VSL Sodba in sklep II Cp 534/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje: I. dovolilo spremembo tožbe z dne 19. 10. 2023; II. zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke A. A. z dne 30. 12. 2013; III. zavrnilo podredni zahtevek, da se oporoka A. A. z dne 30. 12. 2013 razveljavi; IV. odločilo, da se tožba v delu, ki se nanaša na zahtevek, da je B. A. dolžan v zapuščino plačati znesek 100.000 EUR s pripadki, zavrže; V. odločilo, da je tožnica dolžna tožencema povrniti njune pravdne stroške.

1Iz razlogov izpodbijane odločbe izhaja, da je bil primarni tožbeni zahtevek (za ugotovitev neveljavnosti) zavrnjen zaradi nesklepčnosti, podredno postavljeni pa zato, ker je zastaral.

2Zoper odločitev se pritožuje tožnica.¹

3Kot bistveno navaja, da bi moralo sodišče ugovor zastaranja glede podrednega zahtevka presojati glede na čas vložitve tožbe. Pri postavitvi podrednega zahtevka je šlo za nepravo spremembo tožbe; gre zgolj za navidezno kumulacijo zahtevkov. Sklicuje se na namensko razlago 367. člena OZ.²

Sodišču očita, da ni izvedlo materialno procesnega vodstva. Opozorilo tožencev ni bilo dovolj konkretno. Zahtevek je tožnica oblikovala skladno z izrekom napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča. Opozarja na nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Sodišče prve stopnje je z izpeljavo dokaznega postopka ustvarilo vtis, da je postavljeni zahtevek pravilen. Gre za sodbo presenečenja. Odločitev je v nasprotju z ustavnim jamstvom pravice do sodnega varstva ter pravice do dedovanja.

4Toženca sta na pritožbo odgovorila. Menita, da je neutemeljena in predlagata njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da pritožnik odločitve o dovolitvi spremembe tožbe ter o njenem delnem zavrženju, ne izpodbija obrazloženo. V tem delu je bil zato opravljen le uradni preizkus (2. odst. 350. čl. ZPP³), ki kršitev ni pokazal.

7V tej zadevi je tožnica na zadnjem naroku, poleg primarnega zahtevka, s katerim je zahtevala ugotovitev neveljavnosti oporoke, postavila še podrednega, s katerim je zahtevala razveljavitev iste oporoke. Drži sicer, da je oba zahtevka utemeljevala na isti dejanski in pravni podlagi, ni pa res, da s podrednim zahtevkom ni zahtevala nečesa drugega kot s primarnim in da je podredni zahtevek vsebovan v primarnem in gre posledično za navidezno eventuelno kumulacijo zahtevkov.

8Pojem neveljavnosti res vključuje tudi pojem izpodbojnosti, a to ne vodi v sklep o navidezni kumulaciji obeh zahtevkov. Primarno postavljeni zahtevek je namreč ugotovitveni, podredni pa oblikovalen. Z ugotovitvenim zahtevkom je tožnica zahtevala ugotovitev neveljavnosti oporoke, torej ugotovitev nečesa, kar že obstaja, z oblikovalnim pa njeno razveljavitev, torej realizacijo izpodbojnosti, pri čemer oporoka do razveljavitve velja. Gre za dva različna zahtevka, pri čemer prvo navedeni (ugotovitveni) zahtevek ne vsebuje zahtevka za razveljavitev oporoke. S postavitvijo podrednega zahtevka je bila zato tožba spremenjena (glej 2. odst. 184. čl. ZPP).⁴ Podlage, da bi sodišče prve stopnje štelo, da je bil tek zastaralnega roka pretrgan že z vložitvijo tožbe ter postavitvijo (nesklepčnega) ugotovitvenega zahtevka, zato ni bilo.

9Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 367. čl. OZ, saj ta določba ne ureja vprašanja prekinitve teka zastaranja z vložitvijo nesklepčne tožbe. Te določbe pa ni mogoče uporabiti niti smiselno. Nesklepčnost tožbe je namreč pomanjkljivost, ki se tiče same stvari in ima za posledico zavrnitev zahtevka in ne zavrženje tožbe.

