VSM Sklep I Cpg 64/2025

I. Pritožbi se ugodi, odločba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnica), da ji je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna plačati odškodnino iz naslova povzročene škode zaradi poplav v višini 1.028.823,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2012 dalje do plačila in ji povrniti stroške tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Nadalje je pripravljalno vlogo tožnice skupaj z dokazi z dne 26. 11. 2024 zavrglo (točka II izreka). Hkrati je še sklenilo, da stroške postopka nosi tožnica in bo o njih odločeno s posebnim sklepom (točka III izreka).

2Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Uvodoma izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in hkrati zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je toženkin ugovor nesklepčnosti tožbe utemeljen. Primerjalno izpostavlja, da je Vrhovno sodišče RS v drugem sodnem postopku, ki izvira iz istega historičnega dogodka, že zavzelo stališče o vprašanju nesklepčnosti tožbe (sklep II Ips 79/2023 in II Ips 25/2024 z dne 22. 5. 2024). Iz tega stališča izhaja, da je odločilni test o ustreznosti trditev, ali bi sodišče ob ponujenih trditvah, v primeru, da bi bili za to izpolnjeni procesni pogoji, izdalo zavrnilno sobo po 318. členu ZPP; če bi jo, potem je tožba nesklepčna. Posebej se je v tej zvezi treba vprašati, ali tožbene navedbe morda ne omogočajo, da sodišče tožeči stranki prisodi vsaj nekaj tistega, kar zahteva. V obravnavani zadevi je tožnica podala ustrezne navedbe glede obsega in višine škode že v tožbi, kateri je priložen popis ocene sanacijskih in intervencijskih stroškov z dne 24. 1. 2014 (označen v prilogi A6 spisa). Meni, da bi takšna zatrjevana dejstva, v kolikor ne bi bilo podanega odgovora na tožbo, omogočala izdajo zamudne sodbe. Poleg tega je v spis vložila tudi več sanacijskih elaboratov, v katerih je konkretno opisana vtoževana škoda, pri čemer ne gre (zgolj) za dokaze, ampak za trditve. Pri presoji zahtevane ravni trditvenega bremena mora sodišče upoštevati tudi pravni in življenjski položaj strank - v konkretnem primeru okoliščino, da so bile predmetne poplave v tistem času enkratni izredni dogodek in da je bila na tožnici primarna naloga zagotoviti varnost življenja ljudi in premoženja, ne pa popisovanje škode. Zahteve, ki jih je v zvezi z samo trditveno podlago spora postavilo sodišče prve stopnje, so povsem neživljenjske in tudi brez opore v materialnem pravu. Pri tem sodišče prve stopnje evidentno tudi ne loči med sklepčnostjo tožbe ter utemeljenostjo tožbenega zahtevka. Pritožba nasprotuje tudi presoji sodišča prve stopnje v zvezi z neizkazanostjo aktivne stvarne legitimacije tožnice, pri čemer v tej zvezi izpostavlja, da za sklepčnost tožbe glede vprašanja le - te zadostuje, da tožnica zatrjuje, da je škoda nastala prav njej. Glede neupoštevanja pripravljalne vloge tožnice z dne 26. 11. 2024 primarno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno presodilo, da določbe ZPP pred novelo E ne omogočajo dopustitve novih dejstev in dokazov na poznejših narokih oziroma vlogah, razen če jih stranke brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. V tej zvezi izpostavlja, da je peti odstavek 286.a člena ZPP omilil ta pravila in omogočil upoštevanje navedb in dokazov, če njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora (o tem je zavzelo stališče že Vrhovno sodišče RS v odločbi III Ips 25/2013 z dne 23. 5. 2014). Meni, da v kolikor bi sodišče prve stopnje izvedlo dokaze po sprejetem dokaznem sklepu na naroku dne 8. 12. 2017, sama preložitev naroka dne 26. 11. 2024 in upoštevanje citirane pripravljalne vloge tožnice v ničemer ne bi zavlekla postopka oziroma reševanja spora. Poleg tega je po oceni pritožbe neprimerno, da sodišče prve stopnje tožnici očita neaktivnost, hkrati pa tudi samo v vsem tem času ni izvedlo praktično nobenih aktivnosti in tožnice tudi ni pozvalo na odpravo domnevne nesklepčnosti. Sklepno v zvezi z materialnim procesnim vodstvom izpostavlja, da sodišče prve stopnje v predmetni zadevi le - tega ni opravilo, saj tožnice nikoli ni seznanilo s stališčem, da je tožba nesklepčna, niti ni tožnice pozvalo na dopolnitev navedb. Sodišče prve stopnje je nasprotno s svojim postopanjem ves čas postopka nakazovalo na to, da je tožba tožba sklepčna, saj je tudi sprejelo dokazni sklep, skladno s katerim je dopustilo angažiranje izvedenca hidrološke stroke ter med drugim dopustilo tudi zaslišanje večjega števila prič. Iz podatkov spisa je tudi razvidno, da je razpravljajoča sodnica še v letu 2022 stala na stališču, da bo v postopku potrebno dokazovanje z izvedencema meteorološke in hidrološke stroke, prav tako pa je še v oktobru 2024 nakazovala, da bo v predmetnem postopku zaslišala (vsaj) stranki. Tako do naroka dne do 26. 11. 2024 tožnica ni imela nobenega indica, ki bi nakazoval na to, da sodišče prve stopnje pritrjuje naziranju toženke in se nagiba k stališču, da je predmetna tožba nesklepčna. Na podlagi obrazloženega sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe argumentirano prereka kot neutemeljene in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane odločbe ter zahteva povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo tožbeni zahtevek tožnice na povrnitev premoženjske škode, nastale v posledici poplavnih dogodkov v noči iz 4. na 5. 11. 2012, zavrnilo na podlagi presoje, da je utemeljen toženkin ugovor nesklepčnosti v zvezi z obsegom in višino škode. Odločitev o zavrženju pripravljalne vloge tožnice z dne 26. 11. 2024 je sprejelo ob sklicevanju na pravila ZPP o prekluziji, veljavna pred sprejetjem in uveljavitvijo novele ZPP-E.

