UPRS Sklep I U 1643/2024-7

I. Tožba se zavrže.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se uvede postopek omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe v korist upravičenke Republike Slovenije, za namen prenove ..., na nepremičninah parc. št. 111 in 222, obe k. o. Gradišče I, ki predstavljata pripadajoče zemljišče tudi k stavbi št. 333, k. o. Gradišče I, pri kateri je na posameznem delu št. 103 (ID znak: del stavbe ...) vknjižena lastninska pravica v korist zavezanca, tožnika (1. točke izreka). Iz izpodbijanega sklepa izhaja še, da dokler postopek omejitve lastninske pravice ni pravnomočno končan, brez soglasja upravičenke ni dopusten promet z nepremičninama iz prejšnje točke niti njuno bistveno spreminjanje, pravni posel, sklenjen v nasprotju z navedenim, pa je ničen (2. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je stranka z interesom (kot upravičenka) vložila zahtevo za omejitev lastninske pravice s pravico začasne uporabe na v izreku opredeljenih nepremičninah, in sicer za potrebe dostopa do gradbišča, ureditve gradbišča ter izkopa in zaščite gradbene jame za čas prenove stavbe ... Toženka je ugotovila, da je zahteva popolna, zato je na podlagi 220., 221. in 210. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3) sprejela izpodbijani sklep.

3Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo. Navaja, da je seznanjen s stališčem sodne prakse (npr. sodbo naslovnega sodišča, I U 465/2020, ter Vrhovnega sodišča, I Up 199/2017), da je sklep o uvedbi razlastitvenega postopka zgolj odločitev procesne narave, ki ne pomeni zaključka odločanja o zadevi in ne uživa samostojnega sodnega varstva, a je to stališče delno nesprejemljivo, saj v določenem delu zanika in zanemarja dejanske in povsem vsebinske posege v lastninsko pravico z omejitvijo pravnega prometa, kar pomeni, da ne gre zgolj za procesno, temveč tudi za meritorno odločitev. Pri izpodbijanem sklepu gre za dokončen upravni akt po 2. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki posega v položaj tožnika. Z II. točko izpodbijanega sklepa se namreč tožniku za daljše obdobje omejuje ne samo razpolaganje s spornima nepremičninama, temveč tudi razpolaganje (prodaja ali obremenitev) z njegovim stanovanjem. Gre za specifične in konkretne posege, ki so posledica izpodbijanega sklepa, tako pa za meritorne in vsebinske učinke na pravice in pravne koristi tožnika. Podlaga tožbe je tudi 4. člen ZUS-1, saj gre za poseg v pravici do varstva zasebne lastnine in nedotakljivosti stanovanja, drugega sodnega varstva tožnik nima. Za uvedbo postopka niso podane procesne predpostavke oziroma formalni pogoji, nepremičnini, katerih začasna razlastitev se zahteva, sta izven pravnega prometa (pripadajoča zemljišča namreč niso v samostojnem pravnem prometu, pač pa so neločljivo povezana z lastnino na posameznih delih). Postopek bi moral biti voden zoper vse etažne lastnike skupaj, saj gre za nujne sospornike. Način vodenja postopka (zoper vsakega etažnega lastnika posebej) ustvarja neupravičeno razlikovanje med posameznimi etažnimi lastniki. Vodenje enega postopka bi bilo tudi bolj ekonomično. V postopku je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, saj tožniku ni bila omogočena izjasnitev glede zahteve upravičenke. Če toženka meni, da pravno podlago za to daje 220. člen ZUreP-3, je takšna določba neustavna. ZUreP-3 ne določa, da se odločitev o uvedbi postopka izda brez izvedbe kontradiktornega postopka. Razlastitveni elaborat je pomanjkljiv, ravno tako sta bili pomanjkljivo utemeljeni abstraktna pravna korist in pravna podlaga. Odlok o občinskem lokacijskem načrtu za območja urejanja C02/43 Drama, C02/44 Mali nebotičnik in del območja urejanja CT29 Križišče Drama (v nadaljevanju Odlok) že na prvi pogled ne predstavlja veljavne pravne podlage za vodenje postopa začasne razlastitve. Grafični deli so zastareli in neažurirani ter ne upoštevajo aktualnega lastniškega stanja površin na ulici ..., tekstovni in grafični del odloka sta v medsebojnem nasprotju, gradbeni projekt, za katerega se zahteva pravica začasne rabe, ni skladen z grafikami iz Odloka, dodatno negotovost vnašajo grafike stranke z interesom, iz katerih izhajajo posegi tudi na zemljišča, ki niso predmet postopka. Sklep Vlade ožje definira javni interes (prenova zgradbe), kot ga v svoji zahtevi opisuje stranka z interesom (prenova in novogradnja), kar pomeni, da za del posega javni interes na abstraktni ravni sploh ni izkazan. ZUreP-3 ne omogoča omejitev lastninske pravice za primere gradnje ali nemotenega delovanja omrežij in objektov druge javne infrastrukture (ki ni gospodarska), temveč je to možno le, če to tako določa drug zakon. Ukrep toženke o omejitvi pravnega prometa z nepremičninami (II. točka izreka izpodbijanega sklepa) je neučinkovit, nezakonit in neprimeren. V posledici navedene omejitve je (zaradi neločljive povezanosti med skupnimi in posameznimi deli) tožniku omejeno tudi razpolaganje z njegovim stanovanjem, in sicer ves čas postopka omejitve lastninske pravice in ves čas gradnje projekta. To znižuje vrednost tožnikove nepremičnine, nalaga mu obveznost seznanjanja morebitnih kupcev z omejitvijo, nalaga mu obveznosti v primeru najema kredita ali hipoteke, brez soglasja stranke z interesom je omejen promet s posameznim delom., kar vse predstavlja hude in nesorazmerne posege. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške postopka.

