VSL Sklep Cst 190/2025

Pritožba upnika se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo upnika A. A. za razrešitev upravitelja mag. B. B.

2Zoper takšen sklep se je upnik pritožil zaradi kršitev postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in napačne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v postopkih zaradi insolventnosti smiselno uporablja skladno s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovi zahtevi za razrešitev upravitelja ugodi in ga razreši oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Na pritožbo je odgovoril upravitelj, ki predlaga, da jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Določba 1. točke 118. člena ZFPPIPP določa, da se upravitelj med drugim razreši v primeru, ko krši svoje obveznosti v postopku, v katerem je bil imenovan. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o razrešitvi upravitelja na zahtevo upnika po prvem odstavku 119. člena ZFPPIPP. Določba 98. člena ZFPPIPP določa, da mora upravitelj svoje naloge in pristojnosti opravljati v skladu z ZFPPIPP in prepisi izdanimi na njegovimi podlagi, z drugimi zakoni, ki se uporabljajo za insolventnega dolžnika in predpisi izdanimi na njihovi podlagi in s pravili stroke oseb, ki kot mandatarji opravljajo posle za druge osebe. Upravitelj mora pri opravljanju svojih nalog in pristojnosti ravnati vestno in pošteno z ustrezno profesionalno skrbnostjo ter tako, da varuje in uresničuje interese upnikov, ki mu morajo biti vodilo pri opravljanju teh nalog in pristojnosti. Upravitelj mora upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako in ne sme omogočiti ali dopustiti, da posamezni upniki v postopku dosežejo prednostno plačilo ali druge koristi na škodo drugih upnikov, ali omogočiti ali dopustiti, da druge osebe pridobijo premoženje insolventnega dolžnika, ki spada v stečajno maso, ne da bi zagotovili enakovredno nasprotno izpolnitev, ne sme opraviti izplačila iz stečajne mase v nasprotju z določbami ZFPPIPP ali izvesti plačila storitev, ki niso potrebne za izvedbo nalog upravitelja v postopku zaradi insolventnosti ali plačila storitev, katerih cena je bistveno višja od primerljive tržne cene teh storitev.

6.Iz obstoječe sodne prakse (VSL sklep Cst 56/2016, Cst 315/2013, Cst 330/2011) izhaja, da institut razrešitve upravitelja v posamezni zadevi zaradi insolventnosti ni namenjen razrešitvi zaradi katerekoli kršitve, temveč le za najtežje oblike, sicer pa se uporabljajo prekrškovne in disciplinske sankcije, katerim so v skladu z določbami ZFPPIPP podvrženi upravitelji. V postopku razrešitve upravitelja je treba imeti v mislih namen instituta, to je zagotovitev nemotenega postopka stečaja in uresničitve interesov vseh upnikov, ne le posameznih. Tako ne zadostuje, da sodišče ugotovi, da je upravitelj kršil določeno določbo zakona (ali je bil sklep sodišča prve stopnje izdan po njegovem predlogu razveljavljen), pač pa mora biti tudi razvidno ali in kako je ravnanje upravitelja oziroma njegovih opustitev vplivalo na hitrost postopka ter s tem na hitro in pravilno uresničitev pravic upnikov ter na poplačilo upnikov.

7Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in pritožbe upnika, slednji upravitelju očita, da je za ugotovitev obsega stečajne mase vodil razne sodne postopke in so s tem nastali stroški zastopanja pooblaščencev, ki bremenijo stečajno maso. Pritožbeno sodišče je pregledalo sodni spis, iz katerega izhaja, da je upravitelj pridobil soglasje sodišča prve stopnje za vse stroške, ki ne spadajo v okvir rednih nalog upravitelja in niso vključeni v njegovo nadomestilo, kot to določa 5. točka šestega odstavka 103. člena ZFPPIPP, saj je bilo zahtevano posebno strokovno znanje s področij, ki niso predmet strokovnega izpita za opravljanje funkcije upravitelja (vodenje pravno zelo zahtevnih pravdnih postopkov, ki zahteva znanje pravnika s pravniškim državnim izpitom - odvetnika). Upravitelj je odgovoren za izbiro pooblaščenca in stroški, ki nastanejo s takšnim zastopanjem dolžnika, predstavljajo stroške stečajnega postopka v smislu 6. točke drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP.¹ Kot že navedeno je upravitelj ravnal v skladu z določbo 357. člena ZFPPIPP, ko je za nastanek in plačilo teh stroškov podal predlog za soglasje sodišča. Sodišče je s sklepi z dne 19. 1. 2023 (predlog upravitelja PD 344), z dne 13. 3. 2023 (predlog upravitelja PD 388), 21. 3. 2023 (predlog upravitelja PD 392), z dne 30. 5. 2023 (predlog upravitelja PD 453), z dne 3. 7. 2023 (predlog upravitelja PD 470), z dne 29. 1. 2024 (predlog upravitelja PD 545) podalo soglasje k tem stroškom. Vsi sklepi so pravnomočni, zato se pritožbeno sodišče ne bo spuščalo v (pritožbi pavšalno navedene) očitke o nepotrebnosti posameznih postavk stroškov (npr. sestanek s stranko itd.).

