UPRS Sodba I U 1396/2022-25

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo št. 4300-5/2022/441 z dne 13. 9. 2022 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 469,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrnila tožnikovo vlogo za projekt z nazivom: "A." ter ugotovila, da stroški v postopku niso nastali.

2Iz obrazložitve izhaja, da se je tožnica v imenu konzorcija prijavila na Javni razpis "..." (v nadaljevanju javni razpis). Njena vloga je bila brez ocene po dodatnem merilu št. 5 "Lokacija projekta digitalne preobrazbe" ocenjena z 78,4o točk od skupno 103 možnih točk. Skupna predvidena višina sredstev za izvedbo javnega razpisa, tj. 44.000.000,00 EUR, pa je skladno s točko 6.4 javnega razpisa zadoščala le za sofinanciranje tistih vlog, ki so dosegle najmanj 82,35 točk. Zato tožničina vloga ne izpolnjuje pogoja za financiranje.

3Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Navaja, da ji ni bila dana možnost, da se izjavi o okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijanega akta in da njegova obrazložitev ne zadosti zahtevam iz prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in sodne prakse. Z ničemer ni utemeljeno, zakaj tožnica po merilu 5 ni prejela nobene točke. Posamezni razlogi pa so pomanjkljivi, nekonkretizirani in pavšalni, pri čemer tožnica izpostavlja oceno podmeril 1.7, 1.8., 1.9. in 4.2. Obrazložitev je tudi kontradiktorna. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da sodišče s tem v zvezi presoja, ali je ocenjevalec svojo oceno ustrezno utemeljil in ali so bili upoštevani kriteriji, ki jih je določal javni razpis, ki je materialni okvir odločanja. Trdi, da toženka ni ocenjevala po kriterijih, ki jih določa javni razpis ampak drugače. Pri podmerilih 1.7, 1.8, 1.9 in 4.2. pa je uporabila merila, ki kot taka niso bila opredeljena v javnem razpisu. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

4Toženka v odgovoru na tožbo očitke zavrača. Trdi, da upoštevaje sodno prakso kratke razlage dodeljenih točk zadoščajo za preizkus odločitve. V obravnavani zadevi so sicer razlogi sklepa zadostni in je izpodbijani akt mogoče preizkusiti. Iz razpisne dokumentacije je razvidno, da se točke po dodatnem merilu 5 dodelijo le, če ima prijavitelj sedež in se bodo dejavnosti izvajale na posebnih, problemskih območjih, kar za tožnico ne velja. Ker je tožnica to vedela že ob prijavi, posebna obrazložitev ni bila potrebna. Opozarja, da sodna praksa upošteva, da je narava odločanja v teh primerih pretežno strokovno-tehnična oziroma, da gre pri ocenjevanju za strokovno opravilo. Sodišča tudi ne odločajo o bolj ali manj ekonomsko upravičeni oziroma primerni odločitvi. Trdi, da je vlogo po podmerilih 1.7, 1.8, 1.9 in 4.2 ocenjevala skladno z javnim razpisom. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5Tožnica je 1. 3. 2023 vložila pripravljalno vlogo, v kateri dodatno obsežno utemeljuje, zakaj naj bi bil0 ocenjevanje po podmerilih 1.7, 1.8, 1.9 in 4.2 izvedeno v nasprotju s kriteriji iz javnega razpisa oziroma po kriterijih, ki v javnem razpisu niso bili določeni. Meni, da je stališče toženke glede opustitve obrazložitve po merilu 5 nevarno ter posega v pravno varnost in enako varstvo pravic, saj je obrazložitev nujna, da se stranke seznanijo z razlogi in se ti lahko preizkusijo. Dodaja, da je protispisno in nepravilno tudi ocenjevanje po točkah 2.1, 2.3 in 3.1.

6Sodišče je v pripravljalnem postopku ugotovilo, da je bil zoper tožnico 28. 8. 2023 uveden stečaj. Glede na to je s sklepom z dne 29. 8. 2024 ugotovilo nastop tega dejstva. Postopek se je nadaljeval 7. 10. 2024, ko ga je stečajna upraviteljica prevzela.

