VSL Sodba in sklep PRp 106/2025

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena ter se potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Storilka pravna oseba mora kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 95,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo zavrnilo zahtevo za sodno varstvo storilke zoper sklep o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje, s sklepom pa je zavrglo zahtevo za sodno varstvo storilke zoper odločbo o prekršku. Odločilo je še o stroških postopka in je storilki naložilo plačilo sodne takse v znesku 80,00 EUR.

2Iz razlogov izpodbijane odločbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi uporabilo določbo drugega odstavka 57.c člena Zakona o prekrških (ZP-1) na podlagi ugotovitve, da je storilka po prejemu odločbe o prekršku in pred iztekom roka za napoved zahteve za sodno varstvo plačala polovičen znesek globe, zaradi česar zahteva za sodno varstvo zoper odločbo ni dovoljena.

3Zoper izpodbijano odločbo se je pritožila storilka po zagovorniku iz razlogov napačne uporabe materialnega prava ter kršitev določb postopka. Bistvo pritožbenih navedb je v trditvi, da je prekrškovni organ odločbo o prekršku vročil samo storilki, ni pa jo vročil tudi zagovorniku, zaradi česar ni bila izpolnjena procesna predpostavka pravilne vročitve za nastop pravnih učinkov in zato polovično plačilo globe pred pravilno vročitvijo ni moglo povzročiti učinka izgube pravice do zahteve za sodno varstvo, ker je pravni učinek odločbe lahko nastopil šele z vročitvijo odločbe zagovorniku in je rok za napoved zahteve za sodno varstvo začel teči šele od trenutka, ko je odločba o prekršku bila vročena zadnjemu od upravičencev do zahteve za sodno varstvo. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Na podlagi prvega odstavka 59.a člena ZP-1 prekrškovni organ upravičencem do zahteve za sodno varstvo (po prvem odstavku 59. člena ZP-1 so upravičenci oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ter lastnik odvzetih predmetov) pošlje odločbo o prekršku, ki ne vsebuje obrazložitve in v kateri jih pouči o dolžnosti napovedi zahteve za sodno varstvo. Upravičenci morajo zahtevo za sodno varstvo pisno napovedati v roku osmih dni od prejema odločbe o prekršku (drugi odstavek 59.a člena ZP-1). Če upravičenec do zahteve za sodno varstvo v zakonskem roku vložitve te zahteve ne napove ali napoved umakne, se šteje, da se je odpovedal pravici do zahteve za sodno varstvo (tretji odstavek 59.a člena ZP-1). Če nihče od upravičencev do zahteve za sodno varstvo te zahteve ne napove, prekrškovni organ ne izdela odločbe o prekršku z obrazložitvijo, ampak se šteje, da je z dnem vročitve odločbe brez obrazložitve vročena končna odločba.

6Na tej podlagi se gre načeloma strinjati z zagovornikom, da mora prekrškovni organ odločbo brez obrazložitve vročiti vsem upravičencem do zahteve za sodno varstvo in da rok za napoved zahteve za sodno varstvo začne teči, ko je odločba vročena zadnjemu od upravičencev. Vendar pa je napačno stališče, da zaradi nevročitve zagovorniku odločba o prekršku ni bila vročena storilki. Odločba je storilki bila vročena in od tega trenutka dalje se je lahko samostojno odločala, ali bo uporabila katerega izmed procesnih institutov, s katerimi se lahko odpove pravici do pravnega sredstva. Polovično plačilo globe, (ne)napoved zahteve za sodno varstvo ali njen umik so instituti pritožbenega prava, ki se medsebojno dopolnjujejo, vsem pa je značilno, da stranka z njihovo uporabo izrazi voljo, da se pravici do pravnega sredstva odpove. V tem smislu je za storilko, ki ji je bila odločba o prekršku vročena, nastopil pravni učinek vročitve in se je od seznanitve z odločbo dalje lahko samostojno odločala, ali bo izkoristila pravico do pravnega sredstva, oziroma se bo tej pravici odpovedala s polovičnim plačilom globe, ki je procesni institut, ki je pridržan samo kršitelju in ne tudi kateremu drugemu iz kroga upravičencev do zahteve za sodno varstvo, kar izhaja tudi iz jezikovne razlage določbe drugega odstavka 57.c člena ZP-1, ki določa, da kršitelj, ki ne napove zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku, plača polovičen znesek globe v roku osmih dni po izteku roka za napoved zahteve za sodno varstvo. Če plača polovično globo pred iztekom roka za napoved zahteve za sodno varstvo, zahteva za sodno varstvo zoper odločbo ni dovoljena, razen, če je v skladu z določbami tega zakona globo moral plačati pred iztekom roka za napoved zahteve za sodno varstvo. V danem primeru pa je storilka polovično globo plačala pred iztekom roka za napoved zahteve za sodno varstvo, zaradi česar je na podlagi drugega odstavka 57.c člena ZP-1 pravico do zahteve za sodno varstvo izgubila, kar velja tudi v primeru, ko je zagovorniku odločba o prekršku bila vročena kasneje, saj je tudi v tem primeru storilka (kršiteljica) polovično plačilo globe izvršila pred iztekom roka za napoved zahteve za sodno varstvo.

7Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijano sodbo in sklep, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se odločba izpodbija, in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

8Ker storilka s pritožbo ni uspela, ji je pritožbeno sodišče na podlagi določil 147. člena ZP-1 naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek. Znesek sodne takse je določilo tako, da je za zavrnitev pritožbe zoper sodbo uporabilo tarifno številko 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in ji je določilo sodno takso v znesku 20,00 EUR, medtem ko je za zavrnitev pritožbe zoper sklep uporabilo tarifno številko 8211 v zvezi s tarifno številko 8132 ZST-1 in je s faktorjem 1,5 pomnožilo znesek sodne takse 50,00 EUR, zaradi česar bo storilka morala kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 95,00 EUR, ki jo bo morala plačati po prejemu te odločbe in poziva za plačilo ter v roku, ki bo naveden v pozivu, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.