VSK Sklep PRp 96/2025

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Tolminu ugodilo zahtevi storilke za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Specializirane enote za nadzor prometa Ljubljana št. 5550094292708 z dne 11.1.2022, tako da je postopek ustavilo. Ugotovilo je, da je podan ekskulpacijski razlog iz tretjega odstavka 15. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1).

2Zoper sodbo se pritožuje prekrškovni organ. Sodišču očita, da ni upoštevalo načela materialne resnice in je raziskovalo samo okoliščine, ki so v prid storilcu. V nadaljevanju pa s sklicevanjem na sodno prakso smiselno uveljavlja napačno uporabo materialnega prava. Pravna oseba se lahko ekskulpira le, če gre za eksces neposrednega storilca, do katerega je prišlo kljub korektnemu ravnanju pravne osebe. Pri tem ne zadošča zgolj seznanitev s pravilnim ravnanjem, ampak mora pravna oseba z aktivnim ravnanjem zagotoviti, da bodo zaposleni upoštevali njena navodila. Sodnica tudi ni upoštevala Uredbe (ES) št. 561/2006, ki jasno določa obveznosti prevoznih podjetij.

3V odgovoru na pritožbo je zagovornik storilke pritrdil razlogom sodišča prve stopnje in predlagal zavrnitev pritožbe. Že v zahtevi za sodno varstvo je namreč storilka navedla vse ukrepe glede ustrezne obveščenosti voznikov kot tudi glede kontrole, ki jo redno opravlja nad njihovim delom. V zvezi s tem je tudi predlagala dokaze, kar vse je v odgovoru na pritožbo povzeto.

4Pritožba je utemeljena.

5Stališče sodišča prve stopnje, da predpisa, ki bi pravni osebi poleg dolžnosti seznanitve nalagal še drugo dolžnostno ravnanje v zvezi s pravilnim delovanjem in ustrezno uporabo tahografa, ni, in da zato zadošča seznanitev s pravilnim ravnanjem, je materialnopravno napačno in v nasprotju s sodno prakso. Ustavno sodišče je tako v zadevi Up -548/15-17 z dne 17.10.2019 zapisalo, da ni nujno, da bi bilo dolžno nadzorstvo v predpisih natančneje urejeno. Odgovornost pravnih oseb za prekrške je namreč predvidena pri različnih prekrških, povezanih z izvajanjem raznovrstnih dejavnosti. Posledično se tudi dolžna ravnanja pravnih oseb, ki so potrebna za preprečitev prekrškov, od prekrška do prekrška precej razlikujejo in jih ni mogoče vnaprej taksativno določiti. Zato ni v neskladju s prvim odstavkom 28. člena Ustave, če vsebino pravnega pojma dolžno nadzorstvo iz 14. člena ZP-1 napolnjujejo prekrškovni organi in sodišča pri odločanju v konkretnih primerih. Pomembno pa je, da so ukrepi dolžnega nadzorstva, ki se zahtevajo od pravnih oseb, primerni za preprečitev določenega prekrška (v pomenu, da lahko vplivajo na preprečitev prekrška) in da je podano ustrezno sorazmerje med pomenom dobrine, ki jo ščiti posamezna norma, ki določa prekršek, in bremenom, ki ga za pravno osebo pomeni izvajanje zahtevanih ukrepov.

6To so izhodišča za presojo, ali je pravna oseba izvedla dolžno nadzorstvo. Ker gre za dokazno breme pravne osebe, le-ta pa je v zahtevi za sodno varstvo navedla ukrepe, ki jih je sprejela, in predlagala dokaze, sodišče pa zaradi napačnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo dejstev v zvezi s tem, sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev (peti odstavek 163. člena ZP-1).

7Ob ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je pridružitvena odgovornost pravne osebe v zakonu določena, ker gre za prekršek storjen v imenu, s sredstvi in na račun pravne osebe, torej dejansko za njen prekršek. Zato je treba določbo tretjega odstavka 14. člena ZP-1 razlagati restriktivno. Sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti, katere ukrepe je (poleg seznanitve s pravilnim ravnanjem) za preprečitev kršitev Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih izvajala pravna oseba in nato presoditi, ali ti ukrepi zadoščajo za ekskulpacijo, oziroma, ali glede na konkretne okoliščine zadeve morda obstajajo še kakšni drugi ukrepi, ki bi bili primerni in sorazmerni in bi jih ob ustrezni skrbnosti pravna oseba morala storiti. Če so tako ukrepi možni in jih pravna oseba ni izvedla, čeprav bi jih lahko, se ne more izogniti odgovornosti za prekršek.