UPRS Sodba in sklep I U 1090/2023-27

I. Tožba zoper odredbo predsednika senata Agencije za zavarovalni nadzor o odpravi kršitev št. 3230-69/2022-10 z dne 5. 4. 2023 se zavrže.

II. Tožba zoper odločbo senata Agencije za zavarovalni nadzor št. 3230-69/2022-14 z dne 14. 6. 2023 se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Agencija za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo delno ugodila tožničinemu ugovoru zoper odredbo predsednika senata toženke o odpravi kršitve št. 3230-69/2022-10 z dne 5. 4. 2023. Navedeno odredbo je v 1., 2. in 3. točki izreka spremenila tako, da se 1. ugotavlja, da tožnica s sklepanjem in izvrševanjem pogodb o jamstvu na podlagi Splošnih pogojev BONUS JAMSTVO, po katerih njeni partnerji prodajo svoje tehnično blago kupcu in ta kupec za to tehnično blago, kupljeno pri partnerju, kupi jamstvo tožnice, opravlja zavarovalne posle, za kar ni pridobila oziroma nima dovoljenja toženke, s čimer krši 21. člen Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar-1); 2. tožnici se nalaga, da v roku 15 dni od vročitve odredbe 2.1. preneha s sklepanjem pogodb o jamstvu na podlagi Splošnih pogojev BONUS JAMSTVO in 2.2. preneha z izvrševanjem pogodb o jamstvu na podlagi Splošnih pogojev BONUS JAMSTVO, tj. s popravilom ali zamenjavo elektronske naprave, ki je predmet jamstva ali plačilom popravila in 3. tožnici se nalaga, da v roku 15 dni od vročitve odredbe toženki predloži poročilo, v katerem opiše ukrepe, ki jih je opravila v zvezi s prenehanjem opravljanja zavarovalnih poslov, opisanih v prejšnjih točkah, in sicer mora predložiti: 3.1. pisna dokazila, iz katerih izhaja, da je prenehala s sklepanjem pogodb o jamstvu na podlagi splošnih pogojev BONUS JAMSTVO; 3.2. pisna dokazila, iz katerih izhaja, daje prenehala z izvrševanjem pogodb o jamstvu na podlagi splošnih pogojev BONUS JAMSTVO, tj. s popravilom ali zamenjavo elektronske naprave, ki je predmet jamstva ali plačilo popravila; 3.3. pisno poročilo in pisana dokazila, iz katerih izhaja, kako je partnerje ter kupce jamstev za blago, ki so ga kupili pri partnerjih ter kupili jamstva pri tožnici, obvestila, da ne sme več klepati in izvrševati pogodb o jamstvu na podlagi splošnih pogojev "BONUS JAMSTVO".

2V preostalem je toženka ugovor zavrnila, in sicer glede 4. točke izreka odredbe, s katero je bilo odločeno, da bo Agencija na svoji spletni strani po pravnomočnosti javno objavila informacije o kršitelju in kršitvi ter izrek ukrepa iz 1. do 5. točke odredbe z dne 5. 4. 2023. Odločeno je bilo še o višini, roku in načinu plačila takse.

3Toženka v obrazložitvi odločbe pojasni, da je ugovor utemeljen v delu, ki se nanaša na tiste posle, kjer tožnica prodaja tehnično blago kupcu in slednji za to blago kupi tudi tožničino jamstvo. V tem primeru namreč ne gre za zavarovalno pogodbo, saj je zavarovalni element nesamostojen dogovor. V drugem primeru, ko pa tehnično blago kupcu prodajajo tožničini partnerji in kupec za to tehnično blago kupi njeno jamstvo (tj. jamstvo tretje osebe), pa gre za zavarovalno pogodbo. V tem primeru je namreč zavarovalni element samostojen dogovor, tj. samostojen pravni posel, sklenjen med tožnico in kupcem. Glede na 921. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) gre za zavarovalno pogodbo, če so podani naslednji elementi: plačevanje premije ali prispevka s strani zavarovanca; izpolnitev obveznosti zavarovalnice je v izplačilu zavarovalnine ali odškodnine ali v izvršitvi neke storitve zavarovancu oziroma tretji osebi; obveznost zavarovalnice nastopi z realizacijo rizika, tj. z nastankom zavarovalnega primera. Vsi trije pogoji so v obravnavanem primeru po presoji toženke izpolnjeni.

