VSM Sodba I Cp 173/2025

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi:

"Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 52.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2023 dalje do plačila, vse v roku 15 dni in ji povrniti stroške postopka, nastale pred sodiščem prve stopnje,

se zavrne".

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka, nastale pred sodiščem druge stopnje v znesku 1.237,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da je zahtevek po temelju na plačilo zavarovalnine v celoti utemeljen (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da bo o višini tožbenega zahtevka in stroških pravdnega postopka sodišče odločalo s sodbo po pravnomočnosti vmesne sodbe.

2Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka). Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti, saj je sodišče zmotno zahtevek oprlo na 64. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Sodišče bi moralo zadevo presojati na podlagi 488. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki govori o pravnih napakah, sodišče pa se s vprašanjem, ali je prodajalec vozila tožniku, bil dejanski lastnik, ni ukvarjalo. V predmetni zadevi je ključen ugovor toženke, da vozilo ni bilo ukradeno v smislu splošnih pogojev za avtomobilsko zavarovanje, temveč je bilo zakonito odvzeto s strani pravega lastnika A. Tožniku je vozilo prodal najemnik vozila, ki je imel vozilo na podlagi leasing pogodbe s podjetjem X, ki ga je kupil tožnik, je bilo na podlagi ponarejene dokumentacije prodano tožniku in s tem obremenjeno s pravno napako, ki izključuje pravico tožnika do lastništva. Sodišče je neutemeljeno odločilo na podlagi 64. člena SPZ, ker naj bi bil tožnik v dobri veri ob nakupu vozila in naj bi posledično pridobil lastninsko pravico na osebnem vozilu. Pri tem ni presodilo vseh dokazov, ki so relevantni v predmetni zadevi. Dejstvo namreč je, da je tožnik kupil vozilo po zelo nizki ceni, saj se takšna vozila prodajajo za ceno med 52.000,00 do 64.000,00 EUR, sam pa je vozilo kupil za 36.000,00 EUR, kar je vsekakor sumljivo in znak vsakemu kupcu, da je potrebno izvor in lastništvo preveriti. Prav tako niso izpolnjeni drugi pogoji iz 40. člena SPZ, saj se prodajalec ni ukvarjal s prodajo vozil v okviru svoje dejavnosti, niti ni imel odobritve pravnega posla s strani pravega lastnika. Vozilo je plačal z gotovino na podlagi vnaprej pripravljene pogodbe v slovaškem jeziku, prevzel pa ga je v kraju Žilna na Češkem, kjer se je dobil z dvema osebama, ki sta mu avto s češkimi tablicami prodala skupaj s prometnim dovoljenjem. Takšen način sklenitve prodajne pogodbe je nenavaden, pogodba je bila v slovaškem jeziku, ostale listine v češkem jeziku, vozilo je prevzel na parkirnem parkirišču, itd., kar odkazuje oz. vsaj vzbuja dvom, o lastništvu vozila in vodi v zaključek, da tožnik ob prevzemu vozila ni bil v dobri veri, s tem pa ni podana aktivna legitimacija. Sodišče je svojo odločitev oprlo predvsem na okoliščino, da je bil prodajalec v času prodaje osebnega vozila po uradnih evidencah Češke vpisan kot lastnik, to pa naj bi po mnenju sodišča potrjevalo, da je dejanski lastnik. Nenazadnje iz evidenc na Češkem izhaja, da je B. še vedno vpisana kot lastnik, kar izkazuje, da takšna listina ni verodostojna. Sodišče je nekritično presodilo okoliščine, da eden od kontaktnih ključev ni pripadal osebnemu vozilu in svojo odločitev utemeljilo z ugotovitvijo, da vizualne razlike med obema kontaktnima ključema oziroma njunima ohišjema niso očitne, saj naj bi bilo splošno znano, da večina ljudi uporablja le enega izmed dveh kontaktnih ključev, drugega pa hrani doma. Poleg tega naj bi mehanski del ključa deloval, saj je bilo mogoče z njim odkleniti, zakleniti in zagnati vozilo, vendar je takšna presoja napačna. Policija je oba kontaktna ključa poslala v tovarno avtov Audi, da preverijo, ali pripadata obravnavanemu vozilu, sicer pa sta tako tožnik kot njegov oče policistom pojasnila, da eden od ključev omogoča odklepanje, ne omogoča pa zagona vozila, zato zaključek sodišča, da ključ omogoča zagon vozila ni pravilen. Tožnik je videl in vedel, da drugi ključ zagona vozila ne omogoča. Pritožba nadalje meni, da ima dobroverni pridobitelj zgolj jamčevalni zahtevek zoper prodajalca, nima pa zahtevka zoper zavarovalnico, saj je vozilo odpeljal dejanski lastnik A., in tako vozilo ni bilo ukradeno v skladu s Splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti PG-aka/22-3 (v nadaljevanju s Splošnimi pogoji), saj je šlo za zakonit odvzem vozila s strani lastnika, zato zavarovalni primer ni nastal. Ker zavarovalni rizik ni bil izpolnjen, ni zavarovalnega kritja. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno razveljavi in vrne sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3V odgovoru na pritožbo se tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine v spisu in v posledici slednjega zmotno ugotovilo dejansko stanje ter na podlagi slednjega zmotno uporabilo materialno pravo (2. in 3. alinea 358. člena ZPP).

