UPRS Sodba in sklep II U 97/2025-8

I. Tožbi se ugodi. Odločba Okrožnega sodišča na Ptuju, št. BPP 386/2018 z dne 14. 3. 2025, se odpravi in se toženi stranki vrne v ponovni postopek.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 347,70 EUR stroškov postopka v roku 15 dni v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti do plačila.

1Z izpodbijano upravno odločbo je tožena stranka odločila, da mora tožeča stranka neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč v znesku 8.783,16 EUR vrniti. Iz obrazložitve izhaja, da je tožena stranka dne 11. 9. 2018 prosilcu dodelila brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje po odvetniku pred organi za izvensodno poravnavanje sporov in pred sodiščem prve in druge stopnje ter oprostitev plačila vseh stroškov postopka iz petega odstavka 26. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), razen plačila sodnih taks, vse v zvezi z zadevo zaradi vložitve tožbe na ničnost poroštvene pogodbe, ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem na Ptuju pod opravilno številko P 14/2022. Pravdni postopek je bil pravnomočno zaključen dne 6. 2. 2024.

2Pristojni organ je po uradni dolžnosti ugotavljal morebitno spremembo materialnega stanja pri upravičencu in ugotovil, da se je spremenilo, zato je presojal ali še vedno izpolnjuje materialni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Obdobje, za katerega je preverjal stanje, je čas od 8. 11. 2018 do 6. 2. 2024. Upravni organ je ugotovil, da je upravičenec dne 6. 6. 2018 sklenil zakonsko zvezo, zato se šteje, da je od tega dne oziroma od 8. 11. 2018 (dan pravnomočnosti odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči) do 29. 10. 2021 živel v skupnem gospodinjstvu z ženo. Od 29. 10. 2021 do 6. 2. 2025 pa še z otrokom. Družina upravičenca je torej do dne 29. 10. 2021 štela 2 družinska člana, po tem datumu pa tri.

3Upravni organ je nato preveril povprečne prihodke družine in ugotovil, da so neto mesečni zneski prihodkov upravičenca in njegove žene za obdobje leta 2018 skupno znašali 583,84 EUR, za leto 2019 1.034,46 EUR, za leto 2020 1.020,14 EUR, za leto 2021 812,30 EUR, za leto 2022 887,20 EUR, za leto 2023 961,70 EUR in za leto 2024 1.126,88 EUR. Glede na novo pridobljenega premoženja je ugotovil, da je žena upravičenca od dne 14. 7. 2021 edina lastnica nepremičnine številka stavbe 687/20/20, k. o. ..., ki v naravi predstavlja stanovanje na naslovu ... v vrednosti 73.000,00 EUR.

4Z ugotovljenimi dejstvi je upravni organ seznanil upravičenca v dopisu z dne 19. 2. 2025 in ga pozval, da se izjasni: kje živi on, kje živi žena ter pojasni, kdo v stanovanju na ... dejansko prebiva ter predloži ustrezna dokazila. Upravičenec je dne 3. 3. 2025 preko elektronske pošte odgovoril, da je sam prijavljen na naslovu ..., kjer biva in skrbi za starša. Žena pa ima stalno prebivališče na naslovu ... Za stanovanje na naslovu ... je navedel, da ne more dati pojasnila, saj ni njegov lastnik.

5Dne 5. 3. 2025 je upravni organ ponovno pozval upravičenca, da pojasni na katerih naslovih bivajo posamezni družinski člani, da se opredeli do vrednosti nepremičnine na ... ter da navede, kdo v stanovanju dejansko prebiva in predloži dokazila. Upravičenec je dne 12. 3. 2025 po elektronski pošti predložil kreditno pogodbo za stanovanje na ..., v zvezi s katero je navedel, da on s stanovanjem nima nič, saj je celoten kredit zanj vzela žena, ki ga tudi sama plačuje, da ima žena na tem naslovu prijavljen začasen naslov ter da v tem stanovanju bivata skupaj le nekaj dni na mesec, ko jima to dopušča možnost zaradi družine, saj gre za specifično situacijo, ker mora sam skrbeti za svoja starša, ki živita v ...

6Upravni organ je tožeči stranki pojasnil, da odhodki, kot so kredit in stroški bivanja, ne predstavljajo zakonske izjeme pri ugotavljanju materialnih pogojev za priznanje pravice do brezplačne pravne pomoči, zato se ne morejo upoštevati. Ker iz uradnih evidenci izhaja, da je vrednost nepremičnine številka stavbe 687/20/20, k. o. ..., torej stanovanja na naslovu ..., 73.000,00 EUR, premoženje družine upravičenca presega znesek 23.274,24 EUR, ki ga določa 27. člen Zakona o socialnovarstvenih prejemkih kot mejno vrednost za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

7Tožeča stranka se z odločitvijo upravnega organa ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu. V njej navaja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla razloga v smislu drugega odstavka 41. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, ampak se sklicuje na to, da v času preverjanja upravičenec ni več izpolnjeval materialnega pogoja, ne očita pa mu lažnega prikazovanja ali zamolčanja podatkov. Navaja, da je tožena stranka napačno uporabila 42. in 43. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči in da so razlogi iz izpodbijane odločbe nejasni in si nasprotujejo. Tožena stranka je tudi uporabila napačno obdobje, v katerem je preverjala materialno stanje. Iz obrazložitve odločbe pa ni mogoče razbrati, kakšni prihodki so se upoštevali za upravičenca in njegovo ženo. V tem delu se odločitve ne da preizkusiti.

8Glede stanovanja na ..., tožeča stranka izpostavlja, da je pojasnila, da gre za stanovanje, ki je v posebni lasti njegove žene, ki sama plačuje kredit in da v stanovanju skupaj bivata nekaj dni na mesec, saj jo veže pogodbeno sprejeta obveznost preživljanja in skrbi za svojega invalidnega očeta, ki živi v ... Gre torej za specifično situacijo, zaradi katere ne more biti ves čas z ženo in otrokom, kar lahko potrdijo tudi priče. Sporno ženino stanovanje ne daje nobenih dohodkov in je edino skupno bivališče družine. Dejstvo, da ima žena svoje stalno prebivališče formalno prijavljeno na drugem naslovu, ni relevantno. Bistveno je, da gre za edini skupni dom družine in ne za stanovanje, ki bi se oddajalo v najem. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in ji povrne stroške postopka.

9Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis.

10V dodatni vlogi je tožeča tožeča stranka predlagala odlog izvršitve izpodbijane odločbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker bi ji z njeno izvršitvijo nastala težko popravljiva škoda. Morala bi namreč plačati znesek, ki ga ne zmore brez škode za preživljanje sebe in svojega mladoletnega otroka. Tožeča stranka navaja, da je v zadnjih treh mesecih prejela neto plačo v povprečnem znesku 1.285,73 EUR, kar je krepko pod povprečno neto plačo v Republiki Sloveniji in da ji dejansko za preživljanje ostaja precej nižji znesek, saj plačuje še kredit v mesečnem znesku 361,72 EUR. Konec marca pa je morala poravnati še dolg do banke v znesku 36.000,00 EUR, ki je nastal zaradi poroštva njenega očeta, ki dolga ni mogel plačati, ker se je moral invalidsko upokojiti. Ob vseh teh finančnih obveznosti bi ji plačilo zahtevanega zneska predstavljalo preveliko breme. Gre pa tudi za nezakonito in nepravilno odločbo, ki ne more obstati in je tudi iz tega razloga smiselno, da se njena izvršitev odloži. Sodišču predlaga, da odloži izvršitev izpodbijane odločbe do izdane pravnomočne odločitve v predmetni zadevi in vrnitev stroškov postopka.

K I. točki izreka

11Tožba je utemeljena.

12Med strankama je sporno ali je tožena stranka uporabila pravilno materialnopravno podlago, ali je določila pravilno časovno obdobje v katerem je preverjala izpolnjevanje materialnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči in ali je odločitev zadostno obrazložila.

13Prvi odstavek 49. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) določa, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki v postopku za katerega je pomoč prejel ni uspel, dolžan povrniti stroške, ki jih je Republika Slovenija plačala iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči, če se njegov materialni položaj po enem letu od pravnomočnega zaključka postopka, za katerega je prejel brezplačno pravno pomoč, toliko izboljša, da glede na nov materialni položaj ne bi bil več upravičen do prejema brezplačne pravne pomoči. Tretji odstavek istega člena določa, da se v tem primeru uporabljajo določbe poglavja ZBPP o spremembi okoliščin in neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči (torej 41., 42. in 43. člen ZBPP).

14Sodišče ugotavlja, da je upravni organ uporabil pravilno materialnopravno podlago prvega odstavka 49. člena ZBPP in tretjega odstavka istega člena, ki odkazuje na poglavje ZBPP o spremembi okoliščin in neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči. Navedbe tožeče stranke, da bi upravni organ moral dokazati, da je tožeča stranka kot upravičenec navedla lažne podatke oz. jih zamolčala, kot to določa prvi odstavek 43. člena niso pravilne, saj 49. člen odkazuje na poglavje ZBPP o spremembi okoliščin in neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči glede uporabe določb o postopku ugotavljanja, preverjanja in vrnitve prejete brezplačne pravne pomoči, ne pa glede razloga, saj tega določa sam prvi odstavek 49. člena torej, da se je materialni položaj upravičenca v enem letu tako spremenil, da ne izpolnjuje več materialnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči in jo mora RS vrniti.

15Časovno obdobje v katerem se preverja ali prejemnik brezplačne pravne pomoči še izpolnjuje pogoje za njeno prejetje je eno leto od pravnomočnega zaključka postopka, za katerega je upravičencu bila dodeljena brezplačna pravna pomoč. V obravnavanem primeru je to postopek pred Okrožnim sodiščem na Ptuju opravilna št. P 14/2022, ki je bil pravnomočno zaključen dne 6. 2. 2024. Upravni organ bi torej moral preverjati materialni položaj tožeče stranke v časovnem obdobju od dne 6. 2. 2024 do dne 6. 2. 2025. Za to časovno obdobje bi moral preverili prihodke družine in stanje premoženja v tem obdobju. Upravni organ je ugotavljal prihodke za družino od leta 2018 do leta 2024, verjetno z namenom, da bi prikazal spremembo, tožeča stranka pa ima prav ko navaja, da upravni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni naredil zaključka glede pomena spremenjenih prihodkov družine, prav tako pa tudi ni razvidno katere prihodke družine je upošteval pri izračunu. Sodišče izpodbijane odločbe v tem delu ne more preizkusiti, saj ni povsem jasno kako je ugotovitev upravnega organa glede spremenjenih prihodkov vplivala na končno odločitev.

16Prav tako ima tožeča stranka prav ko navaja, da se upravni organ ni opredelil do njenih navedb, da v stanovanju na naslovu ... družina občasno skupaj biva in je nepremičnino štej kot premoženje v kateri družina ne živi, brez da bi pojasnil zakaj ni upošteval navedb tožeče stranke, ki pa so pomembne saj se v postopku ugotavljanja materialnega položaja upravičenca do brezplačne pravne pomoči nepremičnina v kateri družina živi ne všteje v premoženje družine, ki se upošteva, kar je tožeča stranka z navedbami želela doseči. Ker upravni organ navedbam stranke (da družina občasno skupaj živi na naslovu ...) ni sledil, bi moral svojo odločitev obrazložiti in sicer tako, da bi jo tudi sodišče lahko preizkusilo, vendar tega ni storil.

17Ker tožena stranka izpodbijane odločbe ni vsebinsko zadostno obrazložila je sodišče tožbi, zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka (neobrazloženosti v skladu s 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP), ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek.

18Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi absolutno bistvene kršitve določb postopka ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

19V postopku pred Upravnim sodiščem RS je tožeča stranka dne 30. 4. 2025 vložila predlog za izdajo začasne odredbe.

20Drugi odstavek 32. člena ZUS-1 določa, da sodišče na predlog tožeče stranke odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

21Ker je sodišče izpodbijano odločbo s I. točko izreka te sodbe odpravilo, je zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe, saj zoper I. točko izreka sodbe ni pritožbe in postane odločitev o glavni stvari z izdajo sodbe in sklepa pravnomočna. V takem primeru po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ni več izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi.¹

K III. točki izreka

22Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu četrtega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR. Sodišče je k temu prištelo še 22 % za DDV, to je 62,70 € in skupno znesek 347,70 €, naložilo v plačilo toženi stranki.

23Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

¹ Vrhovno sodišče RS sklep I Up 112/2018 z dne 20. 6. 2018 in I Up 79/2016 z dne 30. 3. 2016.