10Ugotovitev, da je podredno postavljeni zahtevek zastaran, je zato pravilna.

11V nadaljevanju pritožnica sodišču prve stopnje očita kršitev 285. čl. ZPP in v zvezi s tem poudarja, da opozorilo tožencev ni bilo dovolj konkretno; da je obstajalo v napotitvenem sklepu zapuščinskega sodišča nasprotje med izrekom in obrazložitvijo; da sta se toženca kljub ugovoru spustila v obravnavanje (enako pa je storilo tudi sodišče prve stopnje, saj je izvedlo dokazni postopek) in da je sodna praksa glede vprašanja oblikovanja zahtevka tudi po "prelomni odločbi" II Ips 336/2009 različna. Meni, da je v teh okoliščinah razlaga pravnega standarda procesne skrbnosti, zaradi katere pritožnica sama nosi negativne posledice napačno postavljenega zahtevka (zastaranje), v nasprotju z ustavnim jamstvom pravice do sodnega varstva ter pravice do dedovanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se glede na takšne pritožbene navedbe pritožnica smiselno zavzema za to, da zaradi zastaranja (prepozno) postavljenega podrednega tožbenega zahtevka, sodišče vsebinsko odloči o primarnem zahtevku kljub njegovi nesklepčnosti.

12Zaključek sodišča prve stopnje, da je primarno postavljen zahtevek, utemeljevan s trditvami, da oporoka zapustnice ne izpolnjuje pogojev za pisno oporoko pred pričami iz 1. odst. 64. čl. ZD (napake glede oblike), nesklepčen, je pravilen in mu tožnica niti ne nasprotuje. Zaradi napak v obliki je namreč oporoka praviloma izpodbojna,⁵ kar narekuje postavitev oblikovalnega tožbenega zahtevka za njeno razveljavitev. Pritožbeno sodišče ob tem, glede na pritožbene navedbe, dodaja, da neveljavnost sicer res vključuje pojma ničnosti in izpodbojnosti, a sodna praksa že vse od odločbe VS RS II Ips 336/2009 stoji na stališču, da to ne vpliva na zavezo stranke, da izbere predpisan način njenega uveljavljanja oziroma, da postavi zahtevek po pravnem varstvu določene vsebine.⁶ V kolikor ravna drugače in uveljavlja nesklepčen zahtevek, je to razlog za zavrnitev zahtevka. Ta namreč po materialnem pravu ni utemeljen.

13Po mnenju pritožbenega sodišča tudi okoliščine konkretnega primera, ob upoštevanju pravice do sodnega varstva in pravice do dedovanja, ne narekujejo drugačne odločitve.

14Tožnica je bila sicer s sklepom zapuščinskega sodišča res napotena na vložitev tožbe za ugotovitev neveljavnosti oporoke, a jo je isto sodišče v razlogih opozorilo, da sporna oporoka sama po sebi ni neveljavna, ampak je treba njeno morebitno neveljavnost uveljaviti in zahtevati njeno razveljavitev. V kolikor je bila tožnica zaradi razlike med tem, kar je sodišče zapisalo v izrek in tem, kar je pojasnilo v razlogih, v dvomu, kakšen zahtevek je treba postaviti, bi to lahko že pred vložitvijo tožbe ustrezno preverila s tem, da bi se seznanila s sodno prakso v podobnih primerih. Sodna praksa je bila glede na dikcijo 76. čl. ZD oziroma uporabe izraza "neveljavnost" v preteklosti sicer neenotna glede vprašanja, ali je oporoko zaradi zatrjevanih napak v obliki treba izpodbijati in postaviti oblikovalni zahtevek za razveljavitev ali pa je oporoka nična po zakonu in je zato treba postaviti ugotovitveni zahtevek. Nekaj odločb izpostavlja tudi pritožnica v pritožbi. Vendar pa bila povsem jasna zahteva po oblikovalnem zahtevku v sodni praksi v primeru pomanjkljivosti v obliki nedvomno postavljena z odločbo II Ips 115/2019 z dne 17. 7. 2020, torej skoraj dve leti pred vložitvijo obravnavane tožbe. Tožnica bi se z njo ob ustrezni skrbnosti lahko seznanila. Izpostaviti je treba tudi (že pred tem) večkrat izraženo stališče VS RS, da mora stranka v primeru dvoma o veljavnosti oporoke, sodno varstvo zahtevati tako, da postavi bodisi izpodbojni bodisi ničnostni zahtevek (ne pa zahtevek za ugotovitev neveljavnosti) ne glede na to, da pojem neveljavnosti zajema obe obliki. Če dvomi, katera oblika je po materialnem pravu pravilna, pa ima možnost postavitve eventuelnega zahtevka.⁷ Tako možnost je imela tudi tožnica, pa je ni uporabila oziroma jo je uporabila prepozno, to je že po izteku zastaralnega roka, ki ga določa 76. čl. ZPP. Že zato je napačno oblikovan zahtevek oziroma izostanek (sočasne) postavitve podrednega zahtevka pripisati tožničini neskrbnosti oziroma razlogom na njeni strani.

15Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem utemeljeno izpostavilo, da sta tožnico na nesklepčnost že v odgovoru na tožbo opozorila tudi toženca, ko sta navedla: "Tožba je nesklepčna, saj iz navedb v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti zavrne že zaradi nesklepčnosti." Pritožbeno sodišče se ne strinja, da dano opozorilo ni zadoščalo in bi moralo biti, da bi bilo sodišče oproščeno dolžnosti materialno procesnega vodstva, vsebinsko tako, kot je bilo nato dano na zadnjem naroku.⁸ Iz povzetega opozorila tožencev namreč izhaja, da trditve v tožbi ne utemeljujejo zahtevka kot je bil postavljen - da je ta torej nepravilen. Tudi če bi bilo sodišče prve stopnje tisto, ki bi tožnico v okviru materialno procesnega vodstva opozorilo na nesklepčnost, bi tako opozorilo zadoščalo. Pri obsegu materialno procesnega vodstva, ki se nanaša na stvarne predloge (zahtevke), je namreč treba upoštevati, da je oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka predvsem stvar stranke. V konkretnem primeru, glede na cilj, ki ga je zasledovala tožnica, bi sodišče sicer lahko dalo pobudo za spremembo zahtevka, ne bi pa smelo namesto tožnice zahtevka oblikovati. To pomeni, da tudi sodišče ne bi bilo dolžno tožnici pojasniti, do kakšnega konkretnega zahtevka je po materialnem pravu upravičena.⁹ To v okoliščinah obravnavane zadeve velja še toliko bolj, ker je na pravilno oblikovanje zahtevka tožnico opozorilo že zapuščinsko sodišče v razlogih napotitvenega sklepa, sodna praksa pa je bila v tem pogledu predhodno tudi že izoblikovana in javno dostopna (glej razloge v tč. 15). Ni nepomembno niti dejstvo, da tožnico v tem postopku zastopa kvalificiran pooblaščenec,¹⁰ za katerega se predpostavlja, da opozorilo, "da iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost zahtevka" razume in da bo ob ustrezni skrbnosti preveril ne le trditve o dejstvih, ampak tudi pravilnost postavljenega zahtevka. Pritožbeno sodišče zato soglaša, da sodišče prve stopnje po tem, ko sta na nesklepčnost opozorila toženca, ni bilo dolžno tožnice na to še dodatno opozarjati.¹¹

