VSK Sodba PRp 99/2025

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Storilec mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 150,00 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Novi Gorici kot neutemeljeno zavrnilo storilkino zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Postaje prometne policije A. št. 0000126767289 z dne 10.10.2024.

2Zoper sodbo se pritožuje storilka. Vztraja, da v postopku pred prekrškovnim organom ni imela možnosti, da se izjavi. V opisu dejanskega stanja ni pojasnjeno, kako je bila ugotovljena pridružitvena odgovornost. Tudi sicer v plačilnem nalogu ni opredeljena oblika odgovornosti. Ker izrek prekrškovnega naloga ni vseboval predpisanih sestavin, bi moralo sodišče postopek ustaviti. Na prekršek voznika niso imeli vpliva, saj so predhodno izvedli vse predpisane ukrepe in mu je bila delovna naloga odrejena na tak način, da do prekrška ne bi smelo priti. Voznik je imel na voljo vso opremo za pritrjevanje tovora, vendar je ni uporabil. Zapis sodišča, da bi pravna oseba morala dati navodila vozniku pred vsako konkretno nalogo, je neživljenjski. Dokazno breme lahko na tak način organ, ki odloča o prekršku, širi v nedogled, kar je nedopustno. Sodišče navaja ravnanja, ki bi jih pravna oseba lahko izvedla, pa jih ni, pri tem pa ne pove, kje so ta ravnanja predpisana. Sodba nima razlogov, zaradi katerih je bila izdana. Ker se sodišče ni opredelilo do razbremenilnih dokazov, sodbe ni mogoče preizkusiti. V konkretnem primeru se je sodišče postavilo v funkcijo pregona, kar je nedopustno. Voznik je bil seznanjen s pravilnim ravnanjem, je strokovno usposobljen za svoje delo in pozna veljavne predpise. Prekršek bi lahko preprečili le na ta način, da bi se direktor odpeljal na mesto nakladanja tovora in tovor sam pritrdil, kar pa je absurdno.

3Pritožba ni utemeljena.

4Drži sicer, da v primerih, ko so izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga po četrtem odstavku 57. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), prekrškovni organ predhodno ne poziva storilca k podaji izjave, vendar to ne pomeni, da storilec nima možnosti izjave. To možnost je imel v zahtevi za sodno varstvo in jo je tudi izkoristil. Do navedb in dokaznih predlogov v njej se je sodišče prve stopnje opredelilo, izvedlo je tudi narok z zaslišanjem zakonitega zastopnika storilke in policista, ki je izvajal postopek. Zato pravica storilke do izjave in do obrambe ni bila kršena. Sodba je obrazložena glede vseh odločilnih dejstev in jo je mogoče preizkusiti.

5Izrek plačilnega naloga vsebuje vse predpisane sestavine iz tretjega odstavka 57. člena ZP-1, med katerimi ni obrazložitve razlogov, zaradi katerih prekrškovni organ meni, da so izpolnjeni objektivni in subjektivni elementi prekrška, kot to napačno meni pritožnik.

6V predmetni zadevi odgovornost storilke temelji na določbi prvega odstavka 14. člena ZP-1. Pravna oseba je odgovorna za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi. Gre za posebno obliko tako imenovane pridružitvene odgovornosti, ki je uvedena zato, ker je po naravi stvari dejanski storilec prekrška lahko samo fizična oseba. Če pa ta oseba deluje v imenu in za račun pravne osebe, zaradi tesne povezanosti med ravnanjem neposrednega storilca in dejavnostjo pravne osebe, zakon vzpostavi položaj, da za storjen prekršek odgovarja tudi pravna oseba. Le izjemoma se lahko pravna oseba ekskulpira, to je takrat, kadar je prekršek posledica ravnanja neposrednega storilca, do katerega je prišlo kljub korektnemu ravnanju pravne osebe. Trditveno in dokazno breme za ekskulpacijo je na pravni osebi. Pri tem ne zadošča, da pravna oseba izkaže, da je bil storilec seznanjen s pravilnim ravnanjem, prav oseba mora sprejeti tudi ustrezne ukrepe dolžnega nadzorstva. Kateri so ti ukrepi, je odvisno od konkretnih okoliščin in ni treba, da so predpisani z zakoni ali podzakonskimi akti. Pomembno je le, da so ti ukrepi primerni in sorazmerni (tako odločba Ustavnega sodišča Up-548/15-17 z dne 17.10.2019).

7Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje tako ugotovilo, da je storilka neposrednega storilca seznanila s pravilnim ravnanjem in da se vozniki tudi udeležujejo rednih usposabljanj ter da imajo na razpolago opremo za pravilno pritrditev tovora. Storilka je sicer navajala tudi, da izvajajo občasni nadzor glede pravilnega privezovanja tovora na terenu, vendar tega ni z ničemer izkazala.

8Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da gre za kršitev (nepravilno pritrjen tovor na tovornem vozilu), ki za druge udeležence v prometu predstavlja veliko nevarnost, saj so posledice, če se tovor med vožnjo razsuje po cesti, lahko zelo hude. To pa pomeni, da je od pravne osebe mogoče zahtevati več aktivnosti pri izvajanju dolžnega nadzorstva, najmanj občasne kontrole na terenu, ali vozniki tudi dejansko upoštevajo navodila. Tak ukrep bi bil primeren in tudi sorazmeren, posebej še zato, ker ima storilka čez 100 tovornjakov (in bi ob ustrezni skrbnosti lahko imela organiziran nadzor nad pravilnostjo dela svojih voznikov). Pravna oseba tudi ni z ničemer izkazala, da svojim voznikom odreja delo na način, da imajo dovolj časa, da opremo za pritrjevanje tovora tudi dejansko uporabijo. Da aktivnosti, ki jih storilka izvaja, niso zadostne, kaže že dejstvo, da je sodišče prve stopnje hkrati obravnavalo štiri istovrstne prekrške, pri katerih so bili neposredni storilci štirje različni vozniki¹ in to v kratkem razdobju nekaj mesecev. Zakoniti zastopnik pa je na zaslišanju omenjal celo 16 postopkov.

9Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da se storilka ni uspela razbremeniti svoje odgovornosti. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

10Pritožnik mora na podlagi 144. člena ZP-1 in taksne tarife 8132 Zakona o sodnih taksah plačati 150,00 EUR sodne takse za pritožbo.

¹ Zoper vse štiri so bili izdani plačilni nalogi, ki so že pravnomočni.