4Iz Splošnih pogojev BONUS JAMSTVA med drugim izhaja, da tožnica prejetega plačila po pogodbi o dodatnem jamstvu elektronskih naprav ni dolžna vrniti kupcu. Tožnica prejetega plačila tudi ni dolžna vrniti v primeru, da uporabnik v roku 10 dni od nakupa ne aktivira jamstva, s čimer izgubi vse pravice iz naslova jamstva, prav tako pa izgubi pravico zahtevati povračil enkratnega zneska, plačanega za nakup jamstva. Navedeno je ena od značilnosti zavarovalne pogodbe, kot jo opredeljuje pravna teorija. Kupci tudi niso dolžni doplačati zneska, ki bi predstavljal razliko med višjim zneskom popravila okvare ali zagotovitve zamenjave elektronske naprave in nižjim zneskom plačila po pogodbi (premije) o dodatnem jamstvu. Zato toženka ugotavlja, da gre pri plačilih kupcev po pogodbah za dodatno pogodbeno jamstvo za združevanje sredstev po načelu vzajemnosti, solidarnosti in za razpršitev tveganj tožnice med vsemi kupci jamstev. Pri kupcih obstoji zavarovalni interes, ki je v tem, da bi jim lahko nastala premoženjska izguba (stroški popravila so višji od zneska kupnine za posamezen paket bonus jamstva). Pri tem tožnica ne opravlja storitev popravil oziroma zamenjave elektronskih naprav, ampak zgolj krije stroške, ki z njimi nastanejo. Po mnenju toženke je nastanek okvare na elektronski napravi, ob kateri pride do prevzema in plačila stroškov zamenjave ali popravila, dogodek, ki je neodvisen od volje pogodbenikov in kot tak bodoč in negotov. Zato okvara predstavlja zavarovalni primer. Neutemeljeno je tožničino sklicevanje na določbe Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot-1), ki urejajo garancije. Bistvo garancije je namreč v njeni brezplačnosti, medtem ko tožnica preko svojih poslovnih partnerjev ponuja plačljivo jamstvo v različnih paketih.

5Tožnica v tožbi vztraja, da prodaja produkta "BONUS JAMSTVO" ne pomeni opravljanja zavarovalnih poslov v smislu 21. člena ZZavar-1 oziroma 922. člena OZ. Po njenem mnenju gre pri spornih pravnih poslih za jamstvo, ki vsebinsko pomeni podaljšano garancijo izdelkov, ki jih kupci kupijo v trgovinah. Ta kupcu zagotavlja popravilo ali zamenjavo elektronske naprave v določenem obdobju, ne velja pa za zavarovalne primere, kot so uničenje zavarovane stvari, njena odtujitev, poškodba, ipd. Z BONUS JAMSTVOM se torej ne garantira za vsakršen nepredviden dogodek, ampak se jamči zgolj za en primer, tj. če bo imela elektronska naprava napako, ki bo onemogočala njeno normalno delovanje in uporabo oziroma če bo prišlo do nepravilnega delovanja naprave, pri tem pa ne gre za negotov bodoči dogodek, ampak za jasno, časovno določljivo obdobje, v katerem stranka jamči kupcu za nemoteno in pravilno delovanje elektronske naprave. BONUS JAMSTVO torej velja za stvarne napake, posledično pa kupnina za nakup jamstva nima značilnosti zavarovalne premije. Take vsebine, kot jo ima njen produkt, nima nobeno obstoječe zavarovanje za elektronske naprave. Obveznost tožnice tudi ni v izplačilu zavarovalnine ali odškodnine. Nenazadnje od plačane kupnine plačuje tudi DDV, kar še dodatno utemeljuje, da ne gre za zavarovalno premijo. Tožnica nasprotuje tudi odločitvi o objavi informacij po uradni dolžnosti, saj bi ji s tem po krivem nastala nesorazmerna škoda. V tožbi predlaga zaslišanje svojega zakonitega zastopnika in dveh prič ter postavitev izvedenca s področja elektronskih naprav, ki bo po pregledu spisovne dokumentacije lahko pojasnil, kakšno pravno varstvo ponuja.