4Skupaj s tožbo tožnik vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Uveljavlja, da mu bo z izvršitvijo sklepa nastala težko popravljiva škoda, in sicer v obliki škode, ki jo bodo gradbena dela povzročila na ... ulici in ..., kot tudi v obliki škode, ki jo povzroča površinska omejitev (dostop do Nemške hiše, parkiranje, intervencijski dostop). Zadržanje izvršitve izpodbijanega sklepa po drugi strani za toženko ne bi imelo nobenih posledic, njene dejavnosti ne bi bile z ničemer okrnjene. Tožnik predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero naj zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločbe v zadevi.

5Toženka je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navedla, da je izpodbijani sklep procesne narave in ne uživa samostojnega pravnega varstva. Glede na to, da je postopek omejitve lastninske pravice še v teku, se o drugih tožbenih navedbah in predlaganih dokazih ne more izreči.

6Stranka z interesom je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe uveljavljala, da niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo predlagane začasne odredbe. Izpodbijani akt je namreč procesni sklep, ki ne pomeni zaključka odločanja o zadevi in ni dokončni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1 ter zato ne uživa samostojnega pravnega varstva. Ne gre niti za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta (o glavni stvari) ni obnovljen, ustavljen ali končan. Ker je sodno varstvo zagotovljeno zoper odločbo o omejitvi lastninske pravice, ki bo izdana po izvedenem upravnem postopku, tudi ni podlage za subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1. Tožbo in predlog za začasno odredbo je zato treba zavreči. V dopolnitvi odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe stranka z interesom dodatno poudarja, da omejitve razpolaganja s spornima nepremičninama ne določa 1. točka izreka izpodbijanega sklepa, v tem delu gre nesporno za procesni sklep. Del izreka, ki določa prepoved prometa z nepremičninami ali njihovega bistvenega spreminjanja brez soglasja stranke z interesom (tj. 2. točka izreka izpodbijanega sklepa), pa zgolj naznanja nadaljnje posledice izdaje sklepa, ki jih določa že zakon - v tem delu torej (v skladu s sodno prakso) ne gre za oblastno odločitev upravnega organa o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi.

