VSM Sklep II Ip 634/2024

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih točkah II, III in IV izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Dolžnik je dolžan povrniti upniku stroške pritožbenega postopka v višini 298,66 EUR v roku 8 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku prostovoljnega roka za izpolnitev obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom delno ugodilo ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 9. 11. 2023 ter sklep o izvršbi delno razveljavilo glede zamudnih obresti od glavnic v višini 1.041,81 EUR in 58,13 EUR za čas od 19. 12. 2013 do 23. 10. 2020 (upoštevaje sklep o popravi z dne 27. 8. 2024) ter v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo. V ostalem je ugovor dolžnika zavrnilo kot neutemeljen (točki I in II izreka izpodbijanega sklepa). Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo, da dolžnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka, dolžniku pa naložilo, da mora upniku v roku 8 dni povrniti nadaljnje stroške postopka v višini 149,33 EUR (točki III in IV izpodbijanega sklepa).

2Zoper odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v točkah II, III in IV izreka izpodbijanega sklepa, je dolžnik vložil pravočasno pritožbo in (po izdaji sklepa o popravi z dne 27. 8. 2024) dopolnitev pritožbe, v katerih navaja, da tretji odstavek 17. člena Zakona odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (v nadaljevanju ZOKIPOSR) ne predvideva avtomatičnega pravnega nasledstva Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) za dolg odgovornega družbenika do upnika, temveč le za tiste, ki izkažejo status upravičenca po 5. členu ZOKIPOSR, česar pa upnik ni izkazal. Nadalje dolžnik navaja, da je povračilo škode po prvem odstavku 17. člena ZOKIPOSR omejeno na 60 % ugotovljene škode, ki je določena v 3. točki 2. člena ZOKIPOSR. Pravila glede škode oziroma njene višine veljajo tudi v predmetni zadevi, saj Ustavno sodišče tega ni izrecno izključilo, določba o omejitvi višine škode pa je urejena v istem členu kot prevzem dolga, zato ni razloga za različno obravnavo škode, ki pripada upravičencu in dolga odgovornega družbenika do upnika po ZOKIPOSR. Glede na navedeno pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep o izvršbi razveljavi še za znesek v višini 40% obeh glavnic, to je 524,25 EUR.

3Dolžnik nadalje v pritožbi navaja, da mora odgovorni družbenik izpolnjevati pogoje iz 5. člena ZOKIPOSR, torej enake pogoje, kot veljajo za upravičenca, ta pa je lahko le pasivni družbenik. Tudi glede na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-115/23-14 z dne 4. 4. 2024 (točka 56 obrazložitve) je lahko odgovorni družbenik iz tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR le pasivni družbenik, ki se od upravičenca razlikuje le po tem, da ni nujno fizična oseba in da obveznosti izbrisane družbe ni plačal (niti delno). Iz navedene ustavne odločbe (točke 50 in 51 obrazložitve) je jasno razvidno, da želi ZOKIPOSR le pasivnim družbenikom podeliti pravico do odškodnine. RS tako lahko prevzame le dolg odgovornega družbenika, ki je bil pasivni družbenik, česar pa sodišče prve stopnje ni niti preverjalo.

