VSRS Sklep II Ips 21/2024

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v I. in III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločanje o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Ozadje zadeve in dejanski okvir spora

1Tožnik je zahteval povrnitev nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi zatrjevane opustitve/neodzivnosti toženke: ne odprave napake na infrastrukturi, katere posledica je bilo izlivanje vode na tožnikovo nepremičnino, v povezavi s petindvajsetletno ignoranco tožnikovih pobud za rešitev situacije. Trdil je, da je zato med drugim zbolel, postal invalid III. kategorije, imel glavobole, težave s spominom, blodnjave, nespečnost, depresivnost, upad kognitivnih sposobnosti, ipd.

2Dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano, je mogoče strniti v naslednje bistvene točke:

- od leta 1991 do avgusta 2016 je prihajalo do občasnih izlivov padavinske/meteorne/odpadne vode na tožnikovo nepremičnino in poplavljanja zaradi neustrezno grajenega sistema odvodnjavanja odpadnih voda na toženkini nepremičnini - neustreznega (nepravilno izdelanega, premajhnega) jaška J1 na občinski cesti in prevelikega naklona meteorne kanalizacije ob njej;

- tožnik si je vse od leta 1991 prizadeval za ureditev stanja, sprva s pravnimi predniki toženke, nato s toženko;

- tožnik je avgusta 2016 izvedel sanacijo kanalizacije z izgradnjo peskolova oziroma jaška J2 na svoji nepremičnini, s čimer je preprečil izliv vode nanjo.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje

3Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v višini 11.000 EUR, v preostalem delu (9.000 EUR) pa ga je zavrnilo. Pravno podlago obravnavanega zahtevka je prepoznalo v določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti in presojo protipravnosti oprlo na 133. člen OZ in 75. v zvezi z 99. členom Stvarnopravnega zakonika: toženka je, ker vzroka za nevarnost nastanka škode oziroma vzroka za oteženo uporabo tožnikove nepremičnine ni odpravila, ravnala protipravno. Na podlagi izvedenskega mnenja je ugotovilo, da se je pri tožniku neposredno zaradi stresa, ker so bila njegova prizadevanja za ureditev situacije neuspešna, razvila depresija; pravnorelevantni vzrok takšnega stresa je ravno v neurejenem stanju občinske ceste (v nevarnosti za nastanek škode/neodpravljenem vzroku za vznemirjanje), ki je v toženkini sferi odškodninske odgovornosti. Štelo je, da je med protipravnim vzrokom za škodo (vznemirjanjem v sferi toženke) in tožnikovim stresom zaradi brezplodnih prizadevanj in posledično depresijo pravnorelevantna vzročna zveza.

4Sodišče druge stopnje je ugodilo toženkini pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje. Razlogi izpodbijane sodbe so naslednji:

- sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca gradbene stroke utemeljeno zaključilo, da je za izlivanje vode na tožnikovo nepremičnino odgovorna toženka, ki je z opustitvijo ukrepov za ustrezno odvodnjavanje na način, da meteorna voda ob večjih nalivih ne bi poplavljala nepremičnine tožnika, ravnala protipravno, a je napačno zaključilo, da je zatrjevana nepremoženjska škoda tožnika posledica tega toženkinega ravnanja - naravni vzročnosti za nastanek tožnikove depresije je sodišče prve stopnje zmotno pripisalo pomen pravnorelevantne vzročne zveze v razmerju med ugotovljenim toženkinim protipravnim ravnanjem in domnevno nastalim škodnim dogodkom;

- po teoriji o adekvatni vzročni zvezi opustitev dolžne skrbnosti ravnanja organa lokalne samouprave v konkretnih okoliščinah po normalnem rednem teku stvari ne pripelje do posledice zmanjšanja življenjskih funkcij, depresije in III. kategorije invalidnosti (po življenjskih izkušnjah spor z upravnim organom praviloma po rednem teku stvari ne pripelje do bolezenskega stanja depresije in niso redki spori med prebivalci občine in občinskimi organi o ureditvi določenih razmerij, vendar ima v takšnih primerih vsak na razpolago ustrezna pravna sredstva za zaščito svojih pravno priznanih interesov);

