VSRS Sodba II Ips 63/2024

I. Reviziji se ugodi ter se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožba tožnika zavrne in sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške celotnega pravdnega postopka v znesku 1.998,28 EUR, v 15 dneh pod pretnjo izvršbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Dejansko in pravno izhodišče sodnega spora

1Tožnik je padel s previjalne mize, ko je bil v zasebnem varstvu pri toženki. Ob škodnem dogodku, v katerem si je zlomil desno stegnenico, je bil star eno leto in dva tedna.

2V pravdi tožnik uveljavlja odškodninski zahtevek, ker naj bi toženka med previjanjem ne ravnala z zadostno skrbnostjo.

Dosedanji potek dogodka

3Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da je toženka izvajala vsakodnevno rutinsko previjanje, da ni bil v času škodnega dogodka nič kaj posebno razburjen, le malo nergav, ter da se je med previjanjem, ko ga je toženka posedla v kot med stene na previjalni mizi, umiril. Medtem ko je jemala pleničko, ga je z drugo roko držala, a tedaj se je tožnik povsem nepričakovano močno odrinil ter padel s previjalne mize. Sklenilo je, da je do škode prišlo po nesrečnem naključju. Zavrnilo je tožbene teze, da bi bilo treba otroka previjati na tleh ali celo v dvoje, s sodelovanjem vzgojiteljskega para.

4Pritožbeno sodišče je odločalo o pritožbi tožnika in ji ugodilo. Z vmesno sodbo je presodilo, da je podlaga odškodninske odgovornosti v celoti podana. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje. Odločitev je oprlo na očitek, da je do padca prišlo, ker naj bi toženka zanemarila dolžnost ustreznega nadzora nad otrokom. V času previjanja bi morala biti popolnoma osredotočena na otroka ter zmožna preprečiti njegovo gibanje na previjalni mizi in s tem možnost padca. V skladu z običajnimi pravili stroke se po stališču pritožbenega sodišča otroka previja tako, da je v ležečem položaju ter da si pred tem previjalec pripravi vse potrebne pripomočke za previjanje.

Sklep o dopustitvi revizije

5Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 231/2024 z dne 21. 8. 2024 dopustilo revizijo toženke glede naslednjega vprašanja:

Ali je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da toženka, glede na ugotovljene okoliščine, ob spornem previjanju otroka ni ravnala z zadostno skrbnostjo, torej skrbnostjo dobrega strokovnjaka.

Navedbe strank v revizijskem postopku

Bistvo revizijskih navedb

6Toženka v reviziji trdi, da interpretacija skrbnosti dobrega strokovnjaka v izpodbijani sodbi vzgojiteljem in drugim pedagoškim delavcem nalaga prestroge obveznosti. V nešteto konkretnih okoliščinah jih je nemogoče izpolniti in jim nalaga nesorazmerno veliko breme pri negi, varstvu in skrbi otrok. Uporabljen standard je pretirano strog in neživljenjski. Revidentka poudarja, da se je tožnik ob uvajanju v vrtec soočal z veliko stisko. Ta je bila še posebej intenzivna med previjanjem. Od uvajalnega obdobja, ki je potekalo največ prva dva tedna, je previjanje že dobro sprejel ter se je revidentka že pet tednov držala stalne rutine. Revidentka je tožnika med previjanjem posedla v kot zato, da se umiri.

7Revidentka graja razloge sodišča druge stopnje, ki se opirajo na publikacijo Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja (v nadaljevanju NIJZ) z naslovom "Poškodbe otrok v vrtcu in zagotavljanje varnosti" iz leta 2022. NIJZ ne predstavlja relevantne stroke pri rokovanju z vrtčevskimi otroki. Poleg tega v publikaciji nikjer ni izrecno navedeno, v kakšnem položaju mora biti otrok na previjalni mizi.

8Revidentka navaja, da kdorkoli je že previjal otroka ve, da se otroka ob previjanju vsaj z eno roko spusti, da se lahko rokuje s plenico, ki jo je treba zamenjati, in namesti čisto.

9Očitki drugostopenjskega sodišča, ki naj bi kazali na nezadostno skrbnost revidentke, so neživljenjski. Tožnikov padec je bil nesrečno naključje. Če bi otroka previjali obe vzgojiteljici, tedaj bi bili drugi otroci, ki so bili že v varstvu, brez nadzora in bi se lahko nesreča pripetila komu od njih.

Bistvo navedb v odgovoru na revizijo

10Tožnik podaja odgovor na revizijo in predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne. Pritrjuje podmeni izpodbijane sodbe, da je toženka iz malomarnosti opustila dolžnost stalnega nadzora nad otrokom. Že sam škodni dogodek in škodne posledice govorijo same zase - da toženka ni ravnala dovolj skrbno. Ne more biti dvoma, da je naloga vzgojitelja oziroma vsakega starša ali kogarkoli, ki previja tako majhnega otroka, da v prvi vrsti poskrbi za varnost otroka in prepreči morebiten padec z dokajšnje višine. To je zlahka mogoče preprečiti z ustrezno predpripravo, osredotočenostjo na otroka ter neprekinjenim fizičnim nadzorom ali pa z izvedbo previjanja (opisano problematičnega otroka) na tleh.