4Nadalje dolžnik v pritožbi graja kot materialnopravno zmotno odločitev sodišča prve stopnje glede terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti od obeh glavnic, saj te zastarajo v treh letih od zapadlosti. Ob tem terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti, ki so zapadle od izdaje sklepa o izvršbi, predstavljajo nepravo judikatno terjatev, zato bi moralo sodišče prve stopnje za razmejitveni trenutek vzeti datum pravnomočnosti sklepa o izvršbi in ne datum končanja izvršilnega postopka. S sodno odločbo je lahko ugotovljena le tista terjatev, ki je ob izdaji sodne odločbe obstajala, to pa so poleg glavnice le obresti, ki so se natekle med 24. 12. 2002 do 16. 1. 2003. Kondemnatorni del izreka sklepa o izvršbi namreč postane izvršilni naslov šele s pravnomočnostjo. Nadalje tudi obresti od stroškov izvršilnega postopka v višini 58,13 EUR, kot so bili odmerjeni v sklepu opr. št. Ig 2003/00103 z dne 16. 1. (pravilno 4.) 2003 pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, to je pred 6. 5. 2003, že pojmovno niso mogle zapasti v plačilo. Res je da obresti ne zastarajo, ko teče izvršilni postopek, vendar v skladu s 356. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) desetletni zastaralni rok velja le za obresti od glavnice v višini 1.041,81 EUR, ki so zapadle med 24. 12. 2002 in 16. 4. 2003, za vse ostale obresti od te glavnice in za vse obresti od zneska 58,13 EUR pa velja tri letni zastaralni rok. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da razveljavi sklep o izvršbi tudi za zakonske zamudne obresti od obeh zneskov glavnic, ki so zapadle v obdobju od 23. 10. 2020 do 16. 12. 2021 oziroma podredno, da omeji obresti do zneska 60 % glavnice, to je do zneska 786,38 EUR. Nadalje se dolžnik v zvezi z obrestnim delom terjatve sklicuje še na 430. člen OZ, ki določa posebno pravilo za obresti ob prevzemu dolga, in sicer se v dvomu šteje, da prevzemnik ne odgovarja za neizterjane obresti, ki so zapadle do prevzema, prevzem dolga pa se je zgodil 16. 12. 2021. Glede na napotilo v ZOKIPOSR na uporabo pravil OZ o prevzemu dolga, to velja tudi za vsebino prevzete obveznosti.

5Dolžnik nadalje izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških ugovornega postopka. Pretežni del upnikovega zahtevka predstavljajo namreč zakonske zamudne obresti, dolžnik je uspel pretežni del tega zahtevka izpodbiti z ugovorom, zato bi moralo sodišče prve stopnje upniku naložiti, da dolžniku povrne stroške ugovora zoper sklep o izvršbi.

6Upnik je podal obrazložena odgovor na pritožbo in odgovor na dopolnitev pritožbe, v katerih se zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, pri čemer opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-115/23-14 z dne 4. 4. 2024.

7Pritožba ni utemeljena.

8V obravnavani zadevi je bila izvršba dovoljena na podlagi sklepov Okrajnega sodišča v Mariboru, in sicer sklepa o izvršbi opr. št. Ig 103/2003 z dne 16. 4. 2003, s katerim je bilo na predlog upnika na podlagi verodostojnih listin prvotnemu dolžniku, družbi A. d. o. o., naloženo plačilo glavnice 1.041,84 EUR (prej 249.666,59 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2002 do plačila in izvršilnih stroškov 58,13 EUR (prej 13.930,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2003 do plačila; sklepa opr. št. Ig 3303/2003 z dne 6. 11. 2006, s katerim je sodišče postopek izvršbe, prekinjen zoper družbo zaradi njenega izbrisa iz sodnega registra, nadaljevalo zoper B. B., družbenico izbrisane družbe, na njena denarna sredstva in premičnine; in sklepa opr. št. Ig 3303/2003 z dne 30. 9. 2011, s katerim so bili takratni dolžnici naloženi v plačilo nadaljnji izvršilni stroški v višini 210,56 EUR. Sklep o izvršbi z dne 16. 4. 2003 (izdan zoper sedaj izbrisano družbo) je postal pravnomočen dne 6. 5. 2003 in predstavlja v kondemnatornem delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo plačilo terjatve in stroškov, izvršilni naslov. Sklep o nadaljevanju postopka zoper družbenico izbrisane družbe z dne 6. 11. 2006 je postal pravnomočen dne 6. 12. 2006, sklep z dne 30. 9. 2011 o nadaljnjih stroških izvršilnega postopka pa je postal pravnomočen dne 17. 11. 2011. Navedeni sklepi predstavljajo izvršilni naslov za plačilo obveznosti zoper družbenico izbrisane družbe (17. in 19. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Izvršba na denarna sredstva B. B. (družbenice izbrisane družbe) je bila zaradi zaprtja računa ustavljena s sklepom z dne 16. 9. 2013, izvršba na premičnine pa je bila ustavljena zaradi neuspešnosti s sklepom z dne 2. 12. 2013. Slednji je postal pravnomočen dne 18. 12. 2013, s čimer je bil izvršilni postopek zoper družbenico izbrisane družbe pravnomočno končan. Postopek ni bil končan zaradi poplačila terjatve, temveč zaradi neuspešnosti izvršbe. Terjatev upnika ni bila niti delno poravnana.

