VSL Vmesna sodba in sklep I Cpg 471/2024

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka delno spremeni tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po podlagi utemeljen do 20 %, odločitev o stroških postopka v II. točki izreka pa se razveljavi.

II. V preostalem delu, to je glede preostalih 80 % tožbenega zahtevka po podlagi, se pritožba zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

III. Zaradi odločitve o višini zahtevka in stroških postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 16.022,01 EUR s pripadki (I. točka izreka) in odločilo, da je tožnica dolžna povrniti pravdne stroške toženke, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

3Toženka je odgovorila na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnica od toženke zahteva plačilo odškodnine na temelju prvega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), po katerem ima zavod pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Odgovornost toženke na tej pravni podlagi je krivdna in morajo biti zanjo podane splošne predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravno ravnanje, škoda in vzročna zveza, ki jih mora dokazati tožnica, ter krivda, ki se domneva (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

O pravilni ugotovitvi dejanskega stanja

6Med pravdnima strankama ni sporno, da se je 9. 4. 2019 pri delu pri toženki poškodoval njen delavec A. A., ko je zapustil svoje delovno mesto in odšel proti liniji B. ter med potjo do nje stopil v 90 cm globok nezavarovan kanal v tleh, pri čemer si je poškodoval nogo. Na območju, kjer je prišlo do nezgode, je bilo začasno gradbišče, in sicer je tam potekala izgradnja nove operaterske kabine. A. A. delovnih pristojnosti na območju gradbišča ni imel.

7Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo tudi, da je delavec zapustil svoje delovno mesto in se napotil proti mestu nezavarovanega kanala zaradi uriniranja, in da je bilo območje gradbišča pred njegovim padcem zaščiteno z opozorilnim trakom.

8Tožnica v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da je povsem mogoče, da se je delavec na mesto nezgode namenil zaradi preverjanja poka na B. liniji, s čimer pa ne omaje prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, da delavec poka ni slišal in da to ni bil razlog za njegov odhod na območje gradbišča. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na izpovedbe prič C. C., D. D. in E. E., pa tudi na dejstvo, da v informacijskem sistemu linije B. ni bilo zabeležene nobene napake ali zastoja, ki bi lahko pojasnila pok, kar je potrdila tudi izvedenka dr. S. S. Logično in prepričljivo je svoj zaključek dodatno oprlo tudi na zaznan vonj po urinu na kraju nezgode in drugačen potek poti iz smeri, iz katere je prišel A. A. do B. linije (ne čez gradbišče).

9Pritožba tudi ne omaje prepričljive dokazne ocene, da je bil opozorilni trak v času, ko se je A. A. napotil na gradbišče, nameščen. Toženka je namreč dokazala, da bil trak v popoldanskem času nameščen, kar je vsak dan ob 15.00 uri preverila priča F. F. Zgolj dejstvo, da priča E. E., ki je do poškodovanega delavca pristopil prvi in neposredno po nezgodi, ni vedel, ali je bil takrat trak nameščen, saj kot je izpovedal, na to ni bil pozoren, navedenega ne omaje. Glede na stresno situacijo (padec sodelavca v kanal) je razumljivo, da E. E. na to ni bil pozoren, kot je tudi sam izpovedal. V taki situaciji tudi ni gotovo, da bi se nedvomno spomnil, če bi moral sam prestopiti trak. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so trak pretrgali morda reševalci, ki so prišli na kraj nezgode po padcu A. A., morda pa ga je pretrgal sam delavec, ko je odšel urinirati, in v slednjem primeru ga E. E. ni prestopil. Pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja tako ni utemeljen.