7V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v vse listine v upravnem in sodnem spisu.

8Tožba je utemeljena.

9Ker je tožnica v stečaju, se je sodišču v pripravljalnem postopku zastavilo vprašanje, ali bi tožnica z odpravo izpodbijanega akta sploh lahko dosegla izboljšanje svojega pravnega položaja. S tem stališčem je na podlagi 45. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pred narokom seznanilo stranki, da bi jima omogočilo (tudi) pisno izjavo.

10Tožnica je svoj pravni interes utemeljevala s tem, da lahko podjetje uveljavlja svojo pravico dokler stečajni postopek ni zaključen in je stečajni upravitelj dolžan storiti vse, da tako premoženjsko pravico vnovči. Trdi, da je zato pravni interes enak, kot je bil pred začetkom stečaja in bi lahko prenehal le z zaključkom stečaja. Meni, da bi odprava sklepa vodila v ugotovitev, da je bila upravičena do finančne podpore za projekt, kar bi pomenilo, da lahko terjatev vnovči tudi po začetku stečaja. Vsekakor pa je podan njen pravni interes za ugotovitev nezakonitosti akta, saj bo s tem lahko uveljavljala odškodninsko odgovornost toženke, ki je tožnico zaradi nezakonitega akta prikrajšala za določen sredstva Evropske unije. Spremenila je tožbeni zahtevek tako, da primarno zahteva ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega akta in podrejeno njegovo odpravo in vrnitev toženki v ponovni postopek.

11Toženka nasprotno meni, da tožnica nima pravnega interesa za tožbo, saj se njen pravni položaj z morebitno odpravo izpodbijanega akta ne bo spremenil. Ker je v stečaju, ne more doseči namena in cilja javnega razpisa. Poleg tega ne izpolnjuje več pogoja za kandidiranje iz 6. točke poglavja 5.3. Zato je jasno, da toženka v ponovljenem postopku vlogi ne bi mogla ugoditi. Tudi morebitna ugotovitev nezakonitosti upravnega akta na tožničin pravni položaj ne more vplivati. Samo dejstvo, da se je tožnica prijavila na javni razpis, namreč še ne pomeni, da je do sredstev upravičena. Njena vloga je bila zavrnjena, ker ni dosegla dovolj točk, sodišče pa ne more spremeniti ocene in tožnici dodeliti večjega števila točk, saj je ocenjevanje v izključni pristojnosti strokovne komisije.

12Sodišče s sklepom zavrže tožbo, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Za tak primer gre tedaj, če izpodbijana odločitev ne bi mogla poseči v pravico, zaradi varovanja katere se je tožnik lahko udeleževal upravnega postopka. Pri tem pa mora biti tak zaključek očiten, spoznaven na prvi pogled brez poglobljene analize. Če ni tako, sodišče ne odloča o izpolnjenosti procesne predpostavke, temveč mora zadevo obravnavati po vsebini in kadar na podlagi te obravnave ugotovi, da izpodbijani akt ne posega v tožnikov pravni interes, izda zavrnilno sodbo.¹

13Sodišče sodi, da bi, če bi ugotavljalo, ali bi tožnica v ponovljenem postopku izpolnjevala pogoje oziroma lahko pridobila sredstva za sofinanciranje nakupa opreme za digitalizacijo in izkazala, da je projekt uspel, to predstavljalo poglobljeno analizo zadeve. Poleg tega bi preseglo predmet upravnega spora, ki je v presoji zakonitosti izdane odločbe in ne v dokončni rešitvi razmerij med strankama upravnega spora. Zato je štelo, da ima tožnica pravni interes za tožbo in je zadevo presojalo po vsebini.

14Neutemeljena je trditev tožnice o kontradiktornosti obrazložitve v delu, ki se nanaša na število točk, ki jih je treba zbrati za sofinanciranje. Iz razlogov namreč jasno izhaja, da vloge, ki dosežejo najmanj 60 točk, kandidirajo za sofinanciranje, da pa se v skladu z javnim razpisom za sofinanciranje kaskadno izberejo tiste, ki so v postopku ocenjevanja prejele največ točk, dokler ne zmanjka razpoložljivih sredstev po javnem razpisu. Ostale vloge se zavrnejo. S tem v nasprotju niso razlogi, v katerih je pojasnjeno, da so razpoložljiva sredstva zadoščala za sofinanciranje tistih vlog, ki so na podlagi ocenjevanja dosegle najmanj 82,35 točk in da zato vloga tožnice, ki je zbrala 78,40 točk, ne izpolnjuje pogojev za sofinanciranje.

