UPRS Sodba in sklep I U 2179/2024-12

I. Tožbi se ugodi, Sklep Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov št. 2142-94/2024/48 (UOIM-04) z dne 12. 12. 2024 se odpravi.

II. Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi in se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu preneha izvajati omejitev gibanja po sklepu Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov št. 2142-94/2024/48 (UOIM-04) z dne 12. 12. 2024.

Izpodbijani sklep

1Z izpodbijanim sklepom je toženka omejila tožnikovo gibanje zaradi obstoja razlogov po 4. alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka). Sklenila je, da je tožniku gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, ..., od 10. 12. 2024 od 9:40 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 10. 3. 2025 do 9:40 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka). Ugotovila je še, da ni bilo stroškov postopka (3. točka izreka).

2Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik 17. 6. 2024 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V azilnem domu je ostal vse do 19. 7. 2024, ko mu je bil s strani pristojnega organa izrečen ukrep omejitve gibanja in je bil nastanjen v Center za tujce. Zoper omenjeni ukrep je vložil tožbo, Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) pa jo je s sodbo I U 1319/2024-14 z dne 29. 7. 2024 zavrnilo. Po prenehanju izvajanja ukrepa je bil tožnik premeščen in nastanjen nazaj v azilni dom v Ljubljani. Tam je ostal do 7. 11. 2024, ko mu je bil ponovno izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Tudi zoper ta ukrep je vložil tožbo. Upravno sodišče ji je s sodbo I U 1992/2024 z dne 20. 11. 2024 ugodilo.

3Pristojni organ je bil 9. 12. 2024 s strani socialne službe azilnega doma in varnostne službe (dokumenti z 8. 12. 2024 in 9. 12. 2024) obveščen o kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Uredba) ter o grožnjah in vedenju, ki vnaša nemir med zaposlene in nastanjene v azilnem domu. Iz poročila varnostne službe z 8. 12. 2024 ob 12:13 uri izhaja, da je tožnik nadlegoval osebje iz ambulante azilnega doma ter zahteval večjo količino tablet. Kljub opozorilu varnostne službe, da naj s tem preneha, je nadaljeval z razburjanjem in v povišanem tonu govoril, da so nori in da bodo vsi imeli problem, če svojih tablet ne dobi. Po ponovni ustni odredbi, da naj se umiri, je še naprej vztrajal, da se mu izročijo tablete. Ob novi odredbi, da zapusti ambulanto, sicer bo klicana policija, si je slekel jakno in se napotil v ambulantne prostore, a mu je varnostnik preprečil vhod. Tožnik je nato tam prisotnega tujca zaprosil za telefon, da bi vse to posnel. S strani varnostne službe mu je bilo odrejeno, da naj s snemanjem preneha, saj je to v skladu s hišnim redom na varovanem območju prepovedano. Tožnik opozorila ni upošteval, zato mu je bil odrejen ukrep zadržanja. O dogodku je bila obveščena policija.

4Toženka nato povzame, da iz uradnega zaznamka socialne službe z dne 9. 12. 2024 izhaja, da je¹ tožnik sostanovalcu ukradel mobilni telefon.

5Zaradi ogrožanja osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda, mu je zato 10. 12. 2024 ustno na zapisnik izrekla ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Pred tem ga je seznanila z očitanimi dejanji in mu dala možnost izjave glede vsake do tedaj očitane kršitve. Tožnik je glede dogodka 8. 12. 2024 povedal, da mu je medicinska sestra izročila eno tableto premalo, česar ni želela priznati. Ko je do ambulante prišel varnostnik, mu je rekel, da želi govoriti z zdravnikom, varnostnik pa mu je odgovoril, da zdravnik ne želi govoriti z njim. Ob tem je tožnik pojasnil, da je v ambulanti videl in slišal zdravnika, in zdravnik ni rekel, da z njim ne želi govoriti. Pojasnil je tudi, da mu je manjkala zelo nujna tableta, ter da ni vpil in ni bil glasen, a so varnostniki kljub temu prišli in ga vklenili. Zanikal je, da bi slekel jakno. Ko je prišla policija, jo je imel na sebi. Policija mu je izrekla globo. Ni šlo za njegovo napako, ampak napako medicinske sestre.

6Glede dogodka (uradni zaznamek z dne 9. 12. 2024) ko naj bi sostanovalcu ukradel mobilni telefon in ga prodal za 80 EUR, je tožnik sprva povedal, da je to laž in da nobenega telefona ni prodal. V nadaljevanju je priznal, da je telefon prodal za 80 EUR in kupil cenejšega, ki ga ima v svoji sobi. Ko ga je uradna oseba seznanila z dejstvom, da je nazadnje izjavil, da je ozdravljen od drog in alkohola, je pojasnil, da je res ozdravljen, tableta mu zjutraj da energijo. Prejema štiri tablete na dan. Tožnik je ob koncu razgovora vprašal čemu v Postojno ne gre medicinska sestra, zapisnika pa ni želel podpisati.

7Toženka je sklenila, da je tožnik s prej podrobno opisanim ravnanji večkrat kršil 10. in 11. člen Uredbe. Ta določa, da morajo imeti nastanjene osebe v azilnem domu spoštljiv odnos do pristojnih in drugih oseb ter da je zaradi zagotavljanja varnosti in reda v prostorih azilnega doma prepovedano izražanje rasne, verske, nacionalne, spolne, politične nestrpnosti ter druge nestrpnosti v kakršnikoli obliki. Prepovedano je imeti žaljiv in nasilen odnos do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev, prav tako je prepovedano kršenje nočnega miru in počitka, neupoštevanje navodil in odredb pristojnih oseb ter vnašanje ali uživanje alkohola.

8Tožnik je očitana dejanja zanikal, oziroma opisal drugače. Vendar pristojni organ njegovim trditvam težko sledi, saj kljub večkratnim opozorilom ni upošteval hišnega reda azilnega doma, pravila je še kar najprej kršil (neprimerno vedenje, groženje, kraja) čeprav jih je dobro poznal. S svojim obnašanjem je vnašal nemir v življenje v azilnem domu, in pri tem ni ogrožal samo sebe, temveč tudi zaposlene in ostale sostanovalce v azilnem domu

9Toženka opozori, da pri tožniku ne gre za enkratno kršitev hišnega reda, ampak za ponavljajoča dejanja, saj je to že tretji ukrep omejitve gibanja. Pojasni, da so bila tožniku v času od njegove nastanitve v azilnem domu večkrat pojasnjena pravila hišnega reda in odnos do zaposlenih ter nastanjenih, prejemal pa je tudi terapijo s tabletami. Vse to kaže na celostno obravnavo tožnika in njegovega problematičnega vedenja. Pristojne službe namreč lahko predlagajo in ponudijo pomoč prosilcu, vendar ga ne morejo prisiliti k temu, da jo sprejme. Celostna obravnava kljub vsemu očitno ni doprinesla k spremembam v vedenju tožnika, zato je toženka ocenila, da je izrek ukrepa omejitve gibanja v konkretnem primeru nujen, povsem logičen in utemeljen.

10Toženka sklene, da če bi tožnik v azilnem domu ostal, bi lahko nadaljeval s kršitvami. Ukrep omejitve gibanja na azilni dom zato ne bi dosegel svojega namena. Situacije, kot so neprimerno vedenje, grožnje ter kraje so po mnenju toženke nedopustne in zahtevajo strožje ukrepe, kar omejitev gibanja prosilca na Center za tujce tudi predstavlja.

Tožba

11Tožnik zoper sklep vlaga tožbo. Uveljavlja tožbene razloge nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da naj tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi.

12Glede dogodka 8. 12. 2024 trdi, da je tistega dne od štirih tablet prejel le tri, na kar je medicinsko sestro mirno in vljudno opozoril. Dejala mu je, da je dobil vse predpisane tablete, kar pa ni bilo res. Zato je tudi prosil za pogovor z zdravnikom psihiatrom, ki je bil prisoten v ambulanti, a mu je ista sestra rekla, da z njim ne želi govoriti. To ne drži, ker sestra zdravnika ni v zvezi z njim nič vprašala in tudi ni razloga, da bi zdravnik paciente odklanjal. Zdravnik mu ni spremenil terapije, ker tega nikoli ne naredi sam od sebe, temveč šele po pregledu, ki pa ga tistega dne ni imel. Vse ostale navedbe glede tega dogodka ne držijo in jim nasprotuje.

13Izrecno nasprotuje zapisu v uradnem zaznamku socialne službe z dne 9. 12. 2024. V prejšnjem postopku mu je bil izrečen ukrep omejitve gibanja (novembra 2024) ki ga je sodišče odpravilo. Odtlej ni imel več svojega telefona, ki ga nujno potrebuje zaradi iskanje zaposlitve. Tako mu je svoj aparat dal (edini) prijatelj iz azilnega doma, to je A. A. iz Alžirije. Telefona torej ni ukradel, odtujil, pač pa ga je dobil legalno (v dar). Razlogov, na katerih je toženka utemeljila (ne pa tudi obrazložila) omejitev gibanja - poseg v osebno svobodo prosilca, ZMZ-1 ne opredeljuje podrobno, temveč je natančen opis breme toženke.

14Tožnik ima občutek, da nobeno od navedenih dejanj, četudi bi bilo res storjeno tako kot to izhaja iz obrazložitve napadenega sklepa, ne dosega minimalnega praga resnosti za upravičenost, legitimnost in zakonitost izreka ukrepa omejitve gibanja, ki je po svoji vsebini omejitev svode gibanja in korenit poseg v osnovno človekovo pravico, ki je po svoji naravi temeljna in neodtujljiva.

15Iz opisa dogajanja, ki naj bi botrovalo odločitvi pristojnega organa, tudi ne izhaja ključno dejstvo, to je odreditev milejšega ukrepa po ZMZ-1, ki je predpogoj za stopnjevanje sankcije z omejitvijo gibanja na Center za tujce Postojna. Toženka ni pristojna za ocenjevanje potencialnega (ne)uspeha milejšega ukrepa, temveč je dolžna ravnati v skladu z zakonom, kar pomeni stopnjevanje sankcij.

16V primeru omejitve gibanja na prostore Centra za tujce je treba glede procesnih jamstev uporabljati strožje kriterije iz 20. člena Ustave. Tožnik našteje kršitev 2., 8., 14., 19., 21., 22., 23., 25., 32., in 34. člena Ustave, 31. člena Konvencije o statusu beguncev in Protokola o statusu beguncev - Ženevske konvencije ter 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). V 19. členu Ustave so postavljeni višji (strožji) standardi presoje, saj je treba pri odločanju uporabiti načelo sorazmernosti. Tožnik je prepričan, da odvzem prostosti zgolj zaradi kršitve javnega reda in miru - če bi do kršitev prišlo - ni ustavno dopusten in po njegovem mnenju izpodbijani sklep ne prestane testa sorazmernosti niti po tej plati. Nikomur se ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon, pri čemer temelj za navedeno ne more biti hišni red. Vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, mora tudi biti v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti. V čim krajšem času mu mora biti tudi pisno sporočeno, zakaj mu je bila prostost odvzeta. Takoj mora biti poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere. Navedeno mu ni bilo omogočeno.

17Ukrep, kot ga je odredila toženka nikakor ni primeren tudi zato, ker pri njem sproža dodatne duševne motnje in stiske in povzroča nepotrebne dodatne napade osebne stiske in tesnobe. Je nemiren, tesnoben, v stiski in občuti, da se mu dogaja krivica. Najprej bi moral dobiti ustrezno strokovno pomoč in po potrebi medikamentozno terapijo, predpisano s strani strokovnjaka (zdravnika).

18Tožnik sklene, da je izpodbijani sklep glede na podane razloge obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka in se ga tudi ne da preizkusiti. Razlogi za pridržanje mu niso bili ustrezno obrazloženi in navedbe dejstev protizakonito manjkajo. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

Predlog za izdajo začasne odredbe

19Tožnik hkrati predlaga, da sodišče na podlagi 32. člena ZUS-1 izda začasno odredbo tako, da toženki naloži, da takoj preneha izvajati ukrep omejitve njegovega gibanja v Centru za tujce v Postojni. Izvrševanje ukrepa mu lahko prizadene nepopravljivo škodo. Ima izkazane psihične težave, potrebuje ustrezno zdravstveno oskrbo in šele za tem je njegovo obnašanje lahko predmet sankcioniranja. V Centru za tujce se ne počuti dobro zaradi omejitve gibanja in osebne svobode. Načrtoval je zaposlitev in se udeleževal razgovorov, za kar je moral biti urejen in stabilen in to je bil edini namen opozorila o nezadostnem številu prejetih tablet. Najverjetneje trpi za posttravmatsko stresno motnjo, zaradi česar je bilo njegovo stanje in duševno zdravje okrnjeno že v azilnem domu pred prvim izrekom ukrepa omejitve gibanja. Nadalje bi utrpel dodatne in takšne psihične posledice, ki jih ni moč odpraviti. Ne razume in ne govori jezika, počuti se vedno bolj izgubljenega in kot da je v zaporu. Osebne svobode mu nihče ne bo mogel povrniti.

20Toženka na predlog za izdajo začasne odredbe ni odgovorila.

Odgovor na tožbo

21Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje in se sklicuje na razloge v izpodbijanem sklepu. Tožnik je imel možnost izjave o vsakem posameznem dejanju kršitve hišnega reda, kar je sicer zanikal in opisal drugače. Iz poročil varnostne službe je jasno razbrati, da kljub opozorilom hišnega reda azilnega doma ni upošteval. Poleg tega iz zaznamka socialne službe z dne 9. 12. 2024 jasno izhaja, da je tožnik ukradel mobilni telefon sostanovalcu in so ga videli, kako ga je naslednji dan prodal. Po mnenju toženke ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni predstavlja razumno in sorazmerno odločitev. Z odstranitvijo tožnika iz prostorov azilnega doma sta zagotovljena mir in varnost zaposlenih in ostalih prosilcev v domu.

Dokazni postopek

22Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-94/2024, v sodnem spisu pa priloge tožnika A 1 do A 2. Zaslišalo je tožnika.

23Zavrnilo je dokazni predlog tožnika z zaslišanjem zdravnika psihiatra, ki mu je predpisal medikamentozno podporno terapijo, pregled posnetkov video-nadzornih kamer, nameščenih v prostoru, kjer je potekalo dogajanje, zaslišanje osebja oz. zaposlenih v Centru za tujce Postojna (socialne delavke, policisti, zdravstveno osebje ali drugi), vpogled v spis tega sodišča I U 1992/2024, branje Terapevtskega lista tujca, aktualnega v času očitanih kršitev, postavitev izvedenca psihiatrične stroke in izvedenca klinično-psihološke stroke.

24Pojasnilo bo, da je bilo treba izpodbijani sklep odpraviti že iz drugih razlogov in zato izvedba naštetih dokazov², ki jih je predlagal tožnik, ni bila potrebna.

Presoja sodišča

a) O tožbi

25Tožba je utemeljena.

26Po določbi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na območje Centra za tujce, če je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države. Ta zakonska ureditev pomeni implementacijo določbe 1. in 2. točke 8. člena ter točke 3.(e) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) v slovenski pravni red. V skladu s citiranimi določbami direktive lahko države članice prosilca pridržijo zaradi zahtevane zaščite javnega reda, kadar se to izkaže za potrebno na podlagi posamične presoje vsakega primera, in če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Sodišče Evropske unije (SEU) je v zadevi C-601/15 (J. N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie) že pojasnilo, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je sprejel člen 8(3), prvi pododstavek (e) Direktive 2013/33, ki res omejuje izvrševanje pravice do svobode iz člena 6 Listine, spoštoval pravično ravnovesje med pravico prosilca do svobode in zahtevami, ki izhajajo iz zaščite nacionalne varnosti in javnega reda. Opozorilo pa je, da so ob upoštevanju načela sorazmernosti omejitve pri izvrševanju teh pravic in svoboščin dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

27Ne more biti dvoma, da je z omejitvijo gibanja poseženo v tožnikovo ustavno pravico do osebne svobode. Tožnik pa glede tega ukrepa, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, med drugimi ugovarja postopkovno kršitev procesnega jamstva iz 19. člena Ustave. Toženki utemeljeno očita, da mu pri ustnem izreku o omejitvi gibanja, ni bila dana možnost, da ga zastopa pravni zastopnik.

28To sodišče je v zadevi I U 1846/2024 že pojasnilo, kar lahko sodišče v tem sporu le ponovi, da je Ustavno sodišče v odločbi Up 1116/09-22 z dne 3. 3. 2011, ki se nanaša na omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, zavzelo stališče, da "pravico do osebne svobode zagotavlja Ustava v prvem odstavku 19. člena. Iz Ustave ne izhaja, da do odvzema prostosti lahko pride le v kazenskem postopku ali v zvezi s sumom kaznivega dejanja. Iz Ustave prav tako ne izhaja stališče, da bi o odvzemu prostosti vedno, ne glede na naravo in namen tega ukrepa, morali odločati v kazenskem postopku oziroma v postopku, ki zadosti jamstvom glede kazenskega postopka. Ustava glede vseh primerov omejitve osebne svobode uveljavlja posebna jamstva. Splošno jamstvo, ki ga Ustava daje v zvezi z omejitvijo pravice do osebne svobode, je določeno v drugem in tretjem odstavku 19. člena. V drugem odstavku 19. člena Ustava določa, da se nikomur ne sme odvzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki jih določa zakon. Ustava torej za vsakršen poseg v pravico do osebne svobode predvideva zakonsko določene primere in zakonsko določen postopek odvzema prostosti. V tretjem odstavku 19. člena Ustave pa so določena še dodatna jamstva osebi, ki se ji odvzema prostost (pouk o razlogih za odvzem prostosti ter pouk o določenih pravicah). Ta procesna jamstva niso zagotovljena le za primere, ko je odvzeta prostost v kazenskem postopku, temveč je treba ta procesna jamstva smiselno upoštevati v vsakem postopku odvzema prostosti." Kot pojasni Ustavno sodišče, je treba dopustnost posega v pravico do osebne svobode presojati v skladu s procesnimi jamstvi iz drugega in tretjega odstavka 19. člena ter 22., 23. in 25. člena Ustave.³

29V tretjem odstavku 19. člena Ustave je določeno, da mora vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, biti v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti, v čim krajšem času mu mora biti pisno sporočeno, zakaj mu je bila odvzeta prostost, takoj mora biti poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njegove bližnje.

30Iz upravnega spisa ni razvidno, da bi bil tožnik ob osebnem razgovoru opozorjen na pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika (zapisnik z dne 10. 12. 2024). Kaj takega toženka ne navede v izpodbijanem sklepu, ne prereka pa niti v odgovoru na tožbo. Gre torej tudi za priznano dejstvo (214. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi določbe prvega odstavka 22. člena ZUS-1). V skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Toženka tega ni upoštevala. Pred zaslišanjem glede ukrepa omejitve gibanja, bi tožnika morala opozoriti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika. Ker ga ni, mu je pri odvzemu prostosti kršila procesno jamstvo, ki mu gre na podlagi 19. člena Ustave. Gre za kršitev, ki je sodišče samo ne more odpraviti. Že ta kršitev je terjala odpravo sklepa.

31Sodišče še dodaja, da je utemeljen tudi očitek tožnika, da toženka ni obrazložila očitane kršitve kraje telefona. Zlasti ob tem, ko tožnik dejanje kategorično zanika. Iz uradnega zaznamka z dne 9. 1. 2024 v upravnem spisu izhaja, da je prosilec B. B. obtožil tožnika, da mu je ukradel telefon - bel Samsung, prosilec C. C. pa, da je prejšnji dan videl tožnika, da je prodal telefon (brez navedbe znamke ali barve telefona). Tožnik je nato potrdil, da je res prodal telefon za 80 EUR (brez navedbe znamke telefona in za čigav telefon naj bi šlo). Na osebnem razgovoru je nato zanikal, da bi ukradel bel Samsung telefon in pojasnil, da je prodal svoj telefon. Toženka v izpodbijanem sklepu zapiše, da je tožnik na osebnem razgovoru priznal, da je prodal telefon, a sklepa, ali je šlo za ukraden telefon in od kje taka ugotovitev, ne izpelje. Pri trditvah, da telefona B. B. ni ukradel in da je prodal le svoj telefon, je tožnik vztrajal tudi zaslišan pred sodiščem.

32Toženka je v izpodbijanem sklepu glede očitanih kršitev zapisala, da tožnikovim trditvam težko sledi, saj da kljub večkratnim opozorilom ni upošteval hišnega reda azilnega doma in da je pravila še kar najprej kršil (neprimerno vedenje, groženje, kraja) čeprav jih je dobro poznal. A ob tako spornem dejanskem stanju bi morala obrazložiti, čemu tožniku glede kraje telefona ne verjame in na podlagi katerih okoliščin jo je ugotovila. Sodišče izpodbijanega sklepa v tem delu zato ne more preizkusiti.

33Po določbi tretjega odstavka 27. člena ZUS-1 je bistvena kršitev določb postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. ZUP v 7. točki drugega odstavka 237. člena določa, da se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje, če se odločbe ne da preizkusiti. Tudi ta kršitev je sodišču narekovala, da je tožbi ugodilo in na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo. Ker je sklep odpravilo že iz navedenih razlogov, se do ostalih navedb strank ni opredeljevalo.

b) O predlogu za izdajo začasne odredbe

34Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se mu z izvršitvijo akta prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

35Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, odločanje o začasni odredbi pa zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej trditveno kot dokazno breme.

36Izpodbijani akt je nezakonit in tožnik se utemeljeno sklicuje, da vsak poseg države v osebno svobodo posameznika, že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice (je nepovraten). Poleg tega toženka nastanek težko popravljive škode tožniku ne prereka, ni pa navedla tudi nobenega dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljilo prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe.⁴ Predlogu je sodišče zato ugodilo.

¹ Dikcija ni povsem nedvoumna, saj se zapis povedi za besedo "izhaja", glasi: "da je naj prosilec sostanovalcu ukradel mobilni telefon".
² Sodišče pojasnjuje, da dokazni predlogi, razen branja Terapevtskega lista tujca, aktualnega v času očitanih kršitev, postavitev izvedenca psihiatrične stroke in izvedenca klinično-psihološke stroke niso substancirani. A glede na to, da je bilo treba tožbi ugoditi že iz drugih razlogov, tožnika ni pozivalo na njihovo konkretizacijo.
³ Točka 9. citirane odločbe.
⁴ Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS sprejelo v zadevi I Up 109/2022 z dne 8. 6. 2022 (19. točka obrazložitve).