VSC Sodba PRp 140/2024

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 135,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v plačilnem nalogu, ki mu ga bo poslal prekrškovni organ.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) ter odločilo, da je storilec dolžan plačati stroške postopka, in sicer sodno takso v višini 90,00 EUR, v roku 15 dni po pravnomočnosti te sodbe, sicer se prisilno izterja.

2Zoper sodbo se pritožuje zagovornik storilca ter pri tem uveljavlja pritožbene razloge po 1., 2. in 4. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe ter "oprostitev vseh obsodb".

3V odgovoru na pritožbo prekrškovni organ nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5S plačilnim nalogom Policijske postaje Celje z dne 8. 3. 2022 je bil storilec spoznan za odgovornega storitve prekrška po četrtem odstavku 41. člena ZPrCP, ki ga je storil 8. 3. 2022 ob 08.49 uri, ko je svoj osebni avtomobil vozil po parkirnem prostoru Planet Tuš Celje, iz smeri vhoda v lokal Ambient proti križišču parkirna hiša, pri tem pa pri vhodu "lekarna" ni omogočil varnega prečkanja vozišča peški, ki je prehod prečkala iz njegove leve strani in se je na sredini ustavila, da se je voznik odpeljal mimo. Za navedeni prekršek mu je bila izrečena globa 300,00 EUR in 5 kazenskih točk (KT).

6Uvodoma je pritožniku pojasniti, da je bila predmetna sodba izdana v hitrem postopku o prekršku, v katerem je ugotovljeno dejansko stanje prekrškovnega organa preizkušano že ob obravnavi storilčeve ZSV po sodišču prve stopnje. Drugi odstavek 66. člena ZP-1, ki ureja pravico osebe, ki ji je bila izrečena sankcija, do pritožbe zoper odločitve sodišča v zvezi z zahtevami za sodno varstvo, ki niso bile zavržene, določa, da lahko te osebe vložijo pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka, kar pomeni, da pritožbeni razlog zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni dopusten.

S pritožbenimi trditvami, da se ni čez prehod za pešce peljal z nezmanjšano hitrostjo, storilec izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato takim pritožbenim navedbam ne more slediti in na njihovi podlagi spremeniti izpodbijano odločitev.

7Sodišče prve stopnje je po vloženi ZSV, v kateri je storilec zatrjeval, da očitanega prekrška ni storil oziroma mu ni mogoče očitati, da peški ni omogočila varnega prečkanja prehoda za pešce, ker peška v trenutku, ko se je njegovo vozilo nahajalo tik pred prehodom za pešce ali že celo na njem, še na prehod ni stopila oziroma je stopila nanj z le eno nogo, pa še to z leve strani, dopolnilo dokazni postopek, v okviru katerega je zaslišalo storilca, policista Zillija in Horvata ter vpogledalo v listine spisa. V posledici dokazne ocene vseh izvedenih dokazov je nato z gotovostjo zaključilo, da je bilo konkretno dejansko stanje, da je peška že bila na prehodu za pešce in se je na sredini zaustavila, ker storilec z vozilom pred prehodom ni ustavil, po prekrškovnem organu ugotovljeno pravilno in popolno.

Pri tem je sledilo prepričljivima izpovedbama zaslišanih policistov, ki sta prekršek neposredno zaznala. Ob navedenem tako pritožba neutemeljeno zatrjuje, da prekrškovni organ za navedeni prekršek ni ponudil nobenih dokazov. Ker pa identiteta peške na kraju prekrška ni bila ugotovljena, tudi pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem peške ni izvedlo, ni moglo vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe, saj je glede na pravilne razloge izpodbijane sodbe v 6. točki obrazložitve, ta dokaz neizvedljiv. Zato izpostavljeno postopanje sodišča ni moglo poseči v storilčevo pravico do obrambe. Pritožbeno očitana kršitev po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi z 68. členom ter 90. členom ZP-1 je vsled navedenemu neutemeljena. Ker po določbi 71. člena ZP-1 sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno, tudi ni mogoče slediti pritožbenim očitkom, da je zaslišanje peške nujno za zaključek o storilčevi krivdi.

Na tem mestu pa pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da v svoji odločbi PRp 9/2024 z dne 23. 4. 2024 ni zahtevalo do sodišča prve stopnje, da dokaz z zaslišanjem peške izvede, kot to očitno napačno razume zagovornik storilca, temveč le, da se do njega opredeli (ali ga izvede ali ga zavrne s prepričljivo argumentacijo).

8Po določbi 41. člena ZPrCP morajo vozniki in drugi udeleženci cestnega prometa na prehodu za pešce, na katerem promet ni urejen s svetlobnimi prometnimi znaki ali ga ne ureja pooblaščena uradna oseba, omogočiti pešcem varno prečkanje vozišča, ki so na prehodu ali stopajo nanj (prvi odstavek). Z globo 300 eurov se kaznuje za prekršek voznik, ki ravna v nasprotju z določbo prvega odstavka tega člena. Vozniku motornega vozila se izreče tudi 5 kazenskih točk (četrti odstavek).

9Ko iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je kraj prekrška parkirni prostor pri Planetu Tuš Celje, pri tem pa v predmetnem postopku ni sporno, da je le ta bil javno dostopen, pritožba neutemeljeno zatrjuje, da ker gre za zasebno zemljišče, policisti tam nimajo pristojnosti izvajati pooblastil prekrškovnega organa.

Po določbi 4. alineje prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) so naloge policije med drugim tudi nadzor in urejanje prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki so dane v uporabo za javni promet. Po določbi 2. točke prvega odstavka 3. člena ZPrCP je "cestni promet" promet vozil, pešcev in drugih udeležencev cestnega prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet. Pri tem je po 43. točki prvega odstavka Zakona o cestah (ZCest-2) nekategorizirana cesta, ki se uporablja za javni cestni promet, zasebna cesta, po kateri poteka promet na način in pod pogoji, kot jih v skladu s tem zakonom in zakonom, ki ureja pravila cestnega prometa, določi lastnik ali od njega pooblaščeni upravljavec, po osmi alineji prvega odstavka 11. člena ZCes-2 pa je sestavni del ceste tudi parkirišče. Ob navedenem ne glede na to, da je šlo za zasebno parkirišče ni mogoče zaključiti, da policisti niso imeli pristojnosti na navedenem parkirišču urejati prometa, saj je parkirišče bilo dostopno vsakomur.

10Ob preizkusu odločitve o sankcijah višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izreklo oziroma potrdilo odločitev prekrškovnega organa, s katero je bila storilcu izrečena globa v predpisanem znesku ter stranska sankcija kazenskih točk v predpisanem številu. Pri tem iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da sodišče ni zasledilo okoliščin, ki bi opravičevale izrek milejše kazni.

Pritožba se s tem ne strinja ter izpostavlja, da bi ob tem, ko storilec ni ogrožal zdravja in življenja peške oziroma ni predstavljal neposredne nevarnosti za druge udeležence v prometu, sodišče moralo uporabiti omilitvena določila. Ob tem, ko iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da storilec ni omogočil varnega prečkanja cestišča peški, sam zakonodajalec pa je navedeni prekršek opredelil za hujši prekršek (5 KT; primerjaj definicijo iz drugega odstavka 23. člena ZP-1), se tudi ta pritožbena zavzemanja izkažejo za neutemeljena.

11Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika storilca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

12Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče storilcu na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 135,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku in na način kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.