VSL Sodba II Cp 1818/2023

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 100.000,00 EUR za čas od 16. 2. 2007 do 7. 9. 2020.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 1.894,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pogodba o nakupu 1.000 lotov obveznic X z dne 16. 2. 2007 nična. Razsodilo je, da je toženka dolžna vrniti tožniku 100.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2020 dalje do plačila. Obrestni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 100.000 EUR od 16. 2. 2007 do 7. 9. 2020 je kot neutemeljen zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške pravdnega postopka.

2S pravočasnima pritožbama sodbo izpodbijata obe pravdni stranki. Toženka izpodbija celotno sodbo, tožnik pa zavrnilni del. Obe pritožbi uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, pritožba toženke pa še bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženka predlaga spremembo z zavrnitvijo celotnega zahtevka oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožnik predlaga spremembo s prisojo zahtevanih zakonskih zamudnih obresti. Oba pritožnika priglašata pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3Obe pravdni stranki sta podali pritožbena odgovora, v katerih se zavzemata za zavrnitev pritožb in priglašata stroške.

4Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

5Sodbo sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče preizkusi v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo; če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Zaradi navedbe toženke, da se pritožuje zoper celotno sodbo, kar bi lahko pomenilo, da se pritožuje tudi zoper del, v katerem je v postopku uspela, velja zaradi jasnosti pojasniti, da je pritožbeno sodišče štelo, da sodbo izpodbija le v delu, v katerem ni zmagala v sporu, torej le v obsodilnem delu in glede odločitve o stroških.

Glede pojasnilne dolžnosti

6Pritožbeno ni sporno, da je značilnost podrejenosti obveznice X v obravnavanem primeru "glavni predmet pogodbe" v smislu člena 4(2) Direktive 93/13/EGS in da pravna prednica toženke tožnika ni seznanila z vsebino svojega Sklepa o izdaji podrejenih obveznic Banke X. d.d. z dne ... 1. 2007² (v spisu pod prilogo A2).

7Toženka nepravilno trdi, da je tožnik vedel, da kupuje podrejene obveznice iz razloga, ker je bil seznanjen z listino Pogoji in značilnosti novoizdanih obveznic Banke X. d.d. - X iz januarja 2007, v katerih je že v prvi točki jasno zapisano, da gre za podrejeno obveznico. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi tožnikove izpovedbe ugotovilo, da tožnik s temi pogoji (v spisu pod prilogo A3) ni bil seznanjen, ker Izjavi o nameravanem vpisu in vplačilu obveznic Banke X. d.d. - X (v spisu pod prilogo B8), ki jo je tožnik podpisal, niso bili priloženi.

8Toženka nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila v zvezi z dokazovanjem pravilnosti in popolnosti izpolnitve pojasnilne dolžnosti v konkretnem primeru v dokazni stiski, ker sta obe osebi (A. A. in B. B.), ki bi lahko izpovedovali o okoliščinah sklepanja konkretne pogodbe o nakupu obveznic, že pokojni. Zato trdi, da ni imela na razpolago dokazov, s katerimi bi lahko dokazovala, da je bila s strani teh dveh oseb, ki sta sporni pravni posel izvedli, izpolnjena pojasnilna dolžnost. Tožnikove izpovedbe, da mu niti A. A. niti B. B. nista pojasnila, da mu ponujata podrejene obveznice ter da mu nista opisala lastnosti podrejenosti, neposredno ne potrjuje noben drug dokaz. Meni, da sodišče tožnikove izpovedbe o odsotnosti pojasnila, kaj pomeni podrejena obveznica, ne bi smelo ocenjevati na podlagi s strani tožnika predlaganih prič (C. C. in D. C.), saj sta pogodbo o nakupu sklenila v drugi poslovalnici banke, ponudbo pa jima je s strani banke predstavljala tudi povsem druga oseba E. E.).

9Dokazna stiska pomeni primere objektivnih težav pri zbiranju ali izvajanju dokazov. V primeru, ko je dokazno breme pretežko, je res lahko ogrožena tudi pravica stranke do sodnega varstva. Zato dokazna stiska lahko predstavlja posebej opravičen razlog, iz katerega se lahko zniža dokazni standard³.

10Materialno dokazno breme glede pravilnosti in popolnosti izpolnitve pojasnilne dolžnosti je v konkretnem primeru na toženki. Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, lahko prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko pod pogojem, da stranka skladno z določbo 212. člena ZPP navede trditve, s katerimi skuša izpodbiti dejstva, ki jih je nasprotna stranka že dokazala⁴.