Presoja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije

11Revizija je utemeljena.

Dejansko izhodišče presoje

12Bistvena dejstva primera so:

- Otrok se je začel uvajati 21. 9. 2021, do škodnega dogodka je prišlo 2. 11. 2021.

- Uvajanje v varstvo je bilo naporno, otrok je kričal, jokal, metal igrače ter imel težave s previjanjem.

- Na dan škodnega dogodka je otrok prišel v vrtec po odsotnosti zaradi bolezni. Ni bil razburjen, le malo nergav.

- Glede konkretnega previjanja: umiril se je, ko ga je toženka posedla v desni kot med steno previjalne mize - daleč stran od prostega roba (torej robnih dveh stranic previjalnega pulta). V roke mu je dala kremo in zapela pesmico. Z desno roko ga je držala za nogico, ko je z drugo roko segla po čisto pleničko. Ob tem je bila rahlo sklonjena v levo. Tedaj se je močno odrinil in padel s previjalne mize mimo toženkine desne roke.

Pravno izhodišče presoje

13Dopuščeno revizijsko vprašanje je v danih okoliščinah v resnici dilema, ali je materialnopravno pravilno odločilo sodišče prve stopnje, ki je obravnavan življenjski primer pravno opredelilo kot nesrečno naključje, ali pa je bil, nasprotno, utemeljen poseg pritožbenega sodišča v takšno odločitev, ki je presojo obrnilo ter odškodninsko odgovornost za otrokov padec s previjalne mize pripisalo toženki.

14Gre torej za presojo skrbnosti ravnanja v vrtcu. To ustreza standardu skrbnosti dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika; OZ) - a ne toliko zato, ker bi se otroka v vrtcu previjalo kaj bolj skrbno kot doma, marveč se ta standard nanaša na celovito ravnanje v vrtčevski skupnosti, ki upošteva celoten življenjski položaj. Ta je bolj kompleksen kot doma.

Razlogovanje

15Argumenti obeh sodišč so znani, prav tako stališča obeh strank v tem revizijskem postopku. Toženka je posvojila razlogovanje sodišča prve, tožnica se opira na razlogovanje sodišča druge stopnje in vztraja tudi pri tem, da bi bilo mogoče tožnika previti na tleh. Naloga Vrhovnega sodišča je, da presodi, kdo ima prav in zakaj je tako.

16Po presoji Vrhovnega sodišča je bolj prepričljivo stališče sodišča prve stopnje, da je toženka ravnala v skladu z zahtevano skrbnostjo, kakor stališče sodišča druge stopnje, da bi morala za uresničitev standarda skrbnega ravnanja ravnati drugače.

17Zgrešeno je namreč, če zgolj retrospektivno presojamo, kako bi bilo mogoče tok dogodkov preusmeriti in nezgodo preprečiti, ne da bi pri tem upoštevali celoten življenjski kontekst položaja. V živem položaju posamezniki namreč sprejemamo odločitve, ki upoštevajo celovito vzročno mrežo dejavnikov in ne zgolj izoliran vzročni niz, ki se je konkretno udejanjil. Tega namreč poznamo vselej le za nazaj. Tako se zato ocenjuje tudi razumnost in skrbnost dejanj, ko življenjski primer presojamo za nazaj. V trenutku ravnanja, torej na izhodišču vzročne zveze, je pred nami potencialna vzročna mreža z različnimi mogočimi razpleti glede mnoštva dobrobiti, ugodnosti, neugodnosti in tudi nevarnosti. Nepopolni posamezniki, kar ljudje smo, imamo splošna pričakovanja in predvidevanja, konkretni razpleti pa so v kompleksni stvarnosti odvisni od množice nepredvidenih in skritih dejavnikov, ki učinkujejo skupaj.

18Kaj opisano izhodišče pomeni glede previjanja v vrtcu? Najprej to, da zavrnemo zahtevo, da bi morala toženka v konkretnem primeru otroka previti na tleh. Indikacij za takšno izjemno ravnanje namreč ni bilo. Toženka je - tudi po zgledu previjanja med samim uvajanjem, ko je to potekalo vpričo matere, vzpostavila običajno rutinsko prakso na previjalni mizi (točka 6 na 5. in 6. strani sodbe sodišča prve stopnje). Tudi druga alternativa, da bi otroka previjali obe vzgojiteljici, bi bila nesprejemljiva in v nasprotju s standardom skrbnosti, kajti, kot utemeljeno trdi revidentka, tedaj bi bili drugi otroci, ki so bili že v varstvu, brez nadzora in bi se lahko nesreča pripetila komu od njih. To velja že v primeru, če bi tako ravnali le pri konkretnem otroku, tembolj, če bi bila to splošna praksa.

