210. člen ZUreP-3

Predlog se zavrne.

Predlagana začasna odredba po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 ni utemeljena, ker Sklep ne predstavlja akta, ki bi ga bilo mogoče izvršiti po določbah ZUP, saj z njim tožniku ni bila naložena nobena obveznost (s Sklepom se je le začel postopek začasne omejitve lastninske pravice), zato izdaja odložitvene začasne odredbe v tem primeru ni mogoča. S predlogom za izdajo začasne odredbe sodišče ni mogoče zahtevati prepovedi izvajanja upravnega postopka, saj vodenje upravnega postopka predstavlja izvajanje pristojnosti upravnega organa. Zatrjevana težko popravljiva škoda je ostala na podlagi splošnih in pavšalnih trditev, temelječih na hipotetičnih situacijah. Tožnik je našteval dodatna opravila v primeru, da bi se odločil za prodajo stanovanja, ne da bi trdil in dokazal, da stanovanje dejansko prodaja oziroma ga namerava prodati in posledično, da mu dejansko grozijo zatrjevane posledice in da so te takšne, da izpolnjujejo kriterij težko popravljive škode zaradi posega v lastninsko pravico in osebno svobodo. Tudi glede vpliva gradnje SNG Drama na sosednje nepremičnine je zatrjevanje grozeče težko popravljive škode ostalo posplošeno z navedbami hipotetičnih situacij, v katerih bi

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo 37. člen ZUS-1 s tem, ko je štelo, da ima sklep o uvedbi postopka takšne pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, čeprav vsebuje navedbo zahteve s prilogami, izrek, obrazložitev (z navedbo dejanskega stanja), zakonske pogoje za uvedbo postopka po ZUreP-3 ter ugotovitev, da je zahteva popolna, in je s takim postopanjem stranko z interesom prikrajšalo/onemogočilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave ter jamstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, še posebej upoštevaje določbe členov 209., 210., 220., in 221. ZUreP-3, ki ne predpisujejo kontradiktornega oziroma posebnega ugotovitvenega postopka pred izdajo sklepa o uvedbi postopka?

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo 37. člen ZUS-1 s tem, ko je štelo, da ima sklep o uvedbi postopka takšne pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, čeprav vsebuje navedbo zahteve s prilogami, izrek, obrazložitev (z navedbo dejanskega stanja), zakonske pogoje za uvedbo postopka po ZUreP-3 ter ugotovitev, da je zahteva popolna, in je s takim postopanjem stranko z interesom prikrajšalo/onemogočilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave ter jamstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, še posebej upoštevaje določbe členov 209, 210, 220 in 221 ZUreP-3, ki ne predpisujejo kontradiktornega oziroma posebnega ugotovitvenega postopka pred izdajo sklepa o uvedbi postopka?

I. Predlog prvega predlagatelja Državnega odvetništva Republike Slovenije se zavrže. II. Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo 37. člen ZUS-1 s tem, ko je štelo, da ima sklep o uvedbi postopka takšne pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, čeprav vsebuje navedbo zahteve s prilogami, izrek, obrazložitev (z navedbo dejanskega stanja), zakonske pogoje za uvedbo postopka po ZUreP-3 ter ugotovitev, da je zahteva popolna, in je s takim postopanjem stranko z interesom prikrajšalo/onemogočilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave ter jamstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, še posebej upoštevaje določbe členov 209., 210., 220. in 221. ZUreP-3, ki ne predpisujejo kontradiktornega oziroma posebnega ugotovitvenega postopka pred izdajo sklepa o uvedbi postopka?

Sodišče ugotavlja, da iz presojane obrazložitve ne izhaja, kako je toženka prejeto zahtevo obravnavala po vsebini, saj v obrazložitvi ni najti ugotovitev oz. razlogov o obstoju zakonskih (vsebinskih) pogojev, ki morajo biti izpolnjeni v fazi izdaje sklepa o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice po 210. členu ZUreP-3. Poleg tega obrazložitev izpodbijanega sklepa tudi ne vsebuje kakršnihkoli konkretnih ugotovitev oz. razlogov v zvezi z II. točko izreka izpodbijanega sklepa, ampak v zvezi s tem obsega le prepis zakonske določbe četrtega odstavka 210. člena ZUreP-3. Glede na to, da iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da gre za pripadajoči zemljišči tudi k stavbi št. ..., k. o. ..., tožnik pa v tožbi trdi, da gre za splošni skupni del stavbe, v kateri je etažni lastnik, bi morala obrazložitev II. točke izpodbijanega sklepa vsebovati vsaj opredelitev v zvezi z določbo četrtega odstavka 105. člena SPZ, po katerem je solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu.