9Svoj predlog je upnik v bistvenem utemeljil na določbi tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR, kot pravni podlagi za dovolitev izvršbe zoper RS v smislu singularnega pravnega nasledstva na podlagi samega zakona.

10ZOKIPOSR po oceni pritožbenega sodišča jasno določa domnevo, da je RS, z dnem njegove uveljavitve, prevzela dolg odgovornega družbenika do upnikov na podlagi ex lege prenosa obveznosti izbrisane družbe na aktivnega družbenika pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, da je upnik v prevzem dolga privolil ter da so prenehala vsa zavarovanja dolga. Upniki lahko na podlagi tega zakona uveljavijo od prevzemnika plačilo še neplačanega dela svoje terjatve, ki jo imajo do družbenikov izbrisane družbe, pod enakimi pogoji, kot če bi plačilo zahtevali od družbenika izbrisane družbe ali njegovih dedičev (tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR). Prevzem dolga je tako treba upoštevati po uradni dolžnosti in prevzemnik na podlagi samega zakona vstopi na mesto prvotnega dolžnika (prvotni dolžnik pa je za prevzete obveznosti prost svoje obveznosti).

11Navedeno torej pomeni, da je v tretjem odstavku 17. člena ZOKIPOSR že zakonsko določen prehod obveznosti, ki so na podlagi določb ZFPPod prešle na družbenike izbrisanih družb, na RS in pravica upnikov, da plačilo teh obveznosti (pod enakimi pogoji, pod katerimi bi lahko plačilo uveljavljali od družbenikov izbrisanih družb) uveljavljajo od RS. Takšno stališče izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča opr. št. U-I 115/23 z dne 4. 4. 2024.

12Domneva o prevzemu dolga iz tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR velja (le) za terjatve upnikov iz 6. točke 2. člena ZOKIPOSR, torej za tiste terjatve, za plačilo katerih so upniki zoper družbenike izbrisanih družb že pridobili izvršilni naslov. Najpogostejši izvršilni naslov iz določbe 6. točke 2. člena ZOKIPOSR je pravnomočna sodba ali sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, pri čemer je zakonodajalec odkazal na vsako listino, ki je lahko izvršilni naslov po slovenskem pravu. Navedena določba se tako nanaša na vse izvršilne naslove, na podlagi katerih je mogoče začeti ali nadaljevati izvršbo zoper aktivne družbenike izbrisanih družb (torej tudi na izvršilne naslove proti izbrisani družbi), kot tudi sodbo ali sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki nalagata plačilo določenega denarnega zneska izbrisani družbi. Nujno je, da so bili v izvršilnem postopku pravnomočno zavrnjeni ugovori družbenika, da obveznost družbe ni prešla nanj, ali da jih je imel družbenik možnost uveljavljati, pa te možnosti ni izkoristil.

13Izvršilni naslov, izdan zoper družbenika izbrisane družbe, tako že v posledici zakonsko predpisane domneve prevzema dolga učinkuje tudi zoper RS, kot singularno pravno naslednico dolžnika, zoper katerega je bil izdan izvršilni naslov. Upniku zato zahtevka za plačilo takšne terjatve zoper RS ni treba uveljavljati s tožbo (takšna tožba bi bila celo nedovoljena, saj gre za že razsojeno stvar), ampak lahko plačilo terjatve v izvršilnem postopku uveljavlja neposredno na podlagi izvršilnega naslova, izdanega zoper družbenika izbrisane družbe, kot je to storil tudi upnik v obravnavani zadevi.

14Ker torej upnik razpolaga s pravnomočnimi izvršilnimi naslovi proti družbenici družbe, ki je bila na podlagi določb ZFPPod izbrisana iz sodnega registra, ter upnik svoje terjatve iz tega izvršilnega naslova še ni prejel plačane, terjatev pa tudi ni drugače prenehala in obveznost iz tega naslova tudi ni zastarala v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo in ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi zavrnilo, je sodišče prve stopnje pravilno dovolilo izvršbo zoper RS kot prevzemnika dolga.

15Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da določbe 7. člena in petega odstavka 8. člena ZOKIPOSR ne urejajo postopka in pogojev za uveljavitev zahtevkov upnikov za plačilo njihovih neplačanih terjatev od RS, kot prevzemnika dolga, temveč le postopek uveljavitve zahtevkov upravičencev do uveljavitve denarne odškodnine od RS, kot zavezanca za plačilo te odškodnine. Le v zvezi s slednjimi ZOKIPOSR, kot pogoj za njihovo uveljavljanje s tožbo pred pristojnim sodiščem, v 7. in 8. členu določa predhodni postopek poskusa sklenitve sporazuma, ki se začne s predlogom upravičenca, vloženim pri Državnem odvetništvu. ZOKIPOSR v četrtem odstavku 8. člena sicer omenja možnost sklenitve sporazuma o prevzemu dolga z upnikom, vendar (poskus) sklenitve takšnega sporazuma ni pogoj za uveljavljanje plačila upnikove terjatve od RS v izvršilnem postopku na podlagi jasne določbe tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR. Ob tem je potrebno ZOKIPOSR razlagati na način, da so pravice odgovornih družbenikov učinkoviti zaščitene, kar ne bi bile, če bi se lahko Državno odvetništvo poljubno odločalo, ali bo država njihove dolgove prevzela ali ne (tako odločba Ustavnega sodišča opr. št. U-I 115/23 z dne 4. 4. 2024).

16Ob tem si dolžnik po oceni pritožbenega sodišča zmotno interpretira odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-115/23-14 z dne 4. 4. 2024, ko navaja, da bi moral upnik izkazovati pogoje iz 5. člena ZOKIPOSR, torej enake pogoje, kot veljajo za upravičence ter se pri tem sklicuje na točko 56 obrazložitve ustavne odločbe. Ustavno sodišče je namreč, kot izhaja iz obrazložitve ustavne odločbe (prav točke 56 obrazložitve), zavrnilo zavzemanje predlagatelja (RS), da bi morala država prevzeti le dolg tistih odgovornih družbenikov, ki izpolnjujejo pogoje za odškodnino iz 5. člena ZOKIPOSR, iz razloga ker tretji odstavek 17. člena tega zakona tega ne določa.

17Zmotno je tudi stališče dolžnika, da v skladu z določbami 3. točke 2. člena in prvega odstavka 17. člena ZOKIPOSR velja omejitev plačila obresti do višine glavnice in skupno terjatve do višine 60 % ugotovljene škode. Opredelitev pojma škode, ki se lahko terja od države, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se nanaša le na upravičence iz 5. točke 2. člena¹ in 5. člena² ZOKIPOSR. Za poplačilo terjatve do upnika s strani RS kot prevzemnika dolga po tretjem odstavku 17. člena ZOKIPOSR pa navedena omejitev iz prvega odstavka 17. člena ne velja, saj prevzemnik dolga ne plačuje škode (odškodnine), temveč je dolžan izpolniti dolg prvotnega dolžnika do upnika kot novi dolžnik. Po izrecni določbi tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR se z uveljavitvijo zakona šteje, da je RS prevzela dolg odgovornega družbenika izbrisane družbe do upnikov pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja³, in da je upnik v prevzem dolga privolil. Z uveljavitvijo ZOKIPOSR se tako šteje, da je bila sklenjena pogodba o prevzemu dolga med B. B. in RS, da je upnik v ta prevzem privolil, B. B. pa je s tem prosta svoje obveznosti. Zakon nadomešča sklenitev pogodbe, in v tem primeru, tudi po oceni pritožbenega sodišča, določa tudi obveznost plačila obresti. V skladu s tretjim odstavkom 17. člena ZOKIPOSR namreč upniki lahko zahtevajo plačilo svoje terjatve od prevzemnika dolga pod enakimi pogoji, kot če bi plačilo zahtevali od družbenika izbrisane družbe, torej kot če prevzema ne bi bilo, kar pomeni, da lahko zahtevajo plačilo glavnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravilo iz drugega odstavka 430. člena OZ je tako izključeno, saj ZOKIPOSR, kot specialni predpis, glede prevzema obresti določa drugače.