- pasivnost upravnega organa in zavračanje zahtev občine po ureditvi določenih stanj, ob odsotnosti kakršnega koli izvršilnega naslova, ki bi nalagal dolžno ravnanje, po rednem, normalnem teku stvari ne vodi k nastanku depresije; takšna posledica ni običajna, niti vnaprej predvidljiva kot pravno relevantna vzročna kavzalnost; tožnikovo bolezensko stanje je nekaj izrednega; ker posledica ni adekvatna, ni pravno odločilna, zato toženka ni odškodninsko odgovorna.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

5Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede vprašanja, ali so duševne bolečine tožnika v pravno relevantni vzročni zvezi z ravnanjem toženke.¹

Bistvo navedb strank v revizijskem postopku

6Tožnik v reviziji sodišču druge stopnje očita, da ni pravilno uporabilo teorije o adekvatni vzročnosti. Meni, da ni presojalo oziroma analiziralo vzročnosti v smislu retrospektivne ali prospektivne analize vzročnosti. Ni ugotavljalo, ali je škoda verjetna posledica škodnega dogodka. Odgovornost je zavrnilo zgolj zaradi konkretnega obsega nastale škode, ki je bila neobičajno večja zaradi njegovega težkega osebnega stanja, kar pa ne izključuje obstoja pravno relevantne vzročne zveze. Poudarja, da je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, ki mu je nastala iz škodnega dogodka, čeprav je ta obseg nepredvidljiv, ker je škoda nastala zaradi njegove posebne občutljivosti ali drugega posebnega stanja. Dopušča, da je bil njegov obseg škode sicer večji, kot bi bil pri povprečnem oškodovancu, a opozarja, da je za presojo utemeljenosti zahtevka odločilno (le), ali so njegove duševne bolečine verjetna posledica škodnega dogodka oziroma ali je z zadostno verjetnostjo izkazano, da so duševne bolečine v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Kot izhaja iz poročil izvedencev medicinske stroke, je treba temu pritrditi. Izvedenka je namreč toženkin vpliv ravnanja opredelila kot pretežni del vzroka za nastanek duševnih bolečin in ugotovila, da je tožnik druge zunanje vzroke za pojav depresije ustrezno obvladal, kar kaže, da je bil bistveni vzrok ravno kronični stres zaradi neurejenega stanja in doživljanja brezplodnosti njegovih prizadevanj. Glede na izvedensko mnenje je mogoče zaključiti, da vpliv ravnanja toženke presega mejni prag nadpolovične verjetnosti ter da je bilo ravnanje toženke vzrok tožnikovih duševnih bolečin in dolgoletnega trpljenja. Zato je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da ravnanje toženke ni pravno upošteven vzrok tožnikovih duševnih bolečin. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 113/2019 z dne 22. 1. 2019, da je oškodovanec upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je celoten obseg nepredvidljiv, ker je škoda nastala zaradi njegove preobčutljivosti ali drugega posebnega stanja (npr. prejšnje bolezni ali zaradi posebnih fizičnih ali duševnih lastnosti). Meni, da sodba sodišča druge stopnje v tem smislu odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

7Toženka v odgovoru na revizijo meni, da duševne bolečine niso verjetna posledica škodnega dogodka. Sodba ne odstopa od zadeve II Ips 113/2019. Depresija je neobičajna in nepredvidljiva, celo izredna posledica, zato je pravilna presoja višjega sodišča, da ni podana vzročna kavzalnost med ravnanjem toženke in duševnimi bolečinami tožnika. Pri prvem sklopu vzročne zveze gre za vprašanje, ali je škodni dogodek adekvatna posledica opustitve toženke, pri drugem, ali je nastala škoda, ki je verjetna posledica opustitve, večja zaradi osebnih lastnosti tožnika. Za obstoj odškodninske odgovornosti morata biti dokazana oba sklopa. V konkretni zadevi do presoje drugega sklepa sploh ne pride, saj ni podana nadpolovična verjetnost, da so duševne bolečine tožnika v vzročni zvezi z ravnanjem toženke. Predlaga zavrnitev revizije.