6Tožnica uveljavlja tudi kršitev pravil postopka, saj je toženka pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanila z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so bile podlaga za odločitev. Toženka ji ni dala možnosti seznanitve z dopisom, poslanim hrvaškemu organu z dne 11. 1. 2023 in njegovim odgovorom z dne 1. 2. 2023 (oba v angleškem jeziku). Sodišču predlaga, naj odpravi tako odredbo z dne 5. 4. 2023, kot tudi odločbo toženke z dne 14. 6. 2023 in zadevo vrne slednji v ponovno odločanje. Zahteva tudi vračilo stroškov postopka.

7Toženka v odgovoru na tožbo povzema potek postopka in izdane odredbe ter nosilnih razlogov izpodbijane odločbe. Po njenem mnenju je imela tožnica v postopku izdaje izpodbijane odločbe možnost, da se izjavi o vseh relevantnih dejstvih, saj izpodbijana odločba ne temelji na listinah, ki ju omenja tožba. Tudi brez njiju bi bila vsebinska presoja v zadevi enaka. Glede vprašanja obstoja zavarovalnega razmerja se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča (zadevah I G 9/2013 in I G 4/2013), po kateri lahko tudi podaljšane garancije predstavljajo zavarovalne pogodbe, kar pomeni opravljanje zavarovalnih poslov. Izpostavlja, da tožnica nekonsistentno opredeljuje svoj produkt enkrat kot podaljšano jamstvo in drugič kot podaljšano garancijo. Nasprotuje tudi izvedbi predlaganih dokazov, ker so ti po njeni presoji nepotrebni. Sodišču predlaga, naj tožbo zoper odredbo zavrže, tožbo zoper izpodbijano odločbo pa zavrne.

K I. točki izreka

8Tožba zoper odredbo o prenehanju opravljanja zavarovalnih poslov ni dovoljena.

9V skladu s prvim odstavkom 441. člena ZZavar-1 je postopek sodnega varstva dovoljen le zoper odločbe toženke, ne pa tudi zoper njene odredbe. Zoper slednje ima subjekt nadzora v skladu s 463. členom ZZavar-1 pravico vložiti ugovor. To pravico je tožnica tudi izkoristila.

10Sodno varstvo zoper odredbo torej v zakonu ni predvideno, zato je treba tožbo v delu, ki se nanaša na odredbo z dne 5. 4. 2023, zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki se v postopku sodnega varstva uporablja na podlagi drugega odstavka 441. člena ZZavar-1, če sam ZZavar-1 ne določa drugače. Sodna praksa, da tožbe zoper odredbe niso dopustne, je jasna in že več let ustaljena.¹

K II. točki izreka

11Tožba zoper odločbo z dne 14. 6. 2023 je dovoljena, vendar ni utemeljena.

12Predmetni postopek je v skladu z ZZavar-1 potekal dvofazno. Toženka je po prejemu prijave zoper tožnico slednjo pozvala k poročanju in predložitvi listin. Na podlagi tožničinih odgovorov je toženka izdala odredbo št. 3230-69/2022-10 z dne 5. 4. 2023, v kateri je ugotovila, da tožnica krši 21. člen ZZavar-1. Zoper odredbo je tožnica vložila ugovor (463. člen ZZavar-1), o katerem je toženka odločila s tu presojano odločbo.