K I. točki izreka:

7Tožba ni dovoljena.

8V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka na zahtevo stranke z interesom odločila o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe v korist stranke z interesom.

9Skladno s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

10Akti (in dejanja), ki jih je dopustno izpodbijati v upravnem sporu, so opredeljeni v 2., 4. in 5. člen ZUS-1. V 2. členu ZUS-1 je opredeljen pojem upravnega akta, v 4. in 5. členu ZUS-1 pa so opredeljeni drugi akti in ravnanja, ki se lahko (kljub temu, da pri njih ne gre za upravne akte v smislu 2. člena ZUS-1) izpodbijajo v upravnem sporu.

11V 2. členu ZUS-1 določa, da v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Dokončni upravni akt je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek 2. člena ZUS-1).

12V upravnem sporu je dopustno izpodbijati tudi akte iz 5. člena ZUS-1. Tako lahko sklepi, izdani v upravnem postopku oz. drugem postopku izdaje upravnega akta, posegajo v pravni položaj fizične ali pravne osebe, čeprav so sicer po vsebini samo procesne odločitve in nimajo značilnosti upravnega akta, zato je v nekaterih primerih treba zoper njih zagotoviti možnost samostojnega sodnega varstva. To bo potrebno predvsem tedaj, kadar v postopku ne bo izdan upravni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati. Tako se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1).¹ Ob tem je treba upoštevati tudi, da zgolj poimenovanje akta kot "sklep" še ne pomeni, da gre pri aktu zgolj za procesno odločitev (ki ne predstavlja ene izmed odločitev, opredeljenih v drugem odstavku 5. člena ZUS-1) in ne za upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Če se je s sklepom odločilo o pravici, obveznosti ali pravni koristi (ob izpolnjevanju drugih pogojev iz 2. člena ZUS-1), poimenovanje pa je samo posledica določbe posebnega predpisa o načinu poimenovanja akta, potem se tak sklep lahko izpodbija v upravnem sporu tako kot drugi upravni akti.²

13Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je v tej zadevi upravičenka 21. 5. 2024 vložila zahtevo za omejitev lastninske pravice na (obravnavanih) nepremičninah s pravico začasne uporabe. Ta je urejena v 220. členu ZUreP-3, ki določa, da se za namene iz 203. in 253. člena tega zakona lastninska pravica na nepremičnini lahko omeji s pravico uporabe za določen čas, pri čemer se za ustanovitev te pravice uporabljajo določbe tega zakona, ki veljajo za služnost v javno korist. To je določba 221. člena ZUreP-3, ki v petem odstavku določa, kaj se priloži zahtevi za obremenitev nepremičnine s služnostjo v javno korist (enako torej velja za obremenitev s pravico začasne uporabe), v devetem odstavku pa določa, da se, če v tem členu ni določeno drugače, glede drugih vprašanj, ki niso posebej urejena, uporabljajo določbe zakona o razlastitvi. Glede na to se tudi za uvedbo postopka za omejitev lastninske pravice s pravico uporabe za določen čas uporablja določba 210. člena ZUreP-3. Ta določa, da po prejemu popolne zahteve za razlastitev upravni organ s sklepom odloči o uvedbi razlastitvenega postopka; zoper ta sklep pa ni pritožbe (prvi odstavek). Na predlog razlastitvenega upravičenca upravni organ odloči tudi o položitvi zneska iz tretjega odstavka 215. člena tega zakona pri sodišču ali notarju (drugi odstavek). Upravni organ pošlje sklep o uvedbi razlastitvenega postopka sodišču, ki v skladu z zakonom, ki ureja zemljiško knjigo, odloči o zaznambi razlastitvenega postopka (tretji odstavek). Dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan, brez soglasja razlastitvenega upravičenca ni dopusten promet z nepremičnino, ki je predmet razlastitve, niti njeno bistveno spreminjanje; pravni posel, sklenjen v nasprotju s tem odstavkom, je ničen (četrti odstavek). Po uvedbi razlastitvenega postopka upravni organ izvede ugotovitveni postopek in izda odločbo o razlastitvi (prim. prvi odstavek 213. člena ZUreP-3). Da je zoper to odločbo dovoljena pritožba, izhaja iz prvega odstavka 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj ZUreP-3 ne določa, da pritožba zoper to odločbo ni dovoljena.

