VSK Sodba PRp 155/2025

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da pravilno glasi:

"Zahtevi za sodno varstvo storilcev se delno ugodi in se odločba o prekršku Inšpektorata RS za infrastrukturo št. 7100-152/2023-12 z dne 31. 8. 2023 v odločitvi o sankcijah spremeni tako, da se storilcema za prekršek po osmem odstavku 78. člena Zakona o cestah, ob uporabi omilitvenih določil šestega odstavka 26. člena ZP-1, namesto globe, izrečene pravni osebi v višini 8.000,00 EUR, izreče globa v višini 4.000,00 EUR, odgovorni osebi pravne osebe pa se namesto globe v višini 2.000,00 EUR izreče globa v višini 1.000,00 EUR. Posledično se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka v točki II izreka spremeni tako, da morata storilca plačati sodno takso za postopek na prvi stopnji, in sicer pravna oseba v višini 400,00 EUR, odgovorna oseba pa v višini 100,00 EUR. Sicer se zahteva za sodno varstvo zavrne in v nespremenjenem delu potrdi odločba o prekršku."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Postojni kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo storilcev za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Inšpektorata RS za infrastrukturo št. 7100-152/2023-12 z dne 31. 8. 2023, s katero sta bila spoznana za odgovorna za prekršek po osmem odstavku 78. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) in sicer naj bi brez soglasja Direkcije RS za infrastrukturo uporabljala enajst objektov za obveščanje in oglaševanje v območju državne ceste G1-7/0353 Kozina - Krvavi potok.

2Zoper sodbo se storilca pritožujeta po svojem zagovorniku z obsežno pritožbo. Vztrajata, da gre za zatečeno stanje. Sporni objekti so na istem mestu že več desetletij, še iz časov, ko so na mejnih prehodih delovale Duty free trgovine. Prekrškovni organ očitno želi namesto izdaje ureditvenih in izvršitvenih odločb sankcionirati udeležene subjekte, da bi na ta način hitreje prišle do ureditve dolgoletnega zatečenega stanja, ki ga je sam prekrškovni organ naenkrat označil za nezakonitega. Odgovorna oseba ni dala niti navodil za postavitev niti navodil za uporabo teh objektov. Krivda odgovorne osebe zato ni subjektivizirana in pojasnjena do te mere, da bi bilo mogoče ugotoviti, kateri individualizirani historični dogodek se ji sploh očita. Direktorju se le posplošeno očita "uporaba" objektov za oglaševanje, kar po prepričanju pritožnikov ne dosega zahtevanega standarda glede opisa dejanja. Odgovorna oseba namreč ni sama fizično uporabljala objektov za oglaševanje. Prepoved iz zakona se nanaša na aktivno uporabo, zato z opustitvijo (o čemer govori sodišče) predmetnega prekrška ni mogoče storiti. Sodišče tudi zanemari, da ta "trajajoča opustitev" izhaja iz prepričanja, da so bili sedaj že več desetletij stari objekti za oglaševanje ob prodajalni pritožnikov postavljeni zakonito in se kot takšni odtlej tudi zakonito uporabljajo. Pritožnika tudi vztrajata, da je bil ZCes-1 razveljavljen in nadomeščen z ZCes-2, ki je milejši zakon za primere obstoječih objektov za oglaševanje in je bil za njihovo prilagoditev določen enoletni prilagoditveni rok. V tem roku pa že pojmovno ni bilo mogoče voditi postopkov po ZCes-1. Prekrškovni organ je pritožnika o uvedbi postopka o prekršku obvestil celo že v času veljavnosti ZCes-2. Ne glede na vse zgoraj povedano, pritožnika vztrajata, da so bili sporni objekti postavljeni zakonito, o čemer pa izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih razlogov. Materialnopravna podlaga za objekte na območju mejnih prehodov sta Zakon o graditvi objektov na mejnih prehodih (ZDVGOMP) in Zakon o nadzoru državne meje (ZNDM-2). Območja mejnih prehodov so namreč specifična območja s prilagojenim prostorskim in prometnim režimom, zaradi česar stari in v času prejšnjega režima zgrajeni objekti na območju mejnih prehodov ne morejo biti podvrženi določbam ZCes-1. Družba A. d.d. je pravna naslednica družbenega podjetja B., ki je v času prejšnjega družbenega sistema upravljal z objekti na območju mednarodnih mejnih prehodov. Ti objekti so bili postavljeni na podlagi specialnih predpisov in posebnih pravil, ki so jih tedaj pristojni državni organi določili za območja mejnih prehodov. Zato je uporaba predpisov, ki so začeli veljati mnogo kasneje, neprimerna. Inšpektorat ni upošteval določb relevantnih občinskih prostorskih aktov, ki to območje določajo kot sanirano območje, za katerega velja, da so vsi obstoječi posegi in objekti skladni s prostorsko zakonodajo, s čimer so soglašali tudi pristojni zakonodajalci (torej tudi organi, pristojni za ceste). Pritožnika sta prepričana, da je o prekršku odločil nepristojni prekrškovni organ, saj inšpektorat, v katerega delovno področje sodita cestni promet in prometna infrastruktura, ni pooblaščen za obravnavo specialnih objektov, zgrajenih po posebnih predpisih. Sodišče predlagateljev ni zaslišalo in že iz tega razloga je treba izpodbijano sodbo razveljaviti. Sodba je tako pomanjkljiva, da ne omogoča obrambe. Pritožnika pa vztrajata tudi, da je prekršek že zastaral. Objekte družba A. d.d. uporablja že več desetletij, zato ne drži, da naj bi bil prekršek storjen 13. 5. 2022 (ko naj bi Inšpektorat opravil redni nadzor). Enak način uporabe je bil že preden je direktor v letu 2018 prevzel svojo funkcijo. Iz opisa dejanja v izreku izhaja, da se odgovorni osebi očita, da naj bi v imenu, za račun, v korist in s sredstvi pravne osebe uporabljal enajst objektov. Ta očitek je nekonkretiziran do te mere, da onemogoča obrambo.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Izrek odločbe o prekršku je jasen in omogoča obrambo. Navsezadnje sta storilca tudi podala obrazložene ugovore glede vseh očitkov. Prav tako je mogoče preizkusiti sodbo, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih navedb in dokaznih predlogov v zahtevi za sodno varstvo.