13Jedro spora se nanaša na vprašanje, ali BONUS JAMSTVO, ki ga kupcem elektronskih naprav ponuja tožnica, pomeni zavarovalni posel. Tovrstne posle v skladu z 21. členom ZZavar-1 na območju Republike Slovenije lahko opravlja: 1. zavarovalnica, ki je za opravljanje teh poslov pridobila dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor; 2. zavarovalnica države članice, ki v skladu s tem zakonom ustanovi podružnico na območju Republike Slovenije oziroma je v skladu s tem zakonom upravičena neposredno opravljati zavarovalne posle na območju Republike Slovenije; in 3. zavarovalnica tretje države, ki je v skladu s tem zakonom upravičena neposredno opravljati zavarovalne posle na območju Republike Slovenije ali podružnica zavarovalnice tretje države, ki pridobi dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za ustanovitev podružnice.

14Tožnica je gospodarska družba, registrirana v Sloveniji, in dovoljenja toženke za opravljanje zavarovalnih poslov nima, kar med strankama ni sporno. Če je torej prodajo produkta "BONUS JAMSTVO" potrošnikom mogoče šteti za opravljanje zavarovalnih poslov (kar je bistvo tega spora), je toženka tožnici z izpodbijano odločbo pravilno izrekla ukrep prenehanja opravljanja zavarovalnih poslov - tako sklepanja novih zavarovalnih pogodb kot tudi prenehanje izvrševanja že sklenjenih.

Glede dokaznih predlogov in kršitev pravil postopka

15Sodišče je na glavni obravnavi vpogladlo v listine, ki jih je tožnica priložila k tožbi, to so poleg izpodbijane odločbe in odredbe (A2 in A3 ter enako A5 in A6) še izpis iz spletne strani ... - jamstvo ANovo (A7), Splošni pogoji za zavarovanje naprav Zavarovalnice A., d. d. (A8), Splošni pogoji BONUS JAMSTVA (A9), ugovor tožnice zoper odredbo in njegova dopolnitev (A10 in A11). Vpogledalo je tudi v listine upravnega spisa, v katerem se že nahajajo vsi zgoraj navedeni dokazi.

16Toženka je v dejanskem pogledu svojo odločitev oprla na Splošne pogoje BONUS JAMSTVA (dokaz A9), ki ji jih je v postopku predložila tožnica. Njihovi vsebini, kot je povzeta v izpodbijani odločbi, tožnica v tožbi ne nasprotuje, niti ji ni nasprotovala v postopku do izdaje izpodbijane odločbe (tako izhaja iz ugovora zoper odredbo in njene dopolnitve, dokaza A10 in A11). Nasprotuje zgolj pravnim zaključkom, ki jih je na tej podlagi napravila toženka, tj. da tožnica opravlja zavarovalne posle. Zato je sodišče kot nepotrebne zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje B. B., C. C. in D. D., ki bi izpovedali o produktu "BONUS JAMSTVO". Po navedbah tožnice bi priče lahko potrdile, da pri spornem jamstvu ne gre za zavarovalne posle, da kupnina ne predstavlja premije, da ne gre za združevanje sredstev po načelu vzajemnosti, solidarnosti in razpršenosti tveganj, ampak gre za tržno garancijo. Po presoji sodišča gre pri vsem navedenem za pravna in ne dejanska vprašanja. Sodišče je zato navedene dokazne predloge zavrnilo, saj se ne nanašajo na sporna pravnorelevantna dejstva. Enako velja tudi za predlagano postavitev izvedenca s področja elektronskih naprav, ki bi lahko ugotovil, ali BONUS JAMSTVO velja za kakršen koli riziko ali za stvarne napake. Da BONUS JAMSTVO ne velja za kakšen koli riziko, med strankama ni sporno, pa tudi sicer je to vprašanje del materialnega prava, o čemer mora odločiti sodišče in ne izvedenec, zato navedeni dokazni predlog tudi ni primeren.

