VSM Sodba I Cp 869/2023

I. Pritožbi tožnikov se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v tč. II. in III. izreka spremeni tako, da glasi:

"II. Toženka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati:

- prvotožnici 17.327,83 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2021 do plačila;

- drugo, tretje in četrto tožniku vsakemu 5.580,40 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2021 do plačila.

III. Toženka je dolžna povrniti tožnikom njihove pravdne stroške v celoti.".

II. Pritožba toženke se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v tč. I. izreka potrdi.

III. Toženka je dolžna plačati tožnikom 1.773,24 € pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila, vse v roku 15 dni.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna toženka v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati prvo tožnici 3.713,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2021 do plačila; preostalim trem tožnikom pa vsakemu 1.237,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2021 do plačila (točka I izreka). Tožbeni zahtevek v delu, v katerem so tožniki zahtevali, da je toženka dolžna plačati v roku 15 dni od prejema sodbe prvo tožnici znesek 17.327,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2017 do 11. 5. 2021; ter preostalim trem tožnikom, vsakemu znesek 5.580,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za enako obdobje, pa zavrnilo (točka II izreka). Tožniki nosijo 81,93 % pravdnih stroškov, toženka pa 18,61 % pravdnih stroškov (točka III izreka).

Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencih, pritožujejo vse pravdne stranke.

2Tožniki v pritožbi navajajo, da se pritožujejo iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava v zavrnilnem delu. V zvezi z bistvenimi kršitvami uveljavljajo kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v nadaljevanju pa podrobneje pojasnjuje, v čem so te kršitve podane. V zvezi z zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja poudarjajo, da so zatrjevali tudi, da je pokojni A. A. na svoj osebni račun prejel denarno nakazilo po sklepu o stroških Okrožnega sodišča na Ptuju v zadevi P 78/1997, in sicer v višini 10.340,00 EUR, glede katerega je sodišče zapisalo, da zahtevek ni postavljen določno in jasno. Tožniki pojasnjujejo, da bi sicer lahko postavili višji denarni zahtevek, a so ga iz previdnosti postavili v višini pripoznave z dne 7. 11. 2017. Zmotno je ugotovljeno tudi dejansko stanje, ker je sodišče prve stopnje zapisalo, da je do pripoznave dolga prišlo le po temelju, ne pa tudi po višini. Zneski, ki so navedeni v vseh elektronskih sporočilih toženke z dne 7. 10., 17. 10. in 7. 11. 2017, so z njenega vidika vselej konkretizirani. V zvezi z razlogi o tem, ali je pokojni ravnal skrbno, opozarjajo pritožniki, da je zadnje poročilo kot skrbnik podal v letu 2011. O nadaljnjih dvigih tožniki niso vedeli ničesar vse do leta 2017. Poudarjajo, da je do mešanja sredstev med zasebnim in skrbniškim računom prišlo verjetno načrtno, z namenom okoriščanja, da se ostale dediče preslepi in zmede in da izgubijo pregled nad izplačili. Kot poseben primer zmotno ugotovljenega dejanskega stanja poudarjajo plačila, ki so bila izvedena na Kosovo, in sicer osebi B. B. in družbi C. d.o.o. Kot zmotno uporabo materialnega prava navajajo odločitev sodišča prve stopnje o tem, da so terjatve v znesku 50.363,42 EUR zastarale. Poudarjajo, da gre za sredstva, ki niso bila nakazana na skrbniški račun in zato so se tožniki z njimi seznanili šele leta 2017, ko so prejeli kopijo prometa na skrbniškem računu in listinsko dokumentacijo od odvetnice in šele tedaj je lahko začelo teči zastaranje. Nazadnje je do pretrganja zastaranja prišlo s predlogom poravnave z dne 7. 11. 2017. Če je sodišče ocenilo, da je za navedeni znesek zastaranje nastopilo že 7. 11. 2017, bi moralo nato presoditi, ali zadnji predlog poravnave skupaj z osnutkom in sporočilom z dne 17. 10. 2017, kjer toženka izrecno govori o svojem dolgu, tudi zneskovno opredeljenem, ne predstavlja instituta po 341. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kar pa pomeni, da je za zastaranje terjatve nastopil učinek pretrganja in posledično je tožba pravočasna. Zato predlagajo, da se njihovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnji spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku še v zavrnjenem delu, sicer se naj sodba razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3Toženka se pritožuje zoper točko I in III izreka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi graja razloge sodišča prve stopnje glede plačil pod točkami 1 do vključno 4 v točki 17 obrazložitve in poudarja, da so bili s temi nakazili tožniki seznanjeni že v letih 2004, 2006 in 2010. Toženka je izrazila prepričanje, da so tožniki te zneske tudi že prejeli, kajti če jih ne bi, bi jih vsekakor zahtevali že od pokojnega A. A. Tudi sicer je sodišče prve stopnje navedbe tožnikov o seznanjenosti z nakazili tudi samo označilo kot neverodostojne. Sodišče bi lahko preverilo in pravilno ugotovilo dejansko stanje, če bi sledilo predlogu toženke, da naj tožnikom naloži predložitev svojih bančnih izpiskov. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je v konkretnem primeru obtoženki naložilo dokazovanje negativnih dejstev, nepravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. V zvezi z najemninami X toženka navaja, da je glede navedb in dokaznih predlogov tožnikov v zvezi z najemninami v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljala prekluzijo ter nesubstanciranost dokaznih predlogov zaradi pomanjkljive trditvene podlage tožnikov (zapisnik naroka z dne 16. 11. 2022 in četrta pripravljalna vloga, točka 15). Do nobenega se sodišče ni opredelilo, zaradi česar je podana kršitev iz 14. alineje drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev pravil o prekluziji, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Nadalje navaja, da je sodišče nepravilno ugotovilo dedne deleže tožnikov, in sicer tako glede najemnin kot posameznih računov, kar v nadaljevanju podrobneje pojasnjuje. Toženka meni, da je odločitev sodišča prve stopnje glede zastaranja nepravilna. Zastaranje je nastopilo oziroma pričelo teči od trenutka smrti zapustnika in je nastopila po preteku petih let, kar je najkasneje 8. 12. 2020. V tem delu je podana tudi kršitev iz 14. alineje drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožniki niso podali trditev, da so se seznanili oziroma prejeli izpiske od odvetnice dne 25. 6. 2017. Glede pripoznave dolga toženka poudarja, da je res preko pooblaščenke pripravila osnutek pisne poravnave in da drži, da navedenega v postopku prve stopnje ni prerekala. To je storila zaradi pritiskov in zatrjevanj dolžnikov, da dolg obstoji, in v primeru, da to drži, želela dolg poravnati. Ne drži pa, da je prva ali samovoljno pripravila predlog poravnave. Pri tem poudarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da so se glede tega stranke prvič sestale 28. 8. 2017. Sodišče prve stopnje pa kot prvi datum omenja šele 7. 10. 2017. Tožniki so bili namreč tisti, ki so prvi pripravili izračun zatrjevanega dolga in so pri tem edini imeli aktivno vlogo. Napačna je tudi presoja glede zmote. Sodišče je spregledalo ključno dejstvo, da do sklenitve poravnave nikoli ni prišlo ravno zaradi skrbnosti toženke in njenega preverjanja dokumentacije, ki je sledila pritiskom tožnikov, da dolg obstoji in ga mora poravnati. Toženka se sklicuje tudi na razlago v zadevi II Ips 513/2008. Navaja, da je podala tudi trditve o prevari po 49. členu OZ in ker sodba o tem ne vsebuje razlogov, je ponovno podana kršitev iz 14. alineje drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja tudi, da izpodbijana sodba na večih mestih vsebuje zgolj dobesedne prepise sodnih odločb, ne da bi bilo pri tem navedeno, da gre za prepise večinoma evidenčnih stavkov. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje tudi v zvezi z v točki 37 navedenimi računi in pri tem ni upoštevalo, da so bili izstavljeni na najemnika skladišča, ki je navedene račune plačal sam, nato pa mu je pokojni A. A. to vrednost povrnil. Tudi ni jasno, zakaj sodišče prve stopnje izpostavlja, da družba C d.o.o., dne 6. 3. 2009 ni obstajala, saj je v točki 40 obrazložitve sodbe ugotovilo, da so tožniki vse do leta 2011 dobivali blagajniška poročila, kar so tudi sami potrdili. Skrbnost je sodišče utemeljilo v točki 41. obrazložitve, zaradi česar je obrazložitev glede zgoraj navedenih računov v nasprotju z ostalimi razlogi sodbe, s tem pa je podana kršitev iz 14. alineje drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sodbe, podrejeno razveljavitev in vrnitev v ponovno odločanje ter priglaša pritožbene stroške.

