prakso je stališče, da zaradi neprimernosti za bivanje do okoriščenja ni prišlo. V sodbi II Ips 33/2023 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je uporabnik stanovanja dolžan plačevati uporabnino tudi potem, ko je gradbeni inšpektor prepovedal uporabo stanovanja in stavbe.

Pravica solastnika, da uporablja stvar sorazmerno svojemu deležu, ni odvisna od pripravljenosti za plačevanje stroškov. Poleg tega ga toženki nista obvestili o vzdrževalnih delih, ampak sta vse odločitve sprejemali samovoljno. Napačna je tudi ugotovitev, da bi tožnik lahko svojeročno poskrbel za vzdrževanje. Tega ne bi mogel storiti, ker sta ga toženki v primeru, da se je nahajal v bližini hiše, takoj obtožili, da je vanjo vlomil.

V sodni praksi je preseženo stališče, da mora biti prikrajšanje vselej konkretno in realno. Uporabnina se dolguje že na podlagi dejstva, da je neupravičeni uporabnik onemogočal uporabo stvari, četudi je sam dejansko ni uporabljal. Že možnost uporabe tuje stvari pomeni obogatitev (sklep VS RS II Ips 55/2023 z dne 22. 12. 2023). Prikrajšanemu tudi ni treba dokazati, kako je želel stvar uporabljati. Vsako neutemeljeno onemogočanje uporabe stvari pomeni poseg v lastninsko pravico in praviloma lastnikovo prikrajšanje. Toženki sta tako možnost uporabe imeli.

Stališče, da je privolil v prikrajšanje, ker je zavračal možnost, da bi ključe deponirali pri notarju ali odvetniku, je zmotno. Napačna je ugotovitev, da je večkrat zavrnil prevzem ponujenih ključev. To potrjujejo sporočila z dne 14. 1. 2013, 15. 1. 2013, 21. 1. 2013, 12. 2. 2013, 29. 11. 2013, 19. 10. 2017, 17. 7. 2018, 24. 7. 2018, 15. 3. 2019 in 26. 7. 2021 in tožnikove zahteve po izročitvi ključev, podane na obravnavah. Sodišče se je oprlo le na izpovedbe toženk in njunih pooblaščencev, navedenih dokazov pa ni upoštevalo. Nemogoč je zaključek, da bi tožnik 4. 11. 2013 zavrnil brezpogojno izročitev ključev, 29. 11. 2013 pa je prva toženka kot pogoj za izročitev ključev postavila številne pogoje. Enako velja za ravnanje prve toženke 19. 10. 2017 v povezavi z ravnanjem njenega pooblaščenca nekaj dni pozneje. Dokazni postopek je pokazal, da sta toženki postavljali pogoje za izročitev ključev. Zmotna je zato ugotovitev, da je pogoje postavljal tožnik. Dokazi potrjujejo, da sta mu toženki preprečevali uporabo nepremičnine. Nadalje se sodišče ni opredelilo do dopisov z dne 17. 7. 2018, 24. 7. 2018, 15. 3. 2019 in 26. 7. 2021, ki potrjujejo, da je tožnik pozval toženki k izročitvi nepremičnine v soposest, a se na te pozive nista odzvali. Navedeno utemeljuje kršitev iz 8. točke 2. odst. 339. čl. ZPP.

Zmotna je ugotovitev, da sta si toženki prizadevali za sklenitev dogovora, tožnik pa mu je nasprotoval. Toženki nista predlagali dogovora o uporabi nepremičnine, ampak sta zahtevali, da je ne uporablja nihče. Taka zahteva ne ustreza 66. čl. SPZ. Tudi primer, ko stranke niso sposobne medsebojne komunikacije, je v sodni praksi že rešen, in sicer na način, da je solastnik, ki drugemu ne omogoča soposesti, dolžan plačati uporabnino (II Ips 25/2022). Zmotno je sklicevanje na sodbo II Ips 33/2023. Sledeč novejši sodni praksi je lastninsko pravico solastniku mogoče omejiti le, ko pride do kolizije več ustavnih pravic, tj. pravice do zasebne lastnine ter pravice do zasebnosti in spoštovanja doma (II Ips 59/2023).

3Toženki v odgovorih na pritožbo predlagata njeno zavrnitev. Prva toženka je navedla, da nobeden od solastnikov nepremičnine ni uporabljal in da je bil glede na tri solastnike, nedeljivost nepremičnine in hudo medsebojno sprtost nujen dogovor, ki pa ga niso bili sposobni skleniti, ob tem pa tožnik niti ni kadarkoli podal predloga o načinu uporabe nepremičnine. Možen ni bil niti dogovor o skupnem vstopanju in skupnem vzdrževanju.

