UPRS Sodba I U 1156/2022-9

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 4221-1974/2021-06282-07-130-10 z dne 4. 10. 2021 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je tožnici odmerila davek od premoženja za leto 2021 za območje Mestne občine Kranj v skupnem znesku 732,67 EUR za objekt na naslovu ..., namen stanovanje, s površino 351,00 m2, vrednost m2 koristne površine 1.005,62 EUR, vrednost dela stavbe 188.995,66 EUR, solastniški delež 100 %, osnova za odmero 188.995,66 EUR, olajšava NE, odmera od osnove 146.110,44 EUR v znesku 453,92 EUR + od osnove 42.885,22 EUR po stopnji 0,65 % v znesku 278,75 EUR, skupaj 732,67 EUR, ki ga je treba plačati v 4 obrokih, kot so navedeni, na podračun občine, kot je naveden. Po preteku roka za plačilo bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Pritožna ne zadrži izvršitve te odločbe.

2V obrazložitvi se davčni organ sklicuje na Zakon o davkih občanov (v nadaljevanju ZDO) in sicer člene 156, 175, 158, 162 in 163, Pravilnik o valorizaciji zneskov za odmero davkov po ZDO za leto 2021, Pravilnik o merilih in načinu ugotavljanja vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistema točkovanja (Uradni list RS, št. 25/81 in naslednji, v nadaljevanju Pravilnik), Sklep o povprečni gradbeni ceni v Mestni občini Kranj (v nadaljevanju Sklep) ter med drugim člene 385, 387, 96, 85 in 87 Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

3Toženka se z odločitvijo strinja. V svoji obrazložitvi med drugim navaja merila iz prvega odstavka 5. člena Odloka o davkih občanov občine Kranj (Ur. l. RS, št. 17/1991 s spremembami, v nadaljevanju Odlok) ter Sklep o povprečni gradbeni ceni za m2 koristne stanovanjske površine v Mestni občini Kranj, ki za leto 2021 znaša 1.005,62 EUR ter določbe glede koristne stanovanjske površine iz 6. člena tega odloka. Odmera temelji na podatkih Registra nepremičnin (v nadaljevanju REN), iz katerih izhaja, da meri površina predmetne nepremičnine 362,50 m2, bivalni prostor 185,00 m2, pomožni prostori 177,50 m2, od tega odprta terasa, balkon, loža 62 m2, klet 55 m2, garaža 49 m2 in nerazporejeni prostor 11,50 m2 ter da ob uporabi faktorjev pri izmeri površine pomožnih prostorov ter amortizacijskega faktorja za 51 let star objekt, znaša vrednost stavbe 188.995,66 EUR. Glede osnove za davek navaja, da se ugotavlja po Pravilniku. Po 158. členu ZDO pa lahko način ugotavljanja vrednosti stavbe oziroma prostora za počitek ali rekreacijo določi občinska skupščina (občinski svet). V konkretnem primeru sta to Odlok in Sklep. Stopnje, ki jih je davčni organ uporabil, so navedene v lestvici, ki je objavljena v Pravilniku o valorizaciji zneskov za odmero davkov od premoženja po ZDO za leto 2021.

4Glede navedbe, da pritožnica stalno prebiva na naslovu predmetne nepremičnine in da davčni organ ni upošteval 158. člen ZDO, ki določa znižanje davka, navaja, da iz Registra davčnih zavezancev (v nadaljevanju RDZ) oziroma Centralnega registra prebivalstva, izhaja, da pritožnica od 22. 11. 2019 ni rezidentka Slovenije in da je njeno stalno prebivališče prijavljeno na naslovu v Nemčiji, kot ga navaja, čeprav pritožnica navaja, da pogosto biva v predmetni nepremičnini, saj obiskuje možev grob in skrbi za premoženje. Pojem "stalno bivanje" je razumeti kot dejansko stalno bivanje, pri čemer navaja 2. člen Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb). Navaja, da središče življenjskih interesov pritožnice ni na naslovu predmetne stavbe, temveč na naslovu stalnega prebivališča v Nemčiji, saj je 22. 11. 2019 vložila vlogo za določitev statusa nerezidenta v Sloveniji, ki ji je bila odobrena. Po presoji toženke dejstvo, da tožnica obiskuje Slovenijo, možev grob in skrbi za premoženje, ne ustreza pravnemu standardu stalnega bivanja v skladu z 158. členom ZDO. Glede predlaganih dveh prič, ki bosta lahko potrdili, da pritožnica preživlja veliko časa v predmetni nepremičnini v Sloveniji, toženka navaja, da pritožnica ni predložila dokazov.

5Tožnica izpodbija navedeno odločitev iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravil postopka. Toženka ni upoštevala znižanja davčne osnove na podlagi 158.člena ZDO, ker tožnica od 22. 11. 2019 dalje ni rezidentka Republike Slovenije in ima stalno prebivališče prijavljeno v Nemčiji. Dejstva, ki jih je tožnica navajala v postopku narekujejo ugotovitev, da je imela tožnica stalno prebivališče na naslovu ..., Kranj. Toženka nepravilno povzema pritožbo, saj ni upoštevala pritožbene trditve, da je tožnica na navedenem naslovu stalno bivala tudi v letu 2020, pri čemer toženka ni upoštevala njenih dokaznih predlogov za zaslišanje prič A. A. in B. B., ki bi navedena dejstva lahko potrdili. Toženka v nasprotju z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) predlaganih prič ni zaslišala in s tem tožnici ni bila dana možnost dokazovanja dejstev v zvezi s stalnim prebivališčem v smislu 158. člena ZDO. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovljen postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka navedbe tožnice in vztraja pri razlogih iz obrazložitev izpodbijane odločbe. Predlaga zavrnitev tožbe.