Presoja Vrhovnega sodišča

8Revizija je utemeljena.

Zamejitev revizijskega preizkusa

9Sodišče prve stopnje je kot podlago za odškodninski zahtevek izrecno izključilo 26. člen Ustave. Višje sodišče, ki na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), svoje/drugačne pravne podlage ni ponudilo, torej je očitno pritrdilo tej, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano odločbo le v tistem delu in glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Dopuščeno pravno vprašanje se dotika izključno materialnopravnega vprašanja obstoja vzročne zveze, zato Vrhovno sodišče ne bo odgovarjalo na očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Srž zadeve v revizijskem postopku je torej vprašanje obstoja pravnorelevantne vzročne zveze med opustitvijo toženke in tožnikovo depresijo, ki se prilega pravno priznani obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Obenem se zastavi vprašanje, ali je v konkretnem primeru uporabljiva teorija jajčne lupine, saj naj bi glede na revizijske trditve depresija nastala zaradi posebne občutljivosti tožnika.

Izhodišča presoje

11Vrhovno sodišče je v zadevah II Ips 103/2021 in II Ips 48/2023 izpostavilo hibridno značilnost vzročne zveze kot pravnega instituta, sestavljenega iz dveh prvin. Prva je naravna in pomeni zahtevo dejanske vzročnosti: ravnanje tistega, ki naj bi bil odgovoren za škodo, mora biti nujno za nastop škodljive posledice. Ko je ta dokazana, pride na vrsto pravno vrednotenje. Miselna naloga prava je, da med številnimi naravnimi vzroki razloči tistega, ki je pravno upošteven.² To pomeni, da ni nujno, da se naravna in pravna vzročnost prekrivata.

12Pri presoji, ali je posamezen naravni vzrok tudi pravno upošteven, je v slovenski sodni praksi prevladujoča teorija o adekvatni vzročnosti, ki izhaja iz (objektivne) predvidljivosti škodnega dogodka.³ Pojem predvidljivosti je vanjo vtkan. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 178/2007 navedlo: "Po teoriji o adekvatni vzročnosti se izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, za vzrok šteje samo tista, ki po rednem teku stvari pripelje do enake posledice. Merilo je predvidljivost posledice oziroma verjetnost, da bo posledica nastala. Teorija je odgovorila na vprašanje, kdo naj ugotavlja predvidljivost oziroma verjetnost, ki je merilo adekvatnosti: presoja se po objektivnih merilih, zato ni odločilno, ali se je odgovorna oseba zavedala verjetnosti nastanka škode, odločilno je, ali bi jo predvidel povprečno izkušen človek."⁴

13V povezavi s teorijo adekvatne vzročnosti je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 331/2015 sprejelo Cigojeva teoretična spoznanja: "Teorija o adekvatni vzročnosti trdi, da je treba kot vzroke, za katere stranka odgovarja, obravnavati samo tiste vzroke, ki niso nenormalni. "Praksa ne jemlje v poštev dogodkov, ki nastanejo iz posebnih, čisto neverjetnih okoliščin, čeprav so te pripeljale do posledic." In na drugem mestu: "Nekateri pravijo, da niti ni treba, da bi bil dogodek povsem normalen in ustrezal splošnemu človekovemu pričakovanju; zadostuje, da je verjeten oziroma, da ni povsem izreden. Treba je torej adekvatno teorijo uporabiti glede na konkretno situacijo."⁵