17V tej zvezi sodišče ugotavlja, da je tožnica iste dokazne predloge podala že v postopku pred toženko, slednja pa jih je zavrnila kot nepotrebne. Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, dejansko stanje v postopku pred toženko ni bilo sporno, zato je toženka dokazne predloge utemeljeno zavrnila. Pri tem sodišče v tej sodbi dopolnjuje razloge za njihovo zavrnitev (glej prejšnjo točko obrazložitve), saj je toženka dokaze deloma zavrnila z vnaprejšnjo dokazno oceno, na kar sodišče v skladu s 447. členom ZZavar-1 pazi po uradni dolžnosti.² Glede na to, da so bila relevantna dejstva nesporna, toženka v okoliščinah tega primera ni bila dolžna izvajati dokaznega postopka in se je utemeljeno sklicevala na pravilo iz 435. člena ZZavar-1, po katerem praviloma odloča brez naroka.

18Kot prepozne je v skladu s tretjim odstavkom 20. člena in 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče zavrnilo listine, tj. dopis hrvaškemu organu (Hrvatska agencija za nadzor financijskih usluga) in njegov odgovor, ki jih je toženka predložila na naroku za glavno obravnavo. V zvezi s slednjim pa tudi sicer ni podana kršitev pravice do izjave, ki se zatrjuje v tožbi. Toženka na 3. strani izpodbijane odločbe omenja navedeni dopis z dne 11. 1. 2023, ki ga je poslala hrvaškemu organu in odgovor nanj z dne 1. 2. 2023, vendar se izpodbijana odločba ne opira nanju. Iz celotne obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da odločitev ne temelji na navedenih listinah (vsebina dopisov se v odločbi nikjer ne omenja). Zato gre lahko kvečjemu za relativno bistveno kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker toženka navaja listino v prvem delu obrazložitve, ne pa tudi v razlogih za odločitev, kar pomeni deloma nejasno obrazložitev, kar pa v danih okoliščinah zadeve ni vplivalo na odločitev toženke, sodišču pa je kljub temu omogočen preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe.

Vsebinska presoja sodišča

19V zadevi ni sporno, da so kupci ob nakupu tehničnega blaga pri prodajalcu - partnerju tožnice - s slednjo sklenili "BONUS JAMSTVO". Kupec je plačal kupnino za posamezen paket, tožnica pa je prejela znesek kupnine, zmanjšan za provizijo, ki jo je prejel prodajalec. Iz 4. člena Splošnih pogojev BONUS JAMSTVO izhaja tožničina obveznost ob okvari elektronske naprave, in sicer popravilo naprave, ki je predmet jamstva, ali njena zamenjava. Jamstvo je omejeno s spodnjo in zgornjo mejo, vrednost naprave, ki je predmet jamstva, pa znaša najmanj 49,00 EUR in največ 2.000,00 EUR. Cena bonus jamstva je odvisna od vrednosti naprave in trajanja jamstva, cene paketov so od 12,99 EUR do 99,99 EUR.³ Kupec lahko upravičenje uveljavlja v primeru nepredvidene in nenadne okvare elektronske prave ali nepredvidene in nenadne motnje v njenem delovanju. Splošni pogoji BONUS JAMSTVA določajo, da so nepredvidene in nenadne okvare ali motnje v delovanju tiste, ki jih kupec ni pravočasno predvidel, in tiste, ki mu jih ob običajni skrbnosti ne bi bilo treba predvideti. Popravilo ali zamenjavo elektronske naprave v skladu z drugim odstavkom 10. člena Splošnih pogojev BONUS JAMSTVA izvrši tožnica na svoje stroške, ki tudi odloči, ali se bo elektronska naprava popravila ali zamenjala oziroma ali se bo prijavi za uveljavljanje pravic iz "BONUS JAMSTVA" ugodilo ali ne. Med strankama tako ni sporno, da tožnica prevzame nase stroške popravila oziroma zamenjave naprave (4. člen Splošnih pogojev BONUS JAMSTVA), in sicer v višini, določeni v 11. členu Splošnih pogojev BONUS JAMSTVA. Glede izplačila odškodnine iz Splošnih pogojev BONUS JAMSTVA še izhaja, da je med pooblaščeno pravno oziroma fizično osebo in tožnico dogovorjeno, da se odškodnina, ki jo predstavlja plačilo stroškov popravila okvare, izvede s plačilom s strani tožnice pooblaščeni fizični ali pravni osebi, ki opravi popravilo.