15Iz ustaljene sodne prakse izhajajo že razviti standardi presoje zakonitosti odločb o dodeljevanju finančnih sredstev, po katerih je sodna presoja stroga in glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev zadržana, saj se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. Sodišče presoja le pravilnost uporabe materialnega in procesnega zakona. Odločitev v tovrstnih zadevah sodišče odpravi le v primeru, če je argumentacija, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, očitno nerazumna.² To izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 193/2013 z dne 17. 3. 2015, v katerem poudarja, da je že v več zadevah, ki se nanašajo na javne razpise sprejelo stališče, da je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oz. meril z zakonom, ne pa tudi primernosti ali ustreznosti določenega merila javnega razpisa in da je število doseženih točk, ki je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, rezultat ocene strokovne komisije po določenih kriterijih. Po stališču iz navedenega sklepa sodišče takšne ocene ne more strokovno presojati, saj za to ni usposobljeno. Sodišče presoja le, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava.³

16V javnem razpisu je bilo kot prvo merilo za ocenjevanje določeno merilo Tehnološka in organizacijska krepitev kompetenc za digitalno preobrazbo, ki je razdeljeno na več podmeril. Po podmerilih 1.7, 1.8 in 1.9 se je ocenjevala dosegljivost končnega rezultata projekta digitalne preobrazbe, upoštevaje ključne kazalnike uspešnosti (v nadaljevanju KPI), vezane na digitalno preobrazbo. Pri tem so bili v Pripomočku 3 v 10. točki Pojasnil javnega razpisa navedeni primeri KPI. Prijavitelj je moral v vlogi zapisati izbrane KPI tako, kot so navedeni v 2. stolpcu preglednice, v preglednici 3 in 4 pa je zapisana pomoč prijaviteljem pri določanju vrednosti KPI in načinu dokazovanja ciljne vrednosti. Prijavitelj je lahko predvidel tudi druge KPI, pri čemer pa je moral pri vsakem področju navesti vsaj dva KPI, od česar je moral biti eden izbran iz seznama v Pripomočku.

17Iz javnega razpisa izhaja, da je toženka pri podmerilu 1.7 ocenjevala ustreznost in dosegljivost končnega rezultata projekta digitalne preobrazbe na področju inovativnosti, upoštevaje KPI, ki jih je v vlogi navedla tožnica. In sicer je navedla, da so KPI v tem, da bodo s projektom uvedene 4 nove ali nadgrajene aplikacije, tehnologije in uporabljene nove rešitve (povečanje vrednosti iz 0 na 4) ter da se bo stopnja uporabe oblačnih storitev iz 50% povišala na 80%, kar bo omogočalo zaposlenim delo od doma. Toženka je to ocenila z 2,5 točkami od 5 možnih točk. V izpodbijanem aktu je oceno utemeljila s tem, da so tako zastavljeni cilji neambiciozni in manj primerni (npr. količina uporabe storitev v oblaku) ali le deloma smiselni (število novih ali nadgrajenih aplikacij, saj se praktično vse aplikacije nadgrajujejo) in zato enostavno dosegljivi. Sodišče zavrača ugovor tožnice, da odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj iz nje izhajajo razlogi za oceno, nižjo od možnih 5 točk.