4Druga toženka je v odgovoru na pritožbo navedla, da se zadeve II Ips 55/2023, II Ips 25/2022 in II Ips 59/2023 razlikujejo od obravnavane, ker je tam solastnik uporabljal solastno stvar, katere souporabo je zahteval tožnik, v obravnavani zadevi pa toženki nepremičnine nista uporabljali in je zaradi tožnikovega nepoštenega ravnanja oziroma ravnanja venire contra factum proprium nista mogli uporabljati. Za odločitev so ključna merila iz sodbe II Ips 126/2014, po kateri je v presoji vzročne zveze treba pretekla ravnanja solastnikov ovrednotiti v luči kohabitacijskih načel iz 66. čl. SPZ, temeljnih načel obligacijskega prava in izravnalne pravičnosti. Pritožbena trditev, da sta toženki imeli možnost uporabe nepremičnine, nima dejanske podlage. Pravilno je ugotovljeno, da je tožnik nasprotoval dogovorom o skupni rabi, toženki pa sta si prizadevali za ureditev razmerij (več ponudb ključev, pozivi k urejanju skupnih vprašanj, predlogi za izvensodno rešitev, sprožitev delitvenega postopka).

5Pritožba ni utemeljena.

6Pravdne stranke so po dedovanju postale solastniki parcele s stanovanjsko hišo na naslovu A. Tožnik in prva toženka imata deleža po 3/8, delež druge toženke je četrtinski. Tožnik je s tožbo, vloženo 23. 3. 2022, zahteval nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe svojega solastninskega deleža v obdobju med 1. 1. 2013 in 28. 2. 2022 (198. čl. OZ).

7V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da nepremičnine nihče ne uporablja, v njej živi ali oddaja v najem, - da stavba ob zaključku sojenja ni primerna za bivanje, - da je ključe stavbe drugi toženki izročil zapustnikov prijatelj v januarju 2013 (neposredno po zapustnikovi smrti), ostali ključi (garaže, vrtne ute in avtomobila) pa so bili v hiši, - da je druga toženka v obdobju do preselitve v tujino v 2014 ključe deponirala pri odvetniku B. B., tedaj pa je skrb za nepremičnino prevzela prva toženka, - da sta si toženki prizadevali, da bi tožnik dobil ključ nepremičnine, a je tožnik izročitev zavračal in postavljal pogoje za sprejem, - da je odvetnik B. B. v letu 2013 želel ključe izročiti tožniku, a jih ta ni želel prevzeti in je odklonil tudi možnost hrambe pri svojem odvetniku ali notarju, - da je odvetnik C. C. (pooblaščenec druge toženke) v novembru 2017 (po zamenjavi ključavnice zaradi vlomov v hišo) tožniku ponudil nove ključe, a je prevzem s hkratnim podpisom potrdila o prevzemu odklonil, ker ni bil priložen ključ garaže (s tem ključem odvetnik ni razpolagal), - da za vzdrževanje skrbi prva toženka prek svoje prijateljice, - da ima prva toženka ključe nepremičnine izključno iz razloga, ker drugače ni bilo mogoče skrbeti za nepremičnino in izvajati nujnega prezračevanja in nujnih vzdrževalnih del, - da je prva toženka tožnika večkrat pozvala, naj prispeva k stroškom upravljanja, a ni želel sodelovati, te stroške pa sta v celotnem relevantnem obdobju krili toženki, - da je tožnik imel možnost sam poskrbeti za vzdrževanje objekta ali vsaj prispevati k plačilu stroškov, - da sta si toženki prizadevali za ureditev souporabe nepremičnine in kasneje začeli delitveni postopek, a tožnik ni želel niti odkupiti deležev, niti ni opredelil dela nepremičnine, ki bi ga prevzel v uporabo, niti ni ponudil drugega predloga o načinu izvrševanja soposesti.

8Odločitev o zavrnitvi zahtevka temelji na presoji, (1) da na strani toženk ni okoriščenja, (2) da je uporabnina šele posledica, ki sledi kršitvi pravice ali objektivni nemožnosti imeti stvar v posesti in jo uporabljati sorazmerno svojemu deležu, in mora biti zato prikrajšanje konkretno in realno, takega prikrajšanja pa tožnik ni dokazal, (3) da ni dokazana vzročna zveza med zatrjevanim prikrajšanjem in izgubo in (4) da je tožnik z zavračanjem vsakršnega dogovora privolil v prikrajšanje.

9Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se v sodbi mešata instituta delitve solastnine in urejanja solastninskih razmerij. V 14. točki obrazložitve, na katero meri pritožba, so korektno predstavljene relevantne zakonske določbe in opredeljeno osrednje vprašanje, od katerega je odvisna odločitev o utemeljenosti zahtevka.

10Očitek bistvene kršitve iz 15. točke 2. odst. 339. čl. ZPP ni utemeljen. Pomotna je zgolj navedba, da zapis tožnikove izpovedbe, povzet v 27. točki obrazložitve, izvira iz zapisnika naroka z dne 13. 11. 2023. Gre namreč za zapisnik naroka z dne 17. 4. 2023. Ker je vsebina izpovedbe v zapisniku skladna z zapisom v sodbi, zatrjevana kršitev ni podana.

11Očitek kršitve razpravnega načela, podan v zvezi z ugotovitvijo, da stavba ob zaključku postopka ni bila primerna za bivanje, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje jo je navedlo med razlogi, s katerimi je utemeljilo odločilno dejstvo, da nepremičnine nihče od solastnikov v relevantnem obdobju ni uporabljal. Pravilnosti tega dejstva pritožnik ne izpodbija in zato morebitna kršitev ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče ji tudi ni pripisalo odločilne teže, sploh pa ne v smislu, da zaradi tega dejstva tožnik ne bi bil upravičen do nadomestila. Zato tudi ni utemeljeno sklicevanje na stališče v sodbi VS RS II Ips 33/2023, ki pa tudi sicer ni primerljiva z obravnavano zadevo.¹

12Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Sledeč pritožbenim navedbam dopisi, ki naj bi jih sodišče spregledalo, potrjujejo, da je z njimi pozval toženki k izročitvi nepremičnine in da se toženki nanje nista odzvali. Ker to dejstvo ni bilo sporno, se sodišču o teh dopisih (ki jih je sicer v dokaznem postopku prebralo) ni bilo treba izrecno opredeljevati. Neutemeljen pa je tudi v zvezi s tem podan očitek, da navedeno dejstvo izpodbija pravilnost (ali celovitost) ugotovitve, da je tožnik ponujene ključe večkrat zavrnil.

13Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti ugotovitve, da toženki nista predlagali dogovora o uporabi nepremičnine, ampak sta zahtevali, da je ne uporablja nihče. Dokazni postopek je pokazal, da so bili tožniku ponujeni tako prvotni ključi kot tudi ključi kasneje zamenjane ključavnice, a je prevzem zavrnil. Še več, ključe je zahteval le zase, toženki pa sta si prizadevali za dogovor o tem, kako bodo vstopali v hišo. Kateri nasprotni dokazi trdneje podpirajo nasprotno ugotovitev, torej da tožniku nista dovolili souporabe nepremičnine v skladu s solastninskim deležem, v pritožbi ni navedeno. Sporočila, ki so si jih izmenjale pravdne stranke in jih pritožnik navaja v pritožbi, potrjujejo le, da si je tožnik prizadeval dobiti ključe in da toženki nista pristajali na to, da bi v odsotnosti dogovora o načinu uporabe nepremičnine tožnik sam uporabljal nepremičnino.

14Neutemeljen je očitek zmotne uporabe materialnega prava. Ta očitek pritožnik utemeljuje s sklicevanjem na drugačna stališča sodne prakse in v tem okviru na napačno ovrednotenje ugotovljenih okoliščin primera.

15Stališče sodne prakse, da verzijski zahtevek utemeljuje le konkretno in realno prikrajšanje, je resda preseženo,² a zmotnost tega stališča za izid postopka ni odločilna. Utrjeno je namreč stališče, da je uporabnina posledica, ki sledi kršitvi pravice ali objektivni nezmožnosti imeti stvar v posesti in jo uporabljati sorazmerno svojemu deležu, tako pa je v razlogih o nedokazanosti prikrajšanja navedlo tudi sodišče prve stopnje.³ Za to presojo je v razmerjih med solastniki treba ovrednotiti ravnanje solastnikov v luči kohabitacijskih načel iz 66. čl. SPZ,⁴ temeljnih načel obligacijskega prava in izravnalne pravičnosti.⁵

16Tudi pritožbeni očitki, da je sodišče v ovrednotenju ravnanj solastnikov spregledalo katero od pomembnih okoliščin ali ji pripisalo napačno težo, niso utemeljeni. Že Vrhovno sodišče je v II Ips 55/2023 navedlo, da je zlasti v primerih, ko zaradi narave stvari hkratna ali deljena uporaba stvari ni mogoča, pravzaprav nujen dogovor med solastniki. Sodišče je torej med pomembne okoliščine pravilno umestilo prizadevanja solastnikov za sklenitev dogovora.