5Iz odločbe o prekršku izhaja naslednje dejansko stanje: inšpekcijski organ je ob rednem inšpekcijskem pregledu dne 13. 5. 2022 ugotovil, da pravna oseba uporablja enajst objektov za oglaševanje ob državni cesti Kozina - Krvavi potok, pri čemer je prvi objekt postavljen na km 0,363, zadnji pa na km 3,008. To pomeni, da ne drži pritožbena navedba, da naj bi bili vsi objekti postavljeni na ožjem območju mejnega prehoda in že iz tega razloga ni utemeljena trditev, da naj bi zanje veljali posebni predpisi. Tudi sicer pa se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da predpisi o nadzoru državne meje in o gradnji objektov na državni meji niso namenjeni zagotavljanju varnosti cestnega prometa. Zaradi razlogov varnosti cestnega prometa¹ (in ne zaradi razlogov urejanja prostora) namreč ZCes-1 v prvem odstavku 78. člena² določa, da je postavljanje objektov za oglaševanje in obveščanje na območju državne ceste zunaj naselja prepovedano, oziroma je mogoče le v primeru v drugem odstavku določenih izjem, ob upoštevanju pogojev iz tretjega odstavka istega člena. Izjeme so mogoče le ob soglasju Direkcije RS za infrastrukturo.

6V času, ko je prekrškovni organ zaznal prekršek, je še veljal ZCes-1, ki ni imel prehodnih določb, s katerimi bi urejal uporabo za primer, da je bil objekt za oglaševanje postavljen pred njegovo uveljavitvijo. Drži pritožbena navedba, da je ZCes-2, ki je začel veljati 29. 10. 2022, v 147. členu določal enoletni rok za odstranitev objektov za oglaševanje, katerih postavitev oziroma uporaba je v območju državne ceste prepovedana v skladu z 89. členom. Vendar ta določba ne pomeni, da leto dni ne veljajo kaznovalne določbe. Določa le časovni okvir, v katerem je mogoče prostovoljno odstraniti objekte brez soglasja, ki ogrožajo varnost prometa na državnih cestah. Po izteku roka pa pooblašča inšpektorje, da odredijo (in na stroške uporabnika) izvršijo odstranitev teh objektov. Ker so zagrožene kazni za prekršek enake³, ni bilo podlage za uporabo ZCes-2.

7Storilca trdita, da so bili objekti postavljeni v času pred 1991. Takrat je veljal Zakon o cestah (Uradni list SRS, št. 38/81, 7/86 in 37/87). V 86. členu Zakona o javnih cestah, ki je nato nadomestil ta zakon, je bilo določeno, da se morajo tudi neprometni znaki⁴, ki so postavljeni na podlagi dovoljenja iz Zakona o cestah, prilagoditi določbam 67. in 68. člena⁵ tega zakona ter določbam predpisa o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah, ki bo izdan na podlagi tretjega odstavka 6. člena tega zakona, najkasneje v petih letih po uveljavitvi predpisa o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah. Sklicevanje na obdobje pred 1991 je zato neutemeljeno. Ker iz odločbe o prekršku izhaja, da je upravni organ opravil poizvedbe pri po Zakonu o javnih cestah pristojni občini in ugotovil, da ta ni dala nobenega soglasja, je torej očitno, da se objekti ob državni cesti uporabljajo brez ustreznega soglasja. Res sicer ni jasno, zakaj inšpekcijski organ prekrška ni ugotovil že kdaj prej, vendar to ne spremeni dejstva, da je pravna oseba uporabljala objekte za oglaševanje, ne da bi imela za to ustrezno soglasje.