Sklep o uvedbi postopka na podlagi 210. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3) ni sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, zaradi česar nima pravne narave sklepa iz drugega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Vendar pa je treba upoštevati, da tudi če se akt imenuje sklep, to še ne pomeni, da gre le za procesno odločitev, in ne za upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Izdaja sklepa o uvedbi postopka neposredno vpliva na pritožnikov pravni položaj kot lastnika teh nepremičnin. Odločitev o tem, da se uvede razlastitveni postopek, ker so izpolnjeni pogoji za uvedbo razlastitvenega postopka, torej pomeni odločitev v posamičnem in konkretnem primeru, da za razlastitvenega zavezanca nastopijo navedene pravne posledice, določene v ZUreP-3. Že zato izpodbijani odločitvi o uvedbi postopka v primerih, kot je obravnavani, ni mogoče pripisati zgolj procesne narave. Prav zaradi predpisanih učinkov izdaje takega sklepa je pomembno, da so za njegovo izdajo izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Zato mora imeti lastnik nepremičnine, ki mora v primeru uvedbe postopka po navedeni ureditvi ZUreP-3 trpeti poseg v svojo lastn

Institut zlorabe stečajnega postopka kot izjema od originarne pridobitve lastninske pravice brez možnosti izpodbijanja se je razvil v sodni praksi predvsem v primerih, ko so s prodajo v stečaju oškodovali lastnika - ko se je torej prodajala tuja stvar ali stvar, ki je izven pravnega prometa (npr. pripadajoče zemljišče, izvenknjižna lastninska pravica ...). Gre za že obstoječe pravno varovane pravice. V tem primeru pa ne gre za to, ampak za to, da tožnica ni mogla kupiti nepremičnin po ceni, ki jo je sama ponudila, zaradi uveljavljanja (v stečajnem postopku ustanovljene) predkupne pravice s strani toženke, ki naj bi jo ta pridobila neupravičeno. Samo dejstvo, da je toženka z ustanovitvijo najemne pogodbe predlagala tudi ustanovitev predkupne pravice oz. je najem pogojevala s predkupno pravico, še ne utemeljuje zlorabe stečajnega postopka, še manj, da bi upravitelj in toženka k temu pristopila z namenom izigravanja oz. oškodovanja tožnice. V konkretnem primeru, ko je predkupno pravico (s soglasjem stečajnega sodišča) ustanovil stečajni upravitelj med stečajnim postopkom in ve za njen obstoj ter je dolžan povabiti upravičenca v postopek prodaje, je neutemeljeno skliceva

Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Prav za tak akt, tj. za akt iz 2. člena ZUS-1, gre pri izdaji sklepa o uvedbi postopka na podlagi 210. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3). Z zakonom predpisane posledice njegove izdaje namreč posegajo v pravni položaj lastnika nepremičnine, za katero je uveden postopek začasne omejitve lastninske pravice, in sicer prav v njegov lastninskopravni položaj. Gre namreč za prepoved razpolaganja z nepremičnino, ki je ena bistvenih upravičenj lastninske pravice. Zato ni dvoma, da izdaja sklepa o uvedbi postopka neposredno vpliva na pritožnikov pravni položaj kot lastnika teh nepremičnin.

Sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe, ki je bil sprejet na podlagi prvega odstavka 210. člena ZUreP-3, nima pravne narave kateregakoli od sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. Po tej zakonski podlagi torej upravni spor zoper izpodbijani sklep ni dovoljen, niti ni zoper ta sklep dovoljen upravni spor v kakšnem drugem zakonu.

Izpodbijana odločitev tožene stranke o uvedbi postopka temelji na prvem odstavku 210. člena ZUreP-3. Ta določba uvedbo postopka in izdajo sklepa veže le na popolnost zahteve upravičenca. V primeru zahteve za pridobitev pravice začasne uporabe mora ta, da šteje za popolno, izpolnjevati pogoje, ki jih predpisuje 221. člen ZUreP-3, zlasti njegov peti odstavek. To pomeni, da organ po prejemu zahteve ne ugotavlja njene materialnopravne oz. vsebinske utemeljenosti, ampak le preveri, če ima vse zakonsko zahtevane formalne sestavine. Obstoj materialnopravnih pogojev za omejitev lastninske pravice s pravico začasne uporabe torej organ presoja šele po uvedbi postopka, tj. v ugotovitvenem postopku, na koncu katerega izda odločbo o omejitvi lastninske pravice s pravico začasne uporabe ali pa zahtevo zavrne (prim. 213. člen v zvezi devetim odstavkom 221. člena v zvezi z drugim odstavkom 220. člena ZUreP-3).