18Prav tako je po oceni pritožbenega sodišča neutemeljena pritožbena graja odločitve sodišča prve stopnje glede (ne)zastaranja zakonskih zamudnih obresti v obdobju od 19. 12. 2013 do 23. 10. 2020.

19Po določbi prvega odstavka 356. člena OZ terjatve, ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali sodno poravnavo, zastarajo v desetih letih. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ) in nastopi, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa (337. člen OZ). Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem, da bi se ugotovila ali izterjala terjatev (365. člen OZ). Kadar je izvršilni naslov izdan v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, po pravnomočnosti sklepa o izvršbi (ki v delu, s katerim je bilo dolžniku naloženo plačilo terjatve, predstavlja izvršilni naslov) takoj sledi postopek izterjave terjatve, zato začne zastaralni rok teči šele, ko je izvršilni postopek končan (peti v zvezi s četrtim odstavkom 369. člena OZ). Drži, da zakonske zamudne obresti, ki tečejo od glavne terjatve, predstavljajo občasne terjatve, saj dospevajo v plačilo v določenih krajših časovnih presledkih, dnevno, za vsak dan zamude, zato gre pri zakonskih zamudnih obrestih za občasne terjatve, za katere je treba upoštevati pravila o zastaranju stranskih terjatev, torej triletni zastaralni rok (prvi odstavek 347. člena OZ)⁴.

20V obravnavani zadevi je bila dovoljena izvršba za izterjavo glavnice in stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi na podlagi izvršilnih naslovov, izdanih v predhodnem izvršilnem postopku na podlagi verodostojnih listin najprej zoper sedaj izbrisano družbo, nato pa zoper družbenico te družbe. Izvršilni postopek zoper družbenico izbrisane družbe je bil pravnomočno končan 18. 12. 2013. Zastaranje terjatve in do zaključka postopka nateklih zakonskih zamudnih obresti je zato začelo teči z dnem 19. 12. 2013. Predlog za izvršbo je bil v obravnavani zadevi vložen 23. 10. 2023, zato desetletni rok za zastaranje glavne terjatve še ni potekel, slednjega dolžnik niti ni zatrjeval, je pa potekel triletni rok za zastaranje zamudnih obresti. Na podlagi poteka triletnega zastaralnega roka so tako zastarale zakonske zamudne obresti za obdobje od pravnomočnega zaključka predhodnega izvršilnega postopka do tri leta pred vložitvijo predloga v tem postopku zoper RS, torej od 19. 12. 2013 do 23. 10. 2020.

21V zvezi z navedenim je zmotno stališče dolžnika, da naj bi zakonske zamudne obresti od stroškov izvršilnega postopka tekle od pravnomočnosti sklepa o izvršbi, saj stroški izvršilnega postopka, odmerjeni s sklepom o izvršbi ali nadaljnjimi sklepi, zapadejo v plačilo v roku 8 dni od vročitve sklepa, s katerim so bili odmerjeni, dolžniku⁵, od devetega dne dalje pa tečejo zakonske zamudne obresti. Terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti od glavnice iz naslova stroškov izvršilnega postopka do zaključka izvršilnega postopka ne more zastarati. Tudi za to terjatev, glede na določbe 365. in 369. člena OZ, namreč zastaranje prične teči šele naslednji dan po pravnomočnem zaključku izvršilnega postopka, v konkretnem primeru 19. 12. 2013.

