VSM Sklep II Kp 21570/2017-1

Pritožbi zagovornika obsojenega A. A. se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, drugemu sodniku posamezniku okrožnega sodišča.

1Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlog obsojenega A. A. za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, vložen po zagovorniku dne 20. 1. 2025 (pravilno: predlog zagovornika obsojenega A. A.), zavrne.

2Zoper sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik zaradi kršitve materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kot navaja uvodoma, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu obsojenca za nadomestitev izrečene kazni zapora z delom v splošno korist ugodi, podrejeno pa sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v spremenjeni sestavi.

3Višja državna tožilka B. B. s Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne. Zagovornik obsojenca v odgovoru na ta odgovor vztraja pri vloženi pritožbi.

4Pritožba je utemeljena.

5Zagovornik uvodoma izpostavlja, da je bilo z izpodbijanim sklepom neposredno poseženo v pravico obsojenca do izjave v postopku iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Izpodbijani sklep je namreč sodišče prve stopnje izdalo že dne 11. 2. 2025, še preden je bil odgovor Specializiranega državnega tožilstva RS (v nadaljevanju SDT) z dne 28. 1. 2025 na predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist sploh vročen obsojencu, in posledično tudi pred iztekom določenega mu tridnevnega roka za izjavo na ta odgovor, ki je - glede na vročitev odgovora dne 17.2.2015 - iztekel dne 20. 2. 2025.

6Pregled podatkov kazenskega spisa potrjuje točnost in hkrati pravilnost povzetih pritožbenih navedb. Ustava v 22. členu zagotavlja enako varstvo pravic strank v postopku. V kontradiktornem postopku je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se izreče in opredeli ne le do navedb nasprotne stranke, temveč tudi do vsega procesnega gradiva, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Zajema torej pravico do izjave vsakomur v postopku glede njegovih pravic in pravnih interesov; v kazenskem postopku je na zakonski ravni vključena v določbo 16. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Obsojenec kot subjekt in stranka kazenskega postopka ima vselej - ne glede na dejstvo, da ga zastopa pooblaščeni zagovornik - samostojno pravico do izjave, ki je po utemeljenem in pravilnem pritožbenem poudarku v nobenem primeru ne more nadomestiti izjava oziroma v obravnavani zadevi odgovor njegovega zagovornika na mnenje SDT. Zato povzeto procesno postopanje sodišča prve stopnje pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je nedvomno vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe, in posledično terja njeno razveljavitev. Ob tem zagovornik utemeljeno izpostavlja tudi, da sodišče pred odločitvijo niti ni pridobilo poročila Uprave za probacijo v smislu določb 8., 9. in 19. člena Zakona o probaciji o osebnih okoliščinah na strani obsojenca, čeprav so te za odločitev o predlagani alternativni izvršitvi kazni zapora ključne. Tudi iz tega vidika je izpodbijana odločitev (vsaj) preuranjena in hkrati vsebinsko pomanjkljiva.

7Relevantne okoliščine, ki jih sodišče upošteva oziroma mora upoštevati pri odločanju o predlaganem načinu izvršitve zaporne kazni, določa deveti odstavek 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Najprej je to zlasti vedenje obsojenca v času odločanja (to je odločanja o predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora), nato pa še nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela, ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni. Prva in četrta okoliščina se izrecno nanašata na sedanjost in prihodnost, po naravi stvari pa je pomemben del presoje druge okoliščine usmerjen tudi v presojo stanja v času odločanja in predvidevanja prihodnosti. Po že sprejetem stališču v sodni praksi¹ in pravni teoriji² se teža kaznivega dejanja - tako v smislu predpisane, kot tudi izrečene kazni - v fazi odločanja o nadomestni izvršitvi kazni umika globoko v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni, nasprotno pa je ta okoliščina izrecno navedena v splošnih pravilih za odmero kazni (prvi odstavek 49. člena KZ-1). Fazo (tudi načina) izvrševanja (zaporne) kazni idejno vodi načelo humanosti, pri čemer citirana določba devetega odstavka 86. člena KZ-1 poudarja predvsem okoliščine na strani obsojenca v času odločanja in med predvidenim izvrševanjem kazni, ne pa tistih, ki so bile (že) relevantne pri odmeri kazni obsojencu.