4V odgovoru na pritožbo tožnikov toženka navaja razloge, zaradi katerih meni, da je njihova pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša pritožbene stroške.

5Pritožba tožnikov je v glavni stvari utemeljena, pritožba toženke pa ne.

6V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

7V pravdnem postopku je kot temeljno načelo (vrednotno razlagalno merilo) določena dolžnost strank, da "skrbno in pravočasno uresničujejo svoje pravice"(11. člen ZPP). Ta zakonska dolžnost ima tudi ustavnopravni temelj (22. člen Ustave RS):"Pravicam stranke v pravdnem postopku ustreza tudi njihova dolžnost, da s svojim ravnanjem v postopku pripomorejo k uresničitvi teh pravic, prav tako pa h kvaliteti sodnega varstva. To velja še toliko bolj, če stranko zastopa odvetnik, ki je pravni strokovnjak."¹. Pravica do pritožbe (25. člen Ustave RS) sicer daje stranki možnost polnega izpodbijanja oziroma preizkusa odločbe sodišča prve stopnje, kar pa ne pomeni, da lahko kvalificirani pooblaščenec stranke nekritično oziroma neskrbno, s popolnim neupoštevanjem vsebine oziroma razlag posameznih kršitev oziroma pritožbenih razlogov, le-te poljubno kopiči. Pooblaščenec toženke je uveljavljal v pritožbi zares neverjetnih 13 absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, med njimi prevladujejo kršitve iz 14. točke drugega odst. 339. člena ZPP. Ta točka res vsebuje več zakonskih dejanskih stanov, vendar je njihova skupna značilnost, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Le v primeru, če je obrazložitev sodbe tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus razumnosti sprejete odločitve (pravica do obrazloženosti sodne odločbe ali očitno napačna odločitev - prepoved sodniške samovolje), je lahko tovrstna procesna kršitev podana. Očitati sodišču prve stopnje, da je zagrešilo takšno kopico najtežjih absolutno bistvenih kršitev določb postopka, je očitno neutemeljeno in v celoti ustreza standardu neskrbnega ravnanja.

8Tovrstne bistvene kršitve uveljavljajo tudi tožniki, vendar nikakor ne tako ekscesno. Sodišče druge stopnje je v prejšnji točki obrazložitve pojasnilo osnovni kriterij presoje in ugotavlja, da je sodbo sodišča prve stopnje mogoče objektivno preizkusiti. Tudi pomanjkljiva obrazložitev še zmeraj namreč omogoča preizkus sodbe. Sodišče druge stopnje še poudarja, da ista napaka lahko pomeni obstoj le enega pritožbenega razloga, ne pa večih. Prav zaradi različnega obsega in načina procesnega uveljavljanja posameznih kršitev je nujna pravilna umestitev (podrejanja) očitane napake le enemu izmed pritožbenih razlogov (338. člen ZPP)². Tako je npr. vprašanje, ali dejstva sodijo med odločilna, zmeraj odvisno od pravilne uporabe (razlage) materialnega prava. Če v obrazložitvi sodbe manjkajo razlogi o dejstvih zato, ker je sodišče menilo, da ne sodijo med odločilna dejstva, je podana kršitev napačne uporabe materialnega prava, ne pa procesna kršitev. V procesno kršitev sicer lahko preraste tudi napačna uporaba metodoloških prvin proste presoje dokazov (8. člen ZPP), toda to za konkreten primer ne velja, kar bo še posebej obrazloženo v nadaljevanju.