14Izpodbijana odločitev toženke o uvedbi postopka za omejitev lastninske pravice s pravico uporabe za določen čas (1. točka izreka izpodbijanega sklepa) glede na predstavljene pravne podlage temelji na uporabi prvega odstavka 210. člena ZUreP-3. Ta določa način uvedbe postopka, pri čemer izdajo sklepa o tem veže zgolj na popolnost zahteve upravičenca. V primeru zahteve za pridobitev pravice začasne uporabe mora zahteva, da šteje za popolno, izpolnjevati pogoje, ki jih predpisuje 221. člen ZUreP-3, zlasti njegov peti odstavek. To pomeni, da organ po prejemu zahteve ne ugotavlja njene materialnopravne oz. vsebinske utemeljenosti, ampak le preveri, če ima vse zakonsko zahtevane formalne sestavine. Obstoj materialnopravnih pogojev za omejitev lastninske pravice s pravico začasne uporabe torej organ presoja šele po uvedbi postopka, tj. v ugotovitvenem postopku, ob zaključku katerega izda odločbo o omejitvi lastninske pravice s pravico začasne uporabe ali pa zahtevo zavrne (prim. 213. člen v zvezi devetim odstavkom 221. člena v zvezi z drugim odstavkom 220. člena ZUreP-3).

15Ob tem sodišče pojasnjuje, da se ureditev uvedbe postopka omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe v ZUreP-3 (ki je po vsebini primerljiva ureditvi v ZUreP-2) razlikuje od ureditve v Zakonu o urejanju prostora (ZUreP-1). Po ZUreP-1 je namreč upravni organ v skladu s prvim odstavkom 100. člena tega zakona v primerih iz prvega odstavka 93. člena tega zakona izdal o začetku razlastitvenega postopka odločbo, v kateri je ugotovil, ali je javna korist izkazana in odločil o uvedbi postopka razlastitve. V primerih iz drugega odstavka 93. člena tega zakona je upravni organ ugotovil, ali je izpolnjen pogoj iz četrtega odstavka 93. člena in ob izpolnjenem pogoju z odločbo dovolil uvedbo postopka razlastitve. Zoper takšno odločbo je bila dovoljena pritožba, o kateri je odločalo ministrstvo za prostor.³

16Primerjava določb 100. člena ZUreP-1 in 210. člena ZUreP-3 ter 200. člena ZUreP-2 tako pokaže, da sta tako ZUreP-2 kot ZUreP-3 za uvedbo razlastitvenega postopka določila drugačne pogoje kot ZUreP-1, kar se odraža tudi v obliki pravnega akta, s katerim se uvede postopek (s sklepom namesto z odločbo), pri čemer je moral biti po ZUreP-1 že za uvedbo postopka ugotovljen obstoj javne koristi. Poleg tega je pritožba zoper sklep o uvedbi razlastitvenega postopka po ZUreP-3 (in že po ZUreP-2) izrecno izključena, zoper odločbo o začetku razlastitvenega postopka, izdano po ZUreP-1, pa je bila pritožba dovoljena.