17Neutemeljen je tudi očitek o neupoštevnosti solastnikove pripravljenosti za plačevanje stroškov, povezanih z nujnim vzdrževanjem nepremičnine. V sodbi je ta ugotovitev podana v okviru presoje o pripravljenosti pravdnih strank na sodelovanje, ki ga terja izvrševanje solastninskih upravičenj. Posplošene pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti te ugotovitve.

18Neutemeljeno je stališče, da že neuporaba sama po sebi utemeljuje obveznost drugega solastnika, da plača nadomestilo. Ker gre za razmerja med solastniki, je sodišče pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da zaradi odsotnosti dogovora nepremičnine ni uporabljal nihče, da sta si toženki kot solastnici, ki sta imeli ključe nepremičnine in torej dejansko možnost njene uporabe, konstruktivno prizadevali za sklenitev dogovora in kasneje sprožili tudi postopek delitve in da jima zato ni mogoče očitati, da bi kakorkoli prispevali k tožnikovemu prikrajšanju. Izpovedbe tožnic, ki jih izpostavlja pritožba in iz katerih izhaja, da mu nista dopuščali samostojne uporabe ali prostega vstopanja v nepremičnino, ne utemeljujejo drugačnega zaključka. S tem, ko sta vztrajali, da se bodisi dogovorijo o uporabi nepremičnine bodisi vstopajo vanjo sočasno, nista prekoračili meja vestnega in poštenega izvrševanja svojih solastninskih upravičenj. Toženki mu nista bili dolžni dopustiti izključne uporabe nepremičnine, ne da bi bil tožnik pripravljen na dogovor o tem, na kakšen način bosta oni dve izvrševali svoje istovrstno solastninsko upravičenje. Zadeva II Ips 25/2022,⁶ po kateri nezmožnost komunikacije med solastniki ne preprečuje nastanka obveznosti plačila uporabnine, se od obravnavane razlikuje v bistveni okoliščini, da sta se solastnici izmenjevali v izključni uporabi solastne stvari.

19Pravilno je pritožbeno stališče, da je lastninsko pravico solastniku mogoče omejiti (le), ko pride do kolizije več ustavnih pravic, zmotno pa razumevanje, da odločba VS RS II Ips 59/2023⁷ dopustnost take omejitve zožuje le na trk pravice do zasebne lastnine ter pravice do zasebnosti in spoštovanja doma. Uravnoteženje položajev, varovanih z ustavnimi pravicami, je potrebno in dopustno v vseh primerih enakovrednih pravic.⁸ Sicer pa je zoženo izvrševanje lastninskih upravičenj solastninski skupnosti lastno in je ubesedeno že v zakonskem pravilu iz 66. čl. SPZ.

20Pravilno je po navedenem stališče izpodbijane sodbe, da tožnik ni dokazal, da bi bila neuporaba nepremičnine posledica ravnanj toženk, ki bi presegala dovoljeno mero izvrševanja njunih solastninskih upravičenj.

21Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

22Glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan toženkama povrniti njune stroške, potrebne za pritožbeni postopek (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Vsaki od njiju so nastali v višini 1.023,86 EUR (odgovor na tožbo - 1375 točk x 0,60 EUR = 825 EUR; materialni stroški 23,75 točk x 0,60 EUR = 14,25 EUR, 22 % DDV). Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti temelji na 299. in 378. členu Obligacijskega zakonika.

¹ Ki pa se tudi sicer bistveno razlikuje od obravnavane zadeve, ker se je nanašala na razmerje med lastnikom in nelastnikom.
² Tako izrecno VS RS v sklepu II Ips 55/2023 z dne 22. 11. 2023, 12. točka obrazložitve.
³ Točka 21 obrazložitve.
⁴ Prvi odst. 66. čl. SPZ se glasi: Vsak solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov.
⁵ Glej odločbo VS RS II Ips 55/2023, 13. točka obrazložitve, v kateri se sklicuje na sodbo II Ips 126/2014 z dne 25. 2. 2016.
⁶ Sodba in sklep z dne 18. 8. 2022.
⁷ Sodba z dne 22. 11. 2023.
⁸ Tako izrecno v 11. točki obrazložitve.