19Pri iskanju odgovora o skrbnem ravnanju tako ostane sama toženka, pri previjalni mizi, skupaj z otrokom. Po presoji Vrhovnega sodišča ji ni mogoče ničesar očitati. Tudi ne s sklicevanjem na publikacijo NIJZ z naslovom Poškodbe otrok v vrtcu in zagotavljanje varnosti. Ne le zato, ker "NIJZ ne predstavlja relevantne stroke pri rokovanju z vrtčevskimi otroki", kot zapiše revidentka, marveč zato, ker "stroka previjanja otrok" ne potrebuje konkretiziranih pravnih aktov mehkega prava, marveč gre za utrjeno ravnanje civilizirane človeške vrste. Kot je zapisala revidentka:

"Kdorkoli je že previjal otroka, ve, da se otroka ob previjanju vsaj z eno roko spusti, da se lahko rokuje s plenico, ki jo je potrebno zamenjati, in namesti čisto."

20Kdor je previjal otroka in bo iskreno pobrskal po svojem izkustvenem spominu, bo tam zlahka srečal tudi prizore, ko otroka vmes sploh ni držal, marveč mu je le kaj prigovarjal, mu prepeval in podobno. Podobno, sklicujoč se na izpovedbo druge vzgojiteljice, nadaljuje tudi revidentka in nato utemeljeno zaključuje, da je revidentka s tem, ko je vsaj z eno roko ves čas držala otroka, "pokazala dovolj skrbno ravnanje za konkretnega otroka."

21V gradivu, ki je upoštevno in relevantno za Vrhovno sodišče v tem postopku, sta še dve utemeljevalni mesti, ki terjata izrecno opredelitev pred končnim odgovorom in s tem dokončno odločitvijo v tej pravdi.

22Prvo je zasnovano kot očitek, na katerem gradi tudi izpodbijana odločitev, češ da se "otroka previja tako, da je v ležečem položaju" (12. točka izpodbijane sodbe). Takšna zapoved ne izhaja iz narave stvari ter z njo povezanega načela neminem laedere (10. člen OZ). Vzgojiteljica je otroka posedla z razlogom in ustrezno previdnostjo. Posedla ga je ravno zato, da bi se umiril in ne premikal (točka 6. na 6. strani sodbe sodišča prve stopnje), obenem pa ga je posedla kolikor mogoče stran od roba previjalne mize, postavljene v kotu, med dvema stenama, ter ga zraven še držala za nogico. Na ta način je celo zmanjšala splošno tveganje, ki ga prinaša otrokovo togotno in/ali igrivo sukanje in zvijanje na previjalni mizi. Opis zato ustreza standardu skrbnega ravnanja.

23Tako ostane le še drugo, najbolj splošno utemeljevalno mesto, češ da škodni dogodek že sam po sebi govori za to, da toženka ni ravnala dovolj skrbno (tretji odstavek na 4. strani odgovora na revizijo). Ta retrospektivni vzročni avtomatizem, ki nima zveze s prospektivno analizo vzročnosti in skrbnosti, se ujema tudi z vsebinsko praznim stališčem v izpodbijani sodbi, da je "do padca prišlo, ker je toženka zanemarila dolžnost ustreznega nadzora nad otrokom in ni pravilno poskrbela za njegovo varnost (...) Toženka bi morala biti v času previjanja popolnoma osredotočena na otroka ter zmožna preprečiti njegovo gibanje na previjalni mizi" (točka 12 izpodbijane sodbe). V tem ni, kot rečeno, nobenega konkretnega očitka neskrbnega ravnanja, marveč le pripisovalna nuja, naj se za vsak škodni dogodek najde odškodninsko odgovorna oseba.

24Revidentka zato utemeljeno sklene, da so bistveni očitki pritožbenega sodišča, ki naj bi kazali na nezadostno skrbnost revidentke, neživljenjski. Ne gre za to, da bi zniževali standarde skrbnosti, marveč za to da so ti standardi takšni, da življenje v nekem okolju lahko normalno poteka. Če ne, se namreč odpre cel kup drugih potencialnih nevarnosti.

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje

25Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da toženka, glede na ugotovljene okoliščine, ob spornem previjanju otroka ni ravnala z zadostno skrbnostjo, to je skrbnostjo dobrega strokovnjaka.

Odločitev o reviziji

26Ker je pritožbeno sodišče napačno uporabilo materialno pravo, je napačna tudi odločitev o pritožbi tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava namreč ni bil podan in s tem tudi ne razlog za spremembo sodbe sodišča prve stopnje. Ker je tako, je Vrhovno sodišče ob uporabi pooblastila iz prvega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) reviziji ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se tožnikova pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka

27Ker sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Vrhovno sodišče je tako upoštevalo stroškovno odmero sodišča prve stopnje (1.172,10 EUR), k temu prištelo pritožbene (378,20 EUR) in revizijske (447,98 EUR) stroške tožene stranke ter tako dobljeno vsoto (1.998,28 EUR) naložilo v plačilo tožeči stranki v 15 dneh po prejemu te sodbe. Takrat bo nastopila zamuda (prvi odstavek 299.člena OZ) in od tedaj dalje zato tečejo tudi zakonske zamudne obresti.

Sestava senata in glasovanje

28Vrhovno sodišče Republike Slovenije je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu te odločbe. Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Sodnik Vladimir Horvat je glasoval za zavrnitev revizije (sedmi odstavek 324. člena ZPP).