18Tožnica še trdi, da toženka na ta način vloge ni ocenjevala po merilih določenih v javnem razpisu. Ta določa, da se ocenjuje, ali so KPI na področju inovativnosti ustrezni glede na zastavljene aktivnosti projekta ter ali so zastavljeni realno in bodo lahko tudi doseženi. Nadalje je pojasnjeno, da je pomembno, ali so predvidena ustrezna dokazila za dokazovanje doseganja posameznih ciljnih vrednosti KPI in da projekt po tej točki prejme 0 točk, če nima izbranih dveh indikatorjev ter če noben od KPI ni bil izbran iz 10. točke Pojasnil k javnem razpisu. Sodišče se tako strinja s toženko, ki v odgovoru na tožbo navaja, da ocenjevanje ustreznosti KPI zajema oceno, da so KPI manj primerni ali le deloma smiselni. Predmet ocenjevanja je namreč vrednotenje ustreznosti KPI, ki si jih je zastavila tožnica v prijavljenem projektu. Toženka jih ni ocenila z 0 točkami, ampak z 2,5 točkami, pri čemer je pojasnila, čemu zastavljeni KPI ne dosegajo najvišje možne ocene. Presoja, da so cilji enostavno dosegljivi ni ocenjena v škodo tožnici, temveč gre za pozitivni del ocene, tj. pomeni, da je KPI mogoče, ker so realni, doseči v predvidenem roku. Zato je sklicevanje tožnice, da naj bi bilo slabo vrednotenje po podmerilu 1.7 v očitnem nasprotju z ocenjevanjem po merilu 4.2, neutemeljeno.

19Ne drži niti, da naj bi toženka kriterija po podmerilu 1.7 preoblikovala na način, ki ga razpis ne predvideva in da naj bi vlogo ocenila z manj točkami, ker naj bi tožnica ne navedla več kot dva KPI-ja. Prav tako sodišče zavrača trditev, da naj bi bilo ključno merilo, da so zastavljeni KPI-ji, dosegljivi, saj ni dvoma, da se glede na kriterije razpisa ocenjuje tudi njihova ustreznost. Prav tako je neutemeljeno stališče tožnice, da bi morala toženka KPI oceniti višje že zato, ker jih je tožnica izbrala iz seznama, ki ga je pripravila toženka, saj jih sicer, če ne bi bili smiselni in primerni za doseganje digitalne preobrazbe, tja ne bi smela uvrstiti. Projekti digitalne preobrazbe so namreč medsebojno različni, zato je od prijavitelja odvisno, ali je za lasten projekt izbral KPI, ki je najbolj primeren za ta projekt.

20Sicer pa sodišče ugotavlja, da iz prve pripravljalne vloge tožnice izhaja, da se v bistvu ne strinja z vrednotenjem njene prijave. Podrobno namreč opisuje razloge v prid dodatni porabi oblačnih storitev ter njihove prednosti, iz katerih naj bi izhajalo, da toženka ni mogla napraviti zaključka, da naj bi količina uporabe storitev v oblaku predstavljala manj primeren KPI. Prav tako opisuje prednosti vključitve novih aplikacij in štirih tehnologij ter poudarja, da posodabljanje aplikacij ne more prikriti ali zanemariti vseh pozitivnih učinkov, ki iz njih izhajajo. S tem v bistvu ugovarja, da je toženka njeno vlogo ocenila nepravilno. Kot je sodišče že pojasnilo, pa v tem postopku strokovne ocene vloge ne presoja.

21Enako velja za ocenjevanje po podmerilu 1.9. Po njem se je ocenjevala uspešnost na področju upravljanja poslovanja (management) in trga (potrošnika). Tožnica je v tem delu kot KPI predvidela povišanje udeležbe kupcev v digitalnih prodajnih kanalih iz 25% na 30%, kar je utemeljila s stremenjem k povečanju deleža prodanih izdelkov preko digitalnih kanalov, k čemur naj bi pripomogla na novo uvedena umetna inteligenca, ki bo kupcem ponujala izdelke po njihovih željah in nova rešitev A. A. Drug KPI pa je izboljšanje potrošniške izkušnje iz NPS 43% na NPS 45%, kar je utemeljila s tem, da želi izboljšati tudi procese za stranke in s tem dvigniti njihovo zadovoljstvo. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica od možnih 5 točk pri ocenjevanju prejela 3 točke, kar je toženka utemeljila s tem, da so zastavljeni KPI neambiciozni (dvig zadovoljstva s 43% na 45%, delež kupcev preko digitalnih kanalov s 25 na 30%).