6Po preizkusu navedene odločbe v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi materialno pravno zmotne presoje, da je tožbeni zahtevek zaradi nezadostnih (premalo konkretiziranih) navedb tožnice po višini nesklepčen (posledično pa je zgrešena tudi odločitev o zavrženju tožničine pripravljalne vloge), kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane odločbe, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Glede presoje (ne)sklepčnosti zahtevka:

7Kot utemeljeno izpostavlja tudi pritožba, je VS RS v zvezi z vprašanji ustreznosti/zadostnosti trditvene podlage in v tem kontekstu glede (ne)sklepčnosti zahtevka po višini, ob upoštevanju procesnih pravil ZPP, v sodni praksi že zavzelo določena stališča oz. izhodišča, ob upoštevanju katerih je moč priti do ustreznih odgovorov glede sklepčnosti zahtevkov v posameznih pravdah.

8Stranka mora v skladu z razpravnim načelom navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tožeča stranka mora, če želi v pravdi uspeti, navesti dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost njenega tožbenega zahtevka (sklepčnost tožbe), ter, kot to določa 212. člen ZPP, navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Da bo zahtevana raven trditvenega bremena skladna s pravico do sodnega varstva, mora sodišče upoštevati pravna in življenjska položaja obeh pravdnih strank. Od tožeče stranke je tako mogoče terjati le tisto, kar je od nje življenjsko še mogoče in razumno pričakovati. Hkrati pa trditvenega bremena (v imenu življenjskosti) ni mogoče znižati do te mere, da bi bila v svoji pravici do obrambe prizadeta tožena stranka - braniti se je namreč mogoče le zoper ustrezno konkretizirano trditveno podlago¹.