17Ureditvi po ZUreP-3 (in ZUreP-2) je podobna tudi ureditev v Energetskem zakonu (EZ-1), kjer je uvedba postopka razlastitve ali omejitve lastninske pravice na nepremičninah urejena v 473. členu.⁴ O tej ureditvi je stališče zavzelo tudi že Vrhovno sodišče, ki je v obrazložitvi sklepa, I Up 199/2017 z dne 18. 10. 2017, navedlo, da sklepu iz osmega odstavka 473. člena EZ-1 ni mogoče pripisati več kot le procesnega pomena z učinkom med strankami postopka in organom, saj se z njim ne odloča še o nobenem vsebinskem vidiku investitorjeve zahteve za omejitev lastninske pravice, s tem pa tudi ne o obstoječem lastninskem položaju. V takem primeru je treba za presojo dopustnosti tožbe zoper sklep o uvedbi postopka uporabiti določbo drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. EZ-1 namreč ne določa, da je zoper ta sklep dopusten upravni spor.⁵

18Ker je ureditev uvedbe postopka po osmem odstavku 473. člena EZ-1, ki jo je presojalo Vrhovno sodišče, primerljiva z ureditvijo uvedbe postopka po prvem odstavku 210. člena ZUreP-3, je enako stališče glede pravne narave izpodbijanega sklepa zavzelo tudi sodišče v predmetni zadevi.⁶

19Po presoji sodišča, upoštevaje navedeno, sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe, ki je bil sprejet na podlagi prvega odstavka 210. člena ZUreP-3, nima pravne narave kateregakoli od sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. Po tej zakonski podlagi torej upravni spor zoper izpodbijani sklep ni dovoljen, niti ni zoper ta sklep dovoljen upravni spor v kakšnem drugem zakonu.

20Iz tožbenih navedb pa izhaja, da tožnik trdi, da je ne glede na to izpodbijani sklep upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, zaradi česar je zoper njega dovoljen upravni spor. Tožnik namreč v tožbi ni nasprotoval le 1. točki izreka izpodbijanega sklepa, temveč tudi 2. točki izreka, v kateri je toženka navedla, da dokler postopek omejitve lastninske pravice ni pravnomočno končan, brez soglasja upravičenke, ni dopusten promet z nepremičninama iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa niti njihovo bistveno spreminjanje, pravni posel sklenjen v nasprotju z navedenim, pa je ničen. V tožbi zoper ta del izreka sklepa je tožnik navedel, da je toženka s svojo odločitvijo dejansko bistveno omejila tako njegovo lastninsko pravico na skupnih delih, kot tudi na posameznem delu stavbe, saj je etažna lastnina lahko predmet razpolaganja le kot celota (tj. s pripadajočim solastništvom na skupnih delih).

21Sodišče je tudi v zvezi s tem sledilo stališču, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi I Up 199/2017,⁷ v kateri je navedlo, da izrek sklepa o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice v delu, v katerem se nanaša na zaznambo uvedbe postopka v zemljiški knjigi z zaznambo prepovedi prometa z nepremičninami ali njihovega razpolaganja ali njihovega bistvenega spreminjanja, zgolj naznanja nadaljnje posledice njegove izdaje, ki pa jih določa že sam zakon (da se sklep po uradni dolžnosti zaznamuje v zemljiški knjigi in kakšni so njegovi učinki).⁸ Po stališču Vrhovnega sodišča torej ne gre za odločitev upravnega organa v okviru danih pooblastil, s tem pa ne za njegovo oblastveno odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnikov v smislu prvega in drugega odstavka 2. člena ZUS-1, ki bi lahko bila predmet izpodbijanja s tožbo v upravnem sporu.⁹

22Povedano drugače: z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa toženka ni odločila o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, temveč je zgolj prepisala/naznanila zakonsko posledico iz četrtega odstavka 210. člena ZUreP-3, ki bi nastopila tudi v primeru, če izpodbijani sklep 2. točke izreka sploh ne bi vseboval. Upravičencu v zahtevi tovrstne omejitve namreč sploh ni potrebno predlagati, pa ta kljub temu nastane. O posledicah iz četrtega odstavka 210. člena ZUreP-3 se torej sploh ne odloča.