22Kot je sodišče že pojasnilo, je toženka smela ocenjevati tudi ustreznost KPI, ki so ga v vlogah določili prijavitelji. Sodišče ocene, da KPI niso dovolj ambiciozni (tj. da kot cilj ni zastavljeno dovolj visoko povišanje udeležbe kupcev v digitalnih prodajnih kanalih in dovolj visoko izboljšanje potrošniške izkušnje) ne more presojati, ker gre za strokovno oceno o zastavljenih ciljih projekta, ki ga namerava izvesti tožnica, na področju poslovanja in trga. Sodišče se ne more strinjati s tožnico, da naj bi bilo bistveno le to, ali so KPI zastavljeni realno, tako da jih je mogoče doseči. V takem primeru bi se namreč najvišje ocenili "nezahtevni" projekti, ki ne bi terjali veliko sprememb in izboljšav, kar ne more biti v skladu z namenom sofinanciranja. Tudi v tem delu tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da toženka pri ocenjevanju ni upoštevala specifik njenega delovanja, ki je ustaljena na klasičnih prodajnih kanalih ter usmerjena na krog starejših potrošnikov s tradicionalnimi nakupovalnimi navadami. Zato je kakršenkoli dvig deleža kupcev preko digitalnih kanalov po njenem mnenju ambiciozen načrt, 5 % povečanje pa pomeni 87.000 nakupov in 6 mio EUR letno, kar ni zanemarljivo. Tudi dvig zadovoljstva za 2% je po mnenju tožnice ambiciozen, kar izhaja iz meritev z uporabo modela NPS. Raziskava "..." naj bi potrdila, da dvig NPS vrednosti 10 odstotnih točk pomeni okvirno povečanje prodaje za 3,2 %. Tak dvig naj bi pomenil 0,5 odstotno povečanje celotne prodaje, kar naj bi bilo na ravni skupine približno 2,5 mio EUR letno. Tožnica torej v bistvu ugovarja, da je toženka napačno ocenila v vlogi navedene KPI-je. Strokovna ocena pa ni predmet presoje v upravnem sporu.

23Pri podmerilu 1.8 je toženka ocenjevala uspešnost na področju organizacije. Iz javnega razpisa izhaja, da se tudi na tem področju KPI ocenjuje ali so ustrezni glede na zastavljene aktivnosti projekta ter ali so zastavljeni realno in bodo lahko tudi doseženi. Nadalje je tudi tu pojasnjeno, da je pomembno, ali so predvidena ustrezna dokazila za dokazovanje doseganja posameznih ciljnih vrednosti KPI in da projekt po tej točki prejme 0 točk, če nima izbranih dveh indikatorjev ter če noben od KPI ni bil izbran iz 10. točke Pojasnil k javnem razpisu.

24Tožnica je v vlogi navedla, da je trenutna vrednost tega KPI 2 in načrtovana 5. To je utemeljila s tem, da KPI vključenost posameznih oddelkov v podjetju stremi k temu, da se čim več oddelkov vključi v digitalno preobrazbo, da se s tem olajša njihovo delo in v tem, da bo podjetje v sklopu projekta uvedlo novo tehnološko rešitev napovedanih modelov na podlagi strojnega učenja. Pri KPI uporaba tehnologije poslovne inteligence za raziskavo in analizo trga pa je navedla uvedbo dodatne tehnološke rešitve napovednih modelov na podlagi strojnega učenja. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica od možnih 5 točk pri ocenjevanju prejela 3 točke. Komisija je zastavljen KPI na področju organizacije ocenila kot neambiciozen (ena nova tehnologija uporabe napovednih modelov, ki je danes standardni del informacijskih sistemov) ali primerni (npr. število vključenih oddelkov), vendar preveč enostavno dosegljivi.

