VSRS Sklep I Up 40/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo, vloženo zoper sklep podpredsednice Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 814/2016 z dne 12. 7. 2016. S tem sklepom je navedeni organ delno ugodil predlogu izvajalca brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), ki je odvetnik, in mu za nudeno pravno pomoč tožnici v pravdni zadevi IV P 1402/2016 priznal znesek v skupni višini 185,63 EUR, v presežku pa predlog zavrnil in odločil, da se priznani odvetniški stroški izplačajo iz sredstev za BPP ter nakažejo na odvetnikov transakcijski račun.

2Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica ni bila stranka ali stranska udeleženka v upravnem postopku odmere stroškov odvetniku, zato v skladu z določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1 ni upravičena do vložitve tožbe.

3Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov celotnega postopka.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6ZUS-1 v prvem odstavku 17. člena določa, da je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da pritožnica v upravnem postopku, v katerem je tožena stranka odločila odmerila nagrado in stroške pritožničinemu odvetniku kot izvajalcu brezplačne pravne pomoči, ni imela enega od navedenih procesnih položajev in da tudi ni zatrjevala, da jo je organ povabil k udeležbi ali da je sama vložila vlogo, s katero je priglasila udeležbo.

7Pritožnica navedenemu procesnemu dejanskemu stanju, ki je bilo podlaga za izpodbijano odločitev, ne oporeka. Navaja pa, da ima interes, da se ugotovijo dejanski stroški, ki so nastali z zastopanjem odvetnika (tožena stranka naj bi od nje tudi že zahtevala povračilo stroškov za prejeto BPP), in da bi glede na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 239/2023 z dne 21. 8. 2024 v obravnavanem upravnem postopku morala imeti položaj stranske udeleženke.

8Ta trditev je utemeljena. Drži namreč, da je Vrhovno sodišče v navedeni zadevi, bistveno enaki s pritožničino, prav zaradi zaradi možnega nastanka okoliščin na strani prejemnika BPP, po nastopu katerih je ta na podlagi prvega odstavka 49. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) dolžan povrniti prejeto pravno pomoč v višini izplačil odvetniku na podlagi sklepa o odmeri nagrade, sprejelo stališče, da je upravni organ v skladu s 143. členom Zakona o splošnem upravnem postopku¹ (v nadaljevanju ZUP) dolžan v ta postopek povabiti upravičenca do BPP. Upravičenec tako v postopku odmere varuje svoj pravni interes v zvezi z (morebitno) obveznostjo vračanja sredstev glede na dejanska izplačila odvetniku, ki so odvisna od odločitve, sprejete v upravnem postopku odmere odvetniških stroškov (prim. šesti odstavek 40. člena ZBPP).

9Vendar pritožnica prezre nadaljnje stališče Vrhovnega sodišča, ki izhaja iz 10. in 11. točke obrazložitve njegovega sklepa, in sicer da mora tožnik procesno kršitev, nastalo z opustitvijo povabila v postopek, izpodbijati pred sodiščem prve stopnje, saj sodišče nanjo ne pazi po uradni dolžnosti. Zatrjevanje te kršitve pa iz vložene tožbe ne izhaja in se tudi pritožba ne sklicuje na tako tožbeno vsebino. To pomeni, da prvostopenjsko sodišče nastale kršitve pri svojem odločanju ni moglo upoštevati, posledično pa tudi ne Vrhovno sodišče v tem pritožbenem postopku. Tega ne more storiti niti, če bi štelo, da pritožnica z uveljavljanjem kršitve 143. člena ZUP (s tem so povezani pritožbeni očitki, da toženka pritožnice ni obvestila o začetku upravnega postopka in o možnosti, da poda izjavo v zvezi z odmero odvetniških stroškov) dopolnjuje svojo tožbo, saj gre za navedbe, dane po poteku roka za tožbo, ki je bila vložena v letu 2021. Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, je namreč tožnikova dolžnost, da - upoštevaje določbe prvega odstavka 40. člena ZUS-1 - v pravočasno vloženi tožbi po vsebini opredeli predmet upravnega spora z navedbami o tem, kaj in zakaj je zanj sporno, saj s tem določi okvir presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega upravnega akta. Pri tem iz zakonske zahteve po vložitvi tožbe v roku iz 28. člena ZUS-1 tudi izhaja, da po preteku tega roka ni več mogoče spreminjati predmeta spora. Vrhovno sodišče je zato že presodilo, da je tožnik s tem, ko je v pripravljalni vlogi (po poteku roka za tožbo) uveljavljal kršitve pravil postopka po ZUP, spremenil (dodal) v tožbi opredeljen vsebinski predmet odločanja o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta in da jih zato Upravno sodišče utemeljeno ni presojalo.²

10Neutemeljen je še pritožbeni ugovor, da je sodišče v izpodbijanem sklepu napačno odločilo, da pritožnica ne more biti stranska udeleženka v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, saj tega sploh ni presojalo.

11Po obrazloženem in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1). Dodaja le, da če je pritožnica zaradi neudeležbe v upravnem postopku zahtevala njegovo obnovo po 260. členu ZUP, bodo odločitve o tem lahko predmet nadaljnjih pravnih sredstev oziroma upravnega spora.

12Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ V skladu s prvim odstavkom navedenega člena organ pred začetkom ugotovitvenega postopka povabi k udeležbi v postopku osebe, za katere ugotovi, da imajo pravni interes za udeležbo v postopku.
² Sodba Vrhovnega sodišča X Ips 33/2024 z dne 19. 3. 2025, 27. in 29. točka obrazložitve.