VSC Sodba I Cpg 21/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo: (I.) da se zaradi delnega umika tožbe postopek delno ustavi in se nadaljuje le še za plačilo zneska 1.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.8.2020, (II.) da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.8.2020 dalje do plačila, ter (III.) naložilo toženi stranki v plačilo pravdne stroške v višini 523,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2Prvostopno sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki na podlagi Pogodbe o posredovanju z dne 2.7.2020 zahteva plačilo zgoraj navedenega zneska za opravljene storitve posredovanja za pridobitev finančnih sredstev za nakup nepremičnine v stečaju. Presodilo je, da je tožeča stranka v celoti opravila pogodbeno dogovorjeno storitev, zato je tožena stranka dolžna plačati pogodbeno dogovorjen znesek plačila (provizijo).

3Zoper prvostopno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka po pooblaščencu iz razloga napačne uporabe materialnega prava (1. točka 338. člena ZPP) in priglasila pritožbene stroške.

4Navedla je, da je prvostopno sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je kot odločilen element za presojo posredniške pogodbe štelo, da je tožeča stranka "bistveno prispevala in izpogajala posel". Takšno stališče je v nasprotju z določbo 837. člena OZ, ki določa bistvene elemente posredniške pogodbe in presega zakonske okvire posredniške pogodbe. Posrednik si pri posredniški pogodbi prizadeva najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe. V 18. točki obrazložitve je sodišče s stališčem, kdo je bistveno prispeval in izpogajal posel, prekoračilo zakonsko določene obveznosti posrednika iz 837. člena OZ, ki obsega zgolj "iskanje in spravljanje v stik."

5Pritožba nadalje očita, da storitev iskanja in spravljanja v stik za družbo A. d.o.o. ni bila izvedena, sklicujoč se na ugotovitev dejanskega stanja (14. točka obrazložite), da je družba A. d.o.o. že predhodno odkupila terjatev od toženkinega brata od B. d.d. in je bila že v predhodnem stiku s toženkinim bratom in posledično s toženko. Tožeča stranka bi morala toženo stranko spraviti v stik z drugimi potencialnimi financerji, ki bi omogočili izbiro in konkurenčnost med ponudniki. Sodišče, ki je ugotovilo možnost predhodnega stika med A. d.o.o. in toženo stranko (17. točka obrazložitve), je to okoliščino zmotno štelo za neodločilno. Je pa bistvena, ker izključuje možnost izpolnitve bistvenih elementov posredniške pogodbe. Sodišču očita tudi, da je opustilo prakso sklicevanja na neprerekane trditve glede tega odločilnega dejstva in se je oddaljilo od ustaljene sodne prakse, ki zavrača ciljno sojenje in ciljno obrazložene sodbe."

6Opozarja tudi, da je prvostopno sodišče zamenjalo elemente pogodbe o trgovskem zastopanju (807.člen OZ) z elementi posredniške pogodbe (837. člen OZ) in tako napačno uporabilo materialno pravo. Pri posredniški pogodbi je bistvena storitev le iskanje in spravljanje v stik, ne pa tudi pogajanja in sklenitev posla.

7Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

8Pritožba ni utemeljena.

9Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za gospodarski spor majhne vrednosti. Uporabljajo se določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, ki ureja postopek v gospodarskih sporih od 480 do 496. člena ZPP). Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000 EUR, se uporabljajo določbe, ki urejajo postopek v sporih majhne vrednosti (od 442. do 458. člena ZPP). Zoper sodbo izdano v postopku v sporih majhne vrednosti, se je dovoljeno pritožiti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ne povzema dejanskega stanja in dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča na tem mestu, ker so razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, se pa opredeljuje do bistvenih pritožbenih navedb.

10Pritožba izpodbija prvostopno sodbo v drugi in tretji točki izreka, kar je predmet pritožbenega preizkusa (350/I člen ZPP).

11Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje napačno uporabo materialnega prava. Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo. Pojasnilo je, da sta pravdni stranki v smislu določbe 3. člena Obligacijskega Zakonika (OZ) o prostem urejanju obligacijskih razmerij, sklenili Pogodbo o posredovanju z dne 2.7.2020, na podlagi katere tožeča stranka zahteva plačilo za opravljeno storitev. Določila navedene pogodbe predstavljajo materialno podlago za odločitev v tem sporu (13. in 16. točka obrazložitve). Pogodba o posredovanju, ki sta jo pravdni stranki sklenili, je torej tista, ki zavezuje. Že iz naslova pogodbe izhaja, da gre za posredniško pogodbo in so pritožbene navedbe, o napačno uporabljenem materialnem pravu, o zamenjavi z elementi pogodbe o trgovskem zastopanju (807. člen OZ), prekoračitvi zakonskega okvira posredniške pogodbe z upoštevanjem pogajanj in sklenitve posla, povsem napačne in zavajajoče. Prvostopno sodišče ni prekoračilo, niti zamenjalo bistvenih elementov posredniške pogodbe¹, da si posrednik pri posredniški pogodbi prizadeva najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, kaj takega iz obrazložitve prvostopne sodbe ne izhaja in so tovrstna pritožbena zatrjevanja neresnična. Pritožba povsem zanemari nadaljevanje določbe 807. člena OZ, da se naročnik zavezuje, da bo plačal za posredovanje le, če bo pogodba sklenjena, kar je prav tako bistvena sestavina pogodbe o posredovanju.

12Prvostopno sodišče je v 14., 16., 17. in 18. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da je pri presoji izpolnitve obveznosti tožeče stranke izhajalo iz glavnega namena Pogodbe o posredovanju in hkrati glavne obveznosti tožeče stranke, ki je bila v tem, da poišče priložnost za sklenitev ustreznih pogodb za pridobitev finančnih sredstev za nakup nepremičnine v stečaju (izhajajoč iz 1. in 4. člena Pogodbe o posredovanju). Pogodba ni predpisala oblike financiranja ampak je ustrezen način financiranja vezala na finančno stanje in kreditne zmožnosti naročnika - tožene stranke (4. člen Pogodbe) ter predvidevala plačilo provizije za ureditev bodisi premostitvenega, bodici dolgoročnega financiranja (5. člen Pogodbe). Ker je tožena stranka potrebovala finančna sredstva za nakup nepremičnine v stečaju najkasneje 17.9.2020, ni pa bila dolgoročno kreditno sposobna za financiranje neposrednega nakupa nepremičnine, je bil dogovor, da nepremičnino kupi družba A. d.o.o. in jo za 18 mesecev odda v najem toženi stranki, hkrati pa ji podeli predkupno pravico po izteku najema po ceni 105.000,00 EUR, ustrezna in v danih okoliščinah tudi edina izvedljiva oblika odkupa nepremičnine. Toženi stranki je bila zagotovljena nadaljnja uporaba te nepremičnine, odkupno upravičenje, ter odloženo plačilo kupnine za 18 mesecev. Dogovorjen način plačila kupnine, da se najemnina všteva v kupnino, višina mesečne najemnine prilagojena zmožnostim tožene stranke, pa ustreza obliki premostitvenega financiranja. Sklenjen dogovor z družbo A. d.o.o. tako vsebuje vse poglavitne značilnosti takšnega financiranja kot je celovito in pravilno pojasnilo prvostopno sodišče. Ne drži, da je prvostopno sodišče v 18. točki obrazložitve zamenjalo in prekoračilo zakonske okvire posredniške pogodbe, ker je štelo za odločilno kdo je bistveno prispeval in izpogajal posel. V navedeni točki je prvostopno sodišče zgolj odgovarjalo na navedbe tožene stranke, da tožeča stranka ni bila tista, ki je odločilno prispevala k sklenitvi posla z družbo A. in ni šlo za nikakršno prekoračitev zakonskih okvirov posredniške pogodbe kot zmotno navaja pritožba. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o pogodbi o trgovskem zastopanju² iz 807. člen OZ³, saj se je prvostopno sodišče jasno opredelilo, da je Pogodba o posredovanju posredniška pogodba.

