VSL Sodba VII Kp 42761/2016

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice, obremenjujejo proračun.

2Zoper sodbo sta se pritožila:

- državna tožilka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP - zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1 ter mu izreče pogojno obsodbo, v kateri mu določi kazen enega leta zapora s preizkusno dobo treh let, podredno, v kolikor niso izpolnjeni pogoji za spremembo sodbe, pa naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev;

- pooblaščenci oškodovanca zaradi kršitve kazenskega zakona (2. točka prvega odstavka 370. člena ZKP) in zmotne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 370. člena ZKP) s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da spozna obdolženca za krivega očitanega mu kaznivega dejanja in odloči sledeč določbi 359. člena ZKP ter pred tem eventualno opravi obravnavo, na kateri ponovi že izvedene dokaze, oziroma podredno razveljavi izpodbijano sodbo in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3Obdolženčeva zagovornica B. B., odvetnica v Kranju, je v odgovoru na pritožbi predlagala, da ju pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrne in potrdi oprostilno sodbo sodišča prve stopnje ter odloči o stroških tega postopka.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1 stori, kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost.

6V sodni praksi¹ in kazenskopravni teoriji² je v zvezi z izvršitvenima ravnanjema, ki se v obtožnem aktu očitata obdolžencu, sprejeto stališče, da je potrebno za opredelitev pojma trpinčenje uporabiti definicijo vsebovano v Zakonu o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), za pojem psihično nasilje pa definicijo v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju: ZPND). Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom (četrti odstavek 7. člena ZDR-1), psihično nasilje pa so ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če so storjena z uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije (peti odstavek 3. člena ZPND). Zakon o javnih uslužbencih v 15.a členu zaposlenim v javnem sektorju v skladu z načelom prepovedi nadlegovanja prepoveduje vsako fizično, verbalno ali neverbalno ravnanje ali vedenje, ki temelji na katerikoli osebni okoliščini in ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo delovno okolje za osebo ter žali njeno dostojanstvo.

7Vrhovno sodišče RS je trpinčenje prepoznalo v ravnanjih, ki: (i) predstavljajo napad zoper izražanje in komuniciranje žrtve (npr. omejevanje možnosti izražanja, prekinjanje govora, kričanje, zmerjanje, nenehno kritiziranje dela ali osebnega življenja, izrekanje nejasnih pripomb, grožnje, izmikanje neposrednim stikom); (ii) ogrožajo socialne stike žrtve (ko se z napadeno osebo nihče več ne pogovarja, jo ignorirajo, premestijo v delovne prostore stran od drugih sodelavcev, ali pa imajo sodelavci celo prepoved govoriti z žrtvijo); (iii) predstavljajo napad na osebni ugled žrtve (obrekovanje, širjenje neresničnih govoric, dvom v poslovne odločitve žrtve, siljenje k opravljanju nalog, ki zmanjšujejo samospoštovanje žrtve, napačno ali žaljivo ocenjevanje delovnih prizadevanj); (iv) pomenijo napad na kakovost poklicnega življenja in organizacijske vloge (žrtev ne dobiva več delovnih nalog ali pa dobiva nesmiselne delovne naloge, pretežke naloge, žrtvi so odvzete delovne naloge ali se dodeljujejo naloge pod ravnijo kvalifikacije); (v) predstavljajo napade zoper zdravje (oseba dobiva za zdravje škodljive naloge, namerno povzročanje psihične škode).³ Za trpinčenje, kot eno od izvršitvenih oblik obravnavanega kaznivega dejanja je bistveno, da celota očitanih ravnanj pomeni graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje. Za trpinčenje štejejo le ravnanja in vedenja, ki se ponavljajo; za trpinčenje torej ne gre, kadar gre za osamljen (enkraten) dogodek.⁴ Ponavljajoča se ali sistematična ravnanja so sama po sebi lahko tudi manjšega pomena, gledano kumulativno pa lahko predstavljajo resno obliko nasilja.⁵ Za presojo obstoja trpinčenja so subjektivni občutki delavca le ena od okoliščin, vendar ne odločilna. Pomembna je objektivna nedopustnost ravnanj z vidika povprečnega delavca.⁶

8Katera ravnanja predstavljajo psihično nasilje, je treba presojati glede na okoliščine vsakega posameznega primera. Psihično nasilje pogosto vključuje verbalno nasilje (kričanje, vpitje, poniževanje, zmerjanje, posmehovanje), s katerim se posega v osebnost in dostojanstvo posameznika. Kot psihično nasilje je treba razumeti širok nabor dejanj, besed, telesne drže, obrazne mimike in podobnega vedenja, iz katerih veje nespoštovanje in prezir do sočloveka. Pri tem ni potrebno, da je tovrstnih ravnanj več ali da se ta ponavljajo, če je že eno samo tako ravnanje dovolj resno in zavržno ter posega v osebnost in dostojanstvo posameznika.⁷

9V sodni praksi je nadalje sprejeto stališče, da imajo dejanja nadrejenega večji učinek, saj nastopa s pozicije moči in obvladuje zaposlitev prizadetega, temu pa je zaradi podrejenega položaja onemogočena enakovredna in učinkovita obramba.⁸ Nadrejeni delavec ima pravico in dolžnost nadzirati in preverjati delo podrejenih, dodeljevati naloge, dajati navodila za njihovo izvedbo in podajati kritike, kadar je delo opravljeno neustrezno. Vendar pa izvajanje teh pravic ne sme voditi v zlorabo. Izvajanje vodstvenih pravic na način ali z namenom, da se podrejeno osebo izolira, poniža, izključi, degradira ali drugače trpinči, pomeni zlorabo teh pravic in ni dopustno.⁹ Vsak očitek nadrejenega, tudi če je objektivno neutemeljen, sam po sebi še ne predstavlja trpinčenja. Bistveno je, ali je kritika, ki se lahko nanaša zgolj na delo oziroma izdelek, ne pa na samo osebo delavca, presegla meje dopustnega in ali je prešla na osebno raven, postala ponavljajoča se ali sistematična, graje vredna, očitno negativna in žaljiva.¹⁰ Pri ugotavljanju, ali gre v konkretnem primeru za trpinčenje, je treba (tudi) upoštevati, da za trpinčenje ni mogoče šteti utemeljenih pričakovanj in zahtev delodajalca v zvezi z opravljanjem dela iz pogodbe o zaposlitvi, kot tudi ne vsakdanjih konfliktov ali celo prepirov.¹¹ Direktor (nadrejeni) je upravičen postavljati zahteve po pravilnem, zakonitem in učinkovitem delu, upravičen je kritizirati slabo delo (na splošno in do posameznikov), zagroziti tudi z odpovedjo, če naloženo delo ne bo opravljeno ali s kazensko ovadbo, ne da bi to že samo po sebi pomenilo zlorabo izvajanja vodstvenih pravic. Kritika je lahko ostra, dovoljene so izjave tudi v sarkastičnem tonu, ne smejo pa presegati meja razumne kritike in biti objektivno osebno žaljive.¹² Za presojo direktorju (nadrejenemu) očitane kršitve ni bistveno, da je deloval na ustrezni pravni podlagi in da so bili njegovi očitki utemeljeni, ampak je bistveno to, ali je direktor svoje kritike in zahteve sporočal na ustrezen način, tako da ni posegal v osebnost in dostojanstvo zaposlene.¹³ Pri presoji obstoja kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu pa je treba tudi upoštevati, da je kazensko pravo s svojimi represivnimi mehanizmi pridržano za najhujša, najbolj zavržna ravnanja.¹⁴

10Glede na predstavljena izhodišča in izvedeni dokazni postopek sodišče druge stopnje pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da nobeno od obdolžencu očitanih posamičnih ravnanj po intenziteti ni bilo takšno, da bi ustrezalo pojmu psihičnega nasilja in da tudi celota očitanih ravnanj v inkriminiranem časovnem obdobju ne predstavlja (sistematičnega) trpinčenja v smislu izpolnitve zakonskih znakov kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1 (točka 48 sodbe).