9Del uradnega preizkusa tudi ni kršitev iz 15. tč. drugega odst. 339. člena ZPP, zato tudi zanjo velja procesna omejitev, da se preizkus opravi v okviru izrecno in jasno navedenih trditev. Temu kriteriju ne ustreza pritožba tožnikov, ki kršitev napoveduje sicer v uvodnem delu pritožbe, nato pa v večih odstavkih, na treh straneh podaja različne trditve, brez njihove podreditve tej kršitvi. Takšno procesno ravnanje je še posebej nedopustno, če se upošteva, da je zakonski dejanski stan te kršitve relativno ozek. T.i. protispisnost je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Gre torej za napako, ki je povsem tehnične narave, saj pri tem sodišče napačno prenese nek podatek o odločilnem dejstvu, ta pa je nato predmet nadaljnje dokazne ocene. Tovrstno kršitev konstituira torej zgolj napačen prenos podatka o odločilnem dejstvu³.

10To kršitev uveljavlja tudi tožnica. Neutemeljene so njene navedbe v pritožbi, ki se nanašajo na deleže, ki pripadajo posameznim tožnikom. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z vpogledom v sklepa o dedovanju D 678/99 (prilogi A 14-A15) in v njih so določeni dedni deleži za prvotožnico 1/3 in preostale tri tožnike 1/9. Zaradi spoštovanja učinkov pravnomočnosti sodnih odločb, vezanosti nanje in prepovedi ponovnega odločanja (319. člen ZPP), je sodišče prve stopnje moralo pri odločanju upoštevati te deleže. Ti učinki sodnih odločb nimajo zato ničesar skupnega s t.i. protispisnostjo in se toženka na kršitev 15. tč. drugega odst. 339. člena ZPP (in drugih kršitev) neutemeljeno sklicuje.

11Neutemeljene so navedbe toženke tudi glede uveljavljanja relativne procesne kršitve določb ZPP o prepovedi navajanja novih dejstev in novih dokazov (286. in 286.a člen ZPP). Tudi v tem delu toženka najprej sploh ne konkretizira, glede katerih navedb in dokaznih predlogov tožnikov, ki se nanašajo na "najemnine X" bi naj ta procesna posledica nastala; sklicevanje na zapisnik in njeno pripravljalno vlogo tej zahtevi ne zadosti (op. 9 v pritožbi). Narok dne 16.11.2022 je bil prvi narok in na njem so lahko tožniki brez omejitev podajali trditve in dokaze zanje, zato je tovrstno navajanje v pritožbi še toliko manj razumljivo.

Pripoznava zastarane obveznosti

12Tožniki v pritožbi navajajo, da je sodišče prve stopnje, v zvezi s pripoznavo zastarane obveznosti, zmotno ugotovilo dejansko stanje in trdijo:"Zneski, ki so navedeni v vseh elektronskih sporočilih toženke z dne 7.10., 17.10. in 7.11.2017 so z njenega vidika vselej konkretizirani." in nato še določneje z navedbo točnih zneskov, ki so bili zapisani v poravnalni ponudbi z dne 7.11.2017. Tudi toženka uveljavlja ta pritožbeni razlog (in razlog napačne uporabe materialnega prava) in poudarja, da:"Nikakor pa ne drži, da naj bi toženka prva ali samovoljno pripravila predlog poravnave, saj ni nobenega dvoma, da so biti tožniki tisti, ki so prvi zatrjevali dolg toženke in ga tudi izračunali.". To razlago krepi s sklicevanjem na sestanek dne 28.8.2017, kjer so tožniki toženki "skupno oznanili obstoj dolga ter svoje navedbe podkrepili z razpredelnico zneskov, ki jo je pripravila tretje tožeča stranka"; da so bili tožniki tisti, ki so"prvi pripravili izračun zatrjevanega dolga" so potrdile priče Č. Č. in D. D. "do česar se prvostopno sodišče ni opredelilo.".

13Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo listino "Poravnava", ki jo je toženka dne 7.10.2017 predložila tožnikom (A19). Posebej je poudarilo, da iz njenega 4. člena "jasno izhaja podlaga dolga toženke na podlagi odškodnin, najemnim, neupravičeno pridobljenih premoženjskih koristi, pravdnih stroškov in kuponov Slovenske odškodninske družbe." (tč. 28. obrazložitve). To listino je "samovoljno pripravila" toženka in še enkrat poudarilo:"je bistveno, da je toženka predlog poravnave sama pripravila" (tč. 29. obrazložitve). Nato je izrazilo prepričanje, da je "do pripoznave dolga prišlo zgolj po temelju, ne pa tudi po višini." (prav tam). Ker se točno ni vedelo, koliko dolg znaša, naj v "Poravnavi" toženka in priča E. E. "v osnutku poravnave s toženko nista navedli zneskov, saj nista vedeli, koliko dolg znaša" (tč. 30. obrazložitve). Razen te listine je dokazno ocenilo tudi elektronska sporočila z dne 17.10.2017 in 7.11.2017 (A21), 5.11.2017 (A24), 18.10.2017 (A23), 10.10.2017 (A20) izpovedbe strank in priče E. E. (tč. 28. in 29. obrazložitve).

14341. člen OZ določa, da se pisna pripoznava zastarane obveznosti šteje za odpoved zastaranju⁴. Sodišče prve stopnje je glede terjatev in zastaranja odločilo:

- F v znesku 3.263,29 € (brez davka 2.447,47 €) - zastarala najkasneje 2016;

- Sklad G in F 19.576,67 € (brez davka 14.682,57 €) - zastarala v letu 2011;

- Sklad G 44.311,17 € (brez davka 33.233,38 €) - zastarala najkasneje 2016;

- F 2.979,98 € - zastarala v letu 2015;

(vse v točki 26. obrazložitve).

A. A. je umrl 8.12.2015. Smrt dolžnika ne vpliva na tek zastaralnih rokov, zato se pretečen čas všteva v zastaralni rok tudi dolžnikovim dedičem, torej toženki (338. člen OZ). Skupni znesek terjatev (neto zneski, torej po odštetem davku), ki so zastarale, je 53.343,40 €.

15Pripoznava zastarane obveznosti je enostranski pravni posel, torej izjava volje dolžnika, ki povzroči materialnopravne učinke odpovedi zastaranju. Za dosego takšnih oblikovalnih učinkov oziroma spremembo, ki povzroči, da temeljno materialno upravičenje ponovno pridobi tudi pravno možnost njene prisilne izpolnitve oziroma pravovarstveni zahtevek, zato ni potrebna privolitev upnika. Prvi naslednji dan po odpovedi zastaranja, prične teči nov zastaralni rok. Razumljivo je, da takšni učinki nastopijo le, če terjatev (temeljno materialno upravičenje) še obstoji. Strožja oblika obličnosti (pogoj za veljavnost) je primarno namenjena varovanju dolžnikovega položaja zato, ker je slednji že pridobil ugovor zastaranja. Zakon kot pogoj določa obliko pisnosti, ne predpisuje pa njene vsebine. Bistveno je, da se dolžnik v njej na jasen, določen in brezpogojen način odpoveduje zastaranju. To lahko stori na neposreden ali posreden način⁵.

16Tudi toženka v pritožbi (ponovno) priznava, da je ona bila tista, ki je:"(preko pooblaščenke) pripravila osnutek pisne poravnave". Da med strankami poravnava (dvo oziroma več strankarski pravni posel) ni bila sklenjena, je popolnoma nesporno. Zato navedbe toženke v pritožbi, ki opisuje, kako so pravdne stranke usklajevale oziroma se dogovarjale glede višine dolga in sestanka z dne 28.8.2017, ne sodijo med odločilna dejstva in se sodišču prve stopnje do njih ni bilo potrebno opredeljevati. Trditve o tem, da so:"... bili prav tožniki tisti, ki so prvi pripravili izračun zatrjevanega dolga..." in to pred tem, ko je toženka sestavila listino, pa potrjujejo odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka bila zelo dobro seznanjena tako s pravnimi temelji nastanka določenih terjatev, kot tudi njihovo višino. Zato je toženka v točki 3. navedene listine lahko določno tudi navedla, koliko po njeni oceni znaša dolg njenega očeta in sicer:

- H. H. - 25.637,017 €;

- I. I. - 7.212,339 €;

- J. J. - 7.212,339 €;

- K. K. - 7.212,339 €;⁶

skupno 47.277,03 €.

17Sodišče druge stopnje zato pritrjuje sodišču prve stopnje glede pravne razlage, da navedena listina (A19) izpolnjuje materialnopravne predpostavke iz 341. člena OZ, vendar ne v delu, v katerem sodišče prve stopnje razlaga, da ne povzroča pravnih učinkov "po višini" (tč. 30. obrazložitve); če bi temu namreč res bilo tako, potem ta materialna pravica sploh ni nastala. Njen bistveni del je namreč višina denarne terjatve in zato mora upnik določno vedeti, na katero terjatev ali zgolj njen del, se pripoznava nanaša⁷. Upnik mora namreč nedvoumno vedeti, v kakšnem obsegu je ponovno pridobil pravovarstveni zahtevek, da lahko to terjatev, po potrebi, uveljavlja v sodnem postopku.

Zato sodišče druge stopnje kot zmotno ocenjuje razlago sodišča prve stopnje:"da pripoznava temelja zadostuje za pretrganje zastaranja, saj to pomeni, da dolžnik (v konkretnem primeru toženka) terjatve ne izpodbija, le njeno pravo višino je potrebno ugotoviti" (zadnji stavek v tč. 30. obrazložitve). Sodišče prve stopnje se pri tem sklicuje, da sta:"teorija in sodna praksa enotni" vendar teh spoznavnih virov ne razkriva. Takšno ravnanje pa ni zgolj metodološko nekorektno⁸ temveč predvsem slabi prepričevalno moč argumentacije in povečuje tveganje posega v (tudi ustavnopravno) pravico do obrazložene sodne odločbe⁹. Sodišče prve stopnje je namreč nekritično prepisalo jedro odločbe višjega sodišča¹⁰, saj je pri tem povsem prezrlo, da se v njem sodišče druge stopnje ukvarja z institutom "pripoznave dolga", ki: "podana pred nastopom zastaranja, kot razlog za pretrganje zastaranja, ni vezana na nobeno obličnost, mora pa biti nedvoumna". Ta institut, ki je sedaj urejen v 364. členu OZ, ima torej drugačne materialnopravne predpostavke¹¹.

18Razlaga sodišča prve stopnje, da poravnava ni bili sklenjena, je pravilna in med strankami ves čas nesporna. Sodišče druge stopnje je že pojasnilo, zakaj je razlaga materialnega prava sodišča prve stopnje glede višine terjatev napačna. V tem delu pritrjuje navedbam tožnikov v pritožbi, ki se sklicujejo na listinske dokaze, med njimi na prvem mestu na "poravnavo" in zatrjujejo, da je znesek določen tudi po višini. Res, da pri tem poudarjajo oziroma opozarjajo na zneske, ki so:"v višini pripoznave z dne 7.11.2017". Vendar pri tem prezrejo, da je sodišče prve stopnje podalo dokazno oceno glede listine z dne 7.10.2017, dokaz A19, ga dokazno ocenilo (4. člen) in ta dokaz je bistven za materialnopravno presojo. V 3. členu te listine, z zgoraj že povzetimi zneski in upravičenci, je namreč določno in enopomensko opredeljena tudi višina terjatve. V tč. 30. obrazložitve zapisana dokazna ocena izpovedbe priče E. E., da se je "poravnava pripravila kot osnutek, saj se ni vedelo točno, koliko dolg znaša" je pravilna in sporoča ves čas povsem nesporno dejstvo, da med strankami ni bilo doseženo soglasje volj vseh pogodbenikov, zato poravnava ni bila sklenjena. Ker se torej ne nanaša na presojo pravnih učinkov enostranskega pravnega posla, za dejansko stanje ni pomembna.

19Sodišče druge stopnje je tako lahko ugotovljeno kršitev napačne razlage materialnega prava glede obstoja predpostavk pripoznave zastarane obveznosti, vsled česar je bilo dejansko stanje zmotne ugotovljeno, odpravilo tako, da je samo ocenilo dokazno listino A19 v še navedenem delu, torej 3. členu. To je lahko storilo na seji senata (delno druga in tretja alineja 358. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je tako ugotovilo, da je skupni znesek pripoznanih zastaranih terjatev napram tožnikom 47.277,03 €.

Napake volje

20Toženka v pritožbi nasprotuje razlogom in odločitvi sodišča prve stopnje, da enostranski pravni posel ni obremenjen z napakami volje. Sodišče prve stopnje ima razloge o tem v točkah 31 in 32. obrazložitve. Čeprav je ta del obrazložitve naslovljen z "Glede zmote" je v obrazložitvi tudi zaključek o tem, da ugotovljena dejstva ne zadostujejo za "obstoj sile ali grožnje, ki povzroči utemeljen strah". Ne glede na to, koliko se te besede ujemajo z zakonskim jezikom in poimenovanjem napak volj, kot jih opredeljuje OZ, pa so za njihovo podrejanje bistvena najprej ugotovljena odločilna dejstva. Tu pa njen ponujeni konstrukt pade na njenih lastnih izhodiščih, da:"....do sklenitve poravnave nikoli ni prišlo, ravno zaradi skrbnosti toženke in njenega preverjanja dokumentacije, ki je sledila pritiskom tožnikov, da dolg obstoji in ga mora poravnati....se je tudi zglasila pri odvetnici, da je ta pripravila zgolj osnutek poravnave, če bi se dolg ugotovil....ker pa je toženka po skrbni preučitvi vseh okoliščin ugotovila, da dolg ne obstaja, sporazum nikoli ni bil sklenjen....". Za obstoj napak volje je torej bistveno, da je toženka ravnala skrbno, preverjala informacije, se posvetovala z odvetnico; ker to trdi sama, potem je jasno, da ima sodišče prve stopnje, ki je prav tako ugotovilo, da je bila toženka seznanjena z listinami, postopki, da se je posvetovala s pravnim strokovnjakom, prav v zaključku, da pri toženki ni bila podana nobena napaka volje, ki bi lahko spremenila pravne učinke pripoznave zastarane obveznosti.

V tem kontekstu sklicevanje toženke na razlago v zadevi II Ips 513/2008 z dne 13.5.2010¹², še utrjujejo prepričanje sodišča druge stopnje, da so v trenutku, ko je enostranski pravni posel nastal, bile izpolnjene vse njegove predpostavke in je toženka vedela in bila pripravljena očetov dolg v višini, ki jo je navedla, tudi plačati. Gre za predpostavke, ki morajo biti podane v t.i. fazi stipulacije oziroma trenutka, ko je pravni posel nastal. Bistvo tega spora pa je v tem, da si je toženka potem, ko s tožniki ni bilo doseženo soglasje volj glede višine, premislila in začela izplačilo zavračati v celoti, kar je dopustno le, če obstajajo zato pravno utemeljeni razlogi.

21Toženka pa lastno ravnanje ne izpodbija zgolj pravno temveč tudi moralno. Resnična in pravilno ugotovljena so namreč dejstva, da je oče toženke prejel 53.343,40 €, pri čemer gre samo za del denarnih sredstev, ki so bila upoštevana v zvezi s pripoznavo zastarane obveznosti, tožniki pa so dobili 735,52 € oziroma prvotožnica 2.206,57 €, skupno pa vsi upravičenci le 13.536,43 €, kolikor je bilo denarnih sredstev na skrbniškem računu (tč. 9. obrazložitve). Pokojni pa jim je izplačal še prvotožnici 4.200,00 €, preostalim tožnikom po 1.400,00 €, nato še 196,99 € in 103,85 € (tč. 23. obrazložitve). Zneski, ki so jim prisojeni v sodbi sodišča prve stopnje pa izvirajo iz drugih virov in sicer iz naslova najemnin v znesku 8.850,00 € (tč. 18) in 2.289,13 € neutemeljeno izvedenih plačil (str. 27. obrazložitve). Solastniki in upravičenci do prihodkov iz naslova lastnega, v denacionalizaciji vrnjenega premoženja, so bili v vseh teh letih poplačani zgolj z majhnim deležem.

22V tem delu toženka popolnoma neutemeljeno očita sodišču prve stopnje vrsto pritožbenih razlogov. Njena trditev, da so tožniki denarna sredstva iz prvih štirih alinej tč. 24. obrazložitve sodišča prve stopnje že prejeli, je ostala v celoti nedokazana. S tem v zvezi v pritožbi uveljavljana procesna kršitev, da bi sodišče prve stopnje to dejstvo lahko ugotovilo, če bi tožniki predložili njihove bančne izpiske, iz njih pa bi bil razviden polog gotovine na bančne račune, je nedopustna. Toženka namreč prezre določbo 286.b člena ZPP¹³; očitek neizvedbe dokaza sodi v 8 tč. drugega odst. 339. člena ZPP, ta pa ni del uradnega preizkusa, zato bi toženka v pritožbi morala najprej to procesno situacijo določno in jasno pojasniti - kdaj je bila ta kršitev storjena in kdaj je imela možnost to kršitev uveljavljati. Neizvedeni oziroma prezrti dokazni predlogi sodijo namreč med tipične primere, na katere se nanaša ureditev iz tega člena¹⁴. Pravdna stranka, ki predlaga izvedbo dokaza mora torej spremljati dokazne sklepe sodišča in v primeru, če sodišče prve stopnje o dokaznem predlogu sploh ne odloči, mora stranka do zaključka postopka dokazovanja sodišče opozoriti oziroma uveljavljati to kršitev.

