VSL Sklep II Cp 1033/2024

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje III P 814/2022 z dne 22. 6. 2023.

II. Pritoži tretje tožene stranke se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje III P 814/2022 z dne 11. 10. 2023 in III P 814/2022 z dne 12. 12. 2023.

III. Tožeča stranka ter prva in tretja tožena stranka same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom III P 814/2022 z dne 22. 6. 2023 odločilo, da se zavrže tožba v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala, da sta prva in tretja tožena stranka dolžni vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da ponovno omogočita uporabo nepremičnine ID znak: parcela 0000 185/94 in ID znak: parcela 0000 188/11, v delu, kjer je po ustaljeni dostopni poti potekala intervencijska pot in dostop do objekta UE X na naslovu A., tako, da odstranita popolno plehnato zaporo na delu omenjene nepremičnine v delu ob zeleni mrežni ograji, kot izhaja iz skice, ki je sestavni del tega sklepa, na kateri je obravnavani del ograje označen z roza barvo ter da se jima prepoveduje postavljanje kakršnihkoli drugih ovir ali preprek, ki bi preprečevale, omejevale ali spreminjale dosedanji način koriščenja intervencijske poti in dostopa do objekta UE X na omenjenih nepremičninah (tč. I. izreka sklepa). Odločilo je še, da je tretja tožena stranka dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da ponovno omogoči uporabo omenjene nepremičnine s tem, da odstrani plehnato zaporo v delu podaljška obstoječe plehnate ograje tožeče stranke, ki stoji na parcelni meji med obema navedenima nepremičninama, kot izhaja iz skice (fotografije), ki je sestavni del tega sklepa in kjer je obravnavani del ograje označen z roza barvo in prečrtan s križcem (tč. II. izreka sklepa). Prav tako je tretji toženi stranki v bodoče prepovedalo postavljanje plehnate ali kakršnekoli druge ograje, ki bi preprečevala ali omejevala dostop in intervencijsko pot v delu ob obstoječi plehnati ograji, kot izhaja iz skice, kjer je obravnavani del ograje označen z roza barvo in prečrtan s križcem (tč. III. izreka sklepa). V presežku (to je v nezavrženem delu zoper prvo in drugo toženo stranko in v neugodilnem in nezavrženem delu zoper tretjo toženo stranko) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek (tč. IV. izreka sklepa). Zavrnilo je tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka od tožencev zahtevala, da v roku treh dni odstranijo popolno plehnato zaporo na omenjenem delu omenjenih nepremičnin in da se jim tudi v bodoče prepove postavljanje plehnate ali kakršnekoli druge ograje na tem delu. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvi toženi stranki povrniti 1.567,95 EUR pravdnih stroškov, tretji toženi stranki pa 130,00 EUR pravdnih stroškov.

2Tožeča stranka je zoper odločitev o zavrženju dela tožbe, zoper odločitev v zavrnilnem delu in zoper stroškovno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko določene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencem pa naloži povrnitev stroškov postopka. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da niso bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe zoper drugo toženo stranko (v nadaljevanju drugega toženca). Drugi toženec na tožbo ni pravočasno odgovoril, kar je predpostavka za izdajo zamudne sodbe. Poudarja, da slovenska pravna ureditev zamudne sodbe izhaja iz koncepta afirmativne litiskontestacije. Sodišče zatrjevanega dejanskega stanja zato ne ugotavlja, temveč je nanj vezano. Če je sodišče štelo, da naj bi bila tožba nesklepčna, bi moralo tožečo stranko pozvati, da se nesklepčnost in nejasnost odpravita. Sodišče ni imelo zakonskega pooblastila za ugotavljanje resničnosti dejanskega stanja in trditev tožeče stranke. Tožeča stranka je v svoji tožbi jasno razmejila dve fazi enotnega motilnega ravnanja. V tožbi je bilo jasno zapisano, da je prva toženka že v marcu 2022 postavila prvi del plehnate ograje pred zelenimi mrežnimi vrati, ki vodijo do objekta UE X. Ta postavitev sama po sebi še ni imela naravo motilnega ravnanja, saj je tožeča stranka s prilagoditvijo ograje na svojem zemljišču dostop še vedno imela. Postavitev drugega dela ograje v mesecu juniju je že samo po sebi imelo naravo motilnega ravnanja oziroma je s tem tudi postavitev prvega dela ograje dobila naravo motilnega dejanja. Četudi se je v nadaljevanju postopka izkazalo, da drugi toženec neposredno ni sodeloval pri postavitvi ograje, pa to pri pogojih izdaje zamudne sodbe ni pravno upoštevano.

Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil prepovedni del zahtevka nedoločen in da je tak ostal tudi po popravku tožbe. Izpodbijana sodba je tudi protispisna, saj je sodišče prve stopnje delu prepovednega zahtevka zoper tretjega toženca ugodilo.

Sodišče je napačno opredelilo obravnavano motilno ravnanje kot dve ločeni in samostojni motilni dejanji. Postavljanje ograje dne 19. 3. 2022 in 23. 6. 2022 je mogoče obravnavati izključno kot eno motilno ravnanje. Prva faza postavitve ograje 19. 3. 2022 sama po sebi ni bila motilna in tudi za tožečo stranko ni predstavljala motilnega ravnanja. Šele s postavitvijo drugega dela sporne ograje 23. 6. 2022 je prišlo do motenja posesti in šele takrat je tudi prvi del ograje dobil naravo motilnega ravnanja. Po 19. 3. 2022 je tožeča stranka lahko uporabljala dostop in imela zagotovljeno nujno intervencijo. Šele s postavitvijo drugega dela plehnate ograje se je dostop onemogočil in spremenil dotedanji način izvrševanja posesti dostopa intervencijske poti. Ponavlja, da postavitve ograje 19. 3. 2022 ni razumela kot motilnega dejanja, da bi zoper njega vlagala motenjsko tožbo. Dejstvo je tudi, da so se prva in tretja tožena stranka ter tožeča stranka pogajali pisno in ustno, protispisen pa je zaključek sodišča prve stopnje v delu, ko ugotovi, da so bila pogajanja zaključena 31. 5. 2022. Pogajanja so potekala vse do drugega motilnega ravnanja 23. 6. 2022. Sodišče je tudi napačno zapisalo, da "intervencijska pot, če je obstajala, glede na postavljene količke, ni bila v funkciji".

Ne strinja se tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da prva toženka ni pasivno legitimirana. Prva tožena stranka je upravnik stavbe B. 2 in njenega pripadajočega zemljišča. V poslovni stavbi, kjer je evidentiranih več okot 100 etažnih lastnikov, zagotovo ne more imeti postranske vloge, kar zadeva interese skupnega zemljišča. Motilno dejanje je bilo storjeno tudi v korist in v interesu prve tožene stranke, ki je zakonsko dolžna poskrbeti za obratovanje (varnost) skupnega dela. Protipravni postavitvi ograje bi lahko nasprotovala, vendar ni.

3Prva tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlagala njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Navaja da ni logična pritožbena zahteva, da se mora odstraniti celotna ograja, saj tožeča stranka sama navaja, da postavitve prvega dela ograje ni štela za motilno ravnanje in da si je s prestavitvijo dela njene ograje sama zagotovila željeno posest. Zadnja sprememba mirnega posestnega stanja je bila postavitev le drugega dela panelne ograje. Tožnica ni dokazala, da naj bi imela prva toženka korist od samega motilnega dejanja, niti ni motenja izvedla niti naročila.

4Zoper sklep prvostopenjskega sodišča III P 814/2022 z dne 22. 6. 2023, je pritožbo vložil tudi tretji tožnik. Ker pa v roku, odrejenim s plačilnim nalogom, ni plačal sodne takse za pritožbo, je sodišče prve stopnje s sklepom III P 814/2022 z dne 11. 10. 2023 štelo njegovo pritožbo za umaknjeno. Tretji tožnik je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje in hkrati tudi pritožbo zoper omenjeni sklep o umiku tožbe. V pritožbi je navedel, da je plačal sodno takso po prejemu sklepa o umiku in da je predlagal vrnitev v prejšnje stanje, ker je bil v času poziva na plačilo sodne takse v bolniškem staležu zaradi operacije.

