VSC Sklep I Kp 66954/2023

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da v roku 24 ur znova odloči o obstoju pogojev za pripor zoper obtoženega A. A., pri čemer do vnovične odločitve sodišča prve stopnje obtoženi A. A. ostaja v priporu.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ugotovilo, da so priporni razlogi zoper obtoženega še vedno podani.

2Zoper sklep se je pritožil obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in pripor odpravi ali ga nadomesti z milejšim ukrepom iz 192. člena ZKP.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je v ponovnem odločanju o priporu sicer argumentiralo obstoj utemeljenega suma ter obstoj pripornih razlogov ponovitvene nevarnosti in begosumnosti za obtoženca ter zaključilo, da je pripor še vedno nujen in neogiben ukrep. Vendar pa v zvezi s presojo sorazmernosti ukrepa z vidika trajanja zagovornik v pritožbi prvostopenjskemu sodišču tudi tokrat utemeljeno očita, da se ni opredelilo do vseh okoliščin, ki so relevantne pri presoji časovne sorazmernosti, oziroma da so razlogi nepravilni ter v kontradikciji sami s sabo.

5Pri tem zagovornik utemeljeno izpostavlja, da se je Ustavno sodišče v svojih odločbah že večkrat sklicevalo na merila za presojo razumnega trajanja pripora, ki jih je ESČP postavilo v sodbi v zadevi Neumeister proti Avstriji, in sicer: (1) dolžina pripora; (2) primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja; (3) posledice pripora za obtoženca; (4) prispevek obtoženca k trajanju pripora; (5) zapletenost primera ter (6) ravnanje tožilstva in sodne veje oblasti.

6Sodišče prve stopnje je v zvezi z izpostavljenimi pogoji v ponovnem odločanju ugotovilo: (-) da je obtoženi po vložitvi obtožnice v priporu 13 mesecev in pol, kar je znotraj zakonskega okvira največ dveh let; (-) da je glede primerjave med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja ugotoviti, da je dosedanje trajanje pripora sicer preseglo zakonski minimum predpisane kazni zapora za očitano kaznivo dejanje (1 leto), vendar pa senat ocenjuje, da v primeru obsodbe ne gre pričakovati kazni na spodnjem robu predpisane (1 do 10 let); (-) da posebnosti v konkretnem primeru (npr. strožji priporni režim, prilagoditvene težave) ni zatrjevanih ali razvidnih; (-) da je podaljšano trajanje faze predobravnavnega naroka predvsem posledica vložene zahteve za izločitev dokazov s strani obrambe; (-) da je življenjsko nelogično in povsem nerazumno ravnanje obtoženca in ne nazadnje tudi zagovornika, da sta tako dolgo molčala o domnevnih kršitvah pravice do uporabe svojega jezika, še posebej, ker je že od dne 13. 9. 2023 obtoženec imel svojega zagovornika; (-) da je obravnavana zadeva obsežna (1433 list. št. v spisu in 4 registratorjih, obtožnica na 28 straneh) ter kompleksna (ogromna količina zasežene droge, 3 sostorilci, prevajanje listin v tuj jezik in navzočnost tolmačke na narokih); (-) da gre pri sklepu o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov opr. št. III K 66954/2023 z dne 3. 3. 2025 za pravno in dejansko zahteven sklep z obširno in poglobljeno obrazložitvijo na 28 straneh, sklep je bil izdan po opravljenem zaslišanju devetih prič, v njegovo pripravo pa so bile poleg predsednice senata vključene tudi pravosodna svétnica in strojepiski; (-) da sodišče še vedno postopa dovolj hitro in kontinuirano.

7Zagovornik v pritožbi poudarja, da zadeva ni v ničemer posebej zapletena ali kompleksna in da se niso pokazala nobena posebej zapletena pravna vprašanja. Izpostavlja, da je sodišče za odločitev o izločitvi dokazov potrebovalo več mesecev in v tem delu ni mogoče trditi, da postopek poteka kontinuirano, zato pripor ni sorazmeren. S podajo predloga za izločitev dokazov na predobravnavnem naroku pa obramba v ničemer ni prispevala k daljšem trajanju pripora. Pravica vsake osebe je, da ji je zagotovljeno sojenje v razumnem roku, kadar je zoper njo odrejen pripor, ali pa naj ji bo omogočeno, da se obtožb brani s prostosti, kar zagotavlja prvi odstavek 23. člena Ustave.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornik v pritožbi povsem utemeljeno graja zaključke sodišča prve stopnje, da je obramba tista, ki je zavlačevala s podajo predloga za izločitev dokazov. Predlog je bil namreč podan na prvem predobravnavnem naroku dne 5. 7. 2024. Temeljni namen predobravnavnega naroka, poleg tega, da se obtoženec izjavi o krivdi, je tudi, da predlaga izločitev predsednika senata, izločitev dokazov in dokaze, ki naj se izvedejo na glavni obravnavi, in poda druge procesne predloge (tako tudi 285.d člen ZKP). Obrambi s tem dejanjem tako ni moč pripisati takšnega prispevka k trajanju pripora, kot to izhaja iz prvostopenjskega sklepa, zlasti pa ne nakazovati, kot je razumeti, celo zlorabo procesnih pravic. Deplasirano je tudi sklicevanje na razloge sklepa o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov, zoper katerega je, kot pokažejo podatki spisa, bila vložena pritožba obrambe, kar pomeni, da sklep še ni prestal preizkusa pred sodiščem druge stopnje. Ne da bi se pritožbeno sodišče v pripornem sklepu spuščalo v presojo (ne)utemeljenosti predloga za izločitev dokazov, vendarle drži, da je obtoženec pripombo o nerazumevanja jezika podal že na zapisnik o hišni preiskavi z dne 12. 9. 2023. Navsezadnje je vprašanje (ne)zakonitosti dokazov odprto ves čas kazenskega postopka, saj striktnih časovnih prekluzij v tem oziru procesni zakon ne dopušča.

