VSL Sodba II Cpg 127/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 404,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 2. 2024 dalje do plačila." Odločilo je, da stroške postopka nosi tožeča stranka.

2Zoper izpodbijano sodbo se zaradi napačne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v celoti ter o stvari sami odloči tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži povrnitev tožniku nastalih pravdnih stroškov, povečanih za stopnjo DDV, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke zavrne in tožeči stranki naloži, da toženi stranki povrne stroške odgovora na pritožbo v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor skladno s prvim odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Navedeno pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, na relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se ne ozira.

6Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je bila prvemu kupcu mobilnega telefona Samsung Galaxy Z Flip 3 z oznako SM-F711B izročena garancija proizvajalca. Prvi kupec spornega telefona ni bila tožeča stranka. Proizvajalec z garancijo za čas trajanja garancijskega roka, tj. tri leta od prvega nakupa telefona, jamči za njegovo pravilno delovanje in da bo, če bo do okvare telefona prišlo v tem času, telefon popravil, ali, če to v razumnem roku ne bo mogoče, telefon z napako na svoje stroške zamenjal s telefonom brez napake. V času veljavnosti garancije (februarja 2024) je prišlo do okvare telefona, tako da se je ekran telefona ob odpiranju telefona samodejno ugasnil. Tožena stranka je pooblaščeni serviser za popravilo telefonov Samsung, torej tudi za popravilo spornega telefona. Tožena stranka ni proizvajalec ali prodajalec spornega telefona. Tožena stranka je februarja 2024 prejela sporni telefon v garancijsko popravilo. Tožena stranka je garancijsko popravilo zavrnila s pojasnilom, da je popravilo v skladu z internimi navodili proizvajalca Samsung za garancijska popravila telefonov z zložljivim zaslonom zavrnila zaradi mehanske poškodbe telefona in da predvideni strošek popravila telefona znaša 430,00 EUR. Tožena stranka je nepopravljen telefon vrnila tožeči stranki. Tožeča stranka je telefon v popravilo odnesla k drugemu pooblaščenemu serviserju (A.) in mu za popravilo telefona plačala 404,99 EUR. Tožeča stranka s tožbo v tej zadevi od tožene stranke zahteva plačilo tega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je predpostavilo, da drži trditev tožeče stranke, da je ona kupec spornega telefona in da je ona telefon izročila v popravilo toženi stranki, vendar je kljub tema dvema predpostavkama zahtevek neutemeljen, ker ga je tožeča stranka naperila zoper napačno osebo. Kupec mora namreč zahtevke v zvezi z garancijo naperiti bodisi zoper proizvajalca bodisi zoper prodajalca, kar pa tožena stranka ni. Pooblaščeni serviser je le pooblaščenec proizvajalca in v tej vlogi (torej kot pooblaščenec proizvajalca) je tožena stranka zavrnila garancijsko popravilo spornega telefona. To po presoji sodišča prve stopnje pomeni, da za morebitno protipravno ravnanje pooblaščenega serviserja (neutemeljeno zavrnitev garancijskega popravila) odgovarja kvečjemu proizvajalec. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek zavrnilo.

7Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker je določila Obligacijskega zakonika (OZ) in Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot-1) tolmačilo na način, da mora kupec zahtevke v zvezi z garancijo naperiti bodisi zoper proizvajalca bodisi zoper prodajalca. Po mnenju tožeče stranke iz določb 97. člena ZVPot-1 izhaja, da je zavezanec za popravilo tudi pooblaščeni serviser, sodišče prve stopnje pa bi moralo ne glede na dejstvo, ali je tožeča stranka po toženkini zavrnitvi garancijskega popravila nadaljnje pravice uveljavljala od proizvajalca oziroma prodajalca ali ne, dejansko stanje presojati po določbah OZ, ki urejajo vprašanja v zvezi s povzročitvijo škode. Pritožbeni očitki niso utemeljeni.

8Drži, da iz določbe prvega odstavka 21.b člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) in prvega odstavka 97. člena ZVPot-1¹ izhaja, da lahko kupec zahteva odpravo napak na podlagi garancije tudi pri pooblaščenem serviserju, vendar to ne pomeni, da je pooblaščeni serviser nosilec dolžnosti iz proizvajalčeve garancije v razmerju do kupca. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pooblaščeni serviser le pooblaščenec proizvajalca. Druga alineja prvega odstavka 20. člena ZVPot in druga alineja 95. člena ZVPot-1 določata, da mora proizvajalec za blago, za katerega velja obveznost izdati garancijo, zagotavljati servis, ki ima pooblastilo proizvajalca za izvajanje servisnih del na proizvodih ter z njim sklenjeno pogodbo za dobavo nadomestnih delov, če sam ne opravlja te dejavnosti. Skladno s prvo alinejo citiranih členov mora proizvajalec kupcu poleg garancijskega lista ter navodil za sestavo in uporabo zagotoviti tudi seznam pooblaščenih servisov. Iz teh določb izhaja, da lahko proizvajalec pogoje za uresničitev pravice kupcev za popravilo stvari na podlagi izdane garancije zagotovi na dva načina, in sicer tako, da sam (kot svojo dejavnost) opravlja popravila in vzdrževanje stvari, ali pa tako, da (na podlagi ustrezne pogodbe) pooblasti drugo osebo (pooblaščeni servis), da ta popravila opravlja v njegovem imenu. Ker proizvajalec pooblaščeni servis (oziroma več pooblaščenih servisov) pooblasti, da v njegovem imenu izpolnjuje obveznost popraviti stvari, za katere velja njegova garancija za brezhibno delovanje, ima zahteva za popravilo, ki jo kupec naslovi na pooblaščeni servis, enak učinek, kot če bi to zahtevo naslovil neposredno na proizvajalca, ki je pooblastil ta servis.²

9Pooblaščeni serviser vsa dejanja v zvezi s kupčevim uveljavljanjem pravic iz garancije (ugoditev oziroma zavrnitev kupčeve zahteve za odpravo napak, izvedba popravila) izvaja v imenu proizvajalca. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožena stranka kot pooblaščeni serviser garancijsko popravilo telefona zavrnila v vlogi pooblaščenca proizvajalca, kar pomeni v imenu proizvajalca (in skladno z njegovimi internimi navodili). Izjave poslovne volje in druga pravna dejanja, ki jih zastopnik opravi v imenu zastopanega, učinkujejo neposredno za zastopanega (primerjaj drugi odstavek 70. člena OZ). Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da za morebitno neutemeljeno zavrnitev garancijskega popravila kupcu odgovarja kvečjemu proizvajalec in ne pooblaščeni serviser, ki je izvedbo garancijskega popravila zavrnil v imenu proizvajalca. Posledično pa je ob neizpodbojni dejanski ugotovitvi, da je tožena stranka zgolj pooblaščeni serviser, ne pa tudi proizvajalec ali prodajalec spornega telefona, pravilna tudi presoja, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek naperila zoper napačno osebo.

10Ker je tožbeni zahtevek neutemeljen že zaradi pomanjkanja stvarne pasivne legitimacije tožene stranke, nadaljnja presoja obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti ni bila potrebna. Kljub temu je sodišče prve stopnje iz previdnosti v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo razloge, zaradi katerih bi bil po njegovem mnenju tožbeni zahtevek neutemeljen tudi v primeru, če bi bilo treba šteti, da je tožena stranka v zadevi pasivno legitimirana. S tem, ko je podalo to dodatno obrazložitev, ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju.

11Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka je pravilna že zaradi pravilne presoje o pomanjkanju stvarne pasivne legitimacije tožene stranke. Pritožbeni očitki, s katerimi pritožnica izpodbija dodatno (iz previdnosti) argumentacijo sodišča prve stopnje v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi in se pritožbenemu sodišču do njih ni bilo treba opredeliti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12Ker so tožničini pritožbeni očitki neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po predloženem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Stroški pritožbenega postopka tožene stranke obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 250 točk, kar znaša 150,00 EUR (tar. št. 22/1 OT), materialne stroške v višini 3,00 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 186,66 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo priglašenih 50 točk za posvet s stranko in 100 točk za pregled spisa, listin in druge dokumentacije ter študij zadeve, ker ne gre za samostojne storitve, temveč so ta opravila že zajeta v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila.

¹ Med dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje ni ugotovitve o datumu sklenitve prodajne pogodbe, od katerega je odvisno, ali se za sporno razmerje uporabljajo določbe ZVPot ali ZVPot-1 (glej 244. člen ZVPot-1, ki določa, da se določbe 66. do 98. člena tega zakona, ki urejajo prodajno pogodbo, ne uporabljajo za prodajne pogodbe, sklenjene pred začetkom uporabe tega zakona; za te prodajne pogodbe se uporabljajo določbe ZVPot (Uradni list RS, št. 98/04 - uradno prečiščeno besedilo, 114/06 - ZUE, 126/07, 86/09, 78/11, 38/14, 19/15, 55/17 - ZKolT in 31/18)). Pritožbeno sodišče zato povzema relevantne določbe obeh zakonov, čeprav se sodišče prve stopnje in pritožnica sklicujeta samo na določbe ZVPot-1, ki se uporablja od 26. 1. 2023.
² Glej N. Plavšak, E-paket Obligacije z e-komentarjem OZ, komentar k 482. členu OZ, Tax-Fin-Lex.