25Sodišče se strinja s tožnico, da v tem delu izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Razlogi so sicer razumljivi v delu, ko toženka navaja, da ena nova tehnologija, ki je (že) standardni del informacijskih sistemov ni dovolj ambiciozen, tj. ni dovolj ustrezen KPI. Ni pa jasno, kaj so ostali razlogi za nižjo oceno. Tako ni razumljivo, kdo ali kaj ni primeren in na kaj se nanaša npr. število vključenih oddelkov. Tožnica je namreč v vlogi zapisala, da stremi k temu, da se čim več oddelkov vključi v digitalno preobrazbo. Zgolj ugibati je mogoče, ali je z "npr. število vključenih oddelkov" mišljeno, da tako zastavljen KPI ni primeren, ker ni določeno število, ali kaj drugega. Prav tako v tem delu ni mogoče šteti, da je enostavna dosegljivost ocenjena kot pozitivna, saj je dodana beseda "preveč". To nujno pomeni, da je toženka KPI ocenila v smislu, da so prelahki. Zato bi morala pojasniti, zakaj je temu tako.

26Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti že iz navedenega razloga, se o ostalih tožbenih razlogih ni izrekalo.

27Tožnica je v tožbi uveljavljala "primarni in podrejeni" zahtevek, in sicer je primarno zahtevala ugotovitev nezakonitosti akta in zgolj podrejeno njegovo odpravo. V drugi alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1 je določeno, da se s tožbo lahko zahteva (tudi) ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi. V prvem odstavku 64. a člena ZUS-1 pa je določeno, da se v primeru utemeljenosti tožbe iz druge alineje prvega odstavka 33. člena tega zakona sodišče s sodbo ugotovi, da je upravni akt nezakonit.

28Citirana ureditev je posledica odločbe Ustavnega sodišča U-I-181/09, Up-860/09, Up-222/10 z dne 10. 11. 2021, s katero je odločilo, da je ZUS-1 v neskladju z Ustavo, ker ni omogočal pravnega varstva v primerih, ko je bila odločba, za katero tožnik trdi, da je bila nezakonita, že izvršena. V takem primeru namreč odprava ne bi mogla pripeljati do izboljšanja pravnega položaja tožnika, ki je vložil tožbo na odpravo izpodbijanega akta. Tožniki, ki se znajdejo v takšni situaciji, pa nimajo na razpolago nobenega zahtevka, s katerim bi dosegli presojo zakonitosti takšnega akta v upravnem sporu. Glede na to je zakonodajalec dopolnil ZUS-1 z navedenimi določbami, pri čemer je v predlogu zakona izrecno pojasnil, da bo moral tožnik med drugim izkazati, da je bil z upravnim aktom prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih, ter da z vložitvijo tožbe zasleduje določeno korist, sicer bo sodišče tožbo na podlagi 6 oziroma 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.⁴

29V obravnavanem primeru izpodbijani akt še ni bil izvršen. Zato tožnica ne more utemeljiti, da ima interes za to, da bi sodišče kršitev iz 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 "zgolj" ugotovilo. Če sodišče ugotovi, da je v postopku izdaje akta prišlo do kršitve, to namreč v prvi vrsti pomeni, da mora toženka ponoviti postopek in kršitev odpraviti ter izdati zakonit upravni akt. Tak interes pa se zasleduje z izpodbojno tožbo. Ker tožnica ugotovitveni zahtevek utemeljuje z zahtevkom za odškodnino, pa sodišče še pripominja, da tudi to ne izkazuje pravnega interesa za izdajo ugotovitvene sodbe. Če je namreč tožnica mnenja, da ji zaradi storjene bistvene kršitve postopka pripada odškodnina, ne drži, da bi ji šla zgolj na podlagi ugotovitvene sodbe. Tudi iz te sodbe namreč izhaja, s kakšno kršitvijo je izpodbijani akt obremenjen.

30Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na obravnavi, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik. Zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenec tožnice je zavezanec za DDV), kar znaša 84,70 EUR, skupaj torej 469,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu s točko c) tarifne številke 6 ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožnici po uradni dolžnosti.

¹ A. Kmecl v E.Kerševan (ur.), Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 245
² Glej I U 1256/2011, I U 1956/2011, I U 1654/2013, I U 1601/2014, I U 1344/2017, I U 854/2017, I U 729/2018, I U 2350/2018 in druge.
³ Glej I U 786/2017.
⁴ Glej predlog zakona o dopolnitvah zakona o upravnem sporu, EVA 2012-2030-0012, stran 2-3.