9Nadalje sodišče prve stopnje pride s seboj v nasprotje, ko po eni strani zapiše, da je zadeva izjemno zahtevna in kompleksna (1433 list. št. v spisu in štirih registratorjih, obtožnica na 28 straneh, ogromna količina zasežene droge, trije sostorilci, prevajanje listin v tuj jezik in navzočnost tolmačke na narokih), po drugi strani pa zaključi, da bo lahko celoten postopek (ko trenutno sklep o izločitvi dokazov še sploh ni pravnomočen in posledično niso podani niti pogoji za razpis glavne obravnave) končalo v zakonskem predvidenem roku dveh let od vložitve obtožnice, torej v naslednjih desetih mesecih. Prav tako po eni strani utemeljuje, da je obramba prispevala k podaljšanju pripora, obenem pa ves čas podaja razloge na strani sodišča, ki naj bi pojasnili dolgotrajnost postopka (prepis zvočnega posnetka naj bi bil odpremljen šele 5. 12. 2024; kompleksnost in obsežnost zadeve).

10Četudi drži, da je bilo v fazi predobravnavnega naroka razpisanih 11 narokov in zaslišanih devet prič, ne gre spregledati, da je od zadnjega predobravnavnega naroka dne 16. 10. 2024 do izdaje sklepa o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov dne 3. 3. 2025 preteklo slabih pet mesecev. Morebitno ravnanje pravosodne svétnice ali strojepisk (daljši čas izdelave prepisa zvočnega posnetka zaslišanja prič), ki se iz docela neznanih razlogov pojavljajo v razlogih izpodbijanega sklepa, nikakor ne opravičuje trajanja pripora, upoštevaje, da sme pripor trajati najkrajši potrebni čas in da je dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, ter organov, ki jim dajejo pravno pomoč, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu (drugi odstavek 200. člena ZKP). Merila za presojo, kaj je razumen čas, so v primeru odvzema prostosti strožja kot v primeru sojenja na prostosti. Če pristojni organi v kazenskem postopku ne postopajo hitro, pa tega ni mogoče upravičiti na podlagi posebnih okoliščin postopka ali ravnanja pripornika, je treba priprtega izpustiti na prostost (Odločbi US RS, Up-123/95, točka 39 in Up-155/95, točka 11). Zakonsko določen maksimum trajanja pripora (dve leti) pa prav tako ne more biti razlog, na katerem bi sodišče lahko upravičilo potencialno nesorazmerno trajanje pripora v konkretnem primeru.

11Sodišče prve stopnje sorazmernosti pripora s časovnega vidika torej ni razumno obrazložilo. Glede na vse navedeno izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih procesnih dejstvih, obenem pa so razlogi sklepa v nasprotju s procesnim položajem, kot se nakazuje iz podatkov spisa. Pritožbeno sodišče zato še vedno ne more presoditi utemeljenosti zatrjevanih kršitev in ne more izrecno odgovoriti na pritožbene navedbe, da predmetni postopek ne poteka kontinuirano. S tem je ugotovljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je že drugič rezultirala v razveljavitvi izpodbijanega sklepa ter vrnitvi zadeve zunajobravnavnemu senatu v novo odločanje.

12Sodišče prve stopnje bo v postopku novega odločanja preverilo podanost vseh pogojev za ohranitev obtoženčevega pripornega statusa, pri čemer bo moralo razumnost in sorazmernost trajanja pripora presoditi ter utemeljiti po zgoraj navedenih merilih, vključno z opredelitvijo glede možnosti nadaljnjega sojenja v razumnem roku (odločbi US RS Up-336/13 z dne 16. 5. 2013 in Up-45/16-15 z dne 17. 3. 2016 in sklep VS RS II Kr 32662/2023 z dne 7. 8. 2023). Le na ta način bo odločitev moč preizkusiti tudi z vidika časovne sorazmernosti uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa, kar je pri izdaji izpodbijanega sklepa izostalo.

13Zaradi ugoditve utemeljeni pritožbi in razveljavitve sklepa na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP, ki bazira v dognani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka absolutne narave, se pritožbeno sodišče ni izreklo o drugih pritožbenih navedbah zagovornika.

14Sodišče prve stopnje bo moralo znova odločiti v roku 24 ur od prejema tega sklepa. Do vnovične odločitve pa obtoženi A. A. ostaja v priporu.