VSL Sklep III Cp 38/2025

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje¹ je z izpodbijanim sklepom odločilo, (I.) da Okrajno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku in da bo (II.) po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena v odločanje Okrožnemu sodišču v Mariboru kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču.

2Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP² pritožuje tožnik. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanega sklepa. Višje sodišče v nadaljevanju ne povzema obširnih navedb o razlogih za utemeljenost tožbenega zahtevka, temveč zgolj pritožbene navedbe, ki so vsebinsko povezane z izpodbijano odločitvijo. Tožnik navaja, da je sodišče zadevo odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Mariboru, kljub temu, da je ZPSVIKOB³ v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/13, ker ji nalaga nesorazmerno dokazno breme. S tem mu je bilo odvzeto pravno sredstvo v smeri odločanja o (ne)zakonitosti odločbe Banke Slovenije. Okrožno sodišče v Mariboru o zakonitosti odločbe ne more odločati kot o predhodnem vprašanju za odškodninsko odgovornost poslovne banke. Izpostavlja še, da ima tožbeni zahtevek podlago tudi v 85. členu direktive BRRD v zvezi s 26. členom Ustave in ne le v 350. členu ZBan-1.⁴

3Pritožba je utemeljena.

4Tožnik je 16. 12. 2016 vložil tožbo, s katero kot nekdanji imetnik podrejenih obveznic zahteva nadomestilo za škodo, ki jo je utrpel zaradi odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih z dne 17. 12. 2013, na podlagi katere je prišlo do izbrisa navedenih obveznic.

5Glede odškodninskega sodnega varstva zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 350.a člen ZBan-1 neskladen z URS (odločba U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016). Izpodbijani sklep temelji na določbah ZPSVIKOB,⁵ ki je začel veljati 19. 12. 2019, in s katerim je zakonodajalec poskušal urediti ustavno skladno odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije. Ustavno sodišče je najprej začasno zadržalo izvrševanje ZPSVIKOB (odločba U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020), nato pa je zakon v celoti razveljavilo (odločba U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023). Postopki zoper Banko Slovenije so bili na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 19. 10. 2016, ter ponovno na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2020, prekinjeni. Nov zakon, ki ureja odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, ZPSVIKOB-1⁶, je bil sprejet 23. 5. 2024, veljati pa je začel 15. 6. 2024. S tem dnem so prenehali razlogi za prekinitev postopka zoper Banko Slovenije.

6Tožnik je tožbo vložil pred sprejemom razveljavljenega ZPSVIKOB in sedaj veljavnega ZPSVIKOB-1.⁷ Izpodbijani sklep tako temelji na zakonski podlagi, ki ne velja več. Glede na takšno procesno situacijo je sodišče tožnika v dopisu z dne 9. 12. 2024 seznanilo z določbama 6. in 48. člena ZPSVIKOB-1, ter ga pozvalo, da v roku 15 dni sporoči, ali pri vloženi pritožbi vztraja. Ker se tožnik na poziv ni odzval je sodišče štelo, da pri njej vztraja.