14Od teorije adekvatne vzročnosti se odmika teorija jajčne lupine (ang. egg shell skull). Po njej mora odgovorna oseba sprejeti oškodovanca takšnega, kakršen je, in mu priznati polno odškodnino, ne glede na njegove posebne lastnosti ali občutljivost.⁶ Oškodovanec je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, ki mu je nastala zaradi škodnega dogodka (čeprav je ta nepredvidljiv), ker je škoda nastala zaradi posebne občutljivosti oškodovanca ali drugega posebnega stanja (na primer prejšnje bolezni ali posebnih fizičnih oziroma duševnih lastnosti).⁷ Oškodovančev položaj je torej olajšan (povzročiteljev položaj pa otežen) do te mere, da se za prisojo odškodnine ne zahteva pogoja predvidljivosti dodatne pojavne oblike škode oziroma konkretnega obsega škode.

Presoja okoliščin konkretnega primera

Vsebina opustitve toženke

15Tožnik toženki očita dolgoletno opustitev odprave lastne napake na komunalni infrastrukturi oziroma ignoranco, zaradi česar se je z njene nepremičnine občasno/ob večjih nalivih izlivala voda na njegovo nepremičnino in mu povzročila nepremoženjsko škodo. Praizvor za njen nastanek je bilo toženkino aktivno ravnanje (neustrezna gradnja infrastrukture za odvodnjavanje), ki je nato prešlo v opustitev - pasivnost glede odprave vzroka za nastajanje poplav: toženka je ohranjala/vzdrževala škodno stanje.

16Vrhovno sodišče ocenjuje, da stališče sodišča druge stopnje (očiščeno konkretnih primesi), da nepremoženjska škoda ne more biti pripisljiva opustitvi občine, če občan ni pridobil izvršilnega naslova, ki bi ji naložil aktivno ravnanje, ni pravilno. Na splošno velja, da sta tako storitev kot tudi opustitev izvor nepremoženjske škode, ki korenini v 35. členu Ustave. V prvem odstavku 179. člena OZ je razčlenjena na posamezne pravno priznane pojavne oblike. Mednje so uvrščene tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar pomeni, da so že na zakonski ravni predvidene kot adekvatna posledica protipravnega dejanja, najsi ima ta aktivno ali opustitveno naravo. Stališča pravne teorije, pozitivno pravo in sodna praksa ne razlikujejo med enim in drugim. Še več, v sodni praksi je zaslediti primere, ki se v izpostavljenih krajiščih vzročne daljice ujemajo z obravnavanim primerom, tj., ko opustitev dolžnega ravnanja vodi k nastanku pravno priznanih duševnih bolečin (odškodninskopravni zahtevki izbrisanih).⁸

17Na abstraktni ravni torej ni izključeno, da opustitev privede do nastanka nepremoženjske škode. Gledano skozi prizmo okoliščin konkretnega primera je osrednje vprašanje: ali ne odprava napake na omrežju oziroma opustitev sanacije, ki je potrebna zaradi predhodnega nepravilnega ravnanja, oziroma dolgoletna ignoranca toženke lahko privede do depresije oziroma, v pravnem jeziku, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti posameznika?

O obstoju vzročne zveze med toženkino opustitvijo in depresijo

Vzroki in mehanizem nastanka depresije na splošno in pri tožniku

18Po ugotovitvah izvedenke je depresija posledica dednih, bioloških, psiholoških in socioloških dejavnikov, pogost razlog za njeno sprožitev pa so obremenilni dogodki, ki povzročijo kronični stres. Kot je pojasnila (in kar povzema sodišče druge stopnje), je nastanek bolezenskega stanja depresije v biti posledica več različnih dejavnikov, ki soodvisno prispevajo k nastanku bolezni. Dejavnike torej delimo na notranje (endogene) in zunanje (eksogene). Prvi izvirajo iz osebe same oziroma so posledica njenega posebnega stanja ali lastnosti. Drugi izvirajo iz okolja in izzovejo odziv osebe. Depresija lahko nastane kot posledica osebnostnih in značajskih lastnosti in/ali kot odziv na zunanjo stvarnost.