6V skladu s prvim odstavkom 435. člena OZ se s sklenitvijo prodajne pogodbe prodajalec zaveže, da bo stvar izročil kupcu tako, da bo ta na stvari pridobil lastninsko pravico. Prvi odstavek 488. člena OZ določa, da prodajalec odgovarja, če ima na prodani stvari kdo tretji kakšno pravico, ki izključuje, zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico, pa o njej kupec ni bil obveščen in tudi ni privolil, da bi vzel stvar, ki je z njo obremenjena. Prodajalec mora opraviti ustrezen razpolagalni pravni posel v korist kupca, ki je potreben za prenos lastninske pravice na stvari na kupca. Zagotoviti mora pravne pogoje, da kupec na prodani stvari pridobi lastninsko pravico in da njeno pravno stanje ustreza običajnemu oziroma pogodbeno dogovorjenemu. Če je predmet prodaje premičnina, mora zagotoviti, da je pravno stanje premičnine ustrezno takrat, ko jo izroči kupcu. Prodajalčeva izpolnitev ima značilnosti izpolnitve s pravno napako, če takrat, ko začne učinkovati razpolagalni pravni posel, s katerim je prenesel lastninsko pravico na kupca, pogoji za pridobitev lastninske pravice v korist kupca niso izpolnjeni oziroma prenehajo ali je stvar predmet pravic oziroma pravnih dejstev, ki omejujejo uresničevanje kupčeve lastninske pravice¹.

764. člen SPZ določa, da se lastninska pravica na premičnini pridobi tudi, če prenosnik ni imel pravice razpolagati s stvarjo, če je pridobitelj v trenutku izročitve v dobri veri in če je pridobil stvar na podlagi odplačnega pravnega posla in so izpolnjeni drugi pogoji iz 40. člena tega zakona (prvi odstavek). Lastninska pravica se pridobi na način iz prejšnjega odstavka samo, če je bila premičnina prodana na javni dražbi, če prenosnik daje v okviru svoje dejavnosti takšne premičnine v promet ali če je prenosnik pridobil premičnino v posest po volji njenega lastnika (drugi odstavek 64. člena SPZ). Če je bila izročitev opravljena s posestnim konstitutom, pridobitelj pridobi lastninsko pravico takrat, ko mu prenosnik izroči stvar v neposredno posest, razen če takrat ni več v dobri veri (četrti odstavek 64. člena SPZ). S pridobitvijo lastninske pravice po določilih prejšnjih odstavkov ugasnejo vse druge pravice na stvari, če je pridobitelj v dobri veri mislil, da te pravice ne obstajajo (peti odstavek 64. člena SPZ).

