VSRS Sklep II DoR 11/2025

Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za sprejem predhodne odločbe o razlagi členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v zadevi II Ips 14/2025.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so Kreditna pogodba z dne 26. 9. 2007, Pogodba o zastavi nepremičnin z istega dne, notarski zapis te kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in dodatek št. 1 h Kreditni pogodbi nični (I. točka izreka). Ugotovilo je neveljavnost vknjižbe hipoteke in jo izbrisalo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo 38.643,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2023 dalje do plačila (III. točka izreka). V presežku je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da vsaka od njiju krije svoje stroške postopka s pritožbo.

3Tožena stranka predlaga dopustitev sledečih vprašanj:

◦ Ali bi pritožbeno sodišče moralo skladno z drugim odstavkom 1. člena Direktive 93/13, izključiti uporabo te Direktive v konkretnem primeru in odločitev sprejeti na podlagi nacionalne zakonodaje, zlasti ZPotK (kot je veljal v času sklepanja Kreditne pogodbe), ki je kot specialni zakon urejal sklepanje kreditnih pogodb v švicarskih frankih?

◦ Ali je bila presoja pritožbenega sodišča, da tožena stranka ni opravila pojasnilne dolžnosti, materialnopravno pravilna oziroma:

a. ali je razlaga pojasnilne dolžnosti, ki temelji na dokumentih in sodni praksi sprejeti po letu 2007 (ko je bila sklenjena Kreditna pogodba), skladna s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov kot izhaja iz 155. člena URS?

◦ Ali je treba pri presoji pojasnilne dolžnosti opredeliti pojem in izhajati iz pojma slovenskega "povprečnega" potrošnika v časovnem trenutku sklepanja Kreditne pogodbe, ki se je skozi zgodovino pogosto soočal z menjavo valut in kreditiranjem v tuji valuti?

◦ Ali je pritožbeno sodišče pravilno odločilo o dajatvenem zahtevku tožeče stranke, ko je odločilo, da je zahtevek potrebno presojati v EUR in ne v CHF in obšlo pravilo monetarnega nominalizma.

◦ Ali so banke v primeru ničnosti kreditne pogodbe v skladu s slovenskim nacionalnim pravom upravičene do vračila zneska v valuti, v kateri je bil leta izplačan in/ali do t. i. obogatitvenih obresti; in

◦ Ali je v primeru pritrdilnega odgovora na vprašanje iz točke 5., takšno nacionalno pravo v skladu s cilji Direktive 93/13?

V okviru tega vprašanja naj sodišče še odgovori na naslednji vprašanji:

Koliko znašajo obogatitvene obresti v primeru ničnosti kreditne pogodbe (če te banki pripadajo v primeru ničnosti kreditne pogodbe) in ali jih mora banka uveljavljati kot samostojen kondikcijski zahtevek oziroma ali mora te obogatitvene obresti upoštevati že potrošnik pri oblikovanju svojega zahtevka?

◦ Ali mora potrošnik za utemeljitev svojega dajatvenega zahtevka za primer ničnost kreditne pogodbe sklenjene v tuji valuti konkretno navesti in izkazati (npr. najmanj s potrdilom o plačilu), koliko plačil v valuti na katero se kreditna pogodba glasi je odplačal po kreditni pogodbi v zvezi s katero uveljavlja ničnost ter s tem povezani kondikcijski zahtevek, ali zadošča zgolj navedba vsote vseh plačil v drugi valuti, ki ni neposredno zamenljiva z valuto same kreditne pogodbe?"

4Postopek se prekine.

5Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 14/2025 na podlagi tretjega odstavka v povezavi s točko (b) prvega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije ter na podlagi 113.a člena Zakona o sodiščih s sklepom z 21. 5. 2025 prekinilo postopek in na Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju Sodišče EU) naslovilo vprašanje glede razlage členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah. Postavljeno vprašanje se glasi: "Ali je v nasprotju s členoma 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah sodna razlaga nacionalnega prava, po kateri lahko sodišče pri odločanju o kondikcijskem zahtevku potrošnika v zvezi z vzajemno izpolnjeno nično pogodbo o hipotekarnem kreditu v tuji valuti, v primeru, ko banka glede pomanjkljivih pojasnil o valutnem tveganju ni ravnala nepošteno v subjektivnem smislu in pogodba ne nasprotuje temeljnim moralnim načelom, banki naloži, da mora potrošniku vrniti razliko med seštevkom plačanih obrokov kredita v evrski vrednosti na dan plačila posameznega obroka ter zneskom kredita v evrski vrednosti na dan nakazila na račun potrošnika, zmanjšano za ustrezno nadomestilo za uporabo posojenega kapitala?”

6V obravnavanem primeru je odločitev o predlogu za dopustitev revizije med drugim odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je Vrhovno sodišče že zastavilo Sodišču EU v zadevi II Ips 14/2025. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 113.a člena Zakona o sodiščih prekinilo tudi ta postopek. Pri tem je Vrhovno sodišče ravnalo smiselno enako, kakor velja v postopku z zahtevo za presojo ustavnosti (drugi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču).

7Postopek se bo nadaljeval po odločitvi Sodišča EU o predlogu za sprejem predhodne odločbe v zadevi II Ips 14/2025.

8Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).