UPRS Sklep I U 1245/2022-12

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote Kranj št. 301-58/1992-6218-463 z dne 27. 10. 2021. S tem sklepom je organ zavrnil njegovo prošnjo za podaljšanje roka za predložitev pisne izjave vlagateljev za denacionalizacijo, da bosta poravnala stroške izvedenskega dela cenilca stvarnega premoženja A. A. v znesku 15.250,00 EUR.

2V obrazložitvi se sklicuje na 222. člen Zakona o splošnem upravnem postopku¹ (v nadaljevanju ZUP/86), ki je določal, da je posebna pritožba zoper sklep dovoljena le, kadar je tako izrecno določeno z zakonom. V obravnavani zadevi je rok za predložitev izjave o poravnavi stroškov izvedenskega dela določila uradna oseba, ki vodi postopek, in sicer prvotno s pozivom z dne 2. 7. 2021, v katerem je določila rok 15. dni od njegove vročitve. Tožnik je, kot skrbnik za poseben primer in kot pooblaščenec enega od vlagateljev, 16. 7. 2021 prosil za podaljšanje roka, čemur je organ ugodil in rok podaljšal do 15. 9. 2021. Prošnjo tožnika z dne 17. 9. 2021, naj se rok ponovno podaljša, pa je zavrnil. Ker ZUP/86 v 99. členu ne določa, da bi bila zoper tak sklep dovoljena posebna pritožba, je sklenil, da je treba pritožbo na podlagi drugega odstavka 234. člena ZUP/86 zavreči.

3Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Navaja, da 99. člen ZUP/86 ne določa, da bi bila zoper sklep o tem, da se rok ne podaljša, dovoljena posebna pritožba. Tožnik pa bo lahko v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari izpodbijal tudi odločitev o stroških postopka.

4Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in zoper njega vlaga tožbo. Trdi, da naj bi prvostopenjski organ presegel svoje pristojnosti, ko naj bi zaključil, da založitev oziroma plačilo stroškov izvedenskega dela ne predstavlja stroškov skrbništva za poseben primer in zato tek postopka s tem v zvezi pred Centrom za socialno delo ni upravičen razlog za podaljšanje roka. Nobenega razloga ni, da se stroški izvedeništva ne bi pokrili iz že vrnjenega premoženja. Navaja, da naj bi organ v bistvu vsebinsko odločil o stroških postopka, zoper tako odločitev pa je dovoljena posebna pritožba. Izpodbijani sklep tudi nima razlogov. Opozarja še, da je organ predhodno ob povsem enakih razlogih prošnji za podaljšanje roka ugodil. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka.

5Tožba ni dovoljena.

6Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji (t. i. procesne predpostavke), predpisani v prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Eden izmed teh pogojev je, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka). Če predpostavke niso izpolnjene, mora sodišče tožbo s sklepom zavreči (prvi odstavek 36. člena).

7Po določbah prvega odstavka 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

8Iz zakona izhajata dva temeljna pogoja, ki ju je treba uporabiti pri presoji, ali je posamezna odločitev upravni akt: 1. formalno so to le tisti akti, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalnih skupnosti oziroma nosilci javnih pooblastil; 2. materialno pa so to tisti akti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta, in s tem posegajo v pravni položaj tožnika in so utemeljeni na normi javnega prava. Upravni akti po ZUS-1 torej niso akti, ki ne vsebujejo vsebinske odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta, kot so akti, ki pomenijo samo procesno odločitev.²

9Predmet tega upravnega spora je sklep, s katerim je prvostopenjski organ zavrgel tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote Kranj št. 301-58/1992-6218-463 z dne 27. 10. 2021, s katero je ta organ zavrnil njegovo prošnjo za podaljšanje roka za predložitev pisne izjave o poravnavi stroškov izvedenskega dela. Zavrgel jo je, ker je presodil, da ni dovoljena. S to odločitvijo pa po presoji sodišča ni odločil o kakšni materialnopravni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožnika, ampak zgolj o roku, v katerem so morali upravičenci do denacionalizacije opraviti določeno dejanje. Zato ne gre za upravni akt v smislu prej citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1.

10V skladu z drugim odstavkom 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, a le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Zoper sklepe izdane v upravnem postopku je treba zagotoviti možnost samostojnega sodnega varstva tedaj, kadar v postopku ne bo izdan upravni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati.³

11Z izpodbijanim sklepom je bil sicer pritožbeni postopek končan, vendar pa ni bil končan o zadevi oziroma predmetu postopka. Organ je s sklepom, ki je za tožnika sporen, zavrnil njegovo prošnjo za podaljšanje roka za predložitev izjave v zvezi s stroški postopka, kar je procesni sklep, s katerim glavni postopek ni bil končan. Tak sklep v izreku vsebuje le procesno odločitev, ki se nanaša na izvedbo oziroma vodenje postopka in ne končno odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe.

12Tožnik sicer navaja, da naj bi bil izpodbijani akt končna vsebinska odločitev o stroških postopka, vendar to ne drži. S tem, ko tožnikovemu predlogu za podaljšanje roka za izjavo ni bilo ugodeno, je bilo odločeno (le) o tem, da mora izjavo podati takoj. O tem, kdo trpi stroške postopka, koliko znašajo ter komu in v katerem roku jih je treba plačati, pa bo organ odločil z odločbo ali s posebnim sklepom o stroških (117. člen ZUP/86). O pravici ali pravni koristi oseb, katerih interese tožnik zastopa, kot tudi o tem, katere stroške trpijo, bo torej odločeno z odločbo, ki jo bo organ izdal o vloženi zahtevi za denacionalizacijo premoženja oziroma s sklepom o stroških postopka.

13Glede na navedeno pa izpodbijani sklep ni niti sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zoper katerega bi bilo mogoče samostojno sodno varstvo v upravnem sporu, saj postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni bil končan, ustavljen in niti obnovljen.

14Ker glede na obrazloženo izpodbijani sklep ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo. Ob ugotovitvi, da izpodbijani akt ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, se sodišče do tožbenih navedb, ki se v bistvu nanašajo na vsebino sklepa o zavrnitvi tožnikove prošnje za podaljšanje roka za predložitev pisne izjave o poravnavi stroškov izvedenskega dela cenilca stvarnega premoženja, ni opredeljevalo.

15Če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

¹ Ur.l. SFRJ št. 47/86.
² Glej E. Kerševan v: E. Kerševan (ur.), Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 20-21.
³ Ibidem, stran 49.