Neutemeljeni so tudi procesni očitki, ki se podrejajo relativni bistveni kršitvi določb postopka iz sicer pravil o trditvenem in dokaznem bremenu (7., 212. in prvi odstavek 339. člena ZPP), ki jih je po mnenju toženke, sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo. Povezanost trditvenega in dokaznega bremena je nedvomno temeljno načelo pravdnega postopka in od vseh procesnih bremen najpomembnejše, ker neposredno vpliva na uspeh v pravdi. Pogoj za strankin uspeh je, da pravočasno navede dejstva, ki substancirajo zahtevek (sklepčnost) ter, da trditve o teh dejstvih (če niso priznana, domnevana ali splošno znana) tudi dokaže. Na vprašanje, kdo nosi v postopku (procesno) dokazno breme, ZPP ne daje odgovora. Praviloma so tudi redke tiste določbe materialnega prava, ki ob tem, da določajo predpostavke (zakonski dejanski stan) povedo tudi, kdo je tisti, ki jih mora v postopku zatrjevati in dokazovati¹⁵. Zato obstaja vrsta subsidiarnih pravil, v praksi pa je najpogosteje uporabljeno tisto, po katerem stranka nosi dokazno breme glede zatrjevanja tistih dejstev, ki so ji v korist, kar je logično, glede na motiv stranke, da v postopku uspe. Toženka je torej bila tista, ki je to procesno dolžnost imela, zato je z vidika procesnih pravic in dolžnosti tudi ta očitek v pritožbi popolnoma neutemeljen. Vprašanje uspeha v dokaznem postopku je seveda povezano tudi z njenimi spoznavnimi možnostmi, ne sodi pa med procesna upravičenja, zato tudi procesnih kršitev ne more konstituirati.

Zastaranje

23Tožniki v pritožbi trdijo, da terjatve, za katere je sodišče prve stopnje odločilo, da so zastarale (povzete v tč. 15 te sodbe) niso zastarale, ker je za pričetek teka zastaralnega roka odločilna okoliščina, kdaj so se s terjatvami seznanili. To pa je bilo "šele 2017.....ko so prejeli kopijo prometa na skrbniškem računu in listinsko dokumentacijo od odvetnice". V pravdnem postopku je praviloma trditveno breme povezano z dokaznim (7., 212. člen ZPP); sodišče druge stopnje je že pojasnilo procesne predpostavke, ki omejujejo presojo spodnje premise sojenja v postopku pred sodiščem druge stopnje. Sodišče prve stopnje je navedlo vrsto dejstev, katerih skupni imenovalec je, da so tožniki bodisi zelo aktivno sodelovali v sodnih postopkih, v katerih so nastale terjatve, ki jih tožniki v pritožbenem postopku označujejo s "po poravnavi v zadevi P 78/97.....po poravnavi v zadevi P 343/2007.....po sklepu o stroških v zadevi P 78/97" in navajajo datume nakazil - 25.1.2007; 15.2.2010 (2*) in 22.3.2010. Sodišče prve stopnje opisuje to aktivno udeležbo J. J., H. H.; da sta bila sopodpisnika "ene izmed sodnih poravnav tudi tretje tožnik in prvo tožnica, da je drugo tožnica aktivno sodelovala v sodnih in upravnih postopkih". V dokazno oceno so vključena tudi elektronska sporočila (res jih sodišče prve stopnje ni določno opredelilo), s katerimi je A. A. "tožnike obveščal o stanju sodnih postopkov". Ker tožniki teh dokaznih sklepov sodišča prve stopnje ne izpodbijajo na procesno zahtevan način, je sodišče druge stopnje nanje vezano. Na podlagi teh dejstev, pa odločitev ne more biti drugačna. Temeljno pravilo, ki opredeljuje pričetek teka zastaralnega roka je namreč objektivizirano in ga opredeljuje pojem dospelosti oziroma zapadlosti¹⁶; kdaj pa nastanejo oziroma nastopijo dejstva, ko ima upnik možnost uveljavljati pravovarstveni zahtevek (actio nata) pa je odvisno od okoliščin konkretnega primera. Ker tožniki poudarjajo, da gre za terjatve, ki so nastale v sodnih postopkih, je to trenutek pravnomočnosti oziroma trenutek, ko je bila sodna poravnava sklenjena. Okoliščine, ki jih tožniki torej poudarjajo, za pričetek teka zastaralnih rokov niso bistvene.

24Pritrjuje pa sodišče druge stopnje sodišču prve stopnje, da je okoliščina, ko je odvetnica posredovala tožnikom podatke oziroma izpise o najemninah X (dne 25.6.2017) trenutek, od katerega je pričel teči zastaralni rok. Kot je bilo pojasnjeno, je pri sicer objektivizirani splošni predpostavki pričetka teka zastaralnega roka potrebno upoštevati tudi dejanske in s tem pravne možnosti uveljavljanja pridobljene terjatve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bila ta denarna sredstva tožnikom prikrita, ker so bila nakazovana na osebni in ne skrbniški račun in ta okoliščina je tudi v postopku pred sodiščem druge stopnje nesporna.