16Pritožnica v pritožbi izpostavlja tudi to, da sta se toženca kljub ugovoru nesklepčnosti spustila v obravnavanje, s postopkom pa je nadaljevalo tudi sodišče. To sicer drži, a po presoji pritožbenega sodišča tožnica takemu ravnanju (sploh pa ravnanju tožencev) pripisuje preveliko težo. Tožena stranka ima namreč pravico, da zahtevku nasprotuje iz vseh razlogov, za katere meni, da so relevantni in ji zato tega, da se je do spornega zahtevka vsebinsko opredelila, ni mogoče šteti v škodo. Sodišče samo pa je dokazni postopek res izvedlo, a pritožnica spregleda, da predmet obravnavanja ni bil le zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke, ampak tudi zahtevek, da je prvi toženec dolžan v zapuščino plačati določen denarni znesek, glede zahtevka za ugotovitev neveljavnosti oporoke pa spregleda to, da je zahtevek utemeljevala tudi s trditvami, da je sporna oporoka neveljavna zato, ker je prišlo do njenega preklica s sestavo nove oporoke (101. čl. ZD). Očitku, da je bila tožnica z vodenjem dokaznega postopka zavedena, zato ni mogoče slediti.

17Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja še to, da bi vsebinska obravnava nepravilnega zahtevka v okoliščinah te zadeve posegla v položaj tožencev. Predmet in razlogi izpodbijanja oporoke so jima bili sicer ves čas postopka znani, a sta že v odgovoru na tožbo na nesklepčnost opozorila in se zanašala na to, da bo, če zahtevek ne bo ustrezno spremenjen, ob pravilni uporabi materialnega prava, zavrnjen.

18Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbo zavrnilo in sodbo na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo.

19Ker tožnica s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi z 165. čl. ZPP). Stroške, ki so nastali tožencema z vložitvijo odgovora na pritožbo, pa pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne in jih zato nosita sama (155. čl. ZPP v zvezi z 165. čl. ZPP).

¹ Pritožbeno sodišče pritožbenih navedb ne povzema v celoti, saj sta obe pravdni stranki z njimi seznanjeni.
² Obligacijski zakonik.
³ Zakon o pravdnem postopku.
⁴ Glej tudi D. Wedam Lukič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba 2006, 2. knjiga, str. 201. Avtorica zavzame jasno stališče, da je tožba spremenjena, če tožnik namesto dajatvenega ali oblikovalnega zahtevka uveljavlja ugotovitvenega in obratno. Nič drugače ne more veljati, če to stori tako, da poleg dajatvenega oziroma oblikovalnega zahtevka podredno postavi ugotovitvenega ali obratno - do česar je prišlo v obravnavani zadevi.
⁵ Glej Zupančič, Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, 3. dopolnjena in spremenjena izdaja, UL RS 2009, str. 123.
⁶ Glej na primer odločbi VS RS II Ips 336/2009 in II Ips 275/2014.
⁷ Glej na primer odločbe VS RS II Ips 336/2009, II Ips 275/2014, II Ips 62/2028 in II Ips 115/2019.
⁸ Na zadnjem naroku sta toženca svoj ugovor ponovila in ob sklicevanju na sodno prakso konkretno pojasnila, kakšen bi moral biti zahtevek glede na razloge, s katerimi je tožnica utemeljevala neveljavnost oporoke (glej zapisnik naroka z dne 19. 10. 2023, list. št. 113).
⁹ Smisel načela materialno procesnega vodstva je v tem, da omogoča povezavo med spodnjo in zgornjo premiso sodniškega silogizma. Naloga sodišča je, da s sodelovanjem s strankami poskuša pripomoči k temu, da se spor reši vsebinsko, ne pa formalistično, pri čemer ne sme zbuditi vtisa pristranosti ali se celo pretvoriti v odvetnika stranke (sklep VS RS II Ips 1213/2008, op. 4). Če prestopi to mejo, s tem krši temeljno procesno načelo razpravnosti (7. čl. ZPP), porušeno pa je tudi "načelo enakosti orožij" pravdnih strank (odločba VS RS II Ips 119/2015).
¹⁰ Načelo materialno procesnega vodstva velja ne glede na to, ali ima stranka kvalificiranega pooblaščenca ali ne. Je pa ta okoliščina merilo sodnikovega dolžnega ravnanja, torej kako podrobna navodila mora dati stranki v okviru materialno procesnega vodstva (N. Betetto in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2006, str. 593; odločba VS RS II Ips 328/2015).
¹¹ Glej odločbe VS RS III Ips 35/2012, III Ips 45/2012, III Ips 34/2013 in II Ips 150/2016.