11Toženka v pritožbi sicer ne zatrjuje, da bi se že v postopku pred sodiščem prve stopnje sklicevala na dokazno stisko (prvi odstavek 337. člena ZPP). Kljub temu velja pojasniti, da je sicer res, da sta obe osebi, s katerima je tožnik sodeloval zaradi izpeljave spornega nakupa, že pokojni. Drugih prič, na podlagi katerih bi se lahko neposredno ugotavljala pravno relevantna dejstva, ki jih zatrjuje toženka, tako res ni. Vendar v predmetni zadevi obstojijo dokazi, iz katerih sodišče samo sklepa na obstoj pravno relevantnih dejstev (pravna teorija jih imenuje posredni ali indicijski dokazi). Obe stranki sta se zaradi dokazovanja odločilnih dejstev poslužili takih posrednih dokazov, sodišče prve stopnje pa jih je izvedlo. Toženka je svojo trditev, da je bila lastnost glavnega predmeta pogodbe tožniku pojasnjena in razložena tako, da se je lahko ozaveščeno in preudarno odločil za nakup podrejenih obveznic, utemeljevala tudi z navedbo, da so vsi komercialisti banke imeli ustrezna navodila za podajo pojasnil v zvezi s podrejenimi obveznicami. Tožnik je dejstvo, da so bila komercialistom banke dana navodila, da morajo stranke opozoriti na tveganje, ki ga nosi podrejena obveznica, izpodbijal s trditvijo, da vsi komercialisti banke tega navodila niso upoštevali. S pričama C. je dokazoval, da komercialistka iste banke v drugi poslovni enoti teh navodil ni upoštevala. V istem časovnem obdobju v podobnem primeru nakupa podrejenih obveznic potrebnih pojasnil kupcema C. ni podala in da je bila tudi njima v podpis dana zgolj Izjava o nameravanem vpisu in vplačilu obveznic Banke X. d.d. - X, enaka kot tožniku. Procesno dokazno breme za izpodbijanje teh s strani tožnika navajanih dejstev, se je prevalilo nazaj na toženko, ki še v pritožbi trdi, da okoliščine drugega primera ne morejo kazati na ravnanje sodelujočih pri sklenitvi obravnavanega posla. Predmetna navedba predstavlja zgolj prazno oporekanje, ne pa konkretizirano izpodbijanje dejstva nasprotne stranke. Povedano še primeroma. Toženka bi procesno dokazno breme lahko prevalila nazaj na tožnika, če bi na primer trdila, da sta A. A. in B. B. tudi v drugih poslih v zvezi s podrednimi obveznicami X navodila upoštevala, ali pa, da so vsi komercialisti poslovalnice, v kateri je delala B. B., ki so poslovali z obveznicami X, stranke opozarjali na tveganje, ki ga nosi podrejena obveznica. Svoje trditve, s katerimi bi izpodbijala po tožniku zatrjevana dejstva, bi toženka lahko (tako kot tožnik) dokazovala na primer že s strankami banke, ki so takšna navodila prejele, če ne že z listinami, ki bi prejem navodil izkazovale. Ob ugotovitvi, da toženka svoje trditvenega bremena ni zmogla, se izkaže, da toženka v pritožbi neutemeljeno zahteva znižanje dokaznega standarda.

12Pritožbena trditev, da je tožnik šele v septembru 2020 ob postavitvi ničnostnega in kondikcijskega zahtevka začel zatrjevati ničnost pogodbe, in to zgolj zato, ker sta takrat s takim zahtevkom v primerljivi zadevi uspela C., ki sta v tej zadevi potem nastopila kot tožnikovi priči, sama po sebi ne more kazati na neutemeljenost tožnikovih navedb oziroma nepravilnost zaključkov prvostopnega sodišča.

13S pritožbenimi argumenti, da je bil tožnik tisti, ki bi moral kot potrošnik biti toliko skrben, da bi pridobil podatke o predmetu nakupa, saj je imel dolgoletne izkušnje z vodenjem velikega podjetja, ker le vsebina Pogojev in značilnosti novoizdanih obveznic Banke X. d.d. - X opredeljuje zavezo banke o vrnitvi vloženih sredstev in plačevanju obresti, ni moč omajati pravilnosti materialnopravnega izhodišča, da je bila banka tista, ki bi morala tožnika opozoriti na podrejenost obveznic kot bistveno lastnost glavnega predmeta pogodbe. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik ponudbo za nakup obveznic vnaprej znanim osebam sprejel misleč, da gre za navadne obveznice, ker mu je ponudbo kot tako predstavil A. A., ki je bil takratni direktor banke. Ker je bila banka tista, ki tožniku tudi v nadaljevanju sklenitve posla ni pojasnila, da ne gre za navadne temveč za podrejene obveznice, ni sprejemljivo pritožbeno stališče, da bi moral tožnik pred sklenitvijo pogodbe razjasniti, kaj je predmet nakupa.