7ZPSVIKOB-1 v 1. alineji prvega odstavka 1. člena določa, da ta zakon ureja pravno podlago za povračilo škode, pristojnost sodišč in posebna pravila postopka, s katerim se nekdanjim delničarjem oziroma delničarkam ali upnikom oziroma upnicam banke, katerih delnice banke ali obveznosti banke so deloma ali v celoti prenehale, ali drugim osebam, katerih pravice so prizadete zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, s katero je bil izrečen izredni ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti banke na podlagi 253.a in 261.a člena ZBan-1, omogoča učinkovito sodno varstvo. Nekdanji imetnik lahko uveljavlja odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije le v skladu s postopkom, ki ga določa ta zakon (prvi odstavek 3. člena ZPSVIKOB-1). Ta zakon se ne uporablja za tožbeni zahtevek, s katerim nekdanji imetnik uveljavlja kršitve pojasnilne dolžnosti poslovne banke, niti za druge tožbene zahtevke, s katerimi se ne uveljavlja odškodninsko varstvo po prvem odstavku tega člena (tretji odstavek 3. člena ZPSVIKOB-1). Skladno z zadnjim stavkom prvega odstavka 27. člena ZPSVIKOB-1 se tožba vloži zoper Banko Slovenije, Republika Slovenija pa v postopkih po tem zakonu nastopa kot stranski intervenient (33. člen ZPSVIKOB-1). Nekdanji imetnik je upravičen do povračila škode (odškodnine), če mu je zaradi učinka izrednega ukrepa nastala škoda v višini, ki je višja od škode, ki bi mu nastala, če izredni ukrep ne bi bil izrečen (prvi odstavek 4. člena ZPSVIKOB-1). Če ta zakon ne določa drugače, se za postopek, ki se vodi v skladu z njim, uporablja zakon, ki ureja pravdni postopek, in sicer pravila postopka v gospodarskih sporih (prvi odstavek 5. člena ZPSVIKOB-1). Za odločanje v postopkih, ki se vodijo na podlagi tega zakona, je izključno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru (prvi odstavek 6. člena ZPSVIKOB-1). Po prvem odstavku 48. člena ZPSVIKOB-1 se sodišče, ki vodi postopek, v katerem so vložene tožbe s tožbenimi zahtevki zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, ki se ob uveljavitvi tega zakona vodijo zoper Banko Slovenije ali Republiko Slovenijo, in ni pristojno sodišče v skladu s tem zakonom, v dveh mesecih od uveljavitve zakona po uradni dolžnosti s sklepom izreče za nepristojno za odločanje o teh tožbenih zahtevkih.

8ZPSVIKOB-1 torej ureja posebno pravno podlago za povračilo škode, posebno pristojnost sodišč in posebna postopkovna pravila. Okrožno sodišče v Mariboru je izključno pristojno za odločanje o tožbenih zahtevkih, ki se vodijo na podlagi ZPSVIKOB-1, po posebnih postopkovnih pravilih. Za morebitne druge zahtevke zoper Banko Slovenije (ali poslovno banko) pa ne velja izključna pristojnost sodišča niti se ne uporabljajo pravila postopka po ZPSVIKOB-1.

9Kljub dejstvu, da je pravilo o izključni krajevni pristojnosti Okrožnega sodišča v Mariboru glede odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih določal že ZPSVIKOB in ga določa tudi ZPSVIKOB-1, ni mogoče spregledati, da tožnik v pritožbi ni mogel navesti razlogov o tem, zakaj šteje, da je izpodbijani sklep napačen tudi na podlagi novega zakona.

10Pravica stranke do izjave izhaja iz 22. člena Ustave in je njen osrednji element. Nanaša se tako na dejanska kot pravna vprašanja. Njen namen je zagotoviti stranki, da vpliva na odločitev sodišča. Možnost učinkovitega vpliva na odločitev sodišča ji je zato treba omogočiti. Tožnik se ob vložitvi tožbe in obravnavane pritožbe ni mogel soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije. To pomeni, da se ni mogel izjaviti niti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo. V teh posebnih okoliščinah bi moralo sodišče zaradi zahtev pravice do izjave tožniku omogočiti, da se pred odločitvijo o pristojnosti sodišča izjavi glede zakonskih sprememb. Vključno z učinki teh sprememb na zasnovo tožbe oziroma z morebitno prilagoditvijo zahtevka, ker teh sprememb (logično) ob vložitvi tožbe ni mogel upoštevati.⁸ Z uveljavitvijo ZPSVIKOB-1 je torej nastal poseben pravni položaj, v katerem je treba pred odločitvijo o pristojnosti in zaradi uresničitve pravice do izjave najprej dati tožniku možnost, da tožbo zasnuje v skladu s spremenjeno zakonodajo.

11Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

12Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ V nadaljevanju sodišče.
² Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.
³ Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, Ur. l. RS, št. 72/2019.
⁴ Zakon o bančništvu, Ur. l. RS, št. 131/2006, s spremembami in dopolnitvami.
⁵ V 9. členu ZPSVIKOB je bilo določeno, da je za sojenje v postopkih, ki se vodijo na podlagi tega zakona, izključno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru.
⁶ Zakon o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, Ur. l. RS, št. 44/2024.
⁷ Tožbo je vložil proti Banki Slovenije in poslovni banki, sodišče pa je zadevo razdružilo in zahtevek zoper Banko Slovenije obravnava ločeno v tem postopku.
⁸ Glej sklepa VSRS III R 17/2022 in III R 5/2020 ter sklep VSL III Cp 1773/2024.