5Sodišče prve stopnje je sklepom III P 814/2022 zavrnilo predlog tretjega toženca za vrnitev v prejšnje stanje in še odločilo, da je dolžan tožeči stranki plačati 149,33 EUR pravdnih stroškov, ki so tej nastali v postopku odločanja o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

6Tretji tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko določene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sklepa o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču prve stopnje očita, da je pri presoji njegove skrbnosti za zagotovitev nemotenega dela odvetnika - pooblaščenca poseglo v dejansko vprašanje, za presojo katerega samo ni dovolj usposobljeno. Z njegovim zaslišanjem in zaslišanjem lečečega kirurga bi bilo pojasnjeno, da pooblaščenec ni bil zdravstveno zmožen za angažiranje substituta in za obvestitev Odvetniške zbornice o zdravstveni zmožnosti. Odvetniška zbornica je šele po poteku pooblaščenčeve bolniške (1. 1. 2024) izdala odločbo o začasnem substitutu pooblaščenca tretjega toženca za vse zadeve.

7Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo tretjega toženca predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

8Pritožbe so neutemeljene.

O pritožbi tretjega toženca zoper sklepa III P 814/2022 z dne 11. 10. 2023 in III P 814/2022 z dne 12. 12. 2023

9Odločitev sodišča prve stopnje, da se šteje pritožba tretjega toženca zoper sklep o motenju posesti, s katerim mu je naložilo vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in prepoved bodočih motilnih dejanj, za umaknjeno, temelji na določilu 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po tem mora biti ob vložitvi pritožbe plačana sodna taksa. Če ta ob vložitvi pritožbe ni plačana, jo mora pritožnik plačati najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse. Če je ne plača niti v tako odrejenem roku, se šteje, da je pritožba umaknjena. Sodišče prve stopnje je odločilo o umiku pritožbe po tem, ko je ugotovilo, da tretji toženec sodne takse za pritožbo ob njeni vložitvi ni plačal, niti je ni plačal po tem, ko je bil s plačilnim nalogom pozvan na njeno plačilo.

10Tretji toženec je 9. 11. 2023 vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v katerem zatrjuje, da je iz upravičenega razloga zamudil rok za pravočasno plačilo sodne takse. Vrnitev v prejšnje stanje predstavlja procesni institut, ki omogoča stranki, ki zamudi rok za procesno dejanje, da ji sodišče dovoli, da zamujeno procesno dejanje opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila rok iz upravičenega vzroka (prvi odstavek 116. člena ZPP). Če se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, se pravda vrne v tisto stanje, v katerem je bila pred zamudo in se hkrati razveljavijo vse odločbe, ki jih je sodišče izdalo zaradi zamude. Sodišče prve stopnje je s sklepom dne 12. 12. 2023 zaključilo, da tretji toženec ni izkazal, da je zamudil rok za plačilo sodne takse iz upravičenega vzroka, zato je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo. Takšna odločitev temelji na pravilni presoji standarda upravičenosti vzroka za zamudo procesnega dejanja.

11Upravičenost ali neupravičenost zamude se presoja po merilih krivde. Vrnitev v prejšnje stanje je tako mogoča, če zamuda ni bila zakrivljena. Zamuda ni upravičena, če v danih okoliščinah oseba, ki je zamudo povzročila (stranka, pooblaščenec), ni ravnala tako, kot bi od nje bilo pričakovati.¹ V obravnavani zadevi je tretji toženec opravljal pravdna dejanja po svojem pooblaščencu - odvetniku. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je krivda odvetnika neposredno izenačena s krivdo stranke; stranka mora torej trpeti posledice zamude, ki jih ni zakrivila sama pač pa njen odvetnik. Odvetnik mora svojo dejavnost opravljati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka.² Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je mora odvetnik ustrezno organizirati delovanje svoje odvetniške pisarne, kamor sodi tudi pravočasno zaprosilo za nadomeščanje po drugem odvetniku, kadar je sam zadržan. Ker se od odvetnika pričakuje ravnanje v skladu s standardom dobrega strokovnjaka, je tudi v primeru bolezni dolžan poskrbeti za ustrezno nadomeščanje. Le izjemni primeri hudih in ob enem nepredvidenih bolezenskih stanj utemeljujejo sklep, da odvetniku ni mogoče očitati krivde, ker ni poskrbel za substitucijo.³

12Izpodbijani sklep temelji na dejanskih ugotovitvah, da je bil odvetnik tretjega toženca hospitaliziran od 9. 6. 2023 do 20. 7. 2023 in da je bil od 8. 7. 2023 do 31. 10. 2023 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni. Iz podatkov spisa izhaja, da se je zadnji narok za glavno obravnavo vršil 16. 5. 2023, na katerem je bil odvetnik tretjega toženca prisoten in tudi podal zaključno besedo. Narok se je končal s sklepom sodišča, da je glavna obravnava končana in da končni sklep izide pisno. Odvetnik tretjega toženca je po naroku in v pričakovanju sodne odločitve poskrbel za ustrezno delovanje odvetniške pisarne, saj so mu bila vsa sodna pisanja v času hospitalizacije in operativnega posega ter kasneje v času njegovega bolniškega staleža, vročena neposredno, hkrati pa je poskrbel tudi za pravočasno vložitev pritožbe, ki je bila vložena v času, ko je bil v bolnišnici. Ni pa poskrbel za plačilo sodne takse za pritožbo oziroma za obvestitev stranke o dolžnosti njenega plačila. Pri tem dolžnost plačila sodne takse ob vložitvi pritožbe ne predstavlja nikakršnega naključja glede na omenjeno določbo 105.a člena ZPP. Gre za procesno predpostavko, ki mora biti izpolnjena, da je mogoče pritožbo šteti za popolno in jo vsebinsko presojati. Glede na navedeno je mogoče odvetniku tretjega toženca utemeljeno očitati neskrbnost, ker ni poskrbel tudi za opravo omenjenega procesnega dejanja oziroma za popolnost vložitve pravnega sredstva. Hkrati je iz okoliščine, da je odvetnik tretjega toženca uspel organizirati svoje nadomeščanje pri opravi omenjenih procesnih dejanj, mogoče sklepati, da njegova hospitalizacija ni bila nepredvidljiva oziroma nenadna, sicer pa je treba nenadnost in nepredvidljivost bolezni zatrjevati in tudi izkazati. Zgolj obstoj zdravniškega potrdila, ki izkazuje, da je bil odvetnik v določenem obdobju hospitaliziran in bolan, ne izkazuje, da je bila hospitalizacija oziroma bolezen nepredvidljiva in nenadna v takšni meri, da ni mogel poskrbite za opravo (vseh) procesnih dejanj preko substituta.⁴

13Tretji toženec tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev določb postopka, ker je samo, brez izvedbe dokazov, zaključilo, da bi lahko njegov odvetnik v času bolezni angažiral substituta. Sodišče prve stopnje je namreč verjelo tretjemu tožencu, da njegov odvetnik sam ni mogel opraviti procesnih dejanj v času bolezni, zato predlaganih dokazov z zaslišanjem odvetnika tretjega toženca in njegovega lečečega kirurga tudi ni izvedlo. Za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje je odločilno, da odvetnik tretjega toženca ni ravnal z zadostno skrbnostjo (že) pred hospitalizacijo in bolniško odsotnostjo in ni poskrbel za plačilo sodne takse za pritožbo tako, kot je poskrbel za opravo drugih procesnih dejanj (sprejemanje sodnih pošiljk, vložitev pritožbe).

14Pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje glede na navedeno ni utemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Ker je tako, je neutemeljena tudi pritožba tretjega toženca zoper sklep, da se šteje njegova pritožba za umaknjeno (sklep III P 814/2022 z dne 11. 10. 2023), saj je umik pritožbe objektivna posledica nepravočasnega plačila sodne takse, določena v tretjem odstavku 105.a člena ZPP.

O pritožbi tožeče stranke zoper sklep o motenju posesti

15Iz dejanske podlage izpodbijanega sklepa izhaja, da je imela tožeča stranka pred 5. 3. 2022 v posesti svojo nepremičnino 185/94 v delu med pripadajočim zemljiščem B. 2 oziroma parc. št. 188/11 in stavbo 510, parc. št. 185/13. Ob tej stavbi je bila postavljena plehnata ograja, ki jo je tožeča stranka navedenega dne prestavila na rob peš cone ob mejo svoje parcele 185/94 in pripadajočega zemljišča B. 2, parc. št. 188/11. S tem je prišlo do popolnega zaprtja označene peš cone, po kateri so pešci, namenjeni v UE X, hodili z B. Tožeča stranka je s tem spremenila posestno stanje na parceli 188/11 oziroma na pripadajočem zemljišču stavbe B. 2, saj so pešci, ki so prej hodili po označeni peš coni, začeli hoditi po zemljišču 188/11. Dne 19. 3. 2022 je prišlo do postavitve plehnate ograje, ki je na skici (fotografiji), ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, označena z roza barvo na levi strani. Navedeno ravnanje je bilo izvedeno na območju parcele 188/11 in je v korist etažnih lastnikov B. 2. Tožeča stranka je za navedeno postavitev izvedela istega dne (v soboto) in že v ponedeljek (21. 3. 2021) ponovno odprla prehod tako, da je odstranila oziroma zamaknila del plehnate ograje, ki ga je postavila sama 5. 3. 2022, ob meji med parcelama, na svojo parcelo 185/94. S tem je odprla prehod preko tistega dela peš cone, ki ga je predhodno sama zaprla z ograjo. Tožeča stranka v pritožbi sama navaja, da postavitev plehnate ograje 19. 3. 2022 zanjo ni predstavljala motilnega ravnanja. Tudi po navedenem dnevu je lahko uporabljala dostop in imela zagotovljeno nujno intervencijo, zato prva faza postavitve ograje z dne 19. 3. 2022, sama po sebi ni bila motilna (zadnji odstavek na 5. strani pritožbe). Navedla je še, da postavitve ograje navedenega dne ni razumela kot motilno ravnanje, da bi zoper njega vlagala motenjsko tožbo (drugi odstavek na str. 6 pritožbe). Dne 23. 6. 2023 je prišlo do postavitve drugega dela plehnate zapore (na skici, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa gre za plehnato zaporo obarvano z rozo barvo in prečrtano z modro, na desni strani skice). Od takrat dalje prehod preko zelenih mrežastih vrat ni bil več mogoč oziroma je prišlo do popolne zapore prehoda.

16Glede na povzeto dejansko stanje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je mogoče sodno varstvo posesti nuditi le zoper motilno dejanje z dne 23. 6. 2022, ko je bila tožeča stranka onemogočena v prehodu do objekta UE X na naslovu A. Po določilu 32. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je mogoče sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Tridesetdnevni rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti je materialni prekluzivni rok⁵, ki je zaradi provizorne funkcije posestnega varstva, ki naj se doseže čim hitreje, kratek⁶. Pravica do posestnega varstva nastane z motenjem posesti in traja do izteka zakonsko odrejenega roka 30 dni, odkar je posestnik zvedel za motenje. Ker je tožeča stranka zahtevala sodno varstvo šele z vložitvijo tožbe 14. 7. 2022, je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na motilno dejanje z dne 19. 3. 2022, pravilno zavrglo. Zaključilo je, da bi morala tožeča stranka najkasneje do 30. 6. 2022 zahtevati sodno varstvo zaradi dejanja izvršenega 19. 3. 2022, kar je mesec dni po zaključku pogajanj, ki so trajala do 31. 5. 2022. Da so se pogajanja vršila tudi po tem datumu, tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ne zatrjevala ne dokazovala, zato njene drugačne pritožbene trditve ne morejo biti upoštevne. Navedene okoliščine pa v motenjskem sporu tudi niso pravno odločilne. Kot je pritožbeno sodišče že poudarilo, predstavlja rok 30 dni za vložitev tožbe strog prekluzivni rok, ki izhaja iz izjemne narave tožbe zaradi motenja posesti, saj z njo tožnik ne uveljavlja nobene pravice, ampak se zgolj zoperstavlja samovolji. To pa je na mestu le, če je storjeno v kratkem prekluzivnem roku⁷. Ker gre za prekluzijo pravice, razlogi za zadržanje teka roka oziroma njegovo prekinitev, ki sicer veljajo pri zastaralnih rokih, ne pridejo v poštev. Tudi če bi bilo izkazano dogovarjanje med strankama (tudi) po 31. 5. 2022, to ne bi moglo podaljšati navedenega roka. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je zaradi izgube pravice tožeče stranke za posestno varstvo zaradi dejanja z dne 19. 3. 2022, tožbo v delu, ki se nanaša na to dejanje, zavrglo.

17Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev določb postopka, ker zoper drugega toženca ni izdalo zamudne sodbe, čeprav naj bi bili izpolnjeni vsi pogoji za njeno izdajo, določeni v 318. členu ZPP. Po omenjenem zakonskem določilu sodišče izda zamudno sodbo, če tožena stranka ne odgovori na tožbo v zakonsko določenem roku, če ji je tožba pravilno vročena tožba v odgovor, če ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in če dejstva, na katera opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da ni izdalo zamudne sodbe zoper drugega toženca, ker je bila tožba ob vložitvi nesklepčna oziroma ker iz navedb o dejstvih v njej ni izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka. Navedlo je, da je tožeča stranka v tožbi trdila, da je tožena stranka v mesecu marcu 2022 postavila en del ograje oziroma plehnate zapore, drugi del plehnate zapore pa je postavila 23. 6. 2022, hkrati pa je od vseh treh tožencev zahtevala popolno odstranitev (torej celotne) plehnate zapore. Iz dejanskih tožbenih trditev je tako izhajala delna nesklepčnost tožbe, saj glede tistega dela ograje, ki je bil postavljen v mesecu marcu (19. 3. 2022), tožeča stranka ni imela več pravice do sodnega posestnega varstva. Sodišče prve stopnje je še navedlo, da ni bilo jasno, kateri del ograje je bil postavljen v enem in kateri del v drugem obdobju, prav tako pa tudi ni bilo trditev o sodelovanju drugega toženca pri postavitvi obeh delov plehnate zapore. Po preteku roka za odgovor na tožbo, sodišče tako ni moglo izdati zamudne sodbe. Navedena (delna) nesklepčnost se je razčistila šele tekom postopka, med izvajanjem dokazov. Hkrati pa se je tekom izvajanja dokazov izkazalo še, da drugi toženec ni pasivno legitimiran oziroma da ni zavezanec iz obravnavanega materialnopravnega razmerja. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da nikakor ni povezan z motilnim dejanjem⁸, saj je izvajalcu postavitve plehnate zapore, prijatelju C. C., zgolj posodil svoj kombi.⁹ V tako nastalem položaju prav koncept afirmativne litiskontestacije, ki ga v pritožbi poudarja tožeča stranka in iz katerega izhaja slovenska pravna ureditev zamudne sodbe, preprečuje njeno izdajo. Po navedenem konceptu se vzpostavlja domneva, da toženec s tem, ko ne odgovori na tožbo, priznava tožnikove trditve, na katere ta opira svoj tožbeni zahtevek. Gre torej za posredno materialno dispozicijo oziroma za specifičen način toženčevega disponiranja, ne pa za sankcijo zaradi ne odgovora oziroma zamude z odgovorom.¹⁰ Ta je zgolj podrednega pomena. Ker se je tekom dokaznega postopka v zvezi z ugotavljanjem utemeljenosti tožbe zoper prvo toženo stranko in tretjega toženca ter pri odpravljanju nesklepčnosti tožbe hkrati ugotovilo še, da drugi toženec ni pasivno legitimiran, bi bilo nelogično vztrajati pri domnevi o njegovem priznanju tožbenih trditev. Takšen zaključek bi izvotlil namen izdaje zamudne sodbe, ki izhaja iz omenjenega koncepta afirmativne litiskontenstacije. Pri nesklepčni tožbi zamudni učinek lahko nastopi šele potem, ko tožba postane sklepčna. V času nastopa tega učinka, se je izkazalo, da drugi toženec v tem sporu ni pasivno legitimiran. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša nanj.

18Neutemeljena je tudi pritožbena graja tožeče stranke glede odločitve sodišča prve stopnje o zavrženju dela njenega prepovednega zahtevka. Sodišče prve stopnje je s sklepom III P 814/2022 z dne 7. 12. 2022 med drugim pozvalo tožečo stranko naj opredeli, kaj zahteva "s prepovedjo kakršnihkoli drugih podobnih načinov spreminjanja dosedanjega načina koriščenja intervencijske poti in dostopa do objekta UE X na nepremičninah 0000 185/94 in 0000 188/11" (2. alineja točke I izreka navedenega sklepa). V razlogih je navedlo, da je zahtevek v tem delu nejasen in da presega ugotovitev motenja posesti v tem postopku oziroma da se to nanaša na postavitev plehnate ograje 24. 6. 2023. Tožeča stranka nejasnosti v tem delu prepovednega zahtevka ni odpravila. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tak zahtevek še vedno nedoločen, vsebina zahtevane prepovedi pa nejasna, saj iz njega ne izhaja, kje oziroma po katerem delu parcele naj bi potekala intervencijska pot oziroma dosedanji način njenega koriščenja in dostopa do objekta. Prvostopenjsko sodišče je zato tožbo v tem delu v skladu s četrtim odstavkom 108. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 180. člena ZPP pravilno zavrglo. Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, saj naj bi bil izrek sklepa sam s seboj v nasprotju, ker ob sklepu o zavrženju prepovednega tožbenega zahtevka hkrati nalaga tretjemu tožencu prepoved motilnih dejanj. Sodišče prve stopnje je ugodilo prepovednemu zahtevku (zoper tretjega toženca) v tistem delu, v katerem je tožeča stranka odpravila pomanjkljivosti in tretjemu tožencu v bodoče prepovedalo postavljanje plehnate ali kakršnekoli druge ograje, ki bi preprečevala in omejevala dostop in intervencijsko pot v delu ob obstoječi plehnati ograji, kot izhaja iz skice, ki je sestavni del sklepa. Ta odločitev se tako nanaša na drug, popravljeni del prepovednega tožbenega zahtevka, zato odločitvi nista v medsebojnem nasprotju.

19Tožeča stranka je pravočasno zahtevala sodno varstvo pred motenjem posesti z dejanjem, ki je bilo izvršeno 23. 6. 2022 in se nanaša na protipravno postavitev plehnate zapore, ki je na fotografiji, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa obarvana z roza barvo, prečrtana z modro, na desni strani fotografije. Tretje tožencu je naložilo, da navedeno plehnato zaporo odstrani in mu v bodoče prepovedalo izvršitev takšnih motilnih dejanj. Tretji toženec je etažni lastnik v stavbi B. 2, predstavnik etažnih lastnikov in predsednik Sveta etažnih lastnikov omenjene stavbe. On je bil tisti, ki je naročil postavitev plehnate zapore v delu podaljška obstoječe plehnate ograje in bil pri postavitvi ograje tudi neposredno navzoč. Hkrati pa je pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper prvo toženo stranko. Ta je upravnik stavbe B. 2. Vendar je sodišče ugotovilo, da prva toženka motilnega ravnanja ni ne naročila, ne izvedla, ne organizirala, ne sodelovala pri njegovem izvajanju ali nudila kakršnokoli pomoč pri njegovi izvršitvi.

20Tožeča stranka svoje pritožbe zoper stroškovno odločitev ni obrazložila, preizkus po uradni dolžnosti pa izkazuje njeno pravilnost.

21Glede na vse navedeno se pritožba tožeče stranke izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

22Pritožniki s pritožbami niso uspeli, zato so dolžni sami kriti svoje stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP). Prva tožena stranka v odgovoru na pritožbo prve toženke zgolj ponavlja svoje trditve iz prvostopenjskega postopka. Stroške odgovora na pritožbo zato ni mogoče šteti za potrebne stroške postopka in jih je dolžna kriti sama (155. člen v zvezi s 165. členom ZPP). Enako velja glede stroškov odgovora tožeče stranke na pritožbo tretjega toženca.

¹ A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, prva knjiga, str. 478.
² 6. člen Obligacijskega zakonika, OZ
³ Prav tam, str. 483.
⁴ Prav tam, str. 490.
⁵ Materialne roke določa materialno pravo in se delijo na prekluzivne in zastaralne. Pri prekluzivnih rokih preneha pravica ipso jure in nanje pazi sodišče po uradni dolžnosti.
⁶ R. Vrenčur v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 194.
⁷ Primerjaj še R. Vrenčur v Lastninska pravica in etažna lastnina, Komentar SPZ, prva knjiga, Zbirka sodobno stvarno pravo, Ljubljana 2019, str. 149.
⁸ Drugi toženec je sodišču po poteku roka za odgovor na tožbo poslal dopis v katerem je navedel, da nima nobenega opravka z montažo ograje, da mu situacija ni poznana, da je zgolj posodil kombi C. C. in da sodišče prosi, da se ga izvzame iz postopka.
⁹ Dejstvo, da drugi toženec ni sodeloval pri motenju, v pritožbi (zadnji stavek prvega odstavka na 5. strani pritožbe) priznava tudi tožeča stranka.
¹⁰ J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 91.