O protipravnem ravnanju

10Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bilo gradbišče sicer zaščiteno z opozorilnim trakom, kar pa po Uredbi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (v nadaljevanju: Uredba) ne zadošča (23. točka obrazložitve). Gradbišče mora biti ves čas gradnje urejeno tako, da je omogočeno neovirano in varno izvajanje vseh del, da ne obstajajo nevarnosti za nastanek poškodb in zdravstvenih okvar delavcev in drugih oseb. Biti mora zavarovano proti okolici tako, da je onemogočen dostop na gradbišču nezaposlenim osebam (točka 1.2. C priloge IV Uredbe). S tem, da je na tleh na gradbišču pustila nezavarovan oziroma nezaščiten kanal, je toženka po ugotovitvi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi (26. točka obrazložitve) opustila tudi dolžne ukrepe iz točke 6.1. B Priloge IV Uredbe. Ta določa, da tla v delovnih prostorih ne smejo imeti nevarnih izboklin, lukenj ali nagibov, da morajo biti trdna, stabilna in ne spolzka.

11Toženka torej ni izvedla ustreznih ukrepov varstva pri delu s tem, da kanala na gradbišču ni ustrezno zaščitila, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Opustitev teh ukrepov predstavlja kršitev 5. člena Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD-1), skladno s katerim mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu ter v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu. Neutemeljeno pa tožnica v pritožbi očita toženki, da naj bi dopuščala znano prakso uriniranja izven toalet oziroma je ni učinkovito preprečila. Tega v postopku pred sodiščem prve stopnje tožnica ni zatrjevala. Tudi v pripravljalni vlogi z dne 7. 3. 2024, vloženi po zaključenem prvem naroku za glavno obravnavo, na katero se sklicuje tožnica v pritožbi, teh trditev ni. V tej vlogi je tožnica podala pripombe na izvedensko mnenje. Pri tem je navedla, da tudi v primeru, da se je delavec na območje gradbišča res napotil zaradi opravljanja male potrebe, toženka ni storila dovolj oziroma bistveno premalo (tudi opustila ustrezen nadzor nad izvajanjem ukrepov za zagotavljanje varnosti pri delu), da bi območje gradbišča, predvsem pa kanal, ustrezno in učinkovito zaščitila (zaprla) ter tako preprečila predmetni škodni dogodek. Očitek tožnice v tej vlogi glede opustitve nadzora se torej nanaša na opustitev nadzora nad izvajanjem ukrepov za zaščito gradbišča, predvsem kanala, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ne pa na dopuščanje dostopanja na območje gradbišča zaradi uriniranja oziroma opustitve nadzora delavcev s tem v zvezi. Pritožba tudi ne omaje zaključka sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da ne držijo tožničine navedbe, da toženka v zvezi z opravljanjem male potrebe delavcev na gradbišču ni ustrezno ukrepala. Sodišče prve stopnje ga je oprlo na konkretne izpovedi prič E. E. in C. C., medtem ko se pritožba le pavšalno sklicuje na izpoved priče F. F., iz katere pa zaključek o tem, da bi toženka tudi dopuščala dostopanje na gradbišče zaradi opravljanja male potrebe delavcev, ne izhaja.

O vzročni zvezi

12Pravilne pa so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženke, ki je na tleh na gradbišču pustila nezavarovan kanal, in nastalo škodo. Nesporno se je A. A. poškodoval pri padcu v kanal. Za presojo vprašanja, ali je v konkretnem primeru podana pravno relevantna vzročna zveza, je treba ugotoviti, ali so bili prekršeni predpisi o varstvu pri delu in ali je posledica te kršitve ena od tistih posledic, ki jih je hotela ta pravna norma preprečiti.¹ Pritožbeno sodišče je v prejšnjem poglavju obrazložitve že pojasnilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka prekršila predpise o varnosti pri delu, določene v Uredbi. Pravila Uredbe, ki jih je toženka kršila, po oceni pritožbenega sodišča nedvomno skušajo preprečiti tudi takšno posledico, do kakršne je prišlo v konkretnem primeru, in sicer padec delavca. Zato gre po oceni pritožbenega sodišča za pravno relevantni vzrok nastanka škode.