8Po določbi osmega v zvezi s sedmim odstavka 78.člena ZCes-1 se z globo 8.000,00 EUR kaznuje za prekršek pravna oseba, ki brez soglasja postavi oziroma uporablja objekt za obveščanje in oglaševanje v območju državne ceste, njena odgovorna oseba pa z globo 2.000,00 EUR. Pravna oseba sama fizično ne more storiti prekrška, ampak ga zanjo storijo osebe, ki predstavljajo njen personalni substrat, to pa je njen zakoniti zastopnik. Odgovorna oseba (zakoniti zastopnik pravne osebe) je v imenu in za račun pravne osebe uporabljal objekte, postavljene brez ustreznega soglasja. Gre torej za aktivno ravnanje in ne za opustitev.

9Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da gre za trajajoči prekršek. Glede časa storitve se v postopku o prekrških po določbi 8. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) smiselno uporabljajo določbe Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Za trajajoči prekršek je tako značilno, da storilec dlje časa vzdržuje protipravno stanje, pri čemer je vzdrževanje takega stanja sestavni del zakonskega opisa (storilec "uporablja" objekte). Dokler protipravnost ni odpravljena, o zastaranju ni mogoče govoriti. Ker so se objekti brez soglasja uporabljali najmanj še 13. 5. 2022, je bil ugovor zastaranja pravilno zavrnjen.

10Večina ugovorov se smiselno nanaša na subjektivni element prekrška. Pritožnika trdita, da sta upravičeno štela, da so bila za postavitev objektov pridobljena vsa ustrezna soglasja, saj so bili ti objekti postavljeni pred več kot 40 leti, A. A. pa je svojo funkcijo nastopil šele 2018. Tudi za zmoto se po določbi 8. člena ZP-1 smiselno uporabljajo določbe KZ-1. Dejanje ni prekršek, če se storilec ob storitvi ni zavedal okoliščin, ki jih zakon določa kot znake prekrška, ali je zmotno mislil, da so okoliščine take, da bi bilo dejanje dopustno. Za prekršek, ki se stori iz malomarnosti, krivda storilca ne more biti izključena, če je bil v zmoti glede okoliščin, ki bi se jih v mejah potrebne pazljivosti moral in mogel zavedati. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da je podana tako imenovana nezavestna malomarnost, prepričljivo obrazložilo. Odgovorna oseba bi se morala zavedati, da za postavitev objektov za oglaševanje potrebuje soglasje (tudi že ob primopredaji poslov ob nastopu svoje funkcije) in se prepričati, ali ga ima. Ker torej gre za prekršek, ki je lahko storjen iz malomarnosti, odgovorna oseba pa bi se ob potrebni pazljivosti morala zavedati, da se objekte za oglaševanje lahko uporablja le, če so bili postavljeni s soglasjem pristojnega organa, se storilca na zmoto ne moreta sklicevati. Storilca pa tudi ne trdita, da bi se odgovorna oseba kdajkoli skušala prepričati, na kateri podlagi uporabljajo objekte za oglaševanje. Zaključek, da sta storilca odgovorna za očitani prekršek in da so izpolnjeni vsi znaki prekrška po 78. členu Zces-1, je zato pravilen.

11Pritožbeno sodišče pa meni, da so v predmetni zadevi podani pogoji za omilitev sankcije pod predpisano mejo (šesti odstavek 26. člena ZP-1). Ugotovljeno je bilo, da sta storilca ravnala z najnižjo stopnjo malomarnosti, table so bile postavljene že pred več kot 40 leti, postavila jih je druga pravna oseba, iz spisa ne izhaja, da bi zaradi njihove konkretne lokacije doslej nastala kakšna škoda. Glede na vse okoliščine je zato pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo glede odločitve o sankciji (deveti odstavek 163. člena ZP-1), tako da je pravni osebi namesto globe v višini 8.000,00 EUR izreklo globo v višini 4.000,00 EUR, odgovorni osebi pa namesto globe v višini 2.000,00 EUR globo v višini 1.000,00 EUR. V posledici je ustrezno spremenilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Za omilitev še pod izrečenimi zneski ali za izrek sodnega opomina pogoji niso podani, saj storilca nista podala nobenih navedb o tem, na kakšen način nameravata protipravno stanje odpraviti⁶. V preostalem delu pa je glede na vse povedano in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, pritožba neutemeljena. Zato je pritožbeno sodišče v nespremenjenem delu izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

12Ker sta pritožnika delno uspela, se sodna taksa za pritožbo ne določi (drugi odstavek 147. člena ZP-1).

¹ Določba 78. člena ZCes-1 sodi v poglavje "Varstvo državnih cest in prometa na njih".
² V bistvenem enaka je določba 89. člena ZCes-2, ki se razlikuje le v tem, da podrobneje določa pogoje za soglasje.
³ Po neprerekanih podatkih iz odločbe o prekršku vsaj eden od spornih objektov presega površino 5 m².
⁴ Po terminologiji ZCes-1 gre za objekte za obveščanje in oglaševanje.
⁵ Ta člen je prav tako prepovedoval postavitev oglasnih tabel brez soglasja.
⁶ Od začetka veljavnosti ZCes-2 do izdaje izpodbijane sodbe je minilo že več kot leto dni.