8Tako pridobitelj kljub temu, da ni izpolnjena predpostavka razpolagalne sposobnosti, pridobi lastninsko pravico ne premičnini ob izpolnitvi naslednjih kumulativnih pogojev: prvič, da je pridobitelj v dobri veri, drugič, da je pridobil stvar na podlagi odplačnega pravnega posla in tretjič, da so izpolnjeni pogoji iz 40. člena SPZ, kar pomeni, da je bila stvar pridobljena na podlagi veljavnega pravnega naslova, da je bil med prenosnikom in pridobiteljem sklenjen razpolagalni posel, da je bila stvar izročena pridobitelju drugače kot s posestnim konstitutom, torej da je pridobitelj pridobil lastninsko pravico takrat, ko mu je prenosnik izročil stvar v neposredno posest, razen če takrat ni več v dobri veri.

9Dobrovernost je poleg odplačnosti poglavitna predpostavka, ki opravičuje pridobitev lastninske pravice s strani pridobitelja in s tem izgubo lastninske pravice na strani lastnika, ki za pridobitev praviloma sploh ne ve. Dobrovernost v kontekstu 64. člena SPZ pomeni, da pridobitelj ne sme vedeti ali ne mora vedeti, da prenosnik ni sposoben razpolagati s stvarjo. To pomeni, da mora utemeljeno verjeti, da je prenosnik lastnik stvari, ali da je s strani lastnika ali zakona pooblaščen za razpolaganje s stvarjo. Pridobitelj gradi svojo dobrovernost zlasti na dejstvu, da ima prenosnik stvar v svoji posesti.² Dobra vera se nanaša na trenutek izročitve stvari, torej pridobitelj ne sme vedeti, da prenosnik ni sposoben razpolagati s stvarjo. Zato je povsem irelevantno, da je tožnik potem, ko mu je bilo vozilo odtujeno ugotavljal lastništvo slednjega s poizvedovanjem v register vozil R Češke.

10Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo dobro vero tožnika ob nakupu avtomobila, o čemer ima razloge v 16. in 17. točki obrazložitve. Pri tem je ugotovilo, da se tovrstna vozila prodajajo od 40.000,00 do 64.000,00 EUR, s čimer vozilo, ki je bilo kupljeno za 36.000,00 EUR, bistveno ne odstopa od primerljivih vozil.

11Prav tako je bilo konkretno osebno vozilo ponujeno tudi preko posrednice C. C. za 40.000,00 EUR, kot ga je slednja oglaševala po spletu, tožnik pa je vozilo kupil neposredno od prodajalca. Nadalje sodišče prve stopnje zaključi, da je neutemeljen ugovor toženke, ki vpliva na dobro vero tožnika, da eden izmed kontaktnih ključev, s katerimi je razpolagal tožnik, ni pripadal osebnemu vozilu.

12Takšen dejanski zaključek sodišča prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje zmoten. Iz policijskega zapisnika, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje (priloga B9), namreč izhaja, da sta z vizualnim pregledom obeh kontaktnih ključev ugotovljena večja razhajanja. Za prvi kontaktni ključ je ugotovljeno, da so na ohišju ključa vidni znaki obrabe, prav tako je zabeležen datum izdelave 10/16, na ohišju ključa je logotip SQ7, pri drugem kontaktnem ključu na samem ohišju ključa ni vidnih znakov obrabe, na ključu je zaveden datum izdelave 6/22, na ohišju ključa je logotip S ter pripis CE UKCA. Prav tako je ugotovljeno, da se z drugim ključem vozilo z daljinskim upravljalcem ni moglo odkleniti niti zagnati vozila. Prav tako razlikovanje obeh ključev izhaja iz priloženih fotografij v spisu, kjer je po oceni sodišča druge stopnje že na prvi pogled vidno, da gre za dva različna ključa, saj je na enem oznaka SQ7 in na drugem oznaka S.

