62. člen ZVet-1

Iz prvega in tretjega odstavka 62. člena ZVet-1, kot že zapisano zgoraj, izhaja, da lahko veterinarsko organizacijo (torej tudi veterinarsko ambulanto C) ustanovi samo gospodarska družba ali samostojni veterinar po predpisih o gospodarskih družbah. Status vsake veterinarske ambulante C po ZVet-1 mora biti torej pravno urejen v skladu z ZGD-1. Vsaka veterinarska ambulanta C mora biti po ZVet-1 pravno organizirana v eni izmed oblik, ki jo predvideva tretji ali šesti odstavek 3. člena ZGD-1- kot gospodarska družba ali samostojni podjetnik. Iz ZVet-1 ne izhaja, da bi bila lahko veterinarska organizacija organizirana tudi kot podružnica ali celo poslovna enota. Po presoji sodišča zato javni razpis v 1. točki VIII. točke ni v skladu z določili prvega in tretjega odstavka 62. člena ZVet-1. Toženka je sporno merilo oblikovala na način, ki preferira veterinarske organizacije s podružnicami. Podeljevanje dodatnih točk iz naslova, ker ima prijavitelj poleg sedeža v UE Grosuplje (v konkretnem primeru v občini Ivančna Gorica) tam tudi verificirano podružnico, je nezakonito, ker veterinarska ambulanta C v obliki podružnice že po ZVet-1 sploh ne more obstajati. Javni razpis je tore

Pri uporabi prednostnih meril je treba upoštevati konkretno območje, za katerega se koncesija podeljuje. To območje je lahko le območje ene cele upravne enote ali območje večjega števila občin znotraj te upravne enote. Javni razpis v nasprotju z Uredbo o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev dopušča višje ovrednotenje veterinarske organizacije, ki se je prijavila na območje dveh ali več celih upravnih enot, ki predstavljajo zaokroženo enoto tako, da ima v vsaj dveh od teh sedež ali podružnico, čeprav iz Uredbe izhaja, da je največje območje, za katero se dodeli koncesija, območje ene cele upravne enote. Merilo dosegljivosti veterinarja v ambulanti se presoja glede na dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja za posamezno področje, kar pomeni, da je pravno pomembna le dosegljivost veterinarja in ne lega ambulante, s katero se ta za posamezno občino (ali več njih) prijavlja (tudi če je izven nje). Zmotno je stališče, da prijaviteljem za vsako ambulanto oz. podružnico pripada 1 točka. Pri tem merilu je namreč še posebej poudarjeno, da se točke iz posameznih alinej ne seštevajo.

Območje prijave podelitve koncesije je mogoče po teritoriju upravne enote, v nasprotju s prej uveljavljenim teritorijem območja občin, tako ni treba, da izbrani koncesionar na zadevnem obrazcu prijavlja še celotno občino, da bi se štelo, da prijavlja celotno izbrano upravno enoto. V konkretni zadevi podatek o številu KMG-MID v posamezni upravni enoti ni vezan zgolj na občine kot celote, pač pa so podatki o številu KMG-MID podani prav po (delih) občin/ah, ki spadajo v posamezno upravno enoto. Za izpolnitev pogoja minimalnega števila zaposlenih veterinarjev bi toženka v zvezi z izbranim koncesionarjem morala upoštevati tudi 74 KMG-MID za del občine Škocjan, ki spada v Upravno enoto Sevnico, kot je na to pravilno opozorila že tožnica (ne pa tudi še preostala KMG-MID te občine, ki spadajo pod UE Novo mesto, saj za ta del izbrani koncesionar ni dal prijave.