8Utemeljeno zato zagovornik poudarja, da pri izvrševanju kazni stopi v ospredje predvsem specialna prevencija v smislu resocializacije, in bi zato sodišče prve stopnje moralo vsebinsko presojati izpolnjenost pogojev (subjektivne in objektivne okoliščine) na strani obsojenca za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist; česar pa pravzaprav sploh ni storilo, temveč je posplošeno zaključilo, da se izkažejo za manj upoštevne, ter v nasprotju z zakonsko ureditvijo štelo kot bistvene oziroma odločilne okoliščine težo storjenega kaznivega dejanja, način njegove storitve in vlogo obsojenca (ki se jih v tej fazi postopka presoja v novi luči, to je z vidika njihovega pomena v času predvidenega izvrševanja kazni); ob tem pa tudi zanemarilo potek časa od storitve kaznivega dejanja, čas trajanja kazenskega postopka, njegovo medijsko odmevnost in posledično - skupaj z izrečeno kaznijo - vpliv na (tudi bodoče) življenje obsojenca. Izključno v tej zvezi, in upoštevaje še spremenjeni status obsojenca, ki nima več vodstvene funkcije, je relevantna tudi presoja nevarnosti ponovitve dejanja na prostosti, saj - kot še utemeljeno poudarja zagovornik - glede nepravnomočne sodbe X K 42541/2015 (in to za dejanje iz leta 2008) nedvomno velja domneva nedolžnosti.

9Uzakonitev možnosti (različnih oblik) alternativne izvršitve kazni zapora je odraz širšega družbenega konsenza, pri čemer je namen instituta dela v splošno korist v tem, da obsojenec ne nastopi kazni v zavodu, ker za to iz osebnih, družinskih in poklicnih razlogov na njegovi strani ni potrebe. Kljub sicer sprejemljivemu stališču sodišča prve stopnje, da so kazniva dejanja zoper gospodarstvo v marsičem bistveno hujša od "navadnih" premoženjskih kaznivih dejanj, pa višje sodišče pritrjuje zagovorniku, da je zakonodajalec z določbo osmega odstavka 86. člena KZ-1 predvidel institut alternativne izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist za vsa kazniva dejanja z izrečeno kaznijo zapora do dveh let, razen za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, ki so torej edina zakonska izjema. Upravičeno zato izpodbijani odločitvi v tem delu očita neustrezno (ne pa tudi arbitrarno) obrazložitev, saj je sodišče prve stopnje skrčilo (zožilo) siceršnji domet citirane določbe KZ-1, v nasprotju z njeno vsebino in namenom.

10Pred sprejemom nove odločitve - ki sicer predhodno ne zahteva obligatorne izvedbe naroka v smislu določbe četrtega odstavka 129.a člena ZKP - bo sodišče prve stopnje najprej pridobilo poročilo Uprave za probacijo in ga, skupaj z določitvijo primernega roka, posredovalo v izjavo obsojencu (ki je z odgovorom SDT z dne 28.1.2025 že seznanjen) in njegovemu zagovorniku, nato pa (ponovno) ocenilo vse relevantne okoliščine³, skladno z usmeritvami iz te odločbe, in na tej podlagi o predlogu obsojenčevega zagovornika ponovno odločilo.

11Ker gre za vsebinsko odločanje, ki močno vpliva na obsojenčev položaj, mora biti zagotovljeno, da v primeru, ko sodnik, ki je izdal sodbo na prvi stopnji, o predlogu za izvršitev kazni zapora ne bo mogel odločati, o tem predlogu odloča zakoniti sodnik v skladu s pravili splošnih določb 16. v zvezi s 15. členom Zakona o sodiščih, oziroma v skladu z abecednim redom začetnic priimkov sodnikov, ki je podrobno določen v določbi 156. člena Sodnega reda (ki torej ni nujno vodja kazenskega oddelka).⁴ Na tej podlagi, in tudi pooblastilu iz četrtega odstavka 392. v zvezi s 403. členom ZKP - ko razlogi in stališča izpodbijanega sklepa ne prepričajo -, je višje sodišče zadevo vrnilo v novo odločanje drugemu sodniku posamezniku okrožnega sodišča.

¹ Prim. sklep VSL I Kp 11063/2016 z dne 4. 10. 2022, tč. 20 obrazložitve, sklep VSM II Kp 54651/2018 z dne 3. 10. 2024.
² Tako M. Mihelj Plesničar in M. Ambrož, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV založba, Ljubljana, 2021, str. 1037.
³ Bistvene so osebne okoliščine na strani obsojenca, ki jih zagovornik določno izpostavlja v predlogu in obravnavani pritožbi.
⁴ Sodba VSRS I Ips 41699/2015 z dne 27. 3. 2025.