VSK Sodba I Cp 38/2024

I. Pritožba se zavrne in vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

2Zoper to sodbo se pritožuje toženec. Meni, da je odločitev nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje se do navedb toženca, da sta delavca na cesto namestila opozorilni znak "Pozor! Sečnja - spravilo", da je podrto drevo že od prejšnjega dne ležalo zasidrano na tleh ter da noben predpis ne določa, da je v takšnem primeru potrebna zapora ceste do odstranitve oziroma spravila podrtega drevesa, ni opredelilo. Toženec oziroma delavca sta storila vse, kar jima nalaga veljavna zakonodaja. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo utemeljenih razlogov, iz katerih bi izhajalo drugače. O neskrbnosti in ravnanju v nasprotju s pravili bi lahko strokovno mnenje podal zgolj sodni izvedenec, ki pa ga sodišče prve stopnje kljub predlogu ni angažiralo. Glede povečane stopnje nevarnosti je napačno in preširoko razlagalo pravila o varstvu pri delu v gozdarstvu. Nekritično je sledilo tožbenim navedbam. Zanemarilo je navedbe toženca, da je imelo drevo zaradi svojih lastnosti veliko težo, zaradi katere samo od sebe ni moglo zdrsniti. Zdrs je bil posledica višje sile, torej razlogov izven sfere delavcev in posledično toženca. O razlogih zdrsa bi lahko strokovno mnenje podal zgolj izvedenec, ne pa sodišče. Stališče, da je v obravnavanem primeru podana objektivna odgovornost, je po mnenju pritožbe neutemeljeno. Graja tudi to, da ni bil izveden predlagani dokaz z izvedencem. Priglasil je pritožbene stroške.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila. Pritožbenim navedbam je nasprotovala in pritrjevala odločitvi sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica v tej pravdi zahteva odškodnino za škodo, ki sta jo povzročila delavca, zaposlena pri družbi, katere pravni naslednik je toženec. Med vožnjo po lokalni cesti, dne 24. 3. 2020, je v njen osebni avtomobil priletelo drevesno deblo, ki sta ga delavca en dan prej podrla.¹ Vozilo je zaradi trka s tem deblom zdrsnilo s ceste in se prevalilo na desni bok. Tožnica je pri tem utrpela, kot zatrjuje, materialno in nematerialno škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, to pa za pritožbo ni sporno, da je deblo premera 40 cm merilo 9,85 metra v dolžino ter da je ležalo na strmem pobočju. Toženec je v tem postopku sicer navajal, da naj bi bilo z vejami "zasidrano v tleh", vendar temu očitno ni bilo tako, saj je naslednji dan zdrsnilo po pobočju in trčilo v osebni avtomobil tožnice, ki je peljala po lokalni cesti. Po oceni pritožbenega sodišča ne more biti dvoma, da predstavlja večje posekano drevesno deblo, ki brez ustreznega varovanja leži na strmem predelu nad javno cesto, nevarno stvar. Zaradi opisanih lastnosti debla, konkretnega položaja in elementarnih fizikalnih pravil pomeni povečano nevarnost za okolico. Povzroči lahko fatalno škodo za zdravje in življenje tretjih. Toženec odgovarja za škodo po načelu objektivne odgovornosti. To je v tej zadevi ključno.

6Bistvo objektivne odgovornosti je v tem, da je povzročitelj škode odgovoren zanjo že brez svoje krivde. Vse pritožbene navedbe, ki merijo na to, da delavca nista ravnala neskrbno in v nasprotju s predpisi, torej niso relevantne. Domneva se, da je škoda posledica te nevarne stvari, objektivno odgovorna oseba pa se lahko oprosti svoje odgovornosti, če dokaže zakonsko opredeljene oprostitvene razloge, kot so določeni v 153. členu Obligacijskega zakonika.² Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je toženec v zvezi s tem skliceval na neko zunanjo silo, ki je morala premakniti deblo, kot možnost pa je omenjal vpliv živali. V izpodbijani sodbi je pravilno pojasnjeno, da je tudi t.i. višja sila eden od oprostitvenih razlogov pri objektivni odgovornosti,³ vendar pa mora iti za nepredvidljiv (izreden, nepričakovan) in zunanji dogodek. Same razmere v naravi (prisotnost živali, morebitna spolzkost terena in podobno) ter lastna teža in oblika nevarne stvari, tega kriterija ne izpolnjujejo. Delavca sta torej lahko pričakovala, da se neustrezno zavarovano deblo na strmem terenu utegne premakniti in zgrmeti po hribu navzdol. Kakor hitro pa sta to lahko pričakovala, bi morala to dejstvo vzeti v obzir in ga ustrezno preprečiti ali se mu izogniti.⁴ Drugačno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Ni torej odločilno, kaj natančno je bil vzrok tega zdrsa in kakšno je bilo dolžnostno ravnanje delavcev. Zmotno je zato pritožbeno navajanje, da bi strokovno mnenje o tem lahko podal zgolj izvedenec, ki pa ga sodišče prve stopnje neutemeljeno ni angažiralo. Bistveno je, da vzrok za zdrs debla, ki je v tej zadevi predstavljalo nevarno stvar, ni bil nepričakovan, neizogiben in neodvrnljiv. Ker je objektivna odgovornost vzpostavljena za škodo, ki izvira iz nevarne stvari ali nevarne dejavnosti (149. člen OZ), so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno in preširoko interpretiralo gozdarsko dejavnost kot nevarno dejavnost, nerelevantne.

7Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženca, da sta delavca na cesto namestila opozorilni znak "Pozor! Sečnja - spravilo". Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zapisalo, da na cesti, kjer je vozila tožnica in kjer se je pripetila nesreča, ni bilo postavljenega nobenega znaka, ki bi opozarjal na nevarnost. Do teh navedb toženca se je smiselno opredelilo in to negativno. Prej omenjenega dejanskega zaključka pritožba ne napada. Sploh pa je toženec v zvezi s tem, domnevno postavljenim znakom, navajal, da nezgode, zaradi nepredvidljivosti njenega vzroka, niti ni mogel preprečiti. Ker je sodišče prve stopnje v tej zadevi ugotovilo objektivno odgovornost toženca, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do drugih navedb, ki jih je toženec podal v kontekstu zanikanja svoje krivdne odgovornosti oziroma krivdne odgovornosti delavcev. Sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih procesnih kršitev ni zagrešilo, prav tako pa ni nepravilno in nepopolno ugotovilo relevantnega dejanskega stanja.

8Ker izpodbijana vmesna sodba nima niti pomanjkljivosti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških temelji na smiselni uporabi 164. člena ZPP.

¹ Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, da je podrto drevo že od prejšnjega dne ležalo na tleh, kot navaja pritožba.
² Prim. Boris Strohsack, Obligacijska razmerja I in II, Ljubljana 1998, str. 318.
³ V prvem odstavku 153. člena OZ je določeno: Imetnik je prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti.
⁴ Prim. Stojan Cigoj, Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, Ljubljana 1981, str. 190.