Smrt A. A. pa zagotovo ni okoliščina, od katere bi pričel teči zastaralni rok za terjatve iz naslova najemnin; tudi sicer je trditev, da je smrt osebe okoliščina, od katere prične teči zastaranje denarne terjatve, katere dolžnik je umrli, v nasprotju s pravili OZ. Dedovanje je primer univerzalnega pravnega nasledstva v katerem dedič-dolžnik ob prevzemu vseh pravic in obveznosti ohrani ugovor zastaranja, kot do določa 338. člen OZ. Sodišče prve stopnje je materialnopravno razložilo uporabo določb o zastaranju (tč. 26. obrazložitev) in se izrecno opredelilo tudi do terjatev iz naslova najemnin. Zato je očitek toženke sodišču prve stopnje, da se do ugovora zastaranja ni opredelilo, neutemeljen, razlaga, ki jo ponuja, pa očitno napačna.

25Tožniki v zvezi z zastaranjem izrecno omenjajo terjatev v znesku 10.340,00 € "po sklepu o stroških v zadevi P 78/1997, nakazilo 22.3.2010". Tega zneska oziroma terjatve sodišče prve stopnje ni umestilo med tiste, ki so zastarale in glede katerih se je nato ukvarjalo z institutom pripoznave zastarane obveznosti. Razlogi, ki jih je navedlo sodišče druge stopnje v točki 23. obrazložitve, veljajo tudi za to terjatev; glede na trditve samih tožnikov o nastanku terjatve s sodno odločbo in dnevom izplačila, ni nobenega dvoma, da je ta terjatev zastarala pred vložitvijo tožbe. Tudi takšno materialno presojo je zato lahko sodišče druge stopnje sprejelo na seji senata (peta alineja 358. člena ZPP).

V zvezi s to terjatvijo tožniki grajajo odločitev sodišča prve stopnje, ki je glede te terjatve odločilo:"...vendar pa glede tega zneska nikjer ne postavijo določnega in jasnega tožbenega zahtevka" (tč. 22. obrazložitve). Na njihove trditve v pritožbi, da bi sicer lahko postavili višji tožbeni zahtevek:"a so zaradi previdnosti postavili zahtevek v višini pripoznave z dne 7.11.2017", sodišče druge stopnje ne more odgovoriti drugače kot do, da je v zadevah, kot je predmetna, kjer je denarni tožbeni zahtevek sestavljen iz množice terjatev, naloga tožnikov sicer težja, vendar zato nič drugačna - za vsako posamično terjatev morajo navesti odločilna dejstva, da lahko tako medsebojno ločijo vse terjatve (posamičen historičen dogodek); le takšno "substancirano" zatrjevanje (in dokazovanje) lahko omogoči sodiščem, da o vsaki posamični terjatvi tudi odločajo; če so terjatve bile, vsaj deloma, tudi poplačane, pa je potrebno določno navesti, katere in v kakšnem delu. V postopku pred sodiščem druge stopnje takšno odpravljanje pomanjkljivosti pri substanciranju praviloma ni dopustno. Ta terjatev, ki je torej zastarala, je lahko upoštevana le v toliko, kolikor jo je toženka uvrstila v zneske, glede katerih je pripoznala zastarane obveznosti oziroma zneske, ki jih je izplačala pred pravdo.

Glede zavrnjenega dela tožbenega zahtevka tožnikov

26Sodišče druge stopnje je že pojasnilo kakšne so procesne zahteve, ki jih morajo tožniki izpolniti, da lahko sodišče druge stopnje opravi preizkus pravilnega in popolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi v primerih, kot je predmetni, ko se mora ugotavljati množica posamičnih ravnanj in z njimi povezanimi višina denarne obveznosti, ta procesna dolžnost ni nič drugačna - tožniki morajo vsako posamično ravnanje zatrjevati in dokazovati; če se z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne strinjajo, pa morajo v postopku pred sodiščem druge stopnje za vsako izmed teh posamičnih ravnanj jasno in določno to kršitev uveljavljati.

27Sodišče prve stopnje je v tč. 35., 36. 37., 38., 39 obrazložitve obravnavalo posamične dogodke in z njimi povezana plačila. Tožniki navajajo plačila osebi B. B. in plačila družbi C d.o.o.. V zvezi s plačili B. B. je sodišče prve stopnje razloge navedlo v tč. 35. obrazložitve. Tožniki poudarjajo v pritožbi okoliščino, da ta oseba ni bila družbenik v nobeni družbi, oziroma je družba, v kateri je bil družbenik, bila izbrisana iz sodnega registra dne 3.1.2006 ter nelogičnost plačevanja storitev preko sistema Western Union.

28Kot je bilo pojasnjeno, tudi v postopku pred sodiščem druge stopnje zgolj trditveno breme na zadošča temveč mora pritožnik jasno in določno povedati, kateri izmed dokazov (ali več) oziroma njihova dokazna ocena ne ustreza metodološkim prvinam iz 8. člena ZPP. Sodišče druge stopnje zato na navedbe v pritožbi ne more odgovoriti drugače, kot da je "delo na črno" ali "siva ekonomija" realna danost in da civilno pravo te okoliščine v določenih pravnih razmerjih tudi upošteva¹⁷; tožniki ne prerekajo dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, da so se na posestvu Y opravljala gradbena dela; logično je tudi, da tisti, ki dela na črno, plačilo prejema v gotovini, ker neobstoječim pravnim osebam plačilo ni možno; če gre za osebo, ki v Sloveniji sicer dela, je pa iz druge države in ima tam tudi sorodnike, tudi morebiten dogovor, da se ta sredstva nakažejo v tujino, ni tako neobičajen.