20Na tej dejanski podlagi je toženka zaključila, da tožnica ne opravlja storitev popravila oziroma zamenjave elektronskih naprav, ampak zgolj prevzame oziroma krije stroške, ki nastanejo v zvezi z navedenimi storitvami. Tožničina obveznost je torej v prevzemanju stroškov prostovoljnih dodatnih pogodbenih jamstev, ki zajemajo plačilo stroškov zamenjave ali popravila okvare elektronske naprave, ki jo kupci kupijo pri njenih partnerjih, če kupci za tehnično blago kupijo tudi tožničino jamstvo. Po odločitvi toženke ti stroški predstavljajo odškodnino, ki je po OZ obveznost zavarovatelja oziroma gre za obveznost zavarovatelja, da stori kaj drugega. Sodišče pritrjuje navedeni presoji toženke in glede tožbenih ugovor zmotne uporabe materialnega prava še dodaja sledeče.

21Neutemeljen je tožbeni ugovor, da sporno jamstvo pomeni garancijo. Garancija je po definiciji iz 89. člena ZVPot-1 vsaka obveznost, ki jo prodajalec ali proizvajalec (garant) prevzame do potrošnika poleg zakonskih obveznosti prodajalca iz naslova obveznega jamstva za skladnost blaga in s katero se zaveže, da bo potrošniku brezplačno popravil ali zamenjal blago, vrnil del ali vso kupnino, kadar blago ne izpolnjuje specifikacij ali nima lastnosti, navedenih v garancijskem listu ali ustreznem oglaševalskem sporočilu, ki je na voljo ob sklenitvi pogodbe ali pred tem. Garancija je prostovoljna (tržna) ali obvezna (drugi odstavek 89. člena ZVPot-1).

22Pri spornem produktu po presoji sodišča ne gre za t. i. tržno garancijo oziroma razširjeno jamstvo, ki pomeni zavezo garanta potrošniku poleg zakonskih obveznosti prodajalca iz naslova jamčevanja, da bo na katerikoli način povrnil plačano kupnino ali zamenjal, popravil ali servisiral blago, če le-to ne izpolnjuje specifikacij ali drugih zahtev, ki niso povezane s skladnostjo, ki je potrošniku na voljo ob sklenitvi pogodbe ali pred tem.⁴ Tržno garancijo trajnosti v našem pravnem redu ureja 92. člen ZVPot-1, ki določa: Pod pogoji, določenimi v tem odseku, in brez poseganja v pravno varstvo na podlagi drugih predpisov proizvajalec neposredno odgovarja potrošniku v celotnem obdobju tržne garancije trajnosti za popravilo ali zamenjavo blaga v skladu s prvim, drugim in sedmim do devetim odstavkom 82. člena tega zakona, kadar da potrošniku tržno garancijo trajnosti določenega blaga za določeno obdobje. Podobno določa tudi OZ v 481. členu, ki ureja odgovornost prodajalca in proizvajalca za brezhibno delovanje prodane stvari.