13Tožnica ravno tako pravilno navaja, da v konkretnem primeru tudi ni mogoče govoriti o pretrganju vzročne zveze med opustitvami toženke in nezgodo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v preteklosti že pojasnilo, da pretrganje vzročne zveze nastane v trenutku, ko je ugotovljeno, da je prišlo do nekega ravnanja, ki je privedlo do nepredvidljivega sosledja dogodkov, saj bi bilo v nasprotju z namenom pravne norme, ki uravnava človekova ravnanja, človeku pripisati odgovornost za tisto, kar je bilo nepredvidljivo. Pogoj za pretrganje vzročne zveze je torej objektivno nepredvidljivo sosledje dogodkov, ki je spremenilo ustaljeni, predvidljivi, tipični tok narave. Kadar malomarnemu ravnanju prve osebe sledi malomarno ravnanje druge osebe, bi kasnejše ravnanje prekinilo vzročno zvezo le, če bi bilo kasnejše ravnanje popolno naključje oziroma bi bila posledica kasnejšega ravnanja z vidika malomarnega ravnanja zavarovanca toženke izjemna ali naključna. Le v tem primeru namreč oseba, ki je začela sosledje dogodkov, ne bi odgovarjala za posledice kasnejšega dejanja.² V konkretnem primeru pa kasnejše ravnanje delavca ni bilo popolno naključje. Toženka v pritožbi pravilno opozarja, da je do nezgode prišlo pri gibanju v delovnih prostorih toženke (znotraj delovne hale), kjer je bilo mogoče predvideti tudi gibanje delavcev. To izhaja že iz ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbo E. E., ki je pojasnil, da je po tej poti šel le, če je bila kakšna sumljiva stvar, kot na primer pok. Res je v konkretnem primeru A. A. s svojim ravnanjem sam največ prispeval k nastanku škode, vendar njegov prispevek k nastanku škode po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da vzročne zveze s protipravnim ravnanjem toženke sploh ni ali da je ta pretrgana. Po določbi prvega odstavka 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi s pravilnim postopanjem A. A. (če bi uporabil sanitarije) lahko v celoti preprečil škodno posledico (oziroma do škodnega dogodka sploh ne bi prišlo)³ se prilega omenjeni zakonski določbi o deljeni odgovornosti, ne izključuje pa popolnoma vzročne zveze med toženkinim nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje.

Deljena odgovornost

14Iz ugotovljenega dejanskega stanja po oceni pritožbenega sodišča izhaja, da je A. A. s svojim ravnanjem tudi sam prispeval k nastanku škode. Zato ima tožnica skladno s prvim odstavkom 171. člena OZ pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje podala tudi ta ugovor (da je treba upoštevati prispevek delavca k nastali situaciji, po njenih trditvah najmanj v višini 90 %), o čemer se je imela tožnica možnost izreči (poziv z dne 23. 9. 2022 na l. 24 spisa).

15Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je A. A. samovoljno in nepooblaščeno ter brez utemeljenega razloga vstopil na območje gradbišča, kamor je odšel z namenom uriniranja, kar ob tem, da je imel na razpolago ustrezne sanitarije, predstavlja grobo kršitev njegovih dolžnosti. Pravilno je presodilo, da je delavec s takšnim ravnanjem ravnal v nasprotju z določbami prvega in drugega drugega odstavka 12. člena ZVZD-1, ki zahtevajo, da mora delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, ter delo opravljati s tolikšno previdnostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. A. A. ni tako ravnal, ampak je po ugotovitvi sodišča prve stopnje zavestno, samovoljno in grobo kršil pravila. Na to ne vpliva pritožbeno sklicevanje, da je šlo za področje, prvotno namenjeno gibanju delavcev. Ni namreč pomembno, kaj je bilo na tem področju prvotno; bistveno je, da je bilo v času nezgode tam gradbišče, kar je A. A. vedel, in je bilo jasno označeno z opozorilnim trakom. Pritožba tudi nima prav, da se namestitev opozorilnega traku ne more šteti kot jasno sporočilo poškodovanemu delavcu, kje se sme in kje se ne sme gibati in zakaj je temu tako. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, opozorilni trak povprečno razumnemu človeku sporoča, da gre za območje, na katerega prehod ni dovoljen. Ker A. A. ni bil le nepazljiv ali neskrben, ampak je zavestno kršil prepoved gibanja na območju gradbišča in tja odšel nepooblaščeno (na opravljanje male potrebe), je njegov prispevek ustrezno višji.⁴ V izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljene okoliščine konkretnega primera po oceni pritožbenega sodišča utemeljujejo 80 % prispevek delavca k nastanku škode.⁵