8Trditev, da je izpodbijani sklep obremenjen s kršitvijo po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, saj sodišče prve stopnje naj ne bi vsebinsko odgovorilo na pritožnikove navedbe o napakah delovanja upravitelja, s tem ko je zapisalo, da gre za pavšalnost očitkov, ne drži. Pritožnik upravitelju očita predvsem to, da je vodil pravdne postopke in nekatere celo podvajal, ker so jih vodili že drugi, pa bi se jim lahko le priključil, in je s tem ravnanjem po nepotrebnem obremenjeval stečajno maso. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so takšne navedbe za razrešitev upravitelja prepozne. Zgolj nestrinjanje upnika s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem upravitelja ne morejo biti razlog za njegovo razrešitev, njihovo pravilnost oziroma zakonitost pa lahko upnik uveljavlja z ustreznimi pravnimi sredstvi zoper posamezno odločitev, o utemeljenosti katerih odloči sodišče, ne pa v okviru instituta razrešitve upravitelja.² Da so stroški nepotrebni, bi moral upnik zatrjevati ob izdaji sklepov za soglasje k stroškom postopka, ne šele v fazi, ko se ti sodni postopki zaključujejo in so bili stroški pravdanja že plačani. Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi pritožnik ali katerikoli drugi upnik uspešno izpodbijal sklepe sodišča prve stopnje, ki je podalo soglasje k stroškom. Pritožbena graja, da nerazrešitev upravitelja nujno pomeni, da je tudi sodišče pristransko in to predstavlja neupravičeno poseg v upniku ustavno pravico do nepristranskega sodišča, torej ne drži, saj je imel upnik ves čas stečajnega postopka možnost ugovarjati predlogom upravitelja glede stroškov postopka, pa tega očitno ni storil, saj tega ne navede.

9Neutemeljena je pritožbena navedba, da je nepotreben strošek odgovora na dopolnitev pritožbe v pravdni zadevi, ki se je vodila v zvezi s terjatvami stečajnega dolžnika (pritožnik v pritožbi ne navede opr. št. zadeve in višine stroška). Pritožbeno sodišče opozarja, da je o stroških stečajnega postopka s tem v zvezi Višje sodišče v Ljubljani že odločalo (Cst 98/2025), po pritožbi druge upnice s predlogom, da sodišče razveljavi sklep o soglasju k stroškom postopka v zvezi z odvetniškimi storitvami v zadevah P 194 /2022, II P 174/2022, II P 203/2022, I Pg 107/2023, I Pg 500/2024, I Pg 97/2023, I Pg 55/2023, I Pg 367/2021, III P 383/2023 in I Pg 36/2024 v skupnem znesku 31.038,00 EUR (predlog upravitelja 746). V tisti zadevi je sodišče prve in druge stopnje že presojalo podobne očitke o nepotrebnosti stroškov odgovora na pritožbo in podalo obrazložitev. Na tem mestu pritožbeno sodišče (ponovno) opozarja na 11. točko sklepa Cst 98/2025 in sicer, da je odgovor na pritožbo pravica stranke, ki jo je zakonodajalec predvidel z zakonom in tako ni mogoče odreči nagrade zanjo ne glede na (morebitno) neenotno sodno prakso, čemur pritrjuje višje sodišče tudi v tem primeru.