9Minimum tožbene dejstvene podlage narekuje teorija individualizacije, ki terja takšen opis, da je pravno razmerje iz konkretne pravde mogoče ločiti od drugih. Odločilni test o ustreznosti trditev je, ali bi sodišče ob ponujenih trditvah v primeru, da bi bili za to izpolnjeni procesni pogoji, izdalo zavrnilno sodbo po 318. členu ZPP. Če bi jo, potem je (bila) tožba nesklepčna. Pri tem pa ni nujno, da sta glede na predloženo procesno (trditveno) gradivo možna le dva odgovora; namreč bodisi odgovor, da je tožba nesklepčna in zato njena dokazna obravnava odpade ter se tožbeni zahtevek že takoj zavrne, bodisi da je sklepčna in je zato (pod predpostavko dokaznega uspeha) zahtevek v celoti utemeljen. Mogoči so tudi vmesni položaji. Vmesni položaji med obema skrajnostima so možni predvsem tedaj, ko gre za vprašanje količinskih dejstev ter s tem za vprašanje utemeljenosti zahtevka po višini. Ti vmesni položaji, ki nalagajo delno ugoditev in delno zavrnitev tožbenega zahtevka, niso nujno posledica (delnega) dokaznega uspeha, marveč so lahko tudi posledica preohlapne trditvene podlage v delu, ki se nanaša na višino terjatve. Povedano bolj preprosto: ko gre za vprašanje sklepčnosti tožbe, ki se nanaša na višino zahtevka, se je treba vprašati, ali tožbene trditve morda ne omogočajo, da sodišče tožeči stranki prisodi vsaj nekaj od tistega, kar zahteva². Sodišče mora zadostnost podanih trditev oziroma presojo njihove ustreznosti torej preveriti na podlagi navedenih testov.

10Tožnica je v zvezi z utrpelo škodo pod točko VII tožbe (list. št. 5 in 6 spisa) navedla (kot to povzema tudi sodišče prve stopnje v točkah 2. in 15. obrazložitve izpodbijane odločbe), da je zaradi poplav utrpela škodo, zaradi česar so bila izvedena dela - sanacija: čistilne naprave, lokalne ceste ... - ... - ..., lokalne ceste ... - ..., stanovanjskih blokov ... 154, 155, 156, kolesarske steze, mosta nad ..., kotlovnice ... 155, javnih sanitarij ..., zbirnega centra za odpadke, igrišča pri bloku v naselja ... in zaklonišča, vse v skupnem znesku 707.231,67 EUR. Poleg tega je imela stroške intervencije v skupnem znesku 321.592,02 EUR, kar skupaj znaša 1.028.823,69 EUR.

11Kot je razvidno iz 5. točke obrazložitve izpodbijane odločbe, je sodišče prve stopnje sicer za presojo ugovora nesklepčnosti v dokazne namene prebralo odškodninski zahtevek tožnice in vpogledalo v listinske dokaze, ki jih je tožnica predložila do prvega naroka za glavno obravnavo (v prilogah od A2 do A15 spisa) in dokaze, ki jih je predložila v skladu s sklepom o dopolnitvi vloge z dne 18. 12. 2017 (priloge od A16 do A32 spisa), vendar je nato (16. točka obrazložitve) ocenilo, da predloženi dokazi ne morejo nadomestiti manjkajočih navedb in da je v bistvu edina navedba tožnice glede predpostavke škode (ki pa ne zadošča), da je zaradi sanacije objektov zaradi poplav na teh objektih nastala škoda v vtoževani višini. V točkah 16. do vključno 20. obrazložitve izpodbijane odločbe je nato pojasnjevalo svoje stališče o nesklepčnosti zahtevka glede obsega in višine škode (nezadostna konkretizacija obsega in vrste poškodb, potrebnih sanacijskih posegov, stanja poškodovanih/uničenih stvari, manjko navedb v zvezi z aktivno stvarno legitimacijo, nezadostna določenost oz. opredeljenost domnevno poškodovanih/uničenih stvari).

12Pritrditi je pritožbenim očitkom, da je navedena presoja sodišča prve stopnje zmotna, tako v materialnem kot tudi v procesnem smislu.