19Konkretno za tožnika je izvedenka ugotovila: zaradi značajskih in osebnostnih lastnosti je bolj nagnjen k pojavu depresije, a pretežni vzrok za nastanek depresije pri njem je bil kronični stres zaradi neurejenega stanja (občasnega iztekanja vode na nepremičnino) in njegovega doživljanja brezplodnosti njegovih prizadevanj. Medtem ko je nekatere druge zunanje vzroke za pojav (klasične) depresije (npr. težave v službi, zdravstvene težave, mamino smrt, kognitivne motnje) uspešno kompenziral, težav in stresa zaradi neurejenega stanja z nepremičninami, za kar je odgovorna toženka, ni.

Razlogi za neuporabo teorije jajčne lupine

20Teorija jajčne lupine vzpostavlja odgovornost povzročitelja škode tudi za nepredvidljive/težko predvidljive posledice njegovega ravnanja, ki nastanejo zaradi oškodovančevih posebnih lastnosti in občutljivih stanj. Zato je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali okoliščine konkretnega primera utemeljujejo njeno uporabo. Ali sploh gre za takšne posebne lastnosti tožnika, ki se odražajo v nadaljnji škodi ali njeni dodatni pojavni obliki oziroma v njenem večjem obsegu. Bistveno vprašanje torej je, ali je depresija posledica tožnikove preobčutljivosti, krhkosti, šibkosti, predhodne načetosti ali pa je verjeten in zato predvidljiv odziv na več kot dvajsetletno brezplodno prizadevanje za rešitev situacije.

21Ker je bilo ugotovljeno, da je bilo toženkino dejanje (opustitev) pretežen vzrok za pojav depresije pri tožniku, potemtakem njegova osebna značilnost/nagnjenost k nastanku depresije zahtevanega praga ni mogla doseči. Ugotovitev sodišč, da je druge zunanje stresorje (ki jih je mogoče oceniti kot zelo hude, npr. smrt matere) v življenju ustrezno kompenziral, po presoji Vrhovnega sodišča potrjuje, da tožnik ni bil pretirano mehkočuten. Depresija, ki jo v konkretnem primeru pravno umestimo pod duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, torej ni bila plod notranjega dejavnika, tožnikove preobčutljivosti - nagnjenosti k depresiji, temveč je bila odziv na zunanjo stvarnost - toženkino opustitev.

22Poleg tega se presoja sodišč osredinja na vprašanje obstoja vzročne zveze, torej, ali je depresija (adekvatna in predvidljiva) posledica toženkinega dejanja, in ne na vprašanje, ali je nastala škoda večja zaradi tožnikovih osebnih lastnosti.⁹ Tudi zato ni mogoče uporabiti teorije jajčne lupine, a to, kot bo razvidno v nadaljevanju, za ugoditev reviziji v obravnavani zadevi niti ni pravno odločilno.