14Ob gornjem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da na podlagi izvedenih dokazov ni moč zaključiti, da je bilo tožniku pred sklenitvijo sporne pogodbe dano pojasnilo o značilnostih novo izdanih podrejenih obveznic, se ob ugotovitvi kršitve pojasnilne dolžnosti pri t.i. glavnem predmetu pogodbe tudi zaključek o ničnosti pogodbe izkaže za materialnopravno pravilnega (22. do 24. člen Zakona o varstvu potrošnikov)⁵.

Glede zastaranja

15Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti toženkinih pritožbenih navedb, usmerjenih v izpodbijanje pravilnosti prvostopne zavrnitve ugovora zastaranja, je v prvem odstavku 336. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodna praksa je zavzela stališče, da zastaralni rok ne more teči, dokler tožnik ne more vedeti za ničnost pogodbe in posledično ne more vložiti kondikcijske tožbe, ker bi pretoga razlaga pravil o zastaranju lahko ob neupoštevanju konkretnih okoliščin primera pomenila nesorazmerno omejitev pravice do dostopa do sodišča⁶, katero varuje 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin⁷.

16Kdaj za posameznika, ki je pogodbena stranka nične pogodbe, začne teči zastaralni rok, je torej predmet presoje vsakega posameznega primera⁸. Zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti ne samo za dejanske okoliščine, na katerih temelji zatrjevana ničnost sklenjene pogodbe, ampak tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. Sodišče mora torej upoštevati, koliko časa je bilo glede na okoliščine konkretnega primera razumno treba za seznanitev s pravno oceno o (morebitni) ničnosti⁹.

17Upoštevaje gornje kriterije pritožba nepravilno trdi, da gre za začetek zastaranja šteti trenutek, ko je bil tožnik seznanjen o izbrisu obveznic oziroma v kolikor obvestila ni prejel, pa 16. 2. 2015, ko od banke ni prejel dogovorjenega letnega plačila obresti in bi lahko uveljavljal plačilo te zapadle in neplačane terjatve.

18Dejstvo, da je tožnik v letu 2015 izvedel, da je kupil podrejene obveznice, predstavlja le seznanitev z eno od dejanskih okoliščin spornega razmerja. Kot tako ne zadostuje za zaključek o taki pasivnosti tožnika, kakršna je potrebna za začetek teka zastaranja¹⁰. Pred prejemom dopisa odvetniške pisarne z dne 8. 12. 2016 (v spisu pod prilogo A13), v katerem je bila povzeta razlaga odločbe Ustavnega sodišča U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016¹¹, namreč ni bil seznanjen z možnostmi pravnega varstva zoper komercialno banko. Ob potrebni skrbnosti tožnik prej ni mogel pravno oceniti spora in postaviti ustreznih zahtevkov. Tako je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da pred tem datumom ni mogel začeti teči zastaralni rok za kondikcijsko terjatev kot tudi za terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti¹². Na dne 8. 9. 2020, ko je torej tožnik v predmetni zadevi vložil kondikcijski zahtevek, splošni petletni zastaralni rok še ni potekel. Zato je prvostopno sodišče ugovor zastaranja materialnopravno pravilno zavrnilo (346. člen OZ).

Glede zakonskih zamudnih obresti

19V 193. členu OZ je glede obresti, ki jih mora vrniti nepošteni pridobitelj, določeno, da mora plačati zamudne obresti od dneva pridobitve. Če je predmet obogatitve vsota denarja, mora torej nepošteni pridobitelj plačati zamudne obresti za celotno obdobje, ko je denar imel.

20Tožnik v pritožbi izpostavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je banka pri sklepanju pogodbe ravnala nepošteno. Takšna ugotovitev je seveda pravilna, saj bi se banka kot finančna institucija morala zavedati, kako hudo je kršila profesionalne standarde, ko tožnika ni seznanila, da gre za podrejene obveznice in kakšne so njihove posebne lastnosti ter tveganost. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ je, da je banka poskrbela le za lastne interese, ne pa za interese tožnika, ki je bil kot potrošnik v tem razmerju v šibkejšem položaju.

21Ob ugotovitvi, da bi se banka že ob sklenitvi pogodbe zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti pri t.i. glavnem predmetu pogodbe morala in mogla zavedati posledične hibnosti pogodbe in tega, da ni upravičena do prejete kupnine, je torej na dlani, da je bila v smislu 193. člena OZ banka nepoštena pridobiteljica kupnine že od sklenitve pogodbe dalje¹³. Zato tožnik utemeljeno zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 100.000 EUR še za čas od vplačila kupnine na dne 16. 2. 2007 do 7. 9. 2020.

22Pritožbi tožnika je bilo potrebno zaradi pravilne uporabe materialnega prava ugoditi tako, da se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremeni in se tožniku prisodijo še nadalje zahtevane zakonske zamudne obresti (šesta alineja 358. člena ZPP). Pritožba toženke se ni izkazala za utemeljeno, saj ni bil podan niti kakšen od uveljavljanih razlogov niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

23Tožnik je upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu s tem pritožbenim postopkom nastali. S pritožbo je namreč uspel, na toženkino pritožbo, ki ni bila utemeljena, pa je obrazloženo odgovoril (drugi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena ter prvi odstavek 155. člena ZPP). Potrebni pritožbeni stroški tožnika znašajo 1.894,62 EUR (= 373,32 EUR nagrada za pritožbo + 405,00 EUR sodna taksa za pritožbo + 1.116,30 EUR nagrada za odgovor na pritožbo). Odmera, temelječa na Odvetniški tarifi (OT) in Zakonu o sodnih taksah je razvidna iz specificiranih stroškovnikov (v spisu na listovnih številkah 236 ter 257). Stroški pritožbe so odmerjeni od vrednosti spornega predmeta 10.000 EUR, odgovora na pritožbo pa od 100.000 EUR (drugi odstavek 4. člena OT). V kolikor toženka naloženega ji zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnila, je dolžna plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega s to sodbo, dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, Načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 13. 12. 2006).

-------------------------------
...
² V tem sklepu je pod 9. točko navedeno, da so obveznice visoko tvegan vrednostni papir, da so ob stečaju oziroma likvidaciji podrejene čistim dolžniškim instrumentom in da so izplačane šele, ko so izplačane vse nepodrejene obveznosti do navadnih upnikov.
³ Več J. Zobec v L. Ude et al.: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 337 - 338.
⁴ Glej odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 308/2013 z dne 16. 7. 2015 in II Ips 755/2007 in II Ips 756/2007 z dne 9. 12. 2010.
⁵ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 5/2020 z dne 19. 6. 2020.
⁶ Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 226/2014 z dne 31. 3. 2016, 10. točka obrazložitve.
⁷ Ustavno sodišče je izhajajoč iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Up-1177/12, Up-89/14 ter Up-1195/12 poudarilo, da mora sodišče pravila o zastaralnih rokih uporabiti glede na okoliščine posameznega primera tako, da stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago. Sicer gre za kršitev ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Temu ustavnopravnemu izhodišču sledi tudi Vrhovno sodišče RS pri presoji pravilne uporabe določb o zastaranju (npr. v odločbah III Ips 19/2022 z dne 10. 10. 2023, II Ips 30/2023 z dne 17. 8. 2023, II Ips 10/2023 z dne 19. 7. 2023).
⁸ Primerjaj M. Juhart: Ničnost in zastaranje kondikcijskih zahtevkov, Pravnik št. 5-6, 2024, str. 344.
⁹ Stališče, da je potrebno potrošniku dati na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem ne seznani le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem oziroma s pravno oceno o (morebitni) ničnosti, je bilo v zvezi z vprašanjem začetka teka zastaralnega roka za kondikcijski zahtevek kot posledico nične pogodbe (upoštevaje sodbo Sodišča EU C-698/18 in C-699/18) zavzeto že v odločbah Vrhovnega sodišča RS II Ips 14/2020 z dne 16. 11. 2020 (34. točka obrazložitve), II Ips 67/2021 z dne 21. 7. 2021 (30. točka obrazložitve) in II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024 (19. točka obrazložitve).
¹⁰ Več V. Kranjc v Obligacijski zakonik (OZ): (splošni del): s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 448.
¹¹ Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 71/2016 z dne 15. 11. 2016.
¹² Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 68/2023 (22. točka obrazložitve).
¹³ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 68/2023 (30. točka obrazložitve).