K točki I izreka:

7Tožba je utemeljena.

8Tožnici je z izpodbijano odločbo odmerjen davek od premoženja za leto 2021 za stanovanje na naslovu ..., Kranj v znesku 732,67 EUR. V zadevi je sporno nepriznavanje znižanja davčne osnove tožnici na podlagi drugega odstavka 158. člena ZDO.

9Podlaga za odmero predmetnega davka na premoženje je ZDO (od 156. do 159. člena, od 161. do 164. člena, 193.a člen, 269. in 270. člen).¹ Davek od premoženja plačujejo fizične osebe, ki posedujejo: 1. stavbe, dele stavb, stanovanja in garaže (v nadaljevanju stavbe) in 2. prostore za počitek oziroma rekreacijo;

10Drugi odstavek 158. člena ZDO določa, da se osnova za davek od premoženja iz 1. točke 156. člena tega zakona zniža za znesek, ki ustreza vrednosti 160 m2 stanovanjske površine, ugotovljene na način iz prejšnjega odstavka.² Davčna osnova se zniža pod pogojem, da je lastnik ali njegovi ožji družinski člani oziroma uživalec v letu pred letom, za katero se davek odmerja, stalno bival v stanovanjskih prostorih. Enako se zniža davčna osnova tudi lastniku stavbe, dela stavbe oziroma stanovanja, v katerem biva imetnik stanovanjske pravice, kateremu je bilo stanovanje dodeljeno z odločbo.

11Iz obrazložitve izpodbijane odločitve izhaja, da toženka meni, da tožnica v predmetni nepremičnini v letu pred letom odmere ni mogla bivati, pri čemer navaja, da tam ni središče njenih življenjskih interesov, pri čemer se med drugim sklicuje na vlogo tožnice z dne 22. 11. 2019 za določitev statusa nerezidenta v Sloveniji, ki ji je bila odobrena. Tožničin predlog za zaslišanje dveh prič, ki naj bi potrdile tožničine navedbe glede bivanja v predmetni nepremičnini, pa je toženka zavrnila, pri čemer za to ni navedla razlogov.

12Tožnica utemeljeno opozarja na pravila dokaznega postopka po ZUP, ki se po 2. členu ZDavP-2 subsidiarno uporablja tudi v davčnem postopku. Iz obrazložitve

izpodbijane določbe izhaja, da se je toženka pri dokazovanju omejila le na listinske dokaze. Ni sporno, da ima dokazovanje z listinami v davčnem postopku zaradi ekonomičnosti postopka prednost, dejstvo pa je, da ni izključno dokazno sredstvo oziroma, da ostala dokazna sredstva niso že v naprej spoznana kot neprimerna za dokazovanje dejstev v davčnem postopku. Niti 77. člen ZDavP-2 niti drugi odstavek 164. člena ZUP kaj takega ne določata, pač pa predpisujeta, da so poleg listinskih dokazov dopustna tudi vsa druga dokazna sredstva, ki so primerna in ustrezna.

13Tožnica utemeljeno očita kršitev pravil postopka, ki je podan, ker toženka predlaganega dokaza z zaslišanjem prič ni izvedla oziroma ga ni argumentirano zavrnila. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba dokazni predlog za zaslišanje prič izvesti ali pa ga ustavno skladno zavrniti, pri čemer morajo biti razlogi za zavrnitev argumentirano pojasnjeni, in sicer ali je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano (npr. priča naj bi že ugotovljeno dejansko stanje le potrdila); nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovala za odločitev ni pravno odločilno; ali neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhajajo razlogi za zavrnitev predlaganih dokazov in izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, posledično pa je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je izpodbijana odločba obremenjena z bistvenimi kršitvami pravil postopka, kar je vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost oziroma na pravilnost odločitve (druga točka prvega odstavka 27. člena Zakon o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

14Po povedanem sodišče sodi, da je izpodbijana odločna nepravilna in nezakonita, zato jo je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo ob upoštevanju četrtega in petega odstavka tega člena ZUS-1 vrnilo davčnemu organu v ponoven postopek, ki mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo, pri čemer je vezan na stališča sodišča iz te sodbe. Davčni organ bo moral ugotovljeno kršitev določb postopka v davčnem postopku odpraviti na način, da navedene priče zasliši ali pa na ustavno skladen način utemelji, zakaj meni, da predlaganih prič ni potrebno zaslišati.

15Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

16Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in na način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), kar povišano za 22 % DDV znaša 347,70 EUR. Tako odmerjene stroške je dolžna toženka povrniti tožnici v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (299. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

17Plačana sodna taksa za postopek bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

¹ Z uveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine - ZDavNepr, objavljenega v Uradnem listu RS št. 101/13 dne 9. 12. 2013, z veljavnostjo 1. 1. 2014, so sicer prenehale veljati pravne podlage, objavljene v 33. členu prehodnih določb, med drugim tudi navedene določbe ZDO, na katerih izpodbijana odločba temelji. Z odločbo U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 Ustavno sodišče RS razveljavilo ZDavNepr, pri čemer se je ponovno vzpostavilo prejšnje stanje obdavčitve nepremičnin, med katerimi so tudi navedene določbe ZDO.
² Ki določa, da je osnova za davek od premoženja po 1. in 2. točki 156. člena tega zakona je vrednost stavbe oziroma prostora za počitek oziroma rekreacijo, ugotovljena po merilih republiškega upravnega organa, pristojnega za stanovanjske zadeve in na način, ki ga določi občinska skupščina.