VSL Sodba VII Kp 57110/2018

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

obdolženega A. A.

iz razloga po 1. točki člena 358 Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je v poslovno listino, ki jo mora voditi na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi osebami in podlaga za davčni nadzor, vpisal lažne podatke in listino uporabil,

s tem, da je 4. 3. 2016 v B. kot zakoniti zastopnik družbe C., d. o. o., izdal račun št. 7 samostojnemu podjetniku D. D., s. p., kot obračun izvedenih del do 4. 3. 2016 v znesku 36.260,95 EUR, ga zavedel v svoje poslovne knjige in ga v času od 4. 3. 2016 do 14. 3. 2016 D. D., s. p., poslal v plačilo, kar je ta zavrnil, nato pa ga preko odvetnika E. E. 14. 3. 2016 uporabil kot pravno podlago za izvršbo na podlagi verodostojne listine, čeprav je vedel, da so bile storitve že v celoti plačane pred 4. 3. 2016 in je izdani račun zato v celoti lažen, račun pa je na podlagi Slovenskega računovodskega standarda 21 poslovna listina;

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1.

II. Na podlagi prvega odstavka člena 96 ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov proračun.

1Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1 določilo zaporno kazen petih mesecev in preizkusno dobo dveh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženi dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo v celoti znani, in sodno takso v znesku 100 EUR.

2Zoper navedeno sodbo so vložili pritožbo obdolženčevi zagovorniki iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagali, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbenega očitka oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb in izpodbijane sodbe ugotavlja, da je utemeljena pritožbena navedba o izostalosti zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja v sodbenem izreku, zaradi česar je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka člena 394 ZKP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženega iz razloga po 1. točki člena 358 ZKP oprostilo obtožbenega očitka. V skladu z določbo prvega odstavka člena 96 ZKP je s stroški kazenskega postopka obremenilo proračun.

5Pritožniku je pritrditi, da izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku člena 235 KZ-1. Analiza konkretnega dejanskega stanu v očitku namreč pokaže, da se obdolženemu očita lažno zatrjevanje dolžnosti plačila napram oškodovancu D. D., s. p., v zvezi z opravljenimi deli do 4. 3. 2016 v vrednosti 36.260,95 EUR, kar ne predstavlja zavarovane dobrine očitanega kaznivega dejanja; zavarovana dobrina je verodostojno in pošteno prikazovanje poslovnih dogodkov kot dejanske podlage za (eventualno) dolžniško-upniško razmerje med vpletenimi strankami, ne pa utemeljenost zahteve po plačilu. Zagovorniki v pritožbi tako upravičeno opozarjajo, da se obdolženemu po opisu očita lažnivo prikazovanje dolžnega plačila oškodovancu iz naslova dejansko opravljenih storitev v določeni vrednosti, kar ne pomeni konkretizacije očitanega kaznivega dejanja.

6Sodišče druge stopnje kot ključno ugotavlja, da se v opisu ne zatrjuje, da navedena dela v specificirani vrednosti niso bila opravljena, pač pa le, da je bilo plačilo s strani oškodovanca že izvedeno, česar se je obdolženi ob posredovanju računa oškodovancu in pa ob njegovi uporabi za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine zavedal. Konkretni opis bi bilo mogoče subsumirati pod prvi odstavek člena 211 KZ-1¹ v navideznem realnem steku s kaznivim dejanjem poskusa zlorabe izvršbe po prvem odstavku člena 216 KZ-1².

7Glede na določbo člena 385 KZ-1, ki prepoveduje, ob vloženi pritožbi v korist obdolženega, spremembo sodbe v njegovo škodo tudi glede pravne presoje dejanja, upoštevaje, da je za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku člena 211 KZ-1 predpisana zaporna kazen do treh let, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka pritožbene odločbe, s stroškovno posledico.

¹ Kaznivo dejanje goljufije.
² Bavcon, L., Šelih, A.: Kazensko pravo, Splošni del, Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1996, stran 172, 3. točka, ki izpostavlja razmerje v obliki nekaznivega naknadnega dejanja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je po opisu obdolženi z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine (računa) želel doseči samo tisto, kar je zasledoval s posredovanjem predmetnega računa oškodovancu D. D., s. p,.