Depresija kot predvidljiva posledica toženkine opustitve

23Vrhovno sodišče, drugače kot sodišče druge stopnje, sodi, da tožnikova škoda ni neka izjemna, izredna, vzročno povsem neobičajna posledica. Depresija brez dvoma ni posledica, ki bi bila povsem onkraj tega, kar se po življenjski izkušnji šteje kot možna posledica obravnavane opustitve.¹⁰ Življenjsko in logično izkustveno namreč je, da človek ni robot brez zmožnosti čustvovanja, ki bi lahko v nedogled, dan za dnem vrsto let brez posledic za njegovo duševno zdravje prenašal neodzivnost toženke, ki je nevzdržno stanje povzročila s svojim predhodnim aktivnim ravnanjem (tj. izgradnjo sistema, ki povzroča poplave). Tožnikovo upanje za odpravo razloga, ki je povzročal škodo, je postopoma kopnelo, medtem ko se je stres na drugi strani povečeval in zaradi vztrajanja zatečenega stanja prerastel v kronični stres, dokler ta nekega dne ni vzbudil depresije. Resda depresija ni najbolj običajna posledica dolgotrajnega brezplodnega reševanja neustreznega stanja, ki se je v stvarnosti odražalo kot stekanje odpadnih voda na tožnikovo nepremičnino ob večjih nalivih. A tudi dolgoletne ne odprave škodnega stanja ni mogoče uvrstiti med normalne, običajne okoliščine, na kar namiguje pritožbeno sodišče, češ da spori med občinami in občani niso redki. Ob tem pa zanemari posebne okoliščine konkretnega primera, in sicer: predhodno aktivno ravnanje, zaradi katerega je sploh začelo poplavljati tožnikovo nepremičnino, nato pa toženkino dolgotrajno (25-letno) in trdovratno ne odzivanje. Če obravnavane okoliščine niso povsem običajne, potem je logično, da tudi depresija kot njihova posledica ne more biti povsem običajna. Čeprav torej depresija ni najbolj pogosta/vsakdanja/običajna/normalna/po rednem teku stvari nastala posledica, v nenormalnih okoliščinah, v katerih se je znašel tožnik, predstavlja verjeten in zato predvidljiv odziv. Redka in posamična pojavnost (t. i. sporadičnost) tovrstnih opustitev ne more biti (edini) razlog, da toženka ne bi odškodninsko odgovarjala. Odločilno je, da nastala posledica dejanja ni povsem neverjetna. Čeprav je malo verjetna, je še vedno predvidljiva. Pojem predvidljivost je namreč širši od pojma običajnost.¹¹

24Ker je depresija predvidljiva in verjetna posledica toženkine opustitve, je na dlani, da ju povezuje ne le naravna vzročna zveza, marveč tudi pravnorelevantna.

Odgovor na dopuščeno vprašanje in odločitev o reviziji

25Odgovor na dopuščeno vprašanje je torej pritrdilen: duševne bolečine tožnika so v pravno relevantni vzročni zvezi z ravnanjem toženke. Zaradi zmotne presoje višjega sodišča, da temu ni tako, navedbe strank v pritožbenem postopku glede škode (še) niso bile predmet preizkusa. To Vrhovnemu sodišču preprečuje, da bi uporabilo reformatorično pooblastilo, zato je reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v I. in III. točki izreka ter mu zadevo vrača v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

26Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Sestava senata in glasovanje

27Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu te odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Sklep Vrhovnega sodišča II DoR 342/2023 z dne 22. 11. 2023.
² Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 48/2023 z dne 18. 10. 2023, 17. točka.
³ Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 103/2021 z dne 1. 12. 2021, 23. točka.
⁴ Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 178/2007 z dne 16. 9. 2010, 23. točka. Podobno A. Božič Penko, O (ne)relevantnosti osebnih lastnosti in stanj oškodovanca na pripisljivost škode odgovorni osebi v sodni praksi, v: D. Možina (ur.), Razsežnosti zasebnega prava, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2017, str. 104.
⁵ Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 331/2015 z dne 19. 10. 2017, 15. točka, ki črpa iz S. Cigoj, Teorija in judikatura o kavzalnem neksusu, ZZR Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, XXXIII. letnik, Ljubljana 1968, str. 13-17.
⁶ A. Polajnar Pavčnik, Prava mera odškodninskega prava, Podjetje in delo, št. 6-7/2011, letnik XXXVII, str. 1282.
⁷ N. Plavšak, v: M. Juhart in N. Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik (OZ): splošni del s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 707.
⁸ Npr. sodba in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 221/2017 z dne 24. 1. 2019.
⁹ Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 113/2019 z dne 15. 5. 2020, 21. in 23. točka, izključilo uporabo navedene teorije, ker ni šlo za vprašanje konkretnega obsega škode (s čimer se ukvarja doktrina egg shell skull), ampak za vprašanje vzročne zveze z zatrjevano škodo.
¹⁰ Primerjaj S. Cigoj, Teorija in judikatura o kavzalnem neksusu, navedeno delo, str. 13.
¹¹ Primerjaj N. Plavšak, zgoraj navedeno delo, str. 706, ki ponazori s primerom ledene sveče, ki pade s strehe stavbe in ubije mimoidočega.