13Tako je po oceni sodišča druge stopnje (ki sicer ni strokovnjak na tem področju) že na prvi pogled očitno, da gre za dva povsem različna ključa, ki ne pripadata vozilu SQ7. S tem je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, ki je tudi sicer v celoti v nasprotju z ugotovitvami iz zapisnika kriminalista inšpektorja B. B. (B9 in priloge Kazenske ovadbe pod B12), da vizualne razlike med obema kontaktnima ključema oziroma med ohišjem obeh kontaktnih ključev niso zelo očitne, upoštevaje pri tem še dejstvo, da je tožnik lahko že ob prevzemu vozila ugotovil, da se z drugim ključem ne da vozila spraviti v pogon. Pri tem je sicer povsem sprejemljiva razlaga sodišča prve stopnje, da je tožnik lahko domneval, da je baterija v ključu prazna in da iz tega razloga ključ ne deluje, vendar glede na ostale očitne razlike med ključema in sam način prodaje (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju), je ta okoliščina, po oceni sodišča druge stopnje tista, ki kaže na neustrezno skrbnost oz. pomanjkanje dobre vere pri tožniku, glede lastništva vozila, ki ga je kupil in prevzel v posest.

14Ne gre zgolj za dejstvo, da je eden izmed kontaktnih ključev bolj obrabljen kot drugi (sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je to dejstvo nesporno, da se eden izmed ključev po navadi hrani doma in je zaradi tega kot rezervni ključ veliko manj obrabljen). V konkretnem primeru ne gre spregledati dejstva, da razlika ni le v obrabi ključa, ampak da gre za povsem drugi ključ, da je tožnik po vozilo odšel v tujino, da ga je prevzel od dveh oseb na parkirišču na češkem, plačal v gotovini, kjer mu je bila v podpis dana pogodba v slovaškem jeziku in da bi ob tem ob ustrezni skrbnosti lahko ugotovil, da sta ključa različna oziroma, da z enim ključem elektronsko vozila ni mogoče spraviti v pogon, upoštevaje dejstvo, da že iz samega "rezervnega" ključa izhaja, da ne pripada vozilu SQ7, ampak tipu vozila S, zato ni mogoče govoriti o ustrezni skrbnosti oz. dobrovernosti tožnika ob samem nakupu in prevzemu vozila v posest, s tem pa ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 64. člena SPZ. Glede na vse prej navedene "posebne" okoliščine, bi se tožnik moral prepričati o tem, kakšno pravico ima na vozilu prodajalec in se ne bi smel zadovoljiti zgolj z ugotovitvijo, da je prodajalec neposredni posestnik stvari.³ Pri tem ni nezanemarljivo, da se vozila takšnega ranga in s takšnim številom prevoženih kilometrov, po ceni 36.000,00 EUR, na trgu ne prodajajo, kot izhaja iz priloženih listin tožnika in toženke (priloga A28, B10).

15Glede na dejstvo, da vozilo ni bilo odtujeno, saj ga je odpeljal dejanski lastnik, sam tožnik pa lastninske pravice na vozilu ni pridobil, pogoji za izplačilo zavarovalnine niso izpolnjeni (6. točka 9. člena Splošnih pogojev). Ni namreč sporno, da je vozilo odpeljal leasingodajalec - dejanski lastnik vozila.

16V spornem besedilu Splošnih pogojev so namreč taksativno našteti riziki, ki jih zavarovanje krije. Opredeljeni so kot pojmi s kazenskopravno vsebino (tatvina, vlomska in roparska tatvina, rop ter odvzem motornega vozila). Vsem naštetim rizikom je skupno to, da ob njihovi uresničitvi škoda zavarovancu nastane zaradi dejanj tretjih oseb, med katera pa ne sodi odtujitev vozila s strani dejanskega lastnika vozila, upoštevaje, da tožnik v skladu s 64. členom SPZ ni pridobil lastninske pravice na vozilu, zaradi pomanjkanja dobre vere.

17Ker ni podan zavarovalni riziko, tudi ni podano zavarovalno kritje, zato je sodišče druge stopnje, pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje.

18Glede na dejstvo, da je toženka v postopku v celoti uspela, ji je tožnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka (stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje ni priglasila). Toženka je priglasila stroške sodne takse v višini 1.227,00 EUR in materialne stroške v višini 10,00 EUR, kar ji je sodišče druge stopnje v celoti priznalo in jih je tožnik dolžan toženki povrniti, v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP (II. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje).

¹ N. Plavšak , Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, tretja knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str.232-234.
² M. Tratnik, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 323.
³ VSRS sodba II Ips 216/2014 z dne 21. 1. 2016.