13S pritožbenimi navedbami, (- ) da storitev iskanja in spravljanja v stik za družbo A. d.o.o. ni bila izvedena, (-) da je družba A. d.o.o. že predhodno odkupila terjatev od toženkinega brata od B. d.d. in je bila že v predhodnem stiku s toženkinim bratom in posledično s toženko, (-) da bi morala toženo stranko spraviti v stik z drugimi potencialnimi financerji, ki bi omogočili izbiro in konkurenčnost med ponudniki, pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni pritožbeno dopusten razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP). So pa tovrstne pritožbene navedbe tudi neutemeljene. Da je storitev iskanja in spravljanja v stik, torej posredovanja bila uspešno opravljena je prvostopno sodišče pojasnilo v 17. točki obrazložitve. Razloge prvostopnega sodišča v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče. Da A. d.o.o. ni bil upnik tožene stranke, temveč upnik brata toženke C. C., je prvostopno sodišče prav tako pojasnilo v 18. točki obrazložitve. Prav tako je prvostopno sodišče pravilno pojasnilo, da tožena stranka takrat ni bila dolgoročno kreditno sposobna za financiranje neposrednega nakupa nepremičnine in je bil že opisan in dosežen dogovor z A. d.o.o., edina izvedljiva oblika odkupa nepremičnine, s katerim je tožena stranka soglašala in vtoževani račun za plačilo provizije delno tudi poravnala. Zato drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

14Glede možnosti obstoja predhodnega stika med A. d.o.o. in toženo stranko je prvostopno sodišče pravilno pojasnilo, da je A. d.o.o. upnik brata tožene stranke, ne tožene stranke. Obstoj dolžniško upniškega razmerje pa ne vpliva na obstoj priložnosti za sklenitev dogovora o pridobitvi finančnih sredstev za odkup nepremičnine s strani tretjega. Sicer so tovrstne pritožbene navedbe tudi povsem pavšalne in pritožbeno sodišče bolj konkretizirano niti ne more odgovoriti. Prav tako so pavšalne nadaljnje pritožbene navedbe, da je sodišče opustilo prakso sklicevanja na neprerekane trditve, s čimer se oddaljuje od ustaljene sodne prakse, ki zavrača ciljno sojenje in ciljne obrazložitve. Pritožbene navedbe so nekonkretizirane in pavšalne do te mere, da pritožbeno sodišče ne more konkretno odgovoriti.

15V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločalo v skladu s prvim odstavkom 165. člena (prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP). Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.

17Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila in pritožbeno sodišče o stroških ni odločalo.

¹ 837. člen OZ določa: S posredniško pogodbo se posrednik zavezuje, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena.
² V. Krajnc: Gospodarske pogodbe str. 371 in str.335: "Z agencijsko pogodbo se agent nasproti principalu zaveže, da bo trajno skrbel za to, da bodo tretje osebe sklepale posle s principalom. Razmerje med agentom in principalom je zaupno in trajno. Medtem ko, naročitelj sklene posredniško pogodbo, kadar želi s pomočjo posrednika poiskati svojega pogodbenega partnerja: kupca ali prodajalca, naročnika ali izvajalca, posojilojemalca ali posojilodajalca, ipd."
³ 807. člen OZ določa: S pogodbo o trgovskem zastopanju se zastopnik zaveže, da bo ves čas skrbel za to, da bodo tretje osebe sklepale pogodbe z njegovim naročiteljem, in da bo v tem smislu posredoval med njimi in naročiteljem, kot tudi, da bo po dobljenem pooblastilu v imenu in na račun naročitelja sklepal z njimi pogodbe, ta pa se zavezuje, da mu bo za vsako pogodbo dal določeno plačilo (provizijo).