23Odločitev toženke, ki je bistvo izpodbijanega sklepa, tako v celoti temelji na določbi prvega odstavka 210. člena ZUreP-3, ki pa po že opisanem stališču Vrhovnega sodišča, ki izhaja iz zadeve I Up 199/2017, predstavlja pravno podlago za sklep, ki nima ne narave sklepa iz 5. člena ZUS-1 ne narave upravnega akta iz 2. člena ZUS-1 in to ne glede na posledice, ki jih prinese.

24Ob tem sodišče dodaja, da o morebitnem drugačnem stališču Vrhovnega sodišča o pravni naravi sklepa o uvedbi postopka iz prvega odstavka 210. člena ZUreP-3 (prej prvi odstavek 200. člena ZUreP-2) ni mogoče sklepati na podlagi odločitve Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 19/2023.¹⁰ Okoliščine omenjene zadeve so bile namreč bistveno drugačne od okoliščin obravnavane zadeve. V zadevi I Up 19/2023 upravni organ z izpodbijanim sklepom ni odločil o uvedbi postopka razlastitve, temveč o (ponovni) zaznambi razlastitvenega postopka na nepremičninah novega zavezanca (zoper katerega razlastitveni postopek prvotno ni bil uveden) ter o omejitvi razpolaganja z njegovimi nepremičninami. Razlastitveni postopek na nepremičninah je bil že uveden zoper prvotnega zavezanca, katerega nepremičnine, ki so bile predmet razlastitve, so bile kasneje prodane v stečajnem postopku, s spremembo lastnika pa je prišlo tudi do spremembe razlastitvenega zavezanca. Ker je bila po začetku stečajnega postopka zaznamba razlastitvenega postopka izbrisana, je upravni organ zoper kupca - novega zavezanca izdal tedaj izpodbijani sklep, zoper katerega je novi lastnik nepremičnin vložil tožbo. Vrhovno sodišče je v sklepu, I Up 19/2023 z dne 10. 5. 2023, opozorilo na specifične okoliščine primera, in sicer da v zadevi predmet presoje ni odločitev (sklep) o uvedbi razlastitvenega postopka (in s tem ne njegova pravna narava), ampak odločitev upravnega organa o vpisu zaznambe¹¹ in omejitvi razpolaganja, ki vpliva na lastninska upravičenja novega zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnin, na katera se zaznamba nanaša. Vrhovno sodišče je torej v zadevi I Up 19/2023 štelo, da je upravni organ s sklepom, ki je bil v tedanji zadevi izpodbijan, odločil o zaznambi in omejitvi razpolaganja zoper novega zavezanca, ki do tedaj v postopku še ni sodeloval. Bistveno razlikovalno okoliščino torej predstavlja vsebina izpodbijanih odločitev upravnega organa, ki ni identična. Poleg tega Vrhovno sodišče v zadevi I Up 19/2023 zaradi obstoja drugih razlogov za zavrženje tožbe niti ni podrobneje razdelalo pravne narave izpodbijanega sklepa glede na prej sprejeta stališča Vrhovnega sodišča, kot pojasnjeno, zlasti v zadevi I Up 19/2017. Zaradi predstavljenih razlik v okoliščinah obeh citiranih zadev (I Up 199/2017 in I Up 19/2023) po presoji sodišča ni mogoče zaključiti, da je Vrhovno sodišče z odločitvijo v zadevi I Up 19/2023 glede pravne narave sklepa o uvedbi razlastitvenega postopka (kot je bil urejen v prvem odstavku 200. člena ZUreP-2, enako pa je urejen s prvim odstavkom 210. člena ZUreP-3) zavzelo drugačno (novo) stališče,¹² v primerjavi s stališčem kot izhaja iz obrazložitve sklepa I Up 199/2017, katerega okoliščine primera so podobne okoliščinam te zadeve.

