VSRS Sklep I Ips 59272/2018

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom z dne 19. 2. 2024 pod točko I izreka pravni osebi A., d. o. o. - ..., priznala nagrado in potrebne izdatke zagovornika po pooblastilu, odvetnika Mihaela Centriha, v skupnem znesku 9.078,28 EUR, v kar je že vključen tudi 22 % davek na dodano vrednost. Kar je terjal več ali drugače je zavrnila in pod točko II izreka odločila, da se znesek naveden v točki I sklepa v roku tridesetih dni po pravnomočnosti sklepa v celoti izplača iz sredstev Okrožnega sodišča v Ljubljani na transakcijski račun A., d. o. o., ki je zavezanec za plačilo davka za dodano vrednost z ID za DDV SI ..., na št. FR SI56 ..., odprti pri SKB banki.

2Okrožno sodišče v Ljubljani je 28. 5. 2024 pritožbo obdolžene pravne osebe A., d. o. o., z dne 11. 3. 2024 zoper zgoraj navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

B.

3Zoper pravnomočno odločitev je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zagovornik obdolžene pravne osebe iz razlogov kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V zahtevi za varstvo zakonitosti je izpostavil:

- 1. nepravilnost stališča, po katerem se zagovorniku pravne osebe ne prizna nagrada za zaslišanje vsake priče posebej, temveč ena nagrada za vse zaslišane priče v posameznem dnevu i

- 2. nepravilnost stališča, da strošek strokovnega pomočnika pri obrambi obdolžene pravne osebe ne predstavlja potrebnih izdatkov obdolženca. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da se obdolženi pravni osebi prizna povračilo stroškov v višini, kot jih je priglasil oziroma podredno, da izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

4O zahtevi za varstvo zakonitosti se je izjavil tudi vrhovni državi tožilec dr. Jože Kozina, ki je Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen tudi zagovorniku in obdolženi pravni osebi, ki se o njem nista izjavili.

B-1.

5Zahtevo za varstvo zakonitosti je skladno s prvim odstavkom 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dopustno vložiti zoper pravnomočno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku, zaradi kršitve kazenskega ali procesnega zakona.

6Zakon torej za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pogojuje naslednje:

- pravnomočno sodno odločbo (praviloma odločbo, s katero je končan kazenski postopek in izjemoma zoper drugo sodno odločbo),

- materialno in formalno izčrpanje razlogov zaradi katerih se vlaga zahteva za varstvo zakonitosti in pravnomočno končan kazenski postopek,

- pravnomočno končan kazenski postopek.

Kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420.člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena.

B-2.

Glede odmere stroškov zagovornika obdolžene pravne osebe

7V obravnavanem primeru je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 2. 10. 2024 (pravnomočnim 27. 12. 2023), na podlagi prvega in drugega odstavka 180.člena ZKP, ustavilo kazenski postopek zoper obdolženo pravno osebo A. d.o.o. iz ... in zoper druge pravne in fizične osebe. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani na predlog zagovornika obdolžene pravne osebe za izplačilo nagrade in potrebnih izdatkov odločila, da zagovorniku po pooblastilu izplača 9.078,28 EUR z vključenim 22 % davkom na dodano vrednost, v ostalem pa je vloženi zahtevek (88.704,36 EUR) zavrnila.

8Tej odločitvi nasprotuje v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obdolžene pravne osebe z obrazložitvijo, da odločitev sodišča, ki ni priznalo nagrade za zaslišanje vsake priče posebej, temveč le eno skupno nagrado za vse zaslišane priče v posameznem dnevu, ni v skladu z odvetniško tarifo.

9Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da je v primerih, ko zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega postopka v zvezi s stroški kazenskega postopka bistveno razlikovati med zahtevami, vloženimi v korist obdolženca ali obsojenca, in tistimi, ki so vložene izključno v korist zagovornika. Zahteve, ki se tičejo izključno interesov zagovornika so nedovoljene.¹ Po pravnomočnosti sodbe lahko vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti le osebe, ki so navedene v prvem odstavku 421. člena ZKP. Zagovornik je naveden med temi osebami, vendar je upravičen to izredno pravno sredstvo vložiti le v korist obsojenca, ne pa tudi v (izključno) svojo korist. Zagovornik torej ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti zoper tiste pravnomočne odločbe, izdane v kazenskem postopku, ki ne zadevajo obsojenca in njegovih pravic ali dolžnosti, temveč se nanašajo izključno na zagovornika.

10V obravnavanem primeru je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper odločbo, s katero so mu bili priznani nagrada in potrebni izdatki za zastopanje obdolžene pravne osebe, ki jo je zagovornik zastopal v kazenskem postopku po pooblastilu. S to odločbo bi utegnilo biti poseženo v zagovornikove pravice, ne pa v pravice obdolžene pravne osebe. Zahteva za varstvo zakonitosti v ničemer ne zastopa interesov obdolžene pravne osebe, temveč je vložena izključno v zagovornikovem interesu.

Glede odmere stroškov strokovnega pomočnika

11V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik uveljavlja nepravilen obračun stroškov izdelave strokovnega mnenja.

12Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik obdolžene pravne osebe uveljavlja pravno vprašanje o tem, ali strošek strokovnega pomočnika pri obrambi obdolžene pravne osebe, predstavlja potreben izdatek obdolženca in s tem izpostavlja pravico obrambe, da si zagotovi strokovno pomoč. V praksi Vrhovnega sodišča je že sprejeto stališče, kdaj stroški strokovnjaka, čigar mnenje pridobi obramba sama, predstavljajo potrebne izdatke.² Obramba je v konkretnem kazenskem postopku angažirala strokovnega pomočnika, brez da bi pred tem v postopku podala dokazni predlog za postavitev izvedenca elektro stroke. Mnenje, ki ga je v postopku podal strokovnjak nima narave izvedenskega mnenja in ga tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso ni mogoče enačiti z mnenjem, ki ga v kazenskem postopku izdela izvedenec, ki ga je odredilo sodišče. Zato navedeni strošek ne predstavlja potrebnih izdatkov obdolženca. Po povedanem Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložena zahteva za varstvo zakonitosti ne odpira pravnih vprašanj, ki so pomembna za zagotovitev pravne varnosti, ni izpolnjen formalni pogoj po prvem odstavku 420. člena ZKP.

13V nadaljevanju Vrhovno sodišče še ugotavlja, da vložnik zahteve za varstvo zakonitosti s svojim nestrinjanjem glede nepravilnega obračuna stroškov izdelave strokovnega mnenja, izraža tudi svoje nestrinjanje s pravnomočno ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa prav tako ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

14Glede na navedeno je Vrhovno sodišče v zvezi s točko 2 presodilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogojev, ki jih zakon zahteva za izpodbijanje pravnomočne "druge odločbe", zaradi česar jo je v skladu z določilom drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

C.

15Ker zahteva za varstvo zakonitosti tako ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 421. člena ZKP jo je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

16Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Sklepi VS RS I Ips 48056/2014 z dne 2. 3. 2017, I Ips 38313/2016 z dne 24. 1. 2019 in I Ips 63367/2020 z dne 19. 1. 2023.
² Sodba VS RS I Ips 5961/2013 z dne 6.12.2018.