22Dolžnik se nadalje pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov ugovornega postopka. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je dolžnik z ugovorom uspel le v manjšem delu, glede dela stranske terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti, v pretežnem delu pa je bil njegov ugovor kot neutemeljen zavrnjen. Posledično je sodišče prve stopnje na podlagi smiselne uporabe tretjega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ, pravilno odločilo, da dolžnik sam krije svoje stroške postopka, upniku pa je dolžan povrniti njegove stroške odgovora na ugovor. Dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi namreč ni uveljavljal samo ugovora zastaranja glede terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti, temveč se je zavzemal za razveljavitev sklepa o izvršbi v celoti (med drugim tudi zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije). Ugovoru je bilo ugodeno le delno, in sicer glede dela terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti od obeh izterjevanih glavnic, zato ni mogoče slediti dolžnikovemu zavzemanju v pritožbi, da je z ugovorom zoper sklep o izvršbi v pretežni meri uspel. Ravno nasprotno, ugovor dolžnika je bil, upoštevaje vse uveljavljane ugovorne razloge, v pretežni meri zavrnjen. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžnik dolžan povrniti upniku njegove stroške odgovora na ugovor, stroške vloženega ugovora zoper sklep o izvršbi pa krije dolžnik sam. Ob tem dolžnik višine odmerjenih stroškov upnika s strani sodišča prve stopnje v pritožbi ne graja, pritožbeno sodišče pa je ob uradnem preizkusu ugotovilo, da so stroški upnika odmerjeni v skladu s 155. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT).

23Glede na vse obrazloženo pritožba dolžnika ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah II, III in IV izreka (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

24Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

25Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni bil uspešen.

26Upniku je pritožbeno sodišče priznalo stroške odgovora na pritožbo v višini 200 točk in odgovora na dopolnitev pritožbe v višini 200 točk (Tar. št. 31/7 OT) ter materialne stroške v višini 2% od 400 točk, kar znaša 8 točk (tretji odstavek 11. člena OT). Celotni priznani pritožbeni stroški upnika znašajo tako skupno 408 točk oziroma 244,80 EUR, kar povečano za 22% DDV znaša 298,66 EUR. Te priznane stroške pritožbenega postopka je upniku dolžan povrniti dolžnik v roku 8 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku 8 dnevnega paricijskega roka.

¹ ZOKIPOSR v 5. točki 2. člena določa, da je upravičenec je fizična oseba, na katero so zaradi izbrisa v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 prešle obveznosti izbrisane družbe in ki je te obveznosti deloma ali v celoti plačala.
² V 5. členu ZOKIPOSR je določeno, da je upravičenec do odškodnine na podlagi tega zakona oseba, ki je bila družbenik ali delničar v kapitalski družbi ali vsaka druga oseba, ki izkaže pravni interes, ter na katero so zaradi izbrisa družb v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 na podlagi določb ZFPPod prešle obveznosti izbrisane družbe in ki je te obveznosti deloma ali v celoti plačala, pri čemer mora ta oseba izkazati: - da je v predpisanem roku izvedla v skladu z zakonom razpoložljive aktivnosti in izbrisa družbe ter prehoda obveznosti ni mogla ali morala preprečiti ali - da na poslovanje družbe ni mogla vplivati in tega zaradi opravičljivih razlogov ni uveljavljala v predhodnih postopkih ali je bilo njeno uveljavljanje neuspešno iz drugih razlogov ter v teh postopkih ni imela pooblaščenega odvetnika. Upravičenec, ki mu je bil pred začetkom uporabe tega zakona v sodnem postopku tožbeni zahtevek za izplačilo denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz sodnega registra, pravnomočno zavrnjen, zavržen ali je bil postopek ustavljen, ima pravico do uveljavljanja povračila škode po tem zakonu.
³ V skladu z določbami OZ se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. S prevzemom dolga stopi prevzemnik na mesto prejšnjega dolžnika, ta pa je s tem prost obveznosti (prvi odstavek 427. člena in prvi odstavek 429. člena OZ). Med prevzemnikom in upnikom obstaja ista obveznost, ki je dotlej obstajala med prejšnjim dolžnikom in upnikom (tretji odstavek 429. člena OZ). Če ni bilo dogovorjeno kaj drugega, prevzemnik ne odgovarja za neizterjane obresti, ki so zapadle do prevzema (drugi odstavek 430. člena OZ).
⁴ O tem se je že večkrat enotno izrekla tudi sodna praksa (na primer VSM sklep I Ip 235/2015, VSK sklep II Ip 560/72021, VCS sklep I Ip 311/2021).
⁵ Tretji odstavek 313. člena Zakona o pravnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ.