VSL Sklep PRp 396/2025

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zahtevek storilčevega zagovornika za povrnitev stroškov postopka in odmero nagrade zavrglo kot prepoznega. Iz razlogov sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje zahtevek zavrglo, ker je ugotovilo, da je sodba o ustavitvi postopka bila storilcu in zagovorniku vročena dne 19.4.2024 in je postala pravnomočna dne 29.4.2024, zahtevek za povrnitev stroškov in nagrade pa je odvetniška družba oddala priporočeno na pošti dne 14.10.2024, kar je prepozno glede na določbo tretjega odstavka 145. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ki določa, da se zahtevek lahko poda najpozneje v treh mesecih od dneva, ko je bila pravnomočna sodba ali sklep vročen tistemu, ki ima pravico podati takšen zahtevek.

2Zoper sklep se pritožuje storilčev zagovornik iz razlogov kršitve materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in nepopolnega ter nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Bistvo pritožbenih navedb pa je v trditvi, da po določbi tretjega odstavka 145. člena ZP-1 rok treh mesecev začne teči od dneva, ko je pravnomočna sodba vročena upravičencu do zahtevka za povrnitev stroškov postopka, v obravnavanem primeru pa sodišče storilca in zagovornika ni obvestilo o nastopu pravnomočnosti in jima ni vročilo sodbe opremljene s klavzulo pravnomočnosti, zato upravičenca nista vedela za datum pravnomočnosti in se sklicujeta na primerljivo zadevo iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 3076/2016 z dne 10.9.2020.

3Pritožba je utemeljena.

4V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje sodbo, s katero je postopek o prekršku ustavilo in stroške postopka naložilo v breme proračuna, vročilo skladno z določbami 65.a člena ZP-1 preko prekrškovnega organa. Prekrškovni organ je sodbo prejel 27.3.2024. Storilcu in zagovorniku jo je odpravil dne 3.4.2024, kot upravičenec do pritožbe na podlagi tretjega odstavka 66. člena ZP-1 pa prekrškovni organ pritožbe ni vložil, o čemer storilec in zagovornik nista bila obveščena in nista mogla vedeti, da prekrškovni organ pritožbe ni vložil in da je sodba postala pravnomočna, niti jima sodišče ali prekrškovni organ nista ponovno vročila sodbe z obvestilom o pravnomočnosti.

5Navedena procesna situacija je primerljiva s procesno situacijo iz sodbe VSRS I Ips 3076/2016 z dne 10.9.2020. V tej sodbi je Vrhovno sodišče podalo razlago določbe drugega odstavka 93. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki ima isto dikcijo kot določba tretjega odstavka 145. člena ZP-1, zato je razlaga uporabljiva tudi v tej prekrškovni zadevi. Vrhovno sodišče je v tej sodbi odstopilo od dotedanje sodne prakse, po kateri se je rok tri mesece za vložitev zahtevka računal od dneva pravnomočnosti sodbe zaradi poteka roka za pritožbo in da se mora upravičenec sam pozanimati na sodišču, ali in kdaj je odločba postala pravnomočna, sicer tvega zamudo roka. Za odstop od sodne prakse se je vrhovno sodišče oprlo na jezikovno razlago drugega odstavka 93. člena ZKP, ki začetek trimesečnega roka veže na dan, ko je upravičencu bila vročena pravnomočna sodba in je glede na jezikovno razlago zakonski stan izpolnjen takrat, ko sodišče upravičencu vroči prvostopenjsko sodbo z jasnim obeležjem njene pravnomočnosti, torej z obvestilom, da je sodba postala pravnomočna, oz. jima vroči sodbo s klavzulo pravnomočnosti, kar ima za obrambo, ki je z izrekom oprostilne sodbe v kazenskem postopku uspela, pomembne praktične posledice, saj brez vpogleda v spis ne more vedeti, kdaj je sodba postala pravnomočna, zato tudi ne more vedeti, kdaj se izteče rok za podajo zahtevka za odmero stroškov postopka.

6Po stališču Vrhovnega sodišča razlaga začetka teka roka za vložitev zahtevka za odmero stroškov postopka od dneva pravnomočnosti sodbe nasprotuje jezikovno jasni določbi drugega odstavka 93. člena ZKP (v tem primeru primerljivo določbi tretjega odstavka 145. člena ZP-1) in je takšna razlaga praktična le za sodišča, ki po poteku roka za pritožbo pravnomočne odločbe strankam in drugim procesnim udeležencem ne vročajo ponovno, slednji pa lahko pravico do odmere in povrnitve stroškov postopka, ki na podlagi pravnomočne sodne odločbe bremenijo proračun, učinkovito uveljavljajo le, če se s poizvedbami pri sodišču oz. z vpogledom v spis sami prepričajo, ali in kdaj je odločba sodišča prve stopnje postala pravnomočna. Zakon pa tovrstne aktivnosti tistega, ki želi uveljavljati to pravico, ne zapoveduje, niti ne določa pravila, ki bi sodišče zavezovalo k obveščanju o nastopu pravnomočnosti odločbe sodišča prve stopnje oz. k (ponovni) vročitvi prvostopenjske sodbe ali sklepa s klavzulo pravnomočnosti.

7Ker tudi ZP-1 ne zapoveduje, da bi se upravičenec do zahtevka moral sam z vpogledom v spis prepričati o nastopu pravnomočnosti odločbe in prav tako ne določa pravila, po katerem bi sodišče ali prekrškovni organ moral upravičenca obveščati o nastopu pravnomočnosti oziroma mu ponovno vročiti pravnomočno odločbo, je upravičenec postavljen v pravno negotov položaj in je le od njegovih poizvedovalnih aktivnosti odvisno, ali bo zahtevek uspel podati pravočasno ali ne. Zato je v obravnavani zadevi, sklicujoč se na povsem primerljivo stališče Vrhovnega sodišča, pritožbeno sodišče prepoznalo v pritožbi zatrjevano kršitev tretjega odstavka 145. člena ZP-1, ki predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki je vplivala na zakonitost sklepa, zaradi katerega bi upravičenec bil neutemeljeno prekludiran pri uveljavitvi zahtevka, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi osmega odstavka 163. člena v zvezi s členom 168 ZP-1 razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje, ki bo moralo upoštevati, da zahtevek za povrnitev stroškov zastopanja ni bil prepozen.