Sklepno

16Glede na pojasnjeno se odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka izkaže kot napačna. Ker je pritožba utemeljena v delu, ki izpodbija prvostopenjsko zavrnitev zahtevka že po temelju, pri čemer je bila glede podlage stvar zrela za odločitev že ob izdaji prvostopenjske odločbe, so izpolnjeni pogoji za izdajo vmesne sodbe v pritožbenem postopku in je višje sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je z vmesno sodbo ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka po podlagi do 20 % (prvi odstavek 315. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP).

17V preostalem delu je višje sodišče pritožbo glede temelja odškodninske obveznosti toženke zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka po podlagi do 80 % potrdilo (353. člen ZPP). V stroškovnem delu je izpodbijano sodbo razveljavilo, saj bo na odločitev o stroških postopka vplivala tudi odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, zato pritožbeno sodišče ni moglo samo odločiti o stroških niti zgolj v deležih (po četrtem odstavku 163. člena ZPP).⁶ Zaradi odločitve o višini zahtevka in stroških postopka je pritožbeno sodišče vrnilo zadevo sodišču prve stopnje (prvi odstavek 355. člena ZPP). To naj v nadaljnjem postopku preizkusi še utemeljenost tožbenega zahtevka po višini, kateri je toženka ugovarjala, v dosedanjem postopku pred sodiščem prve stopnje pa ni bila obravnavana. Ponovno naj odloči tudi o stroških postopka, upoštevajoč utemeljeno višino tožbenega zahtevka.

¹ Sklep VSL I Cpg 887/2007 z dne 10. 4. 2008.
² Povzeto po sklepu VSRS II Ips 99/2021 z dne 9. 2. 2022.
³ Tudi v sodbi VSRS II Ips 379/2002 z dne 24. 4. 2003 je sodišče ugotovilo, da se ob potrebni potrebni previdnosti in skrbnosti oškodovanca škodni dogodek sploh ne bi zgodil, pa je kljub temu ugotovilo odškodninsko odgovornost delodajalca (ob soprispevku oškodovanca).
⁴ Kot npr. v zadevi VSRS II Ips 379/2002, kjer je bil soprispevek 60 % (oškodovanec je padel na sedežnici rudnika, pa je vedel, da sedeži na sedežnico niso pritrjeni in bi moral biti pri odrivu s podesta bolj pazljiv in previden), zadevi VSRS VIII Ips 9/2017 z dne 21. 11. 2017, kjer je bil soprispevek 70 % (oškodovanka je ravnala skrajno nepazljivo in neodgovorno, ko je kljub poznavanju postopka čiščenja in ustrezne usposobljenosti za delo, z roko segla v delujoč stroj med močne valje, ki imajo v pogonu moč rezila) ali zadevi VSL I Cpg 171/2024, kjer je bil soprispevek 60 % (oškodovanka je padla na preprogi, ki je imela do 5 cm veliko gubo).
⁵ Prim. sodbo VDSS Pdp 502/2023 z dne 3. 4. 2024, ko je bil ocenjen enak soprispevek delavca in je šlo za odločilno hudo malomarno ravnanje delavca.
⁶ Prim. VSL vmesna sodba in sklep I Cp 795/2024 z dne 20. 8. 2024.