158. člen ZDO

Ker natančen postopek izračuna davčne osnove za vsako od tožnikovih nepremičnin ni razviden niti iz odločbe pritožbenega organa (temveč deloma le iz navedenega pojasnila davčnega organa, ki ni del upravne odločbe in ne more biti predmet presoje v upravnem sporu), pravilnosti odmere davka na premoženje v obravnavani zadevi niti po dopolnitvi obrazložitve na pritožbeni stopnji ni mogoče preizkusiti.

Kljub temu, da se davčni organ v izpodbijani odločbi izrecno sklicuje na Pravilnik, iz obrazložitve ne izhaja, ali je bila vrednost stavb ugotovljena na podlagi navedenih meril oziroma ali je način ugotovitve vrednosti stavb skladen z merili Pravilnika. Iz obrazložitve ne izhaja, katera merila je pri določitvi vrednosti nepremičnin upošteval davčni organ - kljub temu da (sam) navaja, da je vrednost stavbe odvisna od koristne površine, kvalitete gradnje, starosti in drugih elementov, davčni organ navedenih meril ne aplicira na tožnikove stavbe.

Tožnica utemeljeno očita kršitev pravil postopka, ki je podan, ker toženka predlaganega dokaza z zaslišanjem prič ni izvedla oziroma ga ni argumentirano zavrnila. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba dokazni predlog za zaslišanje prič izvesti ali pa ga ustavno skladno zavrniti, pri čemer morajo biti razlogi za zavrnitev argumentirano pojasnjeni, in sicer ali je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano (npr. priča naj bi že ugotovljeno dejansko stanje le potrdila); nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovala za odločitev ni pravno odločilno; ali neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhajajo razlogi za zavrnitev predlaganih dokazov in izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, posledično pa je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Iz obrazložitve ne izhaja, katere kriterije je pri določitvi vrednosti nepremičnin upošteval davčni organ, kljub temu da navaja, da je vrednost stavbe odvisna od koristne površine, kvalitete gradnje, starosti in drugih elementov, pri čemer navedenih meril ne aplicira na tožnikove nepremičnine. Odgovor na tožbo je namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je sprejela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bila vrednost predmetnih nepremičnin ugotovljena na opisani način, kot pravilno navaja tožnik. Tožnikov ugovor, da je davčni organ odmeril davek od premoženja od napačne osnove, je zato utemeljen. Sodišče se sicer strinja s toženko, da lahko način ugotavljanja vrednosti stavbe določi občinski svet, kar je skladno z 158. členom ZDO, čemur tudi tožnik ne nasprotuje, vendar sodišče iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe toženke ne more preizkusiti, ali je navedeni način, ki ga navaja toženka po navedenem Odloku o davkih občanov in Sklepu, ki ga davčni organ in toženka navajata kot pravno podlago, skladen z merili iz Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja oziroma kako so bila ta merila uporabljena, saj to iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno. Zato se izpodbijane odločbe v ključnem delu ne da preizkusiti, kar je tudi očitek tožbe, in gre za bistveno kršitev določb postopka (tretji odstavek 27. člena ZUS-1, v povezavi z 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP).

Izpodbijani akt ni obrazložen na način, kot ga zahteva 4. točka prvega odstavka 214. člena ZUP. Prvostopni organ se v obrazložitvi zgolj sklicuje na upoštevne predpise (Pravilnik o merilih in točkovanju in Pravilnik o valorizaciji), ne navaja pa konkretnih določb Pravilnikov, ki so bili podlaga za izračun davčne osnove in izračuna davka, ter načina uporabe obeh Pravilnikov. Ob tako splošni obrazložitvi, kjer se navajajo zgolj imena uporabljenih podzakonskih aktov, ne pa tudi konkretne določbe, pri tem pa gre za ureditev, ki vsebuje zapletene tehnične izračune in je kompleksna tudi za strokovnjaka, je utemeljen tožnikov očitek, da izračuna odmerjenega davka, tudi po dodatni obrazložitvi s strani tožene stranke, še vedno ni mogoče preizkusiti.

V obravnavni zadevi se tožniku odmerja davek od premoženja za leto 2018. Glede na zakonsko določbo 158. člena ZDO, bi moral tožnik na naslovu v Žirovnici bivati celotno leto 2017, da bi bil upravičen do znižanja davčne osnove. Kot je že pojasnil pritožbeni organ, je iz uradnih evidenc izhajalo, da ima tožnik prijavljeno stalno bivališče na naslovu ..., Mojstrana. Breme dokazovanja, da je dejansko stanje drugačno od tistega, ki izhaja iz uradnih evidenc, pa je, v skladu s prvim in tretjim odstavkom 76. člena ZDavP-2, na davčnem zavezancu, to je tožniku. Tožnik je torej tisti, ki mora dokazati, da je celotno leto 2017 dejansko stalno bival na naslovu v Žirovnici in ne na naslovu v Mojstrani, kjer je imel prijavljeno stalno bivališče.

Ni sporno, da je lastnik poslovnih prostorov tožnik, in ne družbi, katerima je tožnik oddal te prostore v najem in ki sta po navedbah tožnika v te prostore investirali. Zato je subjekt naložitve obveznosti oziroma davčni zavezanec po ZDO lahko le tožnik.