23Tožnica v konkretnem primeru v pravnem prometu ni nastopala kot proizvajalka ali prodajalka tehničnega blaga, niti ni svojih storitev ponujala brezplačno, kar vse so glede na zakonsko dikcijo ZVPot-1 karakteristike garancije. V tem primeru je bilo jamstvo, ki so ga kupili potrošniki, samostojen pravni posel, s katerim je tožnica nase prevzela riziko kritja stroškov odprave napake (popravila) oziroma zagotovitve nove elektronske naprave, ki jo je kupec kupil pri prodajalcu. Zato gre v tem primeru tudi po presoji sodišča za zavarovalno pogodbo med kupcem in tretjo osebo (tožnico) in ne za garancijo v smislu prej povzetih določb ZVPot-1.

24Toženka v izpodbijani odločbi pravilno obrazloži vse elemente zavarovalne pogodbe po 921. členu OZ. Zakon v navedenem členu opredeljuje zavarovalno pogodbo kot pogodbo, s katero se zavarovalec zavezuje, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo ali prispevek, zavarovalnica pa se zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino ali storila kaj drugega. Dogodek, glede na katerega se sklene zavarovanje (zavarovalni primer), mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov (prvi odstavek 922. člena OZ). Osrednje obveznosti pogodbenih strank iz zavarovalne pogodbe so torej obveznost plačila zavarovalne premije ali prispevka s strani zavarovalca, zavarovalnica pa nosi obveznost plačila zavarovalnine, odškodnine ali storitve.

25Te obveznosti so nastale tudi v obravnavanem primeru, pri čemer je bil nastanek zavarovalnega primera bodoč in negotov dogodek, neodvisen od volje kupca ali tožnice. Kupci tudi ne dobijo vrnjene kupnine/premije v primeru, da do popravila ali zamenjave naprave ne pride, tožnica pa tudi ni dolžna vrniti prejetega plačil v primeru, da uporabnik v roku 10 dni od nakupa ne aktivira jamstva, izgubi vse pravice iz naslova jamstva, prav tako pa izgubi pravico zahtevati povračilo enkratnega zneska, plačanega za nakup jamstva (tretji in četrti odstavek 14. člena Splošnih pogojev BONUS JAMSTVA). V Splošnih pogojih BONUS JAMSTVA je tudi določena zavarovalna vrednost, ki je enaka maloprodajni ceni elektronske naprave, ki izhaja iz računa, skupaj z davkom na dodano vrednost.

26Tožnica nadalje ne nasprotuje ugotovitvi toženke, da kupci niso dolžni doplačati zneska, ki bi predstavljal morebitno razliko med višjim stroškom popravila naprave ali zagotovitve nove naprave (v primeru njene okvare) in nižjim zneskom kupnine po pogodbi o dodatnem jamstvu. Morebitno razliko med navedenima zneskoma nosi tožnica (do višine, določene v 11. členu Splošnih pogojev BONUS JAMSTVA) in se po ugotovitvah toženke plača iz skupnega zneska plačil vseh kupcev bonus jamstva, pri katerih ni prišlo do uveljavljanja popravila ali zamenjave kupljene elektronske naprave, kar očitno kaže na združevanje sredstev po načelih vzajemnosti, solidarnosti in razpršitve tveganj. Vse navedeno je tudi po presoji sodišča značilnost zavarovalnih pogodb.