10Očitek v 6. točki pritožbe, da ni primerno, da ima upravitelj pri svojih nalogah strokovno pomoč odvetnika in da bi potem tudi sodišče v stečajnem postopku lahko angažiralo odvetnika in s stroški obremenilo stečajno maso, je napačen. Sodišča so po zakonu tista, ki poznajo pravo. Upravitelji pa so profesionalne osebe, ki so pomočniki sodišča in opravijo izpit za upravitelje, niso pa z zakonom določeni, da morajo poznati pravo z vsemi posebnostmi. Kot je bilo že večkrat pojasnjeno, je ta zadeva z vidika pravnih vprašanj ena zahtevnejših stečajnih zadev, ki jih obravnavajo upravitelji in sodišče, zato je razumljivo, da je upravitelj za pravdne zadeve angažiral odvetnika, ki je pravnik s pravniškim državnim izpitom in kot tak specialist za poznavanje procesnega prava, materialnega prava v povezavi z Obligacijskim zakonikom ter Zakonom o gospodarskih družbah in drugimi predpisi, ki urejajo poslovanje družb. Znanje vseh teh vsebin sploh ni ali pa je le pavšalno zahtevano pri opravi izpita za upravitelja. Prav tako ni zakonski pogoj, da je upravitelj pravnik s pravniškim državnim izpitom, kar vse kaže na to, da v primerih, ko gre za vodenje zahtevnih pravdnih postopkov upravitelji težko strokovno zastopajo interese stečajnega dolžnika in s tem vseh upnikov, kar je nenazadnje predvidel tudi zakonodajalec v 5. točki šestega odstavka 103. člena ZFPPIPP. Tudi sam pritožnik v uvodu pritožbe priznava, da gre v tem primeru za zahteven stečajni postopek in je bila po mnenju pritožbenega sodišča odločitev upravitelja za zastopanje v pravnih postopkih po pooblaščencu, ki je odvetnik, primerna.

11Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede stroškov postopka z opravilno številko III P 383/2023, ko se ni izjasnilo o tem, da je v tem pravdnem postopku sklenjena sodna poravnava škodljiva. Pritožnik sicer v pritožbi ne pojasni konkretno, kaj naj bi bilo s sodno poravnavo narobe, vendar pa pritožbeno sodišče opozarja, da je Višje sodišče v Ljubljani v tem zvezi že odločalo v zadevi Cst 78/2025, v kateri je več upnikov, med njimi je tudi pritožnik, izpodbijalo univerzalno nasledstvo po sklenjeni sodni poravnavi in je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo. Iz razlogov sklepa višjega sodišča izhaja, da je sodišče prve stopnje sicer zavrglo upraviteljev predlog za podajo soglasja k sklenjeni sodni poravnavi, vendar se nobeden izmed upnikov zoper ta sklep ni pritožil in je tako sklenjena sodna poravnava veljavno sklenjena in s tem res transacta. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da je pritožbeno sodišče o tem že razpravljalo in je odločitev pravnomočna ozr. gre za res transacto, zato o njej ni mogoče ponovno razsojati.

12Glede pritožbenega očitka, da upravitelj ni ravnal pravilno, ko ni upošteval navodil višjega sodišča iz sklepa Cst 112/2024 in je ponovno v razdelitvi napačno izdelal načrt razdelitve, katerega je višje sodišče ponovno razveljavilo, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da vsaka (četudi na višem sodišču ugotovljena) kršitev določb ZFPPIPP oziroma (pravno) napačna odločitev upravitelja in sodišča prve stopnje ne more pomeniti takšne kršitve, da bi bilo potrebno upravitelja razrešiti, saj bi v tem primeru razvodenel institut pritožbe kot pravnega varstva in bi onemogočal tekoče vodenje stečajnih postopkov. Nedvomno je, da vsaka razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje, ki je izdan na podlagi predloga upravitelja, praviloma podaljša vodenje stečajnega postopka, vendar pa to ne more pomeniti takšnih kršitev, zaradi katerih bi bilo treba upravitelja v vsakem primeru razrešiti. Razrešitev upravitelja v posameznem stečajnem postopku je podana takrat, ko upravitelj krši določbe zakona in druge obveznosti iz 98. člena ZFPPIPP tako, da je izvajanje stečajnega postopka resno ogroženo, da gre za namerno ali z visoko malomarnostjo izvedeno ravnanje, ki ima za posledico pomembno znižanje stečajne mase, oškodovanja vseh ali nekaterih upnikov in v podobno hudih primerih. Ostale kršitve, kot je bilo že navedeno, so predmet disciplinske in prekrškovne ter nenazadnje v končni posledici tudi morebitne odškodninske odgovornosti upravitelja. Seveda pa na drugi strani tudi drži, da če se takšne napačne odločitve upravitelja kopičijo, s tem nastajajo resne posledice za predolgo trajanje stečajnega postopka in s tem vplivajo na stečajno maso ter na poplačilo upnikov. Zato je naloga upravitelja, da ravna v skladu z določbami 98. člena ZFPPIPP in sledi navodilom (višjega) sodišča, da v nekem trenutku kršitve ne bi kolumnirale v razrešitev v konkretni zadevi (118. člen ZFPPIPP).

13.Glede na vse navedeno pritožbeni razlogi upnika niso utemeljeni. Izpodbijani sklep je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvega odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

14Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

¹ Glej VSL Cst 309/2016.
² Glej VSL Cst 315/2013.