Tožnica ni dokazala, da je na naslovu stalno bivala, davčni organ pa ugotavlja, da tožnica v letu 2013 (torej v letu pred odmero) na naslovu ni bila stalno prijavljena, prav tako pa tudi ni dokazala stalnega bivanja v predmetnih prostorih, zato se ji po 158. členu ZDO ne prizna olajšava za znižanje davčne osnove za vrednost 160 m2 stanovanjske površine. Tožnica je 30. 6. 2014 na naslovu prijavila začasno bivališče, zato po presoji organa odtlej predmetnih prostorov ni uporabljala le občasno, temveč kot stanovanjske prostore, v katerih se prebiva.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bila vrednost predmetnih poslovnih prostorov ugotovljena na način iz 2. člena Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in satnovanjskih hiš ter sistemu točkovanja. Nasprotno, iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je vrednost predmetnih nepremičnin ugotavljala na podlagi povprečne gradbene cene za m2 koristne stanovanjske površine (ki je leta 2016 znašala 775,54 EUR), povečani za 25 % (ker gre za poslovna prostora), kar naj bi bilo skladno z Odlokom o davkih občanov Občine Novo mesto, pri čemer je bila upoštevana tudi amortizacija. Tožnikov ugovor, da mu je toženka odmerila davek od premoženja od napačne osnove, je zato utemeljen.

Po 2. členu Pravilnika o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin se vrednost stanovanja oziroma poslovnega prostora ugotovi tako, da se seštevek točk, s katerimi so ovrednoteni kakovost konstrukcije glede na čas izgradnje objekta, vrsta in kakovost stavbnega pohištva, vrsta in kakovost obdelave talnih in stenskih površin, vrsta in kakovost opremljenosti stanovanja oziroma poslovnega prostora z instalacijskimi napravami, vrsta in možnost rabe skupnih prostorov stavbe, kakovost toplotne in zvočne zaščite ter negativni vplivi na rabo stanovanja oziroma poslovnega prostora, pomnoži z vrednostjo točke in skupno uporabno tlorisno površino stanovanja oziroma poslovnega prostora. Tako izračunana vrednost stanovanja oziroma poslovnega prostora se nato pomnoži s korekcijskim faktorjem fs (tabela 2) oziroma korekcijskim faktorjem fr (postavka E, obrazec VP-2). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bila vrednost predmetnih poslovnih prostorov ugotovljena na navedeni način.

Ureditev davčne ugodnosti v ZDO temelji na konceptu stanovanjske pravice, kot je bil sprejemljiv v takratni družbenopravni ureditvi, ki je izrazito ščitila imetnika stanovanjske pravice. Zato je razumljiva odločitev zakonodajalca za priznanje znižanja davčne osnove za stanovanje, v katerem biva imetnik stanovanjske pravice. Navedene ugodnosti pa ni mogoče širiti tudi na sedanje najemnike, ki so nasledili umrlega imetnika stanovanjske pravice.

Tožeča stranka utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po pregledu vseh listin, ki se nahajajo v spisu, sodišče namreč ugotavlja, da je tožnik v davčni napovedi kot (so)lastnika poslovnega prostora, ki je predmet odmere, navedel tudi družbo A. d.o.o. Drugačno dejansko stanje davčni organ brez preveritve zemljiškoknjižnega stanja ugotavlja na podlagi izjave B.B., da poslovni prostor oddaja družbi. Zaradi napačne presoje izvedenega dokaza je tako ostalo v zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Zgolj dejstvo, da je tožnik sledil napotkom na portalu Davčne uprave Ljubljana, pri čemer datum, do katerega mora zahtevati oprostitev, ni bil naveden, na odločitev ne more vplivati. Kdaj in kako bo posameznik podal vlogo za začasno oprostitev davka od premoženja, je stvar osebne odločitve vsakega zavezanca za davek posebej. Ne gre namreč za vlogo, ki jo je zavezanec dolžan podati, pač pa je v zakonu predvidena le možnost, da slednje stori na način in pod pogoji, določenimi z zakonom.

V obravnavanem primeru odmere davka od premoženja je sporno upoštevanje garaže v skupni vrednosti stavbe in s tem pri zmanjšanju davčne osnove. O tem ZDO nima posebnih določb, jo pa uvršča med premoženje iz 1. točke 156. člena, katerega vrednost se zniža, in to pod pogojem stalnega bivanja v stanovanjskih prostorih, to je v prostorih, ki so namenjeni bivanju in ki lahko kot pomožni prostor vključujejo tudi garažo. Pri tem po presoji sodišča ni bistveno, kje je vhod v garažo oziroma njegova neposredna povezanost z vstopom v stanovanjsko hišo. Bistveno je, da pripada stanovanju in da kot takšna služi svojemu namenu.

Z znižanjem davčne osnove po 2. odstavku 158. člena ZDO se iz obdavčenja izvzemajo površine, ki jih lastnik uporablja za bivanje svoje družine. Z navedenim namenom zakonodajalca pa je skladna razlaga, po kateri je kot pogoj za znižanje davčne osnove dejansko stalno bivanje v stanovanjskih prostorih.

Gre za kršitev določbe 2. odstavka 209. člena ZUP, če v obrazložitvi sodbe ni navedeno, zakaj upravni organ zavrača neko pravno pomembno ugotovljeno okoliščino in zaradi katere ni ugodil zahtevku.

Lastniki bivalnih delov zidanice, ki so po občinskem odloku namenjeni počitku in oddihu, so zavezanci za davek od premoženja.

Če davčni organ ugotovi davčno osnovo za davek od počitniške hišice po merilih za ugotavljanje vrednosti objekta, mora v obrazložitvi odločbe o odmeri davka navesti, po katerih merilih je bila ugotovljena vrednost objekta in kako so bila ta merila uporabljena. Če odločba take obrazložitve ne vsebuje, je s tem kršena določba 209. člena ZUP.