K pritožbi državne tožilke:

11Sodišče prve stopnje se pri presoji, ali obdolženčevo ravnanje predstavlja psihično nasilje (trpinčenje), utemeljeno ni spuščalo v dokazno oceno, ali je bila njegova kritika oškodovančevega dela vsebinsko upravičena, ali je v habilitacijskem postopku podal vsebinsko pravilno negativno strokovno mnenje o oškodovancu ter ali je od oškodovanca upravičeno zahteval povrnitev šolnine. Svojo presojo je pravilno omejilo na ključne ugotovitve (točka 47 sodbe): (i) da se obdolžencu ne očita, da bi oškodovanca kadarkoli žalil, zasmehoval, verbalno poniževal, nanj kričal, vpil, fizično poniževal ali trpinčil, da bi mu nalagal nesmiselna opravila ali naloge, ki bi bile neprimerne njegovi izobrazbi in usposobljenosti ali naloge, ki jih količinsko ali časovno že na prvi pogled ne bi mogel izvršiti, mu dodeljeval neprimerne prostore ali sredstva za delo, ga pustil čakati, mu omejeval socialne stike, o njem širil govorice ali ga drugače izpostavljal; (ii) da obdolženec s svojim ravnanjem ni posegel v oškodovančevo osebnost in dostojanstvo; (iii) temveč gre za (utemeljene ali ne) akte kritike v zvezi z izpolnjevanjem oškodovančevih obveznosti iz zaposlitve (točke 1/a, b, d in e izreka sodbe), za (vsebinsko pravilno ali ne) poročilo in ravnanje obdolženca v habilitacijskem postopku (točka 1/c izreka sodbe) ter za (utemeljena ali ne) naziranja ali preverjanja glede oškodovančeve izpolnitve pogodbe o izobraževanju in postopka pridobitve naziva doktor znanosti (točki 2 in 3 izreka sodbe).

12Državna tožilka pritožbeni očitek, da je takšno stališče prvostopenjskega sodišča preozko, neuspešno utemeljuje s posplošenimi pritožbenimi navedbami, da psihično nasilje (in posledično trpinčenje) niso zgolj žalitve, zasmehovanje itd., temveč tudi neupravičena kritika dela, neupravičeni pozivi na vračilo šolnine, oviranje v habilitacijskem postopku in neprimerno poizvedovanje pri fakultetah in univerzi, ali je oškodovanec sploh upravičeno pridobil doktorski naziv. Kot je bilo že navedeno, očitek nadrejenega, četudi je morebiti objektivno neutemeljen, sam po sebi še ne predstavlja psihičnega nasilja ali trpinčenja, temveč je bistveno, ali je kritika presegla meje dopustnega in ali je prešla na osebno raven, postala ponavljajoča se ali sistematična, graje vredna, očitno negativna in žaljiva. Takšen zaključek še dodatno potrjuje že izpostavljeno stališče sodne prakse, da za presojo ni odločilno, ali nadrejeni ravna na ustrezni pravni podlagi in so njegovi očitki utemeljeni, temveč je bistveno, da s svojimi kritikami in zahtevami ne posega v osebnost in dostojanstvo zaposlenega. Glede na navedeno pritožnica prav tako ne more uspeti s posplošenimi trditvami, da so neupravičene kritike njegovega dela pri oškodovancu povzročile strah, ponižanje in občutek ogroženosti zaradi morebitne izgube službe, še zlasti ker vztrajno zatrjevane vsebinske neutemeljenosti kritike, ki jo sicer ocenjuje kot odločilno za presojo obdolženčevega ravnanja, v pritožbi konkretno niti ni utemeljila. Pritožbeno sodišče nadalje izpostavlja, da je pritožnica povsem prezrla, da sta Opozorilo na izpolnjevanje delovnih obveznosti z možnostjo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov v primeru ponovitve kršitve delovnih obveznosti z dne 10. 6. 2014 (točka 1/b izreka sodbe; v nadaljevanju: Opozorilo z dne 10. 6. 2014) sicer izdala dekan Fakultete U. (obdolženec) in rektor Univerze v X. dr. B. B., pri čemer je bil obdolženec predlagatelj navedenih ukrepov in sopodpisnik, ključno vlogo pri odločitvi pa je imel rektor, ki je bil glavni podpisnik (točka 60 sodbe). Podobno je oškodovancu Poziv na strokovno in kvalitetno opravljanje dela z dne 18. 12. 2014 (točka 1/d izreka sodbe; v nadaljevanju: Poziv z dne 18. 12. 2014) izdal delodajalec Univerza v X., obdolženec je bil ponovno predlagatelj in sopodpisnik listine, glavni podpisnik pa je bil tudi v tem primeru rektor (točka 80 sodbe).

13Ne držijo pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni opravilo vsebinske presoje dokumentov, ki jih je obdolženec izdajal oškodovancu, saj je v obrazložitvi izpodbijane sodbe njihovo vsebino povzelo in se do nje v okviru obtožbenih očitkov in obdolženčevega zagovora tudi opredelilo (točke 52 do 57, 61 do 62, 69 do 71, 79 do 80, 82 do 84, 87, 90 sodbe). Vendar pa sodišče prve stopnje vsebine listin pravilno ni ocenjevalo v luči strokovne oziroma (delovno)pravne upravičenosti ali primernosti, temveč zgolj v za presojo pravnorelevantnem obsegu, torej glede vprašanja, ali je obdolženec s kritiko, strokovnim poročilom v habilitacijskem postopku, poizvedbami o doktoratu in z zahtevo po vrnitvi šolnine posegel v oškodovančevo osebnost in dostojanstvo. Pritožnica sicer pravilno izpostavlja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 198/2015 z dne 21. 6. 2016 v pojem trpinčenja kot eno izmed primeroma navedenih okoliščin uvrstilo tudi dvom v poslovne odločitve žrtve in napačno ocenjevanje njegovih delovnih prizadevanj, vendar pa je v nadaljnji obrazložitvi sodbe v zvezi s pravico in dolžnostjo nadrejenega, da nadzira in preverja delo podrejenih, jim dodeljuje naloge, daje navodila za njihovo izvedbo in v primeru neopravljenega dela podaja kritike, poudarilo, da mora biti za trpinčenje (objektivno) izkazano, da nadrejeni podrejeno osebo izolira, poniža, izključi, degradira ali drugače trpinči, česar pa sodišče prve stopnje v ravnanju obdolženca prav tako ni prepoznalo.

14Sodišče prve stopnje pri presoji ni spregledalo, da je bil v inkriminiranem obdobju obdolženec dekan Fakultete U., oškodovanec pa je bil zaposlen kot asistent pri njegovih predmetih, torej mu je bil obdolženec tudi neposredno nadrejen. Pritožnica zmotno zatrjuje, da naj bi imel obdolženec, kot dvakrat nadrejeni oškodovancu (kot profesor in dekan), neomejeno moč nad njegovo zaposlitvijo, ki naj bi jo zlorabil. Kot je bilo že pojasnjeno, je imel pri izdaji Opozorila z dne 10. 6. 2014 in Poziva z dne 18. 12. 2014 ključno vlogo rektor Univerze v X. Iz izpovedbe priče C. C. (zaupna oseba oškodovanca) namreč izhaja, da je Univerza v X. organizirana tako, da je izključni delodajalec rektor, posamezna organizacijska enota, fakulteta, pa ima dekana, ki na kadrovskem področju nima nobenih posebnih pooblastil ter da mnoge akte s področja kadrovanja sopodpiše tudi dekan, vendar je glavni podpisnik rektor. Enako izhaja iz rektorjevega pooblastila dekanu, ki določa obseg zadev o katerih v okviru svojih pristojnosti odloča dekan, saj pooblastilo (med drugim) izrecno ne velja za odločanje pri prenehanju pogodb o zaposlitvi v primeru redne ali izredne odpovedi (točka 60 sodbe). Kako naj bi se kazala obdolženčeva neomejena moč nad zaposlitvijo oškodovanca, pritožnica konkretno ni pojasnila, kot tudi ne, na kakšen način naj bi jo obdolženec zlorabil. V pritožbi zgolj izpostavlja, da so priče izpovedale o težavnem odnosu med obdolžencem in oškodovancem, kar pa še zdaleč ne potrjuje, da naj bi obdolženec zlorabil svoj nadrejeni položaj ali da bi nad oškodovancem izvajal psihično nasilje in trpinčenje. Glede na dejstvo, da obdolženec v zvezi z zaposlitvijo oškodovanca ni imel nikakršnih pristojnosti ter da je oškodovanec, sedaj že z nazivom izredni profesor, še vedno zaposlen pri Univerzi v X., pa so tudi neprepričljive pritožbene trditve, da naj bi obdolženec s svojim sistematičnim ravnanjem želel doseči, da oškodovanec izgubi zaposlitev na Fakulteti U. Pritožnica zatrjuje, da naj bi takšen motiv obdolženca dokazovala na glavni obravnavi predložena dokumentacija, da je kot dekan zaradi svetovanja pri odpovedi delovnega razmerja oškodovancu najel odvetniško pisarno. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je oškodovanec o tem izpovedal¹⁵ in očitno razpravljajočemu sodniku naročilnico za pravno mnenje tudi pokazal,¹⁶ ni pa razvidno, ali je bila vložena tudi v spis. Sicer pa za sodišče prve stopnje ta okoliščina niti ni bila sporna¹⁷ in glede na izvedeni dokazni postopek tudi po oceni pritožbenega sodišča za presojo odločilnih dejstev nima posebne teže.