27Glede na zgoraj pojasnjeno je napačno tožničino razlogovanje, da BONUS JAMSTVO ni zavarovanje, ker ne velja za kakršen koli rizik, ampak kupcu zagotavlja nemoteno in pravilno delovanje kupljene elektronske naprave (stvarne napake). Zavarovalni rizik (nevarnost) je namreč vsak bodoč, negotov in od zavarovančeve volje neodvisen dogodek, ki ga lahko zavarovalnica izmeri in prevzame v kritje v obsegu splošnih in posebnih pogojev ter klavzul s plačilom ustrezne zavarovalne premije. Omejenost na točno določene primere tako ni odločilna za kvalifikacijo pravnega posla kot zavarovalne pogodbe, saj tudi pri slednji obveznost zavarovalnice nastopi zgolj ob nastopu dogodka, glede katerega je bilo sklenjeno zavarovanje, ne pa tudi v drugih primerih, ki niso v zavarovalni pogodbi niso zajeti. Prav tako za pravilno kvalifikacijo posla ni pomembno, da se plačilo denarnega zneska, ki ga plača kupec, imenuje kupnina in ne premija, saj je pomembna vsebina plačila in ne njegovo poimenovanje.⁵ Če je namreč do okvare ali nedelovanja/nepravilnega delovanja elektronske naprave prišlo, je bila tožnica dolžna poravnati znesek popravila do najvišjega določenega zneska oziroma zagotoviti novo napravo v enakem znesku. V nasprotnem primeru, prejetega plačila (premije), kot že navedeno zgoraj, ni bila dolžna vrniti kupcu. Še manj je za odločitev pomembno plačilo DDV, saj kaže zgolj na to, kako pravno naravo BONUS JAMSTVA vidi tožnica sama.

28Glede odločitve o objavi podatkov o kršitvi in kršitelju se toženka pravilno sklicuje na drugi odstavek 281. člena ZZavar-1, ki določa, da lahko Agencija na svoji spletni strani objavi vse ukrepe nadzora, ko postane odločitev o izreku ukrepa pravnomočna, in sicer informacije o kršitelju (naziv in sedež pravne osebe ali osebno ime fizične osebe ter funkcija odgovorne osebe), o kršitvi (opis okoliščin in ravnanj, ki pomenijo kršitev, ter narava ugotovljenih kršitev) in izrek ukrepa, s katerim se postopek konča. Ukrepi so lahko objavljeni največ dve leti, pri objavi osebnih podatkov se vedno brišejo identifikacijski znaki fizičnih oseb in njihovi naslovi prebivališč ter upoštevajo določbe zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov.

29Kot določa zakon, se podatki objavijo šele po pravnomočnosti odločbe o izrečenem ukrepu, objava pa je časovno omejena. Pavšalne tožničine navedbe o nesorazmerni škodi, ki naj bi ji z objavo nastala, sodišče zavrača in ob tem pojasnjuje, da je ukrep prepovedi opravljanja zavarovalnih poslov ukrep nadzora, ki ga izvaja toženka kot sektorski regulator in katerega namen je zaščita strank zavarovalnih pogodb in javnega interesa. V tem smislu je objava podatkov o kršiteljih v načelu sorazmeren ukrep, namenjen prav zagotavljanju obveščenosti in s tem zaščiti zavarovalcev.

30Po povedanem je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Tožbene navedbe so neutemeljene, kršitve pravil postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti v skladu s 447. členom ZZavar-1, pa je sodišče odpravilo na glavni obravnavi. Zato je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo na podlagi druge alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K III. točki izreka

31Odločitev glede stroškov temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne oziroma zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Prim. denimo sodbo in sklep Vrhovnega sodišča G 44/2011 z dne 10. 7. 2012, 5. obrazložitev ter opomba št. 1. Enako tudi sklep Upravnega sodišča I U 1731/2022-9 z dne 29. 3. 2023.
² Na podlagi 447. člena ZZavar-1 sodišče preizkusi odločbo Agencije za zavarovalni nadzor v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka, kot jih določa zakon, ki ureja upravni spor.
³ Cene vseh paketov so navedene na 8. strani izpodbijane odločbe.
⁴ Tako L. Strojan: Vrste in značilnosti garancij v ZVPot-1, Pravni letopis 2023-2, Inštitut za primerjalno pravo, str. 71.
⁵ Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi I G 9/2013 z dne 27. 2. 2014.