25Iz tožbe smiselno izhaja, da tožnik zoper izpodbijani sklep uveljavlja tudi varstvo po 4. členu ZUS-1. Po tej določbi odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če mu ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo na podlagi 4. člena ZUS-1 je tako mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na voljo drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic in pravnih koristi.

26Tožnik ni upravičen do uveljavljanega sodnega varstva po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ker ima zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer v okviru rednega upravnega spora na podlagi 2. člena ZUS-1, ki ga bo lahko sprožil zoper končni akt, ki bo v upravnem postopku izdan v zvezi z zahtevo upravičenke. V tem sporu pa bo lahko uveljavljal tudi zatrjevane kršitve človekovih pravic, storjene v postopku izdaje tega akta.

27Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K II. točki izreka:

28Ker je sodišče tožbo zavrglo, je moralo hkrati zavreči tudi tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe. Obstoj procesnih predpostavk za obravnavo tožbe je namreč procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe (32. člen ZUS-1 v zvezi s 1. in 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K III. točki izreka:

29Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Glej: E. Kerševan v Zakonu o upravnem sporu s komentarjem, E. Kerševan (ur.), Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 49
² Prav tam, str. 50.
³ Prim. sklep tega sodišča, I U 2424/2018-5 z dne 10. 1. 2019.
⁴ Osmi odstavek 473. člena EZ-1 določa: "Ne glede na določbe zakona, ki ureja razlastitev in omejitev lastninske pravice, se postopek razlastitve ali omejitve lastninske pravice na nepremičninah, ki so potrebne za namene iz 472. člena tega zakona, ne uvede z odločbo, temveč po prejemu popolne zahteve za razlastitev ali omejitev lastninske pravice pristojni organ izda sklep o začetku razlastitvenega postopka. Zoper ta sklep ni pritožbe. Sklep o začetku postopka razlastitve se po uradni dolžnosti zaznamuje v zemljiški knjigi."
⁵ Prim. sklep Vrhovnega sodišča, I U 199/2017 z dne 18. 10. 2017, 16. točka obrazložitve.
⁶ Prim. tudi sklep tega sodišča, I U 2424/2018-5 z dne 10. 1. 2019, 11. točka obrazložitve, kjer je to sodišče sledilo stališču Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 199/2017 pri presoji pravne narave sklepa po prvem odstavku 200. člena ZUreP-2, ki je po vsebini povsem primerljiva z določbo 210. člena ZUreP-3.
⁷ Enako stališče je že sprejelo tudi naslovno sodišče v primerljivih zadevah I U 2424/2018, I U 465/2020 in I U 515/2020.
⁸ Na tem mestu je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 199/2017 v sprotni opombi št. 8 sicer citiralo tretji odstavek 100. člena ZUreP-1, čeprav je bil sklep, ki ga je v omenjeni zadevi izdala Upravna enota Ptuj, temeljil na določbi osmega odstavka 473. člena EZ-1.
⁹ Prim. sklep Vrhovnega sodišča, I Up 199/2017 z dne 18. 10. 2017, 20. točka obrazložitve.
¹⁰ S sklepom I Up 19/2023 z dne 10. 5. 2023 je Vrhovno sodišče odločilo o pritožbi zoper sklep tega sodišča I U 889/2022 z dne 25. 10. 2022.
¹¹ Ob tem naslovno sodišče ugotavlja, da spričo dejstva, da sta tako naslovno sodišče kot Vrhovno sodišče v zadevi presojala le procesne predpostavke za tožbo, ni prišlo do presoje dejstva, da je upravni organ "odločil" o vpisu zaznambe v zemljiško knjigo, kar je upoštevaje besedilo tretjega odstavka 200. člena ZUreP-2 vprašljivo z vidika njegovih pristojnosti.
¹² Drugače to sodišče v sklepu III U 191/2021 z dne 27. 7. 2023.