15Elektronska korespondenca med obdolžencem in oškodovancem v zvezi s telefonskim pogovorom 2. 7. 2013 (ravnanje opisano pod točko 1/a izreka sodbe) je izčrpno povzeta v točkah od 52 do 54 obrazložitve sodbe. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi oškodovančeve pisne prijave z dne 14. 4. 2015 in njegove izpovedbe na glavni obravnavi zaključilo, da je med njima 2. 7. 2013 potekal tako neposreden kot tudi telefonski pogovor ter da je obdolženec oškodovancu predlagal bodisi sporazumno prekinitev pogodbe o zaposlitvi bodisi delo pri drugih visokošolskih učiteljih fakultete, saj on sam z njim ni več želel sodelovati (točka 55 sodbe).

16Pritožnica kot ključno izpostavlja, da je oškodovanca, ki je bil takrat šele na začetku svoje kariere in je imel s fakulteto sklenjeno pogodbo o izobraževanju, takšna zahteva šokirala (v elektronskem sporočilu 3. 7. 2013 je sicer oškodovanec zapisal, da so ga besede obdolženca globoko prizadele), še posebej ker ob izrečenem ultimatu sploh ni bil seznanjen z razlogi za takšno zahtevo obdolženca. Sodišče prve stopnje je v zvezi z očitkom, da naj bi obdolženec oškodovanca postavil pred dejstvo oziroma da je šlo za ultimat, utemeljeno izpostavilo obdolženčev odgovor oškodovancu 4. 7. 2013, da mu nikoli ni rekel, da se mora v enem dnevu odločiti kako naprej, in naj si vzame čas za premislek, predvsem pa, da obdolženec oškodovancu ni omenil zgolj možnosti enostranske odpovedi (točka 56 sodbe), kar očitno ne potrjuje njegovega motiva, da bi oškodovanec izgubil zaposlitev, kot to zatrjuje pritožnica.

17Nadalje niso točne pritožbene trditve, da oškodovanec ob izrečenem ultimatu sploh ni bil seznanjen z razlogi za takšno zahtevo, temveč mu je obdolženec šele naslednjega dne v elektronskem sporočilu očital vrsto nepravilnosti, ko je oškodovanec na očitke obširno odgovoril, pa ga je odpravil, da do konca dopusta, ki ga takrat še ni nastopil, zaključuje razpravo v zvezi s tem.

18Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je obdolženec že v elektronskem sporočilu 2. 7. 2013 oškodovancu očital, da mu je v zvezi s člankom ... v bazi namesto novejših našel le stare članke (točka 52), da mu je v elektronskem sporočilu 3. 7. 2013 pojasnil, da mora članek dokončati pred dopustom, zato ga vljudno prosi, da naj razume, da se o vsebini njegovega maila do dokončanja članka ne more več pogovarjati (točka 53) ter da je oškodovancu na njegovo elektronsko sporočilo (z dne 3. 7. 2013) odgovoril 4. 7. 2013, ko mu je pojasnil, naj si vzame čas za premislek in da so njegove pripombe vezane izključno na njegovo delo na fakulteti oziroma pri delu zaznane nepravilnosti in na koncu zapisal, da do konca dopusta zaključuje razpravo v zvezi s tem (točka 54 sodbe). Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je bil obdolženec v petek 5. 7. 2013 odsoten zaradi seje senata Univerze v X., nato pa je bil upravičeno odsoten z dela zaradi dopusta in bolniškega staleža vse do decembra 2013, prepričljivo zaključilo, da mu ni mogoče očitati, da je oškodovančeva sporočila ignoriral (točka 57 sodbe) ter so nasprotne pritožbene trditve državne tožilke neutemeljene.

19Po pojasnjenem so dokazno nepodprte pritožbene navedbe, da je obdolženec s tem, ko je oškodovanca najprej postavil pred zelo nenavadno in šokantno odločitev, nato pa na njegova pojasnila v zvezi z očitki ni želel odgovoriti oziroma je to prestavil na čas po dopustih in ga pustil v negotovosti, nad njim izvajal psihično nasilje. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju pridružuje utemeljenim dokaznim zaključkom prvostopenjskega sodišča v točki 58 obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer še izpostavlja, da je oškodovanec v elektronskem sporočilu 3. 7. 2013 tudi zapisal, da je po premisleku sprejel odločitev, da naj se mu določijo pedagoške ure pri drugih visokošolskih učiteljih ter da se obdolžencu zahvaljuje za mentorstvo in sodelovanje, kar vsekakor ne izkazuje, da bi bil zaradi obdolženčevega predloga šokiran, prestrašen ali ponižan, temveč kvečjemu (globoko) prizadet, kar pa ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja.¹⁸ Glede na navedeno in ker oškodovanec ni bil postavljen pred dejstvo enostranske odpovedi pogodbe o zaposlitvi, so pritožbene navedbe državne tožilke, da naj bi ga že ta prvi dogodek močno pretresel, saj si prekinitve delovnega razmerja ni želel in je bil močno prestrašen, kaj bo še sledilo, neprepričljive. Navsezadnje iz oškodovančeve izpovedbe izhaja, da je obdolžencu tudi povedal, da sporazumna odpoved, tudi zaradi takratne gospodarske situacije, z njegove strani ne pride v poštev.¹⁹

20Po oceni pritožbenega sodišča telefonskega pogovora 2. 7. 2013 niti ni mogoče časovno umestiti v ponavljajoče se ali sistematično ravnanje, saj gre za enkraten dogodek v letu 2013, ki sicer tudi sam zase ne predstavlja psihičnega nasilja obdolženca nad oškodovancem. Kot ugotavlja že sama pritožnica, je naslednje v obtožnem aktu obdolžencu očitano ravnanje izdaja Opozorila z dne 10. 6. 2014, torej skorajda leto dni kasneje, pri čemer na to ugotovitev v ničemer ne vpliva dejstvo, da je bil obdolženec do decembra 2013 odsoten zaradi dopusta in poškodb v prometni nesreči, saj se mu tudi v prvih petih mesecih leta 2014 psihično nasilje nad oškodovancem ne očita.

21V zvezi z Opozorilom z dne 10. 6. 2014 (ravnanje opisano pod točko 1/b izreka sodbe) se sodišče druge stopnje v celoti strinja z dokaznimi zaključki prvostopenjskega sodišča, da je bila izdaja Opozorila oškodovancu v pristojnosti rektorja kot glavnega podpisnika, medtem, ko je bil obdolženec kot dekan fakultete predlagatelj, soizdajatelj in sopodpisnik, vendar pa je državno tožilstvo ključno vlogo rektorja v opisu dejanja popolnoma spregledalo (točka 60 sodbe).

22Pritožnica glede očitkov o pomanjkljivem opisu dejanja zatrjuje, da je takratni rektor Univerze v X. dr. B. B. zaslišan kot priča povedal, da se z vsebino Opozorila ni ukvarjal, saj je zaupal svoji pravni službi in dekanu, kar pa je močno poenostavljen in selektiven povzetek njegove izpovedbe. Priča dr. B. B. se namreč okoliščin izdaje Opozorila z dne 10. 6. 2014 ni spominjal, zato je na splošno opisal, da je bil praviloma podan argumentiran predlog dekana, s katerim se je rektor vsebinsko seznanil, v glavnem pa je argumente pregledala pravna služba. Na nadaljnja vprašanja je konkretneje pojasnil, da je bilo potrebno takšen dekanov predlog pretehtati, da so kljub zaupanju predlog preverili, da so opozorila pred odpovedjo izdajali previdno, da je moral imeti tak ukrep zelo jasne argumente, da je kdaj "ljudi" povabil tudi na razgovor, da rektor pred izdajo opozorila mora preveriti resničnost predlagateljevih navedb in se je to v času njegovega mandata vedno preverjalo, da so se opozorila, ki jih je podpisal on, oblikovala v pravni službi rektorata, da so šla opozorila praviloma skozi več vsebinskih pregledov v okviru kabineta, pravne službe, rektorata, pri čemer sam res ni prebral vseh dokumentov, ki jih je podpisal, in da je vsak tak dokument praviloma parafiral tisti, ki ga je pregledal.²⁰