13Sodišče prve stopnje je za presojo (ne)sklepčnosti zahtevka po višini zastavilo prestroga merila in zahteve, pri tem pa je neutemeljeno v to presojo dodalo še vprašanje dokazanosti dejstev, ki na presojo sklepčnosti zahtevka nima nobenega vpliva. Prav tako je pritrditi pritožbi da sodišče prve stopnje pri presoji nesklepčnosti ni imelo podlage, da je podvomilo v aktivno stvarno legitimacijo tožnice (vprašanje, ali je bilo s poškodovanjem/uničenjem objektov poseženo v premoženjsko sfero tožnice, ali je bila ravno ona dolžna sanirati nastalo škodo na objektih). V kolikor bi to bilo v postopku namreč sporno, je to predmet dokazovanja in ne gre za vprašanje, povezano s sklepčnostjo zahtevka. Pritrditi je tako stališču pritožbe, da za sklepčnost tožbe glede vprašanja aktivne legitimacije zadostuje, da tožnica trdi (le) to, da je škoda nastala prav njej.

14Kot utemeljeno nadalje izpostavlja pritožba, je zgrešena tudi presoja, da so neupoštevni posamezni podatki, ki izhajajo iz dokazil in niso bili izrecno povzeti v tožbenih navedbah. Sodna praksa³ se je namreč že izrekla o tem, da strankam ni vedno potrebno prepisovati vseh dejstev iz posameznih dokazil v navedbe, ampak da se lahko štejejo ta dejstva (iz dokazov) kot del trditvene podlage, ko to stranka v svojih trditvah navede, hkrati pa bi bilo povzemanje vsebine takšnega dokaza v tožbo neracionalno zaradi njegove obsežnosti. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je prav takšna situacija podana v obravnavanem gospodarskem sporu, saj je tožnica npr. že v prvi pripravljalni vlogi (na list. št. 26 spisa) navajala, da je škoda in njena višina v tožbi natančno opredeljena in podkrepljena z listinskimi dokazi, s čimer je smiselno šteti, da se je na dokaze sklicevala tudi za namene trditvene podlage. Nedvomno pa že za podatke, razvidne iz popisa - ocene sanacijskih in intervencijskih stroškov z dne 24. 1. 2014 (priloga A6 spisa) velja, da zaradi njihove obsežnosti ni posebnega razloga in smisla, da bi se iz navedenega dokazila posebej prepisovali v tožbene navedbe.

15Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri presoji (ne)sklepčnosti zahtevka po višini ni izhajalo iz stališč, ki jih je v tej zvezi zavzelo VSRS in ki so bila izpostavljena v točkah 8. in 9. te obrazložitve. Upoštevajoč le - ta sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da podana in izpostavljena trditvena podlaga tožbe prestane vse teste sklepčnosti - je dovolj individualizirana in dovolj substancirana. Že zgolj ob upoštevanju navedb, podanih v točki VII obravnavane tožbe, bi bil odgovor na vprašanje, ali bi lahko sodišče prve stopnje ob odsotnosti odgovora na tožbo izdalo ugodilno zamudno sodbo, pritrdilen. Sodišče bi v takšnem primeru prisodilo tožnici celotno zahtevano odškodnino.

Glede odločitve o zavrženju pripravljalne vloge tožnice z dne 26. 11. 2024:

16Kot je razvidno iz točk 23. do vključno 30. obrazložitve izpodbijane odločbe, je sodišče prve stopnje sledilo ugovoru prekluzije, ki ga je uveljavljala toženka v zvezi z navedeno pripravljalno vlogo tožnice, pri čemer je bistvenem pojasnilo, da se predmetni postopek vodi po določbah ZPP, veljavnih pred uveljavitvijo novele ZPP-E, in da je bila tožnica v vabilu na prvi narok za glavno obravnavo opozorjena glede pravnih posledic, ki jih določa 286. člen ZPP. V tej zvezi je izpostavilo določbo četrtega odstavka 286. člena (tedaj veljavnega) ZPP, po katerem lahko stranke navajajo nova dejstva in dokaze po prvem naroku za glavno obravnavo le, če jih brez svoje krivde niso mogle podati pravočasno. Ker tega tožnica ni niti zatrjevala, tudi sicer pa v sedmih letih tega postopka tožnica ni uspela ustrezno dopolniti tožbe, kljub ugovorom toženke in pozivom sodišča, je vlogo štelo kot prepozno. Pri tem je še zavzelo stališče, da v konkretnem primeru dopustnost navajanja novih dejstev in dokazov ne more biti odvisna od tega, ali bi se s tem postopek zavlekel ali ne.

