VSRS Sklep II DoR 396/2024

Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za sprejem predhodne odločbe o razlagi členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v zadevi II Ips 14/2025.

1Prvi tožnik je s toženo banko v letih 2007 in 2008 sklenil dve kreditni pogodbi z valutno klavzulo v CHF, drugo je že odplačal z najemom novega evrskega kredita, kredita, druga tožnica pa se je pri obeh zavezala kot solidarni porok, pri prvi od njih je bila tudi zastaviteljica. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost prve kreditne pogodbe in pogodbe o zastavi nepremičnin ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, neveljavnost hipoteke, ki jo je tudi izbrisalo, ter odločilo, da mora tožena banka tožnikoma plačati 8.998,41 EUR. Tožbo je v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti druge kreditne pogodbe zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo, pritožbi tožnikov pa je ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in je toženka sedaj dolžna plačati znesek 58.416,21 EUR, v delu, ki se nanaša na zavrženje tožbe in preostali del kondikcijskega zahtevka, pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo v ponovno sojenje.

3Tožena stranka predlaga dopustitev sledečih vprašanj:

"1. Ali je dopustno vsebino pojasnilne dolžnosti, kot jo je opredeljevala relevantna zakonodaja v času sklenitve kreditne pogodbe naknadno razširjati s pomočjo pravnih standardov, ki jih sodišča šele naknadno napolnijo v vsakem primeru posebej?

2Ali je mogoče že na podlagi ugotovitve, da pojasnilna dolžnost v posamezni zadevi ni bila ustrezno izpolnjena, brez kakršne koli nadaljnje presoje in brez upoštevanja okoliščin (npr. možnosti konverzije kredita vezanega na CHF), zaključiti, da je sporni pogodbeni pogoj v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja po 4. alineji 1. odstavka 24. člena (takratnega) ZVPot?

3Ali je materialnopravno pravilno izhodišče Višjega sodišča v Izpodbijani sodbi, da se za odločanje o posledicah ničnosti kreditne pogodbe v predmetni zadevi neposredno uporabljajo stališča Sodišča EU v zadevi C-520/21, kljub temu, da so takšna stališča v nasprotju z nacionalnim pravom?

4Ali je materialnopravno pravilna odločitev Višjega sodišča v Izpodbijani sodbi, da tožena stranka, v posledici pravnomočno ugotovljene ničnosti obravnavane kreditne pogodbe ni upravičena do nadomestila za uporabo denarja tožene stranke (tj. do obogatitvenih obresti) po kreditni pogodbi, kljub temu, da bi slednje privedlo do neupravičene obogatitve tožeče stranke, kar pa ni namen zakonodaje, ki ureja varstvo potrošnikov?"

4Postopek se prekine.

5Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 14/2025 na podlagi tretjega odstavka v povezavi s točko (b) prvega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije ter na podlagi 113.a člena Zakona o sodiščih s sklepom z 21. 5. 2025 prekinilo postopek in na Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju Sodišče EU) naslovilo vprašanje glede razlage členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah. Postavljeno vprašanje se glasi: "Ali je v nasprotju s členoma 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah sodna razlaga nacionalnega prava, po kateri lahko sodišče pri odločanju o kondikcijskem zahtevku potrošnika v zvezi z vzajemno izpolnjeno nično pogodbo o hipotekarnem kreditu v tuji valuti, v primeru, ko banka glede pomanjkljivih pojasnil o valutnem tveganju ni ravnala nepošteno v subjektivnem smislu in pogodba ne nasprotuje temeljnim moralnim načelom, banki naloži, da mora potrošniku vrniti razliko med seštevkom plačanih obrokov kredita v evrski vrednosti na dan plačila posameznega obroka ter zneskom kredita v evrski vrednosti na dan nakazila na račun potrošnika, zmanjšano za ustrezno nadomestilo za uporabo posojenega kapitala?”

6V obravnavanem primeru je odločitev o predlogu za dopustitev revizije med drugim odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je Vrhovno sodišče že zastavilo Sodišču EU v zadevi II Ips 14/2025. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 113.a člena Zakona o sodiščih prekinilo tudi ta postopek. Pri tem je Vrhovno sodišče ravnalo smiselno enako, kakor velja v postopku z zahtevo za presojo ustavnosti (drugi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču).

7Postopek se bo nadaljeval po odločitvi Sodišča EU o predlogu za sprejem predhodne odločbe v zadevi II Ips 14/2025.

8Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).