VSC Sklep I Cp 110/2025

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijani II. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 15 dni od prejema tega sklepa povrniti 112,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo na podlagi pripoznave v I. točki izreka ugotovilo, da je do 1/2 solastniški delež parcel ID znak: parcela ... *34/1, ID znak: parcela ... *34/2, ID znak: parcela ... *138, ID znak: parcela ... *152 last tožeče stranke do celote (1/1). V II. točki izreka je sklenilo, da je toženec dolžan povrniti tožniku 917,64 EUR stroškov pravdnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do dneva plačila.

2Zoper stroškovno odločitev pod II. točko izreka sklepa se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu (v nadaljevanju toženec) in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano II. točko izreka sodbe spremeni tako, da tožniku naloži povrnitev stroškov pravdnega in pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila.

Pri odmeri stroškov je sodišče napačno uporabilo 157. člen ZPP, saj je toženec po prejemu tožbe takoj pripoznal tožbeni zahtevek in tožniku ni dal povoda za tožbo. Toženec tožniku ni dal povoda za vložitev tožbe, saj vloge toženca z dne 19. 8. 2024, s katero je na podlagi določil Stvarnopravnega zakonika (SPZ) tožnika kot solastnika seznanil z zakonito predkupno pravico in mu podal ponudbo za nakup solastniškega deleža nepremičnin, ni mogoče šteti kot povod za vložitev tožbe. Kaj sta tožnik in njegova pooblaščenka mislila pred vložitvijo tožbe, za odločitev o stroških ni pomembno in tega tudi ni mogoče ugotoviti, saj gre za subjektivno razmišljanje. Pravno relevantno za odločitev o stroških postopka je, kaj je tožnik pred vložitvijo tožbe storil oziroma česar ni storil, pa bi moral storiti. Tožnik je dopis z dne 19. 8. 2024 prejel 22. 8. 2024 vendar toženca ni obvestil o dejanskem stanju in o dejstvu, da je nepremičnine že priposestvoval, prav tako ga o tem v 30-dnevnem roku za uveljavljanje predkupne pravice ni obvestila pooblaščenka tožnika in mu poslala v podpis posadne listine, ampak je 6 dni pred potekom roka za uveljavljanje predkupne pravice vložila tožbo. S tem je bilo kršeno temeljno načelo obligacijskega prava glede mirnega reševanja sporov iz 11. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ter tudi načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. Tožnik, zastopan po odvetnici, je s takojšnjo vložitvijo tožbe izrabil (če že ne zlorabil pravosodni sistem), saj tožniku sedaj za pridobitev nepremičnin ni potrebno pridobivati lokacijske informacije, skleniti pogodbe s tožencem, državi plačati davek, plačati stroške sestave listine in njene overitve pri notarju, saj vse to nadomešča sodba sodišča prve stopnje, ki je tožnika še dodatno nagradilo s povrnitvijo stroškov postopka. Celotna odgovornost za nastalo situacijo je na tožniku, ki je imel vse od leta 1988 do 2024 možnost napako v izročilni pogodbi odpraviti, saj je bila ves čas razvidna v zemljiški knjigi, vsekakor pa je to imel od prejema sklepa o dedovanju naknadno najdenega premoženja, s katerim je postal solastnik spornih nepremičnin. Sodišče je tudi napačno uporabilo določilo 44. člena SPZ in napačno ugotovilo, da bi tožnik v primeru prodaje dobrovernemu tretjemu izgubil (priposestvovano) lastninsko pravico. Toženec je postal solastnik nepremičnin na podlagi sklepa o dedovanju in v dobri veri, da mu jih je zapustila teta, zato določilo 44. člena SPZ ščiti toženca, saj je bil vpisan v zemljiško knjigo še preden je bila vložena tožba. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) je v po pooblaščencu vloženem odgovoru na pritožbo vsebinsko nasprotovala pritožbenim navedbam in se zavzemala za zavrnitev pritožbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Toženec pritožbeno izpostavlja zmotno uporabo 157. člena ZPP. Ta določa, da če tožena stranka ni dala povoda za tožbo (prvi pogoj) in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari (drugi pogoj), ji mora tožnik povrniti pravdne stroške. Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno.

6Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnik v konkretni zadevi vložil tožbo zoper toženca zaradi ugotovitve lastninske pravice na več nepremičninah zaradi priposestvovanja. Toženec je tožniku pred vložitvijo tožbe, po tem, ko je s sklepom o dedovanju na spornih nepremičninah pridobil solastniški delež, poslal dopis, v katerem je tožnika pozval, da se v roku 30 dni izjasni, ali bo na spornih nepremičninah uveljavljal predkupno pravico. V dopisu je toženec tudi navedel, da bo, v kolikor se tožnik v postavljenem roku ne bo izjasnil, nepremičnine pod enakimi pogoji prodal tretjemu. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno presodilo, da je tožnik na podlagi tega ravnanja toženca lahko sklepal, da bo za varstvo njegovih interesov potrebna tožba. Če bi toženec po preteku roka, določenega v dopisu oziroma ob tožnikovi zavrnitvi ponudbe, sporne nepremičnine prodal dobrovernemu tretjemu, bi tožnik namreč izgubil (priposestvovano) lastninsko pravico. Ob tem se je sodišče prve stopnje tudi pravilno sklicevalo na drugi odstavek 44. člena SPZ (omejitev priposestvovanja). Za pravno nerelevantne se ob obrazloženem izkažejo pritožbene navedbe, da toženec povoda za tožbo s tem dopisom ni podal, ker tožnik po prejemu dopisa toženca ni obvestil, da je nepremičnine že priposestvoval. Toženec dá povod za tožbo namreč takrat, ko tožnik na podlagi njegovega ravnanja pred pravdo, ne oziraje se na položaj stvari po materialnem pravu, sklepa, da bo za varstvo njegovih interesov potrebna sodna intervencija. Pravilno je zato sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila tožba za varstvo tožnikovih interesov potrebna in tožencu pravilno naložilo v plačilo pravdne stroške tožnika, saj zahtevana pogoja iz 157. člena ZPP nista bila izpolnjena.

7Ker pritožnik pritožbeno posameznih stroškovnih postavk vsebinsko obrazloženo ne izpodbija, je pritožbeno sodišče v tem delu opravilo zgolj preizkus pravilne uporabe materialnega prava, ki pa ni pokazal nepravilnosti. Ker tudi ni zasledilo tistih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere poleg materialnega prava tudi pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

8Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije stroške tega pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnik se je vsebinsko opredelil do pritožbe, zato stroški odgovora na pritožbo predstavljajo potrebne pravdne stroške (155. člen) in mu jih je toženec dolžan povrniti. Sodišče druge stopnje je upoštevaje veljavno Odvetniško tarifo (OT) tožniku priznalo za sestavo vloge 100 točk po 2. točki tar. št. 22 OT, 50 točk za končno poročilo stranki po 1. točki tar. št. 43 OT in 3 točke za materialne stroške po 11. členu OT, kar znaša 91,80 EUR, skupaj z 22 % DDV v višini 20,20 EUR pa 112,00 EUR, kar je toženec dolžan povrniti tožniku v roku 15 od prejema tega sklepa.