17Sodišče druge stopnje prvenstveno v zvezi s sprejeto odločitvijo o zavrženju navedene pripravljalne vloge tožnice iz razloga prekluzije ugotavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno o neupoštevnosti vloge odločilo v izreku izpodbijane odločbe z zavrženjem le - te. V primeru namreč, ko je vloga z dejstvi in dokazi neupoštevna iz razloga prekluzije, to ni stvar odločitve v izreku sodne odločbe, ampak zgolj njene obrazložitve, v kateri se mora sodišče z razlogi opredeliti do tega zaključka. Pravkar navedeno sicer samo po sebi ne predstavlja kršitve, ki bi narekovala razveljavitev izpodbijane odločbe v tem delu.

18Sodišče druge stopnje nadalje pritrjuje pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje pri svoji presoji spregledalo, da je peti odstavek 286.a člena ZPP⁴ že pred uveljavitvijo novele ZPP-E pravila tedaj veljavnega 286. člena ZPP nekoliko omilil in omogočal upoštevanje navedb in dokazov, podanih v kasnejših vlogah, tudi v primeru, če njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora. V tej zvezi je pritožba utemeljeno izpostavila sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 25/2013 z dne 23. 5. 2014, kjer je revizijsko sodišče pojasnilo razmerje med določbama 286. in 286.a člena ZPP, ki je v njunem medsebojnem dopolnjevanju.

19Glede na pravkar obrazloženo sodišče druge stopnje ocenjuje, da je pripravljalna vloga tožnice z dne 26. 11. 2024 upoštevna, ker se z njo reševanje spora ne bi zavleklo. Pri tem je potrebno izhajati iz zgoraj obrazložene presoje, da je tožbeni zahtevek tožnice (v nasprotju z zmotno presojo sodišča prve stopnje) sklepčen, kar bi v vsakem primeru narekovalo, da bi sodišče prve stopnje, tudi če citirane vloge tožnica ne bi vložila, moralo izpeljati dokazni postopek in na podlagi le - tega odločiti o temelju in višini zahtevka. Očitno je tako, da upoštevanje citirane vloge tožnice reševanja spora samo po sebi ne bi (bo) zavleklo.

20Ker že doslej navedeni razlogi narekujejo razveljavitev izpodbijane odločbe, se sodišče druge stopnje do preostalih pritožbenih navedb posebej ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

K izreku tega sklepa:

21Ugotovljene kršitve sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti, saj bi prvič na pritožbeni stopnji presojalo navedbe in dokaze pravdnih strank, ki zaradi zmotne materialno pravne presoje še niso bile predmet ustreznega obravnavanja pred sodiščem prve stopnje. S tem bi bistveno poseglo v načelo dvostopenjskega sojenja in v ustavno pravico strank do pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije).

22Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijano odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Razveljavitev odločbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine tako, da bo na podlagi izvedenega dokaznega postopka presodilo izkazanost zahtevka po temelju in višini.

23Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Tako sklep VSRS II Ips 128/2016 z dne 21. 9. 2017.
² Sklep VSRS II Ips 128/2016 z dne 21. 9. 2017, tem izhodiščem pa je VSRS sledilo tudi v sklepu II Ips 79/2023, II Ips 25/2024 z dne 22. 5. 2024.
³ Npr. sodba VSL II Cp 3379/2012 z dne 9. 10. 2013.
⁴ "Vloge in listine, posredovane na poziv sodišča po prvem ali drugem odstavku tega člena, ki se predložijo po poteku roka, ki ga je določilo sodišče, in vloge, ki so predložene v nasprotju s prejšnjim odstavkom, se upoštevajo le, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Enako velja za strankine navedbe na naroku."