29Tisto, na kar pa sodišče druge stopnje izrecno in dodatno opozarja pa je, da teza tožnikov, da je pokojni uporabljal ta denar zase oziroma za svoje osebne namene, ostaja na pavšalni, nedoločni ravni. Tožniki namreč niso podali nobenih trditev, v oziroma za katero osebno premoženje skrbnika bi naj bila opravljena gradbena dela oziroma v katere njegove nepremičnine bi se naj vlagalo. Ta pomanjkljivost pride še posebej do izraza v zvezi s trditvami o plačilih družbi C. d.o.o.. O "fiktivnosti" teh računov se je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo; na izrecne navedbe tožnikov, ki jih je povzelo v tč. 38. obrazložitve, je odgovorilo v tč. 39. obrazložitve. Tožniki pa, kot je sodišče druge stopnje že pojasnilo, na procesno zahtevan način ne izpodbijajo dokazne ocene priče O. O., zato je sodišče druge stopnje vezano na dokazni zaključek, da so:"se vsa navedena dela opravila, za kar je dobil tudi plačano." (tč. 39. obrazložitve).

30Toženka se je s pripoznavo zastaranih obveznosti zavezala plačati H. H. 25.637,017; preostalim trem tožnikom vsakemu 7.212,339 €. Nesporno je, da je 14.5.2018 prvotožnici že plačala 2.206,57 €, razlika znaša 23.430,45 €; preostalim trem je istega dne plačala še vsakemu 735,52 €, razlika znaša 6.476,82 €. Vendar pa so tožniki postavili nekoliko nižje denarne tožbene zahtevke, zato je sodišče druge stopnje lahko odločilo le v skladu s to omejitvijo (2. člen ZPP), kar pa v končni odločitvi pomeni, da so v celoti uspeli s tožbenimi zahtevki v glavni stvari.

31Tožniki pa se niso pritožili zoper odločitev sodišča o nastopu zamude, ki se v zavrnilnem delu nanaša na obdobje do 11.5.2021 (dan pred vložitvijo tožbe). Sodišče druge stopnje v tem delu preizkusa sodbe zato ni smelo opraviti temveč je moralo tudi v spremenjen delu upoštevati dan vložitve tožbe kot dan zamude.

32Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje spremenilo, kar je lahko, kot je že pojasnilo v obrazložitvi te sodbe, storijo na seji senata (druga, tretja in peta alineja 358. člena ZPP). Neutemeljeno pritožbo toženke v izpodbijanem delu pa je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v tem delu (353. člen ZPP).

33V posledici spremenjenega uspeha v glavni stvari je sodišče druge stopnje spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožniki so uspeli v celoti, zato jim je toženka dolžna povrniti njihove pravdne stroške, ki jih bo odmerilo sodišče prve stopnje (četrti odst. 163. člena ZPP).

34Tožniki so s pritožbo uspeli, zato jim je toženka dolžna povrnitvi njihove priglašene in potrebne stroške. Priznani so vsi v pritožbi priglašeni stroški 1320 točk, skupaj z DDV ter sodno takso 807,00 €, kar znese 1.773,24 €, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obresti (154., 155., 165 in 313. člen ZPP).

¹ Npr. Up-603/13 z dne 16.2.2016, tč. 4; Up-998/15-19 z dne 30. 11. 2017, tč. 10.
² Podrobneje v J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 317-320.
³ Npr. VSRS II Ips 54/2015 z dne 19. 3. 2015.
⁴ Prvi odstavek; izjema v drugem odstavku v tej zadevi ne pride v poštev.
⁵ Cigoj S., Komentar obligacijskih razmerij, II. knjiga, Ljubljana 1984; Kranjc V., Obligacijski zakonik, splošni del s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2003 (M. Juhart, N. Plavšak, ur.); Strohsack B.,Obligacijska razmerja III, druga spremenjena in dopolnjena izdaja, Ljubljana 1996; Varanelli L., Zastaranje obveznosti, Pravna praksa, št. 7-8/2007, Priloga, str. II - VI;
⁶ L. L., M. M. in N. N. niso pravdne stranke; prejeli pa bi naj vsak po 4.284,82 €, skupno torej 12.854,46 €.
⁷ Dolžnik lahko namreč pripozna le del terjatve ali npr. zgolj obresti.
⁸ Kar je očitno prepoznala tudi toženka, saj točno to tudi očita sodišču prve stopnje:"...sodba na več mestih vsebuje zgolj dobeseden prepis sodnih odločb, ne da bi bilo pri tem navedeno, da gre za prepis (večinoma) evidenčnih stavkov odločitev sodišč v drugih zadevah....".
⁹ Up-147/09-18 z dne 23. 9. 2010, tč. 8.
¹⁰ VSK sklep I Cp 400/2006 z dne 18.8.2007:"Teorija in sodna praksa sta enotni, da pripoznava temelja zadostuje za pretrganje zastaranja, saj to pomeni, da dolžnik terjatve ne izpodbija, le njeno pravo višino je treba ugotoviti.".
¹¹ Učinkuje le, če je zastaralni rok pričel teči, vendar se še ni iztekel.; sodišče prve stopnje ga izrecno omenja v točki 27 in 33. obrazložitve, skupaj s 341. členom OZ.
¹² Dejanske okoliščine iz citirane in obravnave zadeve so popolnoma neprimerljive, zato takšna odločitev Vrhovnega sodišča nima pravnih (precedenčnih oziroma ustavnopravnih učinkov "ustaljene razlage v sodni praksi") učinkov.
¹³ "Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Določba prejšnjega odstavka se ne uporablja glede kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena).".
¹⁴ A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, Ljubljana 2010, str. 239, tč. 3; M. Sever, Prekluzije glede uveljavljanja procesnih kršitev po noveli ZPP-D v sodni praksi, PB 1/2011, str. 198.
¹⁵ Npr. 131. člen OZ:"(1) Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde".
¹⁶ 336. člen OZ; Kranjc V., Obligacijski zakonik, splošni del s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2003, str. 448; Strohsack B., Obligacijska razmerja III Ljubljana, 1996 (ponatis), str. 117;
¹⁷ Npr. pri upoštevanju izgubljenega zaslužka kot pravno priznano škodo (147. člen OZ).