23Sodišče druge stopnje se je s preučitvijo Opozorila z dne 10. 6. 2014 prepričalo, da je na vsaki strani sedem strani dolgega dokumenta razvidna parafa, na koncu pa sta podpisa obdolženca kot dekana Fakultete U. in priče dr. B. B. kot rektorja Univerze v X. (oziroma ga je zanj podpisala prorektorica) ter še en podpis, ki ni enak parafam na predhodnih straneh. O ključni vlogi rektorja pri izdaji tovrstnih opozoril je izpovedal tudi oškodovančev zaupnik C. C. (točka 60 sodbe). Z izpovedbo priče dr. B. B. so ovržene pavšalne in dokazno nepodprte pritožbene trditve, da je očitno, da se (tudi) pravna služba rektorata s konkretnimi očitki ni ukvarjala, saj niti ni razpolagala s potrebno dokumentacijo, temveč je le sledila predlogu dekana - obdolženca, posledično pa je vsebino Opozorila z dne 10. 6. 2014 pripravil izključno obdolženec. Pritožnica netočno navaja, da naj bi takšen zaključek izhajal tudi iz glave dokumenta. V njej je namreč naveden izdajatelj Univerza v X., Slovenija, in ne Fakulteta U., v uvodu Opozorila pa je zapisano, da ga izdajata dekan (obdolženec) in rektor. Glede na navedeno bi državna tožilka v opisu tega ravnanja obdolženca morala navesti tudi rektorja Univerze v X., saj so bile pritožbene navedbe, da le-ta o kršitvah oškodovanca ni vedel popolnoma nič in se je zgolj zanesel na presojo obdolženca, v dokaznem postopku prepričljivo ovržene ter so očitki prvostopenjskega sodišča o pomanjkljivem opisu dejanja povsem upravičeni.

24Do ugotovitev Komisije za obravnavo prijave trpinčenja na delovnem mestu Univerze v X. (v nadaljevanju: Stališče Komisije), da v Opozorilu z dne 10. 6. navedenih kršitev ni mogoče opredeliti kot kršitev delovnopravnih obveznosti, se je sodišče prve stopnje določno, argumentirano in prepričljivo opredelilo v točki 62 razlogov izpodbijane sodbe. Pravilno je izpostavilo, da v predmetni kazenski zadevi ni ključno vprašanje, ali je z delovnopravnega vidika pravilna razlaga v Opozorilu z dne 10. 6. 2014 ali v Stališču Komisije, temveč zgolj, ali obdolženčevo sodelovanje pri izdaji Opozorila predstavlja psihično nasilje (trpinčenje) v smislu prvega odstavka 197. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče sprejema zaključke izpodbijane sodbe, da je Opozorilo z dne 10. 6. 2014 sistematično in podrobno argumentiran akt delodajalca, ki ne vsebuje nikakršne kritike oškodovanca na osebni ravni, zato predlog in sopodpis obdolženca ne pomenita akta psihičnega nasilja ali sistematičnega trpinčenja.

25Glede na navedeno in upoštevaje utemeljene dokazne zaključke izpodbijane sodbe, da sta Opozorilo z dne 10. 6. 2014 izdala obdolženec in rektor Univerze v X. ter da obdolženec kot dekan fakultete ni imel nobenih pooblastil v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi oškodovancu, pritožnica neuspešno zatrjuje, da naj bi obdolženec izdal Opozorilo vsebinsko povsem neutemeljeno in da naj bi bil njegov namen, da lahko oškodovancu v primeru ponovne kršitve odpove pogodbo o zaposlitvi (čeprav mu tudi po Pozivu z dne 18. 12. 2014 (točka 1/d izreka sodbe) in vse do danes ni bila odpovedana). Pritožnica poudarja, da se je oškodovanec zelo prestrašil, čeprav iz njegove izpovedbe izhaja, da je bil v ogromni stiski, saj je takrat zaključeval doktorski študij na Fakulteti V. in se je moral poleg priprav na doktorat ukvarjati še s pripravo izjasnitve do v Opozorilu navedenih očitkov, ki jo je poslal rektorju dr. B. B., obdolžencu in sindikalnemu zaupniku C. C.²¹ S takšno izpovedbo pa ni izkazana oškodovančeva velika prestrašenost, temveč le, da mu je odgovor na očitke v Opozorilu vzel dragoceni čas, ki ga je potreboval za priprave na zaključek doktorskega študija.

26Do obtožbenih očitkov, da je obdolženec 13. 6. 2014 oškodovanca obvestil, da Fakulteta U. zaradi neizpolnitve obveznosti odstopa od pogodbe o izobraževanju, sklenjene z oškodovancem 30. 9. 2010, in v imenu fakultete tudi zahteval povrnitev šolnine v znesku 8.352,90 EUR (ravnanje opisano pod točko 2 izreka sodbe), se je sodišče prve stopnje opredelilo v točkah 87 in 88 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo, da odločitev o izpolnjenosti zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja ne more temeljiti zgolj na vprašanju, ali je Fakulteta U. 13. 6. 2014 od oškodovanca utemeljeno zahtevala vrnitev šolnine na podlagi pogodbe o izobraževanju z dne 30. 9. 2010, ki je od oškodovanca zahtevala uspešen zaključek programa do 30. 9 2011, kot tudi z utemeljitvijo, da je razlaga določil pogodbe in volje pogodbenih strank civilno oziroma delovnopravno vprašanje.

27Državna tožilka navedenih zaključkov izpodbijane sodbe ne more omajati z očitki, da je stališče sodišča prve stopnje napačno, da se ponovno ni spuščalo v presojo, ali je bil odstop od pogodbe upravičen ali ne, da je bil po njeni oceni neupravičen, saj oškodovancu na koncu šolnine ni bilo treba povrniti, ker je izpolnil vse obveznosti po pogodbi ter da je bil neutemeljen odstop od pogodbe in poziv na vračilo šolnine še dodatni, tokrat finančni pritisk na oškodovanca, saj ostajajo na povsem posplošeni ravni. Prav tako v pritožbi ne nasprotuje obdolženčevemu zagovoru, v katerem je med drugim tudi pojasnil, zakaj je Fakulteta U. v nadaljevanju od izterjave šolnine od oškodovanca odstopila (točka 35 sodbe).

28Sodišče prve stopnje je svoje dokazne zaključke v zvezi z obdolženčevim ravnanjem, da je 1. 7. 2014 in 4. 8. 2014 pri Fakulteti V. in 5. 9. 2014 pri rektorju Univerze v Y. preverjal, ali je potrdilo o doktoratu oškodovanca pristno in želel še druge informacije v zvezi s samim postopkom pridobitve doktorata (ravnanje opisano pod točko 3 izreka sodbe), utemeljilo v točkah 90 in 91 obrazložitve izpodbijane sodbe. Kot ključno za presojo je izpostavilo, da preverjanje verodostojnosti potrdila o izobrazbi ne more pomeniti ne psihičnega nasilja ne trpinčenja, da je obdolženec, ko je prejel odgovor rektorja Univerze v Y., tudi na vprašanja, ki jih dekanica Fakultete V. ni hotela posredovati, s preverjanjem prenehal, da se obdolžencu ne očita, da je bilo preverjanje nediskretno, da je bilo izpostavljeno javno ali v obliki govoric ter da obdolženec dokazil ni zahteval neposredno od oškodovanca, zlasti ne na način, da bi zahteval venomer nova in nova dokazila, zato po oceni prvostopenjskega sodišča ne gre za kazenskopravno relevantno psihično nasilje na oškodovancem.

29Po oceni pritožnice ne bi bilo sporno, če bi obdolženec preverjal zgolj pristnost doktorata, sporno pa naj bi bilo, da je želel še druge informacije, ki so vzbujale dvom, če je bil doktorat sploh ustrezno pridobljen. Državna tožilka "drugih informacij" v pritožbi vsebinsko ni predstavila, tako da se sodišče druge stopnje do teh pritožbenih navedb niti ne more opredeliti. Sicer pa ugotavlja, da se obdolžencu v opisu dejanja v izreku obtožbe (kot je povzet v izpodbijani sodb) ne očita, da naj bi dodatne informacije želel neupravičeno, kar navsezadnje potrjuje tudi dejstvo, da mu je odgovore, ki jih sicer dekanica Fakultete V. ni hotela dati, posredoval rektor Univerze v Y. Navsezadnje že samo preverjanje pristnosti potrdila o doktoratu, kar za pritožnico ni sporno, izkazuje določen dvom tudi v pravilnost in verodostojnost postopka njegove pridobitve, zato obdolženčevo preverjanje dodatnih podatkov v zvezi s postopkom pridobitve doktorata nima takšne teže, kot mu jo pripisuje državna tožilka. Sodišče druge stopnje se načeloma strinja, da je opisano ravnanje obdolženca lahko vplivalo na ugled oškodovanca, dokazno nepodprte pa so pritožbene trditve, da je bil oškodovanec zaradi dvoma njegovega nadrejenega (obdolženca) ali je sploh doktoriral, zelo ponižan. Obdolženec je bil namreč predvsem deležen očitkov, da je presegel meje kolegialnega odnosa med dvema partnerskima izobraževalnima institucijama (točka 91 sodbe) ter da je škodil ugledu Univerze v X., ker so njegovi dopisi po vsebini presegali samo preverjanje, ali je bil doktorski študij uspešno zaključen, temveč so že pomenili vmešavanje v notranje postopke Fakultete V. (Stališče Komisije).

30Ne držijo pritožbene trditve, da naj bi priča Č. Č. izpovedala, da je obdolženec sprožil govorice o tem, da oškodovančev doktorat ni pristen, saj naj ne bi opravil zagovora ter je med zaposlenimi na Fakulteti U. zasejal seme dvoma, da je oškodovanec sploh doktoriral. Priča Č. Č. je namreč na izrecno vprašanje, kdo je podajal te govorice, odgovorila, da ne ve kdo je bil vir informacij, je pa obdolženec vsaj dvakrat rekel, da je treba zadevo preveriti, češ da z doktoratom nekaj ni v redu, da zagovora ni bilo, ne ve pa, od kod je pridobil to informacijo.²² S pritožbenimi navedbami, da je bilo za oškodovanca precej hujše ponižanje, da je obdolženec dvom o njegovem doktoratu izpostavljal v komunikaciji z dekanico Fakultete V. in rektorjem Univerze v Y., kot pa pred njim samim, saj naj bi jima dal vedeti, da je oškodovanec oseba, ki bi lahko ponaredila potrdilo o doktoratu oziroma doktorat pridobila na nedovoljen način, zaradi česar je bil oškodovanec močno ponižan, pritožnica zgolj ponuja lastne, vsebinsko pretirane dokazne zaključke, ki v izvedenem dokaznem postopku nimajo nikakršne podlage. Pritožbeno sodišče po vpogledu teh listin tudi samo ugotavlja, da takšni očitki oškodovancu iz dopisov obdolženca z dne 1. 7., 4. 8. in 5. 9. 2014 niso razvidni ter pri tem ponovno izpostavlja, da za pritožnico, kot je zatrdila v pritožbi, preverjanje pristnosti potrdila o doktoratu ni sporno.

31Sodišče druge stopnje sprejema in se pridružuje razlogom v točkah od 63 do 76 obrazložitve sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje argumentirano in prepričljivo ovrglo obtožbene očitke, da je obdolženec z oviranjem oškodovanca v habilitacijskem postopku (ravnanje opisano pod točko 1/c izreka sodbe) nad njim izvajal psihično nasilje in trpinčenje. Obdolžencu se je v obtožnem predlogu očitalo: (i) da je kot predsednik habilitacijske komisije izvajal pritisk na vsaj enega člana te komisije, da bi o oškodovancu podal negativno mnenje; (ii) da je 22. 9. 2014 kot eden od poročevalcev v habilitacijski komisiji izdal izredno negativno strokovno poročilo o oškodovancu, iz katerega izhaja, da ne izpolnjuje pogojev za izvolitev v naziv; in (iii) da je 9. 11. 2015 kljub izjavi o nepreklicni izločitvi iz habilitacijskega postopka poskusil na sejo Senata Fakultete U., na kateri se je odločalo o habilitaciji oškodovanca, uvrstiti za sam postopek nepotrebna dodatna gradiva, ki so prerekala primernost oškodovanca za izvolitev.

32Utemeljena je presoja prvostopenjskega sodišča, da negativno strokovno poročilo obdolženca o oškodovancu samo po sebi ne more pomeniti psihičnega nasilja niti trpinčenja, ne glede na to, ali je bilo vsebinsko pravilno ali ne (točka 70 sodbe). Nadalje je sodišče prve stopnje vsebino strokovnega poročila, ki jo je povzelo v točki 69 obrazložitve izpodbijane sodbe, pravilno ocenjevalo zgolj v okviru morebitnih obdolženčevih posegov v osebnost in dostojanstvo oškodovanca ter se upravičeno ni spuščalo v presojo strokovne utemeljenosti in pravilnosti poročila glede okoliščin objave oškodovančevega članka v t. i. "plenilski reviji" T. oziroma o uvrstitvi in izpadu te revije iz baze SCI/SSCI, ki jih je sicer predstavilo v točki 71 obrazložitve sodbe.

33Posledično so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje (ponovno) ni presojalo upravičenosti obdolženčevega (izjemno) negativnega mnenja o oškodovancu v strokovnem poročilu, saj bi moralo presoditi, ali je bilo mnenje upravičeno negativno ali pa je bilo napisano z namenom, da se oškodovanca onemogoči. Pritožnica priznava, da takšna ocena zahteva strokovno znanje, s katerim sodišče prve stopnje ne razpolaga, vendar pa bi po njeni oceni moralo upoštevati spremljajoče okoliščine in sicer, da sta bili strokovni poročili oziroma mnenji drugih dveh poročevalcev pozitivni, predvsem pa dejstvo, da je bil obdolženec s sklepom rektorja z dne 5. 2. 2015 iz habilitacijske komisije (kot poročevalec) odstranjen. Upoštevaje že izpostavljeno stališče sodne prakse, da za presojo psihičnega nasilja in trpinčenja ni ključna utemeljenost kritike, temveč na kakšen način je bila izražena, sodišče druge stopnje te pritožbene navedbe zavrača in pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da strokovni poročili D. D. in E. E., da oškodovanec pogoje za imenovanje v naziv "docent" izpolnjuje, ter izločitev obdolženca iz habilitacijske komisije kot poročevalca za presojo niso odločilni (točki 70 in 71 sodbe). Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče vendarle dodaja, da obdolženčeva ocena, da oškodovanec ne izpolnjuje pogojev za prvo izvolitev v naziv "docent" za področje "M.", očitno ni bila edina, saj sta na 5. izredni seji senata Fakultete U., na kateri se je odločalo o izvolitvi oškodovanca v naziv, od sedmih senatorjev, ki so imeli pravico glasovanja, proti glasovala dva senatorja (točka 75 sodbe), torej izvolitev ni bila soglasna.

34Pritožnica nadalje kot okoliščino, ki naj bi potrjevala, da je obdolženec (neupravičeno) negativno mnenje izdelal zgolj z namenom, da oškodovanca onemogoči, izpostavlja obdolženčevo izvajanje pritiska na članico habilitacijske komisije - poročevalko Č. Č. (točke 65 do 67 sodbe).

35Pritožbeno sodišče se prvenstveno strinja z zaključki izpodbijane sodbe, da je v tem delu opis obdolženčevega ravnanja (2. odstavek v točki 1/c izreka sodbe) nekonkretiziran, saj ni navedeno niti kdaj, kje, na koga in kako naj bi obdolženec vplival (točka 65 sodbe), čemur pritožnica ne nasprotuje. Sodišče prve stopnje je ta del izpovedbe Č. Č. vsebinsko korektno povzelo (točka 66 sodbe), jo ocenilo kot verodostojno (točka 67 sodbe) in svojo presojo, da obdolženčeve navedbe Č. Č. (o spornosti oškodovančevega doktorata, neustreznosti objave člankov, prispevkov in raziskovalne dejavnosti, da mora biti njegova vloga za prvo izvolitev v naziv zavrnjena, da ne izpolnjuje pogojev, "a ne, da bomo to zavrnili") ne predstavljajo niti psihičnega nasilja niti sistematičnega trpinčenja oškodovanca, tudi ustrezno obrazložilo (točka 67 sodbe).

36Ne držijo pritožbene trditve, da naj bi prvostopenjsko sodišče zavrnilo obtožbene očitke o obdolženčevem pritisku zgolj z navedbo, da bi morala Č. Č. kot visokošolska profesorica z veljavno docenturo ob takem pritisku obdolženca le zamahniti z roko. Sodišče prve stopnje je namreč zapisalo, da posameznik (Č. Č.), to je visokošolski učitelj z doktoratom znanosti in veljavno docenturo, ob takem pritisku na svojo avtonomijo in integriteto lahko zgolj zamahne z roko, zlasti ker ni izkazano, da bi bile obdolženčeve besede povezane s kakršnokoli grozečo neugodnostjo v zvezi z zaposlitvijo ali napredovanjem (točka 67 sodbe). Gre torej za splošno stališče, da na visokošolskega učitelja s položajem kot ga je imela (tudi) Č. Č., opisane navedbe obdolženca ne morejo imeti pomembnega vpliva in ne morebiti za oceno prvostopenjskega sodišča, kako bi se morala Č. Č. v konkretni zadevi odzvati na obdolženčeve pritiske. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje do obdolženčevega ravnanja sploh ni opredelilo, saj je pojasnilo, da pri besedni zvezi "a ne da bomo to zavrnili" in ponavljanju stališča o neustreznosti prispevkov in raziskovalne dejavnosti oškodovanca ne gre za kazenskopravno relevanten nedopusten pritisk, ki bi ga lahko razumeli kot del sistematičnega trpinčenja oškodovanca, ker oškodovanec ni bil neposredno udeležen pa tudi ni izkazano psihično nasilje. Nadalje je izpostavilo, da namig k zavrnitvi oškodovančeve vloge nikakor ni bil usmerjen v njegovo osebnost ali dostojanstvo, temveč je šlo za izjalovljen poskus obdolženca pripraviti drugo poročevalko komisije, naj sprejme njegovo vsebinsko videnje (ne)utemeljenosti zadeve (točka 67 sodbe). Pritožnica sicer slednjo argumentacijo sodišča "ostro zavrača", vendar pa kakršnekoli konkretne okoliščine, ki bi morebiti lahko vzbudila dvom v pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča, ni navedla. Povsem posplošene in dokazno nepodprte pa so tudi pritožbene trditve, da se je očitno Č. Č. obdolženca kot svojega nadrejenega bala, ker je vedela česa je sposoben in je zato iz habilitacijske komisije raje izstopila, enako kot še sedem ali osem drugih poročevalcev.

37Sodišče prve stopnje je svojo presojo obtožbenih očitkov, da je obdolženec 9. 11. 2015 kljub temu, da je 8. 9. 2015 podal izjavo o nepreklicni izločitvi iz habilitacijskega postopka, poskušal na sejo senata Fakultete U., na kateri se je odločalo o habilitaciji oškodovanca, uvrstiti za sam postopek nepotrebna dodatna gradiva, ki so prerekala njegovo primernost za izvolitev, in okoliščine opisanega obdolženčevega ravnanja, izčrpno pojasnilo v točkah od 72 do 76 razlogov izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje.

38Pritožba (str. 8) problematizira zgolj načelno stališče prvostopenjskega sodišča, da je "uvrstiti gradivo, ki prereka primernost za izvolitev, na sejo, na kateri se odloča o izvolitvi, sicer videti relevantno in smiselno" ter "ali naj bi bilo na taki seji potrebno le gradivo, ki podpira primernost posameznika za izvolitev" (točka 76 sodbe). Državna tožilka neutemeljeno zatrjuje, da naj bi ob tem očitno spregledalo, da je bil obdolženec že 5. 2. 2015 s sklepom rektorja izločen iz habilitacijske komisije (zgolj kot poročevalec, glede vsakršnega odločanja v habilitacijskem postopku pa je bil izločen na podlagi lastne izjave z dne 8. 9. 2015) in sploh ni bil upravičen na sejo vložiti kakršnekoli dokumentacije. Sodišče prve stopnje okoliščine, da je bil obdolženec izločen iz sklepnega dela postopka odločanja o habilitaciji oškodovanca, ni prezrlo (točki 73 in 76 sodbe). Vendar pa se je pravilno osredotočilo zgolj na presojo vprašanja, ali je obdolženec, ki je bil iz postopka izločen, v postopku priprav na sejo senata z neuspešnim poskusom uvrstitve dodatnega (neugodnega) gradiva oškodovancu povzročal psihično nasilje (oziroma oškodovanca trpinčil) ter je takšen očitek tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo (točka 76 sodbe). Teh zaključkov izpodbijane sodbe pa pritožnica konkretno ne napada. Navsezadnje je iz vsebine pooblastila dr. F. F. z dne 9. 11. 2015 razvidno (list. št. 94), da je obdolženec pooblaščenki izročil celotno gradivo, s katerim je razpolagal (listine priložene k vlogi oškodovanca za izvolitev v naziv docent, mnenje Študentskega sveta fakultete, predhodno soglasje Univerze v X., poročila treh poročevalcev, Minimalne standarde za izvolitev v nazive, Pravilnik o postopku izvolitev v naziv, Merila za volitve v nazive ter Poslovnik senata fakultete) in ne zgolj za oškodovanca neugodni dopis AARS z dne 13. 4. 2013 (rezultat poizvedbe o članku iz leta 2013 v T.) ter korespondenco med sodelavko knjižnice fakultete, ki vsebuje tudi odgovor IZUM z dne 5. 10. 2015 (rezultat poizvedbe o članku iz leta 2015 v Amfitetatru Economic), kot je to obdolžencu sicer povsem nekonkretizirano v obtožnem aktu očitalo državno tožilstvo.

39Nobenega dvoma ni, da se obdolženec iz razlogov, ki jih je navedel v strokovnem poročilu (da se vsaj polovica objavljenih člankov oškodovanca ne nanaša na habilitacijsko področje M. in objava članka v reviji T.), ni strinjal z izvolitvijo oškodovanca v naziv docent, vendar pa izvedeni dokazni postopek ne potrjuje pritožbenih trditev, da naj bi obdolženec na vse načine želel preprečiti habilitacijo oškodovanca z namenom, da se mu odpove pogodba o zaposlitvi, kar naj bi bil ves čas njegov namen, kot to v pritožbi neutemeljeno zatrjuje državna tožilka.

40V zvezi s Pozivom oškodovancu z dne 18. 12. 2014 (ravnanje opisano pod točko 1/d izreka sodbe) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil izdan v podobnih okoliščinah kot Opozorilo z dne 10. 6. 2014, le da je iz uvoda razvidno, da ga je izdal delodajalec, torej Univerza v X. oziroma rektor dr. B. B., obdolženec pa je bil kot dekan Fakultete U. predlagatelj in sopodpisnik. Sodišče prve stopnje je vsebino in okoliščine izdaje Poziva z dne 18. 12. 2014 ter svojo presojo obdolženčevega ravnanja, kateri se pritožbeno sodišče pridružuje, določno in argumentirano pojasnilo v točkah od 77 do 80 obrazložitve sodbe.

41Pritožnica izpostavlja, da je "obdolženec" Poziv z dne 18. 12. 2014 oškodovancu poslal po tem, ko mu je v elektronskem sporočilu z dne 22. 11. 2014 napisal, da je e-vaje in avditorne vaje pregledal ter da se lahko začnejo, kar naj bi po njeni oceni jasno izkazovalo, da je "obdolženec" Poziv, ki je oškodovancu grozil z uvedbo postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, izdal z namenom psihičnega nasilja in pri njem ponovno povzročil prestrašenost zaradi izgube službe. Sodišče prve stopnje se je do teh okoliščin izrecno opredelilo v točki 80 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pojasnilo je, da je bil Poziv z dne 18. 12. 2014 oškodovancu izdan v zvezi z vajami, kot so bile pripravljene v mesecu oktobru 2014 oziroma se je nanašal na stanje vaj, preden jih je oškodovanec na zahtevo obdolženca popravil in preden mu je obdolženec 22. 11. 2014 sporočil, da se vaje lahko začnejo. Nadalje je ugotovilo, da je Poziv podrobno argumentiran akt, da sta ga podpisala obdolženec in takratni rektor Univerze v X. ter da ne vsebuje nikakršne kritike oškodovanca na osebni ravni. Ponovno je izpostavilo, da ni ključna vsebinska pravilnost oziroma delovnopravna utemeljenost, temveč je bistveno, da način izražene kritike ne predstavlja psihičnega nasilja (ali sistematičnega trpinčenja), zato se do tega, ali so bile vaje ustrezno pripravljene in ali je bil po spremembi vaj Poziv še primeren oziroma potreben ukrep ali ne, ni opredelilo (točka 80 sodbe).

42V preostalih pritožbenih navedbah glede Poziva z dne 18. 12. 2014 državna tožilka uveljavlja enake razloge, kot jih je v zvezi z Opozorilom z dne 10. 6. 2014 (da naj bi takratni rektor dr. B. B. izpovedal, da se v vsebino Poziva ni spuščal, da je njegovo vsebino pripravil izključno obdolženec, ki naj bi Poziv tudi izdal, kar naj bi izhajalo iz glave dokumenta), do katerih se je pritožbeno sodišče že opredelilo v točkah od 21 do 25 obrazložitve te sodbe ter se nanje v celoti sklicuje, z izjemo, da Poziv ni parafiran na vsaki, ampak zgolj na zadnji strani ter da ga nista izdala dekan in rektor, dejstvo, da je ta dokument nastal v rektoratu pa je potrdila tudi priča G. G.²³

43Sodišče prve stopnje je elektronsko korespondenco med obdolžencem in oškodovancem v zvezi z obdolženčevo zahtevo z dne 9. 4. 2015, da naj oškodovanec (zgolj tri dni pred začetkom vaj) vsebino vaj korenito spremeni, čeprav mu je v elektronskem sporočilu 15. 3. 2015 sporočil, da je vaje pregledal in so v redu (ravnanje opisano pod točko 1/e izreka sodbe), povzelo v točkah od 81 do 84 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da obdolžencu tudi v tem primeru ni mogoče očitati izvajanja psihičnega nasilja nad oškodovancem (ali sistematičnega trpinčenja), kar zatrjuje pritožnica. Dejstvo je, da se je obdolženec, ko je 12. 4. 2015 prejel oškodovančev odgovor na svojo zahtevo po spremembi vaj (povzet v točki 82 sodbe), oškodovancu v elektronskih sporočilih 12. 4. in 13. 4. 2015 opravičil za nesporazum ter z opravičilom seznanil tudi druge prejemnike oškodovančevega odgovora (točki 83 in 84 sodbe), česar v primeru (zlo)namernega šikaniranja oškodovanca zagotovo ne bi storil, ampak bi pri svoji zahtevi, da naj vaje korenito spremeni, vztrajal.

44Pritožbene navedbe, da se je obdolženec oškodovancu opravičil, ker naj bi očitno celo sam uvidel, da je "šel čez mejo", v izvedenem dokaznem postopku nimajo podlage, temveč temeljijo zgolj na neargumentirani oceni pritožnice, ki ne presega ravni golega ugibanja. Oškodovančevi odgovori obdolžencu, da ga poziva k preudarnemu ravnanju, ki ne bo v škodo študentom, ter k prenehanju kakršnih koli poskusov nadaljnjega trpinčenja na delovnem mestu (točka 82 sodbe) in da se za opravičilo zahvaljuje in lahko le želi, da je bilo iskreno (točka 83 sodbe), ne potrjujejo pritožbenih trditev, da naj bi bil oškodovanec zaradi obdolženčeve zahteve z dne 9. 4. 2015 prestrašen, temveč ravno nasprotno izkazujejo, samozavestno vedenje, ki je razvidno tudi iz njegovih siceršnjih odgovorov obdolžencu in rektorju Univerze v X. Enako je izpovedala priča dr. H. H., visokošolska učiteljica na isti katedri kot oškodovanec, in sicer, da oškodovanec nasproti obdolžencu ni deloval prestrašeno ali ponižno, temveč ji je vedno deloval samozavestno. Tudi priča (oškodovančev zaupnik) C. C. je oškodovanca opisal kot ambicioznega, sposobnega in inteligentnega, da ga je dogajanje, včasih bolj včasih manj, prizadelo, vendar se je boril in na koncu zmagal. Prav tako so ovržene pritožbene trditve, da naj bi obdolženec k opravičilu 13. 4. 2015 dodal, da ta nesporazum nima nobene povezave z njunimi dotedanjimi odnosi ali postopki, ki potekajo, in da ne gre za trpinčenje, zgolj zaradi lastne varnosti, temveč je bil ta zapis obdolženčev odziv na oškodovančeve očitke o trpinčenju.

45Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene očitke, da naj bi sodišče prve stopnje presojalo zgolj posamezna obdolženčeva ravnanja, izostala pa naj bi presoja celote vseh očitanih ravnanj, saj "zgolj dva stavka v točki 92" temu kriteriju ne zadostita, posledično pa naj bi zmotno ugotovilo dejansko stanje, da obdolženec oškodovanca ni trpinčil. Sodišče prve stopnje je že v 48. točki (v povezavi s 47. točko) obrazložitve izpodbijane sodbe ocenilo, da celote očitanih ravnanj ni mogoče razumeti kot (sistematičnega) trpinčenja v pomenu prvega odstavka 197. člena KZ-1. Enako dokazno oceno v točki 92 obrazložitve izpodbijane sodbe je sprejelo ob upoštevanju vseh zgoraj obrazloženih okoliščin v zvezi s posameznimi očitki ter v nadaljevanju kot ključno za presojo izpostavilo, da se obdolžencu v časovnem obdobju od 2. 7. 2013 do 12. 11. 2015 (dveh let in štirih mesecev) očita skupno sedem (oziroma devet) posamičnih ravnanj, od katerih nobeno ne obsega žalitev, zasmehovanja, kričanja, fizičnih dejanj, ponižujočih nesmiselnih nalog ali delovnih pogojev oziroma kakršnih koli ravnanj neposredno zoper oškodovanca kot osebo ali zoper njegovo dostojanstvo kot človeka. Sicer je sodišče prve stopnje tudi pri presoji vsakega posamičnega obdolženčevega ravnanja ocenilo, da ne gre niti za psihično nasilje niti za ravnanje, ki bi ga bilo mogoče vključiti v sistematično trpinčenje oškodovanca (točke 58, 62, 67, 70, 76, 80, 84, 88, 90 in 91 sodbe). Vprašanje, ali je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil izvršitveni obliki obravnavanega kaznivega dejanja psihično nasilje in trpinčenje, pa je presojalo tudi v luči upravičenosti kazenskopravnega varstva, ki je pridržano le za ravnanja, ki na delovnem mestu ali v zvezi z delom najhuje posegajo v osebnost in dostojanstvo delavca in so najbolj zavržna (točka 45 sodbe). Presoja prvostopenjskega sodišča, da celota obdolženčevih ravnanj ne predstavlja trpinčenja, torej temelji na celoviti presoji vseh pravno relevantnih okoliščin in ni omejena zgolj na "dva stavka v 92. točki".

46Pritožnica zatrjuje, da resda obdolženec oškodovanca ni žalil, zasmehoval, nanj kričal, z njim fizično obračunaval, mu dodeljeval nesmiselnih in ponižujočih delovnih pogojev, ampak ga je trpinčil na bolj prefinjen način, ki ga prvostopenjsko sodišče ni prepoznalo, saj je za takšno ugotovitev ključnega pomena vsebinska presoja njegovih ravnanj, ki je ni opravilo. Po njeni oceni je obdolženec vsa očitana ravnanja sicer pravilno izvedel, vendar pa so bila vsebinsko neupravičena, kar izhaja tudi iz Stališča Komisije, ki je v obdolženčevem ravnanju prepoznala vse znake trpinčenja. Sodišče druge stopnje se v zvezi z ugotovitvami Komisije o trpinčenju oškodovanca pridružuje argumentiranim in prepričljivim razlogom v točki 93 izpodbijane sodbe, ki jih pritožnica konkretno ne napada. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj bi Komisija tudi ugotovila, da so bila obdolženčeva ravnanja vsebinsko neupravičena, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se Komisija v Stališču ni izjasnila o vsebinski (ne)utemeljenosti Opozorila z dne 10. 6. 2014,²⁴ obdolženčevega negativnega mnenja o oškodovancu v strokovnem poročilu v habilitacijskem postopku, Poziva z dne 18. 12. 2014, preverjanje oškodovančevega doktorata je ocenila le kot neobičajno prakso, temveč ocena Komisije temelji predvsem na prijavi oškodovanca ter izpovedbah zaslišanih prič I. I. (oškodovanca), njegovega zaupnika C. C., Č. Č., D. D. in J. J.

47Do pritožbenih trditev o oškodovančevi prestrašenosti se je pritožbeno sodišče že opredelilo v točki 44 obrazložitve te sodbe. Pritožnica posplošeno navaja, da so o prestrašenosti oškodovanca izpovedale priče J. J., C. C., Č. Č. in D. D., ki jih vsebinsko ni predstavila, se je pa do teh izpovedi ter do v opisu dejanja v obtožnem aktu sicer nekonkretizirano zatrjevane prestrašenosti in ponižanja oškodovanca opredelilo prvostopenjsko sodišče v točkah 94 in 95 razlogov sodbe, ki jih pritožba konkretno ne izpodbija.

48Obdolženec je v svojem zagovoru med drugim pojasnil tudi pojem in problematiko t. i. plenilskih revij, kot tudi razloge za svoje izrecno nasprotovanje objavam člankom v teh revijah (točke 2 do 4 sodbe). Ne držijo pritožbene trditve, da nobena od zaslišanih prič objavljanja v plenilskih revijah ni izpostavila kot spornega, da naj bi vse zatrdile, da na Fakulteti U. to sploh ni bil predmet razgovorov, ampak je to dejstvo v zvezi z oškodovancem znova in znova izpostavljal le obdolženec. Priča dr. B. B., rektor Univerze v X., je namreč izpovedal, da je imela univerza v času njegovega mandata do plenilskih revij ničelno toleranco,²⁵ priča Č. Č. pa se je strinjala s pomisleki glede pomanjkljivega recenzijskega postopka.²⁶ Nadalje je priča J. J. pojasnil, da so bila na fakulteti mnenja strokovnega kadra glede objavljanja v plenilskih revijah različna, da je zadeva še vedno sporna ter da se je obdolženec s to problematiko veliko ukvarjal, po mnenju priče preveč, saj ena oseba tega ne more preprečiti,²⁷ kot tudi, da sta se na fakulteti v zvezi s temi revijami in napredovanji na podlagi v njih objavljenih člankov oblikovala dva tabora z različnima mnenjema, pri čemer je bil sam na stališču, da je retrogradno upoštevanje objav neustrezno, medtem ko je bilo obdolženčevo stališče drugačno.²⁸ O tem, da sta se glede te teme na fakulteti oblikovala dva pola, pa je izpovedala tudi priča D. D.²⁹ Na podlagi izpovedb navedenih prič je torej mogoče zaključiti, da obdolženec v svoji kritiki do objavljanja člankov v plenilskih revijah in stališčih glede upoštevanja teh objav pri odločitvah o napredovanju v nazive, ni bil osamljen, kot to skuša prikazati pritožnica. V pritožbi izpostavljeni obdolženčev intervju za časopis Dnevnik, ki je oškodovanca po njegovih lastnih navedbah najbolj prizadel in je šlo po njegovi oceni za najhujšo kršitev,³⁰ pa niti ni bil predmet obtožbenih očitkov.

K pritožbi pooblaščencev oškodovanca:

49V uvodnih pritožbenih izvajanjih (z naslovom "Oris pritožbe") so pritožniki predstavili bistvene poudarke pritožbe in sicer: (i) da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da skoraj v celoti drži opis v obtožnem aktu obdolžencu očitanih ravnanj, kljub temu pa je presodilo, da ta ravnanja ne izpolnjujejo zakonskih znakov kaznivega dejanja, kar naj bi bilo v nasprotju s sodniškim silogizmom; (ii) da je sodišče prve stopnje obdolženčeva ravnanja presojalo posamično, izvzeto iz konteksta, čeprav njegova izvršitvena ravnanja v celoti vodijo v zaključek, da je bilo ravnanje usmerjeno v ponižanje in prestrašenost oškodovanca; (iii) da je v konkretni zadevi odločilno vprašanje, ali so bila ravnanja obdolženca utemeljena ali ne, saj ravno dejstvo, da so bile vse kritike glede izpolnjevanja obveznosti oškodovanca, vsa preverjanja in vsa poročila v habilitacijskem postopku neutemeljena, vodi v zaključek, da so bila izvršena kot šikaniranje oškodovanca in usmerjena v njegovo ponižanje in prestrašenost; (iv) da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je intenziteta ravnanj odločilna za presojo, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno ali ne, saj je intenziteta kot kriminalna količina upoštevana pri izbiri pravilne norme in kaznovalne količine ter je vključena v določbo drugega odstavka 197. člena KZ-1 in (v) da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ni s potrebnim dokaznim standardom prepričanja dokazan obstoj ponižanosti oziroma prestrašenosti kljub prepričljivi izpovedbi oškodovanca, ki so jo potrdile številne priče.

50Gre za posplošene pritožbene navedbe, do katerih se sodišče druge stopnje določno niti ne more opredeliti. Zato na tem mestu zgolj odgovarja na očitke o domnevno zmotni presoji prvostopenjskega sodišča glede intenzitete obdolženčevega ravnanja, ki je pritožbeno sodišče ne razume v smislu posledic obravnavanega kaznivega dejanja, kot so opisane v prvem in drugem odstavku 197. člena KZ-1, temveč da obdolženčevo ravnanje po intenzivnosti ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja oziroma izvršitvenih ravnanj psihičnega nasilja in trpinčenja. V zvezi z zaključki izpodbijane sodbe, da za presojo ni bistvena (ne)utemeljenost ravnanja obdolženca, temveč je odločilno, da z izraženo kritiko oškodovančevega dela ni posegel v njegovo osebnost in dostojanstvo, pa se pritožbeno sodišče sklicuje na v sodni praksi in teoriji sprejeta stališča, ki jih je predstavilo v točkah od 6 do 9 obrazložitve te sodbe.

51V delu pritožbe naslovljenem "Glede dokazano ugotovljenih ravnanj obdolženca", pooblaščenci, v zvezi z vsakim posamičnim obdolžencu očitanim ravnanjem, poenostavljeno, selektivno in tudi netočno povzemajo zaključke prvostopenjskega sodišča v točkah 49, 55 do 58 (očitek pod točko 1/a), 61 in 62 (očitek pod točko 1/b), 67, 70 in 71 ter 73 do 76 (očitek pod točko 1/c), 80 (očitek pod točko 1/d), 82 do 84 (očitek pod točko 1/e), 88 (očitek pod točko 2), 90 in 91 (očitek pod točko 3) ter 92 obrazložitve izpodbijane sodbe.

52Sodišče druge stopnje ne sprejema ocene pritožnikov, da naj bi sodišče prve stopnje očitek obdolžencu, da je (po telefonskem pogovoru 2. 7. 2013 - očitek pod točko 1/a) prekinil komunikacijo z oškodovancem, relativiziralo in opravičilo z okoliščino, da je bil obdolženec takrat dalj časa na bolniškem dopustu, kar pa ne spremeni, da je komunikacijo z oškodovancem prekinil. Kot je bilo že navedeno v zvezi s pritožbo državne tožilke, je obdolženec oškodovancu v elektronskem sporočilu 3. 7. 2013 pojasnil, da mora članek dokončati pred dopustom, zato ga vljudno prosi, da naj razume, da se o vsebini njegovega maila do dokončanja članka ne more več pogovarjati (točka 53). Oškodovancu je 4. 7. 2013 odgovoril tudi na njegovo elektronsko sporočilo z dne 3. 7. 2013 ter na koncu zapisal, da do konca dopusta zaključuje razpravo v zvezi s tem (točka 54 sodbe). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil obdolženec v petek 5. 7. 2013 odsoten zaradi seje senata Univerze v X., nato pa je bil odsoten z dela zaradi dopusta in bolniškega staleža vse do meseca decembra 2013 (točka 57 sodbe), kar so tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem opravičljivi razlogi za odsotnost komunikacije z oškodovancem in ne gre za kakršnokoli psihično nasilje ali trpinčenje, kot je pravilno ocenilo tudi prvostopenjsko sodišče (točka 58 sodbe). Sicer pa iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je po 4. 7. 2013 oškodovanec obdolžencu poslal tri elektronska sporočila v zvezi z (diferencialnimi) izpiti, na katera mu je odgovorila prodekanica fakultete K. K., le v vednost (točka 57 sodbe), torej tudi oškodovanec sam neposredne komunikacije z obdolžencem ni vzpostavil. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je obdolženec kljub bolniški odsotnosti vodil komunikacijo z drugimi zaposlenimi na fakulteti, je iz izpovedbe tajnice v dekanatu G. G. razvidno, da z obdolžencem ni bilo redne komunikacije, mogoče kdaj kakšen kontakt,³¹ medtem ko je priča K. K. izpovedala, da sta z obdolžencem komunicirala toliko, da so vsi posli tekoče tekli,³² kar je logično, saj je priča obdolženca v času njegove odsotnosti nadomeščala. S katerimi "drugimi zaposlenimi" naj bi obdolženec takrat še komuniciral, pa pooblaščenci v pritožbi niso pojasnili.

53Glede povsem posplošenih pritožbenih trditev, da naj bi Opozorilo z dne 10. 6. 2014 (očitek pod točko 1/b) vsebinsko pripravil in podpisal obdolženec, rektor pa naj bi ga le sopodpisal, se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge v točkah od 21 do 25 obrazložitve te sodbe, s katerimi je že zavrnilo smiselno vsebinsko enake pritožbene navedbe državne tožilke.

54Pritožniki, enako kot državna tožilka, neutemeljeno zatrjujejo, da naj bi sodišče prve stopnje svojo presojo, da ni šlo za kazenskopravno relevanten nedopusten pritisk na Č. Č. (očitek pod točko 1/c), oprlo zgolj na dejstvo, da je Č. Č. glede na svojo avtoriteto lahko ob takšnem ravnanju obdolženca zgolj zamahnila z roko, do česar se je pritožbeno sