VDSS Sklep Pdp 993/2016

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati (1) odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 15.000,00 EUR v roku 15 dni, pod izvršbo, za primer zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude s plačilom odškodnine dalje ter (2) stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe prve stopnje, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

2Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo priglašene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z zatrjevano diskriminacijo tožnice navaja, da je bilo tožničino delo ocenjeno z najslabšo oceno, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da naj bi tožena stranka dokazala, da to ni bilo res, ker je predložila zbirni list ocen za posamezna ocenjevalna obdobja v letih od 2012 do 2014, iz katerega je razvidno, da se je ocena tožnice gibala v razponu od 4 do 6 in v tem obdobju nikoli ni bila ocenjena z oceno 1. Sodišče ugotavlja, da naj bi bila tožnica samo enkrat ocenjena z oceno 3, pri tem pa spregleda, da je tožnica že v tožbi navedla, da je bilo njeno delo ocenjeno z oceno 1. Tožnici nadrejena delavka A.A. ni znala odgovoriti, zakaj je bila tožnica edina ocenjena z oceno 1, pač pa je zgolj žugala s prstom pred ostalimi zaposlenimi, da se to lahko zgodi tudi njim. To je izkazano s plačilno listo iz leta 2002. Sodba je v tem delu nepopolna in se je ne da preizkusiti. Tožena stranka ni pojasnila, na podlagi katerih kriterijev se je odločala, da bo tožnica napredovala in kolikšen procent bo znašalo tako napredovanje. Nadalje je tožnica navajala, da ji je bila vselej otežkočena izraba letnega dopusta, pri čemer se je zadeva tako zaostrovala, da je nadrejena delavka A.A. zahtevala potrdilo glede rezervacije hotela, preden ji je odobrila dopust. Na podel način je tožnico tudi izbrisala iz evidence dopustov oziroma evidence odobrenih dopustov. Glede tega se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo, zato gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe ni mogoče preizkusiti. Iz niza dogodkov, ki jih je tožnica zatrjevala in izkazala, je razvidno, da tožena stranka ni zaščitila tožnice pred trpinčenjem na delovnem mestu. Glede trpinčenja na delovnem mestu pritožba opozarja, da je tožnica navajala incident z B.B., ki jo je, potem ko jo je tožnica prosila, da odpre vrata garderobe, da bi lahko normalno pričela svoje delo, napadla in nanjo začela kričati, da je bolna in da naj se gre zdravit, kar je celo večkrat ponovila. A.A. je celoten incident opazovala z nasmehom in ni posredovala oziroma ni poizkušala umiriti izpada B.B. in njenega šikaniranja tožnice. Navedeni sta kot priči povedali, da se je B.B. zgolj postavila med vrata, kar pa ni res. Svojo izpoved sta priredili z namenom, da bi drugače prikazali dejansko stanje od resničnega. Tudi v takem primeru, če se nekdo postavi med vrata in človeku ne pusti izhoda, gre za poseg v ustavno zagotovljeno pravico do svobodnega gibanja. Sodišče prve stopnje s tem v zvezi ne poda konkretne ocene, katera je še tista stopnja intenzitete, ki je dopustna, saj le navede, da ne gre za dogodek takšne stopnje intenzitete, ki bi ga lahko uvrstili med pojav trpinčenja na delovnem mestu. Že v razveljavljeni sodbi je sodišče prve stopnje zaključilo, da so bili odnosi večkrat napeti in neprimerni in da ne dvomi, da je bila tožnica večkrat tarča posmeha, v izpodbijani sodbi pa sledi stališču, da je za napete odnose dejansko kriva tožnica oziroma, da temu botrujejo njene karakterne lastnosti. Svojo obrazložitev je sodišče prve stopnje prilagodilo odločitvi, za katero se je že vnaprej odločilo, tako kot v prvotnem sojenju. Tožnica je že v tožbi primeroma navedla niz dogodkov, ki izkazujejo trpinčenje na delovnem mestu skozi daljše, večletno časovno obdobje. Tožnici je bilo pred časom naloženo delo čiščenja oken, na katerih se je nabrala 30 in več let stara "malarija", torej ostanki barv zaradi vseh pleskanj prostorov v teh letih, čeprav se je vedelo, da se bodo okna v kratkem menjala. Na vprašanje C.C., zaposlenega na upravi tožene stranke, zakaj se to čisti, glede na to, da se bodo okna menjala čez en mesec, mu tožnica tega ni znala odgovoriti. Ko je to povedala A.A., pa ji je ta nazaj zabrusila in žalila, da je ona "ptujska" in da mora delati, kar ji je naročeno s strani nadrejenih. Imenovanje "ptujska" je bilo zaničevalno, zaradi tega so ji nalagali več dela oziroma je bila deležna slabšega obravnavanja v primerjavi z ostalimi delavkami. Iz dokaznega postopka izhaja, da se ostali zaposleni v prisotnosti A.A. izogibajo stiku s tožnico, saj jim slednja ne dovoli in ne odobrava druženja s tožnico, kar izhaja iz izpovedi oziroma izjave tožnice ter D.D., ki je jasno izpovedala, da tožnice nobena delavka v prisotnosti A.A. oziroma B.B. in ostalih ne pozdravi, in jo sama pozdravi zgolj na samem. Smiselno enako je potrdila tudi priča E.E. Tudi o tem se sodišče prve stopnje ni izreklo, zato je tudi v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je celo nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je dokazni postopek pokazal, da naj bi bila tožnica tista, ki se izogiba stikom in zavrača normalno komunikacijo s sodelavkami. F.F. je že pred in tudi po nastopu svoje funkcije direktorja tožene stranke tožnico obiskal pri opravljanju dela v salonu G. in ji rekel, da verjame, da so se dogajale hude stvari, vendar sam ne more nič pomagati, ker da bi se te zadeve morale reševati sproti. V svoji izpovedbi je potrdil, da je s tožnico govoril tri ali štirikrat malce bolj neuradno in da mu je tožnica pojasnila in ga seznanila o težavah na delovnem mestu. Ker je nastopil funkcijo direktorja 11. 8. 2014, ni izkazal, z izjemo enega sestanka, da bi kaj storil za zaščito tožnice. Zato tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti, ki ji jo nalaga prvi odstavek 47. člena ZDR-1. Tožnica je pojasnila, da so se razmere dodatno poslabšale po prihodu delavke H.H. Ta se ji ves čas posmehuje, jo zbada in jo ponižuje pred sodelavkami. Celo počakala jo je pred pisarno in se začela izživljati nad njo. Zadnji incident z navedeno se je zgodil 29. 5. 2014 v in pred dvigalom v I., ko je tožnico celo fizično napadla, pri čemer sta morali H.H. dve sodelavki zadržati, da tožnica ni obležala zaradi njenih udarcev. Zaradi bolečin v predelu leve rame in udarcev, ki jih je tožnica utrpela, ter zaradi psihične stiske, je tožnica naslednjega dne nastopila bolniški stalež. Ker ni šlo zgolj za enkraten dogodek, pač pa za niz dogodkov, to kaže, da je tudi element trpinčenja obstajal. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da so se dogodki zgodili, vendar jim pripisuje minimalni pomen ter dogodkov ne ocenjuje kot celotnega sklopa, pač pa zgolj posamezno kršitev označi kot nepomembno. S tem v zvezi sodišče prve stopnje zmotno meni, da je tožena stranka sprejela ustrezne ukrepe za preprečitev trpinčenja tožnice na delovnem mestu, s tem, ko je z delavko opravila en razgovor po dogodku v dvigalu. Nadalje opozarja, da jo je A.A. (enkrat) snemala s kamero v salonu G. Kamero je držala v roki in postavljala vprašanja. Glede tega izpodbijana sodba nima razlogov. Tožnica je bila primorana sama skrbeti za čistočo v treh salonih, kljub temu, da ima tožena stranka čistilni stroj za čiščenje ploščic. Njene prošnje za pomoč ali uporabo stroja so bile vedno brez utemeljitve zavrnjene, s tem pa se sodišče prve stopnje ponovno ni ukvarjalo. Odkar je tožnica nastopila delo pri toženi stranki, jo A.A. zaničuje, ji govori, da je nesposobna, oziroma da nič ne dela in da svoje delo opravlja površno. Če bi bili ti očitki resnični in utemeljeni bi brez dvoma tožena stranka do sedaj že podala odpoved pogodbe ali zaradi nesposobnosti ali iz krivdnega razloga. Tudi sam direktor je kot priča izpovedal, da je še pred nastopom svoje funkcije opazil, da je tožničino delo zelo dobro opravljeno in da je tudi po nastopu funkcije tožničino delo ocenil kot zelo dobro opravljeno. Nadalje pritožba izpostavlja izpoved priče E.E., da takega obravnavanja in zbadanja tožnice s strani odraslih zaposlenih pri toženi stranki še ni videla v svojih 28 letih delovne dobe. Izpovedala je, da je edino tožnica tarča posmeha in nobena druga delavka. Tudi priča D.D. je izpovedala, da so se delavke tožnici posmehovale za njenim hrbtom, kot tudi v njeni prisotnosti, na indirekten način, vendar tako, da je bilo jasno, da se posmehujejo njej oziroma da se zaničevanje nanaša nanjo. Priča je menila, da bi moral nekdo skrbeti, da bi bil odnos med zaposlenimi normalen. V zvezi z izpovedbami prič E.E. in D.D. je sodišče štelo, da je bil odnos sodelavk do tožnice včasih neprimeren, vendar pa ni prišlo do zaključka, da je bilo ravnanje sodelavk ponavljajoče ali sistematično. Pritožba opozarja, da se je sodišče prve stopnje oprlo na izvedensko mnenje doc. dr. J.J., dr. med. spec. psih., iz katerega izhaja, da naj tožnica ne bi bila trpinčena na delovnem mestu. Izvedenec ni z gotovostjo ugotovil obstoja takšne paranoidne osebnostne motnje, zaradi česar so vse nadaljnje ugotovitve iz te predpostavke lahko zgolj domneva. Sodišče prve stopnje je zavzelo tudi napačno stališče, da naj bi si tožnica posamezne dogodke in izjave razlagala drugače, kot so bile mišljene oziroma da je bilo njeno domnevanje posledica njene osebnostne motnje, saj bi sicer tudi ostali zaposleni to drugače dojemali. To bi pomenilo, da so vse zaslišane priče, ki so potrdile, da se je nad tožnico izvajalo nadlegovanje oziroma šikaniranje, imele paranoidno osebnostno motnjo. Glede na takšno izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da naj ne bi bilo zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu in da naj bi si tožnica običajne odnose in konflikte razlaga, kot da prihaja do trpinčenja na delovnem mestu. V nadaljevanju pritožba povzema stališča iz nekaterih odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča in Vrhovnega sodišče RS, ki se nanašajo na mobbing. Vsa ravnanja tožene stranke oziroma pri njej zaposlenih delavk predstavljajo hud ter protiustaven in protizakonit poseg v telesno in duševno integriteto ter temeljne človekove pravice in svoboščine.

3V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, zmotno in nepopolno je ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo.

6Tožnica je navajala, da se dogodki, ki jih šteje za mobbing oziroma trpinčenje na delovnem mestu, dogajajo že več kot 10 let. Glede na takšne navedbe v zvezi s tožbenim zahtevkom iz naslova mobbinga, je potrebno zadevo presojati tako po Zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 s spremembami; ZDR), kot tudi po Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji; ZDR-1), ki je pričel veljati 12. 4. 2013. Po določbi prvega odstavka 6. člena ZDR mora delodajalec delavcu v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. V primeru kršitve prepovedi diskriminacije je delodajalec v skladu s sedmim odstavkom 6. člena ZDR delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Četrti odstavek 6.a člena ZDR pa določa, da je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. ZDR-1 pa v 6. členu nalaga delodajalcu, da zagotavlja takšno delovno okolje v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev ter da je delodajalec dolžan sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. O sprejetih ukrepih v tej zvezi mora delodajalec pisno obvestiti delavca na običajen način. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo o obstoju takih ravnanj, je dokazno breme v zvezi z dejstvi, ki kažejo na trpinčenje in nadlegovanje na delovnem mestu, na strani delodajalca. Delodajalcu je naložena odškodninska odgovornost po splošnih pravilih civilnega prava. Nadalje je v skladu s 7. členom ZDR-1 trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na posameznem delovnem mestu, ki je v zvezi z delom. ZDR-1 v 6. členu tudi prepoveduje neenako obravnavo oziroma diskriminacijo glede na osebne okoliščine.

7Izvajanje vodstvenih pravic na način ali z namenom, da se podrejeno osebo izolira, poniža, izključi, degradira ali drugače trpinči, pomeni zlorabo teh pravic in ni dopustno. Zato tudi ugotovitev, da neko posamezno ravnanje ni bilo protipravno oziroma nezakonito, samo po sebi ne zadostuje (tako sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 198/2015 in VIII Ips 271/2015 z dne 21. 6. 2016. Bistveno je torej, da sodišče ne sme presojati vsakega od dogodkov oziroma ravnanj posebej in za vsakega posebej ugotavljati, da ne more predstavljati trpinčenja, saj posamezen dogodek oziroma ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja, pač pa to lahko predstavlja le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj skupaj. Presoje vseh ravnanj kot celote pa sodišče prve stopnje ni opravilo.

8V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. Pd 93/2015 z dne 23. 9. 2015 tožbeni zahtevek zavrnilo. Po pritožbi tožnice je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1180/2015 z dne 9. 6. 2016 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter pritožbene stroške štelo kot nadaljnje stroške postopka. Pritožbeno sodišče je v svojem sklepu navedlo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh odločilnih dokazov, ki jih je v potrditev svojih trditev predlagala tožnica, niti ni navedlo razlogov, zakaj jih ni upoštevalo. Štelo je, da manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar dokazne ocene sodišča prve stopnje ni bilo mogoče preizkusiti. V novem sojenju je sodišče prve stopnje izvedlo vse dosedanje dokaze ter ponovno odločilo o tožbenem zahtevku tožnice.

9V novem sojenju je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica navaja večje število ravnanj (delavcev) tožene stranke, za katere šteje, da predstavljajo mobbing oziroma jo diskriminirajo na delovnem mestu. S tem v zvezi je navajala, da ji tožena stranka v začetnem obdobju njenega dela v podjetju G. ni priznala nekaj ur oziroma dni, ki bi ji pripadale zaradi časa, porabljenega na vožnji, da je tožena stranka njeno delo ocenjevala z najslabšimi ocenami, da ji je bila otežkočena izraba letnega dopusta; da se ostali zaposleni izogibajo stiku z njo v prisotnosti A.A., da jo je B.B. napadla, A.A. pa je incident le opazovala, ne da bi posredovala, da se ji sodelavka H.H. posmehuje, jo zbada ter ponižuje in je tožnico dne 29. 5. 2014 v dvigalu fizično napadla. Nadalje navaja, da so jo sodelavke zaklenile v prostor, snemali so jo pri opravljanju dela, niso ji želeli izdati dovolilnice za predčasen odhod z dela, zavrnjene so bile njene prošnje za dodatno pomoč ali uporabo čistilnega stroja, sodelavke pa jo zaničujejo in jo žalijo.

10Po proučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede nekaterih očitkov oziroma ravnanj, ki jih tožnica opredeljuje kot diskriminacijo in mobbing, pravilno ugotovilo, da ne predstavljajo ravnanj, ki bi bila protipravna oziroma bi sama zase ali v povezavi z drugimi ravnanji lahko pomenila diskriminacijo tožnice v primerjavi z ostalimi delavkami in mobbinga, kot sledi:

- V zvezi z navedbo, da naj bi tožnica v začetnem obdobju zaposlitve bila diskriminirana tako, da ji niso bile priznane ure, ki jih je porabila za vožnjo od sedeža družbe do kraja, kjer je opravljala delo čiščenja prostorov, to je pri podjetju G. d. o. o.j, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre za (preveč) splošne navedbe, ki ne utemeljujejo sklepanja o trpinčenju. Tožnica ni natančneje specificirala "začetnega" obdobja niti ni konkretno navedla števila ur oziroma dni, za kolikor naj bi jo tožena stranka nezakonito prikrajšala;

- prav tako ni mogoče šteti za trpinčenje neodobritve uporabe stroja za čiščenje v salonu G., pri čemer je sodišče prve stopnje upoštevalo prepričljivo pojasnilo tožene stranke, da strojno čiščenje ni dovoljeno zaradi nevarnosti poškodb razstavljenih vozil, ostale površine pa za strojno čiščenje niso primerne. Tudi sicer je tožena stranka izkazala, da je bila delovna obremenitev tožnice v mejah veljavnih standardov čiščenja za enega delavca, kar je razvidno iz informativnih cenikov konkurenčnih ponudnikov čiščenja, zato tožnica ni bila trpinčena v zvezi z neodobritvijo tehnične pomoči pri čiščenju;

- tožnica ni bila diskriminirana v zvezi z dovolilnicami za predčasni izhod z dela ter v zvezi z izrabo dopusta, saj je tožena stranka zadostila svojemu dokaznemu bremenu, da je imela tožnica povsem primerljivo število odobritev za predčasni odhod z dela kot njene sodelavke pri toženi stranki ter da je lahko izrabila dneve letnega dopusta.

11Prav tako se tožnica neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je bila nepravilno ocenjevana pri delu ter da (tudi) iz tega razloga ni napredovala. V zvezi s tem tožnica ni izpodbijala ocene, čeprav je bila z vsakokratno oceno dela seznanjena. V kolikor je štela, da je odločitev tožene stranke o njeni oceni delovne uspešnosti nepravilna, bi morala uveljavljati varstvo pravic v smislu določbe 204. člena ZDR oziroma sprožiti ustrezen delovni spor. Ker oceni ni nasprotovala, ni mogoče sklepati, da bi jo tožena stranka diskriminirala, ker ni (večkrat) napredovala, temveč le enkrat.

12Sodba sodišča prve stopnje pa nima vseh odločilnih dejstev in je zato podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z ostalimi navedbami tožnice:

- Glede dogodka, ki se je pripetil, ko je B.B. tožnici onemogočila odhod iz garderobe, da bi lahko tožnica normalno pričela opravljati svoje delo, jo začela napadati in kričati nanjo, da je bolna in da naj se gre zdravit, bi lahko šlo za dogodek, ki bi, predvsem v povezavi z ostalimi ravnanji zaposlenih pri toženi stranki, lahko pomenil trpinčenje tožnice na delovnem mestu, posebej ob zatrjevanem dejstvu, da naj bi bila dogodku prisotna tudi nadrejena tožnici A.A., ki naj bi incident le opazovala z nasmehom in ni posredovala. Sodišče prve stopnje zmotno šteje, da gre pri tem dogodku za takšno "intenziteto", ki je še dopustna, oziroma ki ne pomeni trpinčenja, predvsem v zvezi z ostalimi dogodki. V kolikor bi šlo za enkratni dogodek, ki bi se tožnici pripetil, tega ne bi bilo mogoče šteti za mobbing, vendar pa sodba nima razlogov o tem, kaj bi še bilo dopustno oziroma kakšne intenzitete, da bi bilo sprejemljivo ravnanje, niti tega dogodka ne ovrednoti v smislu, ali predstavlja enega izmed več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj, ki skupaj pomenijo mobbing;

- kot dogodek, ki bi lahko pomenil mobbing v povezavi z ostalimi dogodki, je tudi primer, ko je morala tožnica čistiti okna, na katerih se je nabrala stara "malarija", in ki po navedbah tožnice niso bila čiščena 30 let, tožnica pa jih je morala čistiti po tolikih letih, kljub temu, da je bilo predvideno, da se v kratkem zamenjajo. Tožnica je navedla, da jo je C.C., delavec pri toženi stranki, vprašal, zakaj mora čistiti okna, vendar mu ni znala odgovoriti. Ko je to povedala A.A., pa ji je ta po navedbah pritožbe zabrusila in žalila, da je ona "ptujska" in da mora delati, kar ji je naročeno s strani nadrejenih. Pritožba utemeljeno navaja, da se sodba sodišča prve stopnje do tega dogodka ni opredelila;

- prav tako je sodba sodišča obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka glede vprašanja, ali je bila tožnici otežkočena izraba letnega dopusta s tem, ko je tožena stranka oziroma nadrejena delavka od tožnice zahtevala predložitev dokazil o rezervaciji oziroma o hotelu, v katerem bo preživljala dopust. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je bil tožnici letni dopust odobren, vendar pa je bistveno, ali so bili pogoji za odobritev za tožnico drugačni, kot je to veljalo za ostale zaposlene, oziroma ali je bila pri tem deležna diskriminacije. V kolikor bi se izkazalo, da je tožnica dejansko morala kot edina izmed zaposlenih za odobritev dopusta predložiti še druge listine oziroma dokazila, to nedvomno predstavlja mobbing in diskriminacijo. Tudi v tem delu je sodišče nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje oziroma ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti;

- kot bistveno za presojo, ali gre v tožničinem primeru za mobbing, je tudi potrebno ugotoviti, ali so resnične trditve tožnice, da se ostale zaposlene v prisotnosti nadrejenih z njo niso hotele pogovarjati, jo pozdravljati in da so to storile samo v odsotnosti nadrejenih, ker naj A.A. tega ne bi dovolila oziroma odobravala. V kolikor bi se to izkazalo za resnično, o čemer pa sodba spet nima ustrezne obrazložitve, to predstavlja mobbing, saj bi šlo za izolacijo oziroma ignoriranje tožnice, ki bi bila posledica dejstva, da se delavci bojijo komunicirati s tožnico zaradi eventualnih sankcij, ki bi jih zaradi tega utrpeli. V zvezi s tem je tudi priča D.D. izpovedala, da tožnice v prisotnosti drugih delavk ne pozdravi;

- tudi ravnanje H.H., ki naj bi se tožnici ves čas posmehovala, jo zbadala in jo poniževala pred sodelavkami, lahko predstavlja mobbing, v kolikor bi se izkazala ta ravnanja za resnična, posebej ob izpovedbi tožničine sodelavke E.E., da je bilo takšno ravnanje usmerjeno izključno zoper tožnico ter da sama pri drugih delodajalcih nikoli ni doživela takšnega ravnanja oziroma obravnavanja sodelavke, kot pri toženi stranki. E.E. je tudi pojasnila, da se je tožnico med preoblačenjem v garderobi zbadalo z opazkami, kot na primer: "u kaka ritka", da so se ji posmehovali in poniževali ter da je to presegalo okvire normalnega komuniciranja oziroma odnosov med delavcem, edino tožnica pa je bila tarča posmeha in nobena druga delavka. Priča D.D. je izpovedala, da so se delavke tožnici posmehovale za njenim hrbtom, kot tudi v njeni prisotnosti na indirekten način, vendar tako, da je bilo jasno, da se posmehovanje in zaničevanje nanaša nanjo. Vse te navedbe je potrebno presojati z vidika seznanjenosti delodajalca z njimi, pri čemer pritožba utemeljeno opozarja, da je novi direktor F.F. vedel za te težave tožnice, vendar kasneje, po imenovanju, ni, razen enega sestanka, izvedel nobenega ukrepa, da bi v skladu s 47. členom ZDR-1 takšna ravnanja preprečil. Če bi se v sojenju izkazalo, da je bil odnos sodelavk do tožnice neprimeren, kakor že sedaj zaključuje sodišče prve stopnje, potem glede na to, da naj bi vodstvo tožene stranke vedelo za konflikte, pomeni, da je bila tožnica izpostavljena mobbingu ob vednosti oziroma ob zavedanju tožene stranke, ki ni ustrezno ukrepala.

13Vsa navedena ravnanja delavcev tožene stranke izkazujejo, da niso v neposredni povezavi z domnevno tožničino osebnostno motnjo, zato ugotovitev izvedenca doc. dr. J.J., dr. med. spec. psih., da je pri tožnici verjetno podana paranoidna osebnostna motnja, ne pomeni, da bi bil zaradi tega izključen mobbing. Ker naj bi bila ravnanja sodelavk oziroma nadrejenih usmerjena izključno zoper tožnico, namreč ni mogoče upoštevati mnenja izvedenca, da naj bi si tožnica ravnanja napačno razlagala oziroma jih ne bi pravilno razumela.

14Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP). V novem sojenju bo torej sodišče prve stopnje moralo dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri oziroma ustrezno presoditi, ali vsa navedena ravnanja, v kolikor bi se izkazala za resnična, skupaj predstavljajo sistematično in graje vredno ravnanje tožene stranke, ki pomeni diskriminacijo in mobbing. Pritožbeno sodišče se je kljub določbi 355. člena ZPP odločilo, da ne bo samo dopolnjevalo postopka, zasliševalo prič oziroma ugotavljalo dejanskega stanja, ki ga sodišče prve stopnje ni popolno in pravilno ugotovilo, temveč je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki bo lahko to storilo hitreje in bolj ekonomično.

15Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

16Odločitev o stroških pritožbe in odgovora na pritožbo temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.