41. člen ZPrCP

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo zaključilo, da je zavarovanka toženke objektivno odgovorna kot imetnica in voznica avtomobila za škodo, ki je ob trku nastala tožniku, da pa je tudi tožnik zaradi opustitve dolžne skrbnosti soprispeval k nastanku škodnega dogodka, kar je sodišče prve stopnje ovrednotilo v višini 20 %.

Sodišče prve stopnje se je do navedb obdolženčevega zagovornika o nezakonitosti pridobljenih dokazov opredelilo, pri čemer pa se res ni izrecno opredelilo do navedb o tem, da obdolženec pred odreditvijo strokovnega pregleda ni bil poučen o privilegiju zoper samoobtožbo. Kljub temu smiselno očitana kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana, saj ne gre za vprašanje ugotavljanja odločilnega dejstva, ampak za pravno vprašanje, ali je bil določen dokaz pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma ali gre za dokaz, na katerega se po določbah ZP-1 sodba ne more opirati (6. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1). Takšno presojo pa sme opraviti tudi pritožbeno sodišče, nenazadnje gre za bistveno kršitev določb postopka o prekršku, na katero pazi po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1). Policista sta ukrepala v smeri, da bi ugotovila, kdo je vozil vozilo X 11-22 in sta obdolženca klicala zgolj kot lastnika vozila, kar pomeni, da policijsko preiskovanje takrat še ni bilo osredotočeno, zoženo proti obdolžencu. Zgolj zaradi dejstva, da je obdolženec lastnik vozila z reg. št. X 11-22, še niso mogli

Identiteta peške na kraju prekrška ni bila ugotovljena, zato tudi pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem peške ni izvedlo, ni moglo vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe, saj je glede na pravilne razloge izpodbijane sodbe v 6. točki obrazložitve, ta dokaz neizvedljiv. Zato izpostavljeno postopanje sodišča ni moglo poseči v storilčevo pravico do obrambe. Ker po določbi 71. člena ZP-1 sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno, tudi ni mogoče slediti pritožbenim očitkom, da je zaslišanje peške nujno za zaključek o storilčevi krivdi.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju prekoračilo zahtevek oziroma opis prekrška po prekrškovnem organu, ki je storilca spoznal za odgovornega storitve predmetnega prekrška, ker ni omogočil varnega prečkanja pešcu, kateri je čakal pred prehodom. Ker prekrškovni organ storilcu ni očital, da je zapeljal čez prehod za pešce, na katerega je pešec že stopil, je sodišče prve stopnje prekoračilo zahtevek oziroma objektivno identiteto opisa prekrška, na katerega se veže v postopku z ZSV izpodbijani PN z dne 9. 3. 2021. Prekoračitev je v škodo pritožnika, ki se je branil s trditvami, da pešec, ki je zgolj stal ob prehodu za pešce, ni kazal nobenega namena prečkati prehoda za pešce.

Storilec pri zaslišanju priče A. A. ni bil navzoč, vendar pa iz podatkov spisa izhaja, da je zaslišanje prostovoljno zapustil, ker mu sodnica ni več pustila postavljati vprašanj priči B. B. V kolikor pritožba s trditvami o nenavzočnosti storilca pri zaslišanju policistke A. A. meri na kršitev pravice do obrambe, je torej pritožniku poudariti, da je zapustil zaslišanje priče prostovoljno, da je njegova nenavzočnost deklarirana v zapisniku ter da spisovni podatki izkazujejo, da mu je bil zapisnik o zaslišanju priče B. B., in C. C. vročen, kar je potrdil s svojim podpisom uradnega zaznamka na l. št. 43 spisa. Pritožbeni očitki o kršitvi pravice do obrambe so vsled navedenemu neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da je obdolženka povzročila prometno nesrečo z nezavestno malomarnostjo. Obdolženki sta dokazani dve najbolj grobi kršitvi cestnoprometnih predpisov po drugem odstavku 105. člena in prvem odstavku 41. člena ZPrCP, pri čemer ni upoštevna navedba pritožnika, da je obdolžena prav zaradi nameravane vožnje avtomobila prenehala piti, ravno na podlagi te okoliščine je zaključiti, da se je zavedala, da v posledici zaužitja alkohola lahko pride do prometne nesreče. Iz ugotovljenih okoliščin predvsem pa izpovedi obeh policistov izhaja, da je obdolžena ob prihodu na kraj kaznivega dejanja še vedno kazala znake alkoholiziranosti, kar pa pomeni, da je bila pod vplivom alkohola, kar je potrdila tudi alkoholimetrična analiza njene krvi in urina več kot tri ure po nesreči. S svojo vožnjo pa je obdolženka dopustila, da je do prometne nesreče prišlo, v kateri je oškodovanec utrpel hudo telesno poškodbo.

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Sodišče prve stopnje je sicer pogledalo in prebralo spis zadeve o prekršku, kar je kot dokaz predlagala tožena stranka, vendar ta dokazni predlog dokazuje zgolj to, da je tekel ta sodni postopek, kdo so bili njegovi udeleženci in kakšen je bil njegov zaključek. To pomeni, da takšen dokazni predlog zajema le branje končne odločbe, izdane v tem postopku in nič drugega. Če želi stranka, da se iz drugega spisa prebere še kaj drugega kot končna odločba, mora to izrecno predlagati s konkretno navedbo listin, ki naj se iz tega drugega spisa preberejo. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik smerokaz vklopil šele, ko je že pričel zavijati levo in ga zavarovanec tožene stranke ni mogel zaznati pravočasno, takrat pa je že bil v fazi prehitevanja tožnika, je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovanec tožene stranke glede na ugotovljene okoliščine ni mogel storiti ničesar, da bi preprečil nesrečo, kar pomeni, da je njegova krivda za nastali škodni dogodek izključena oziroma, da je do prometne nesreče prišlo po izključni krivdi tožnika samega. Sodišče prve stopnje je nepravilno priznalo kot potrebne stroške toženi stranki njene potne stroške

Voznik mora pešcu, ki je že na prehodu za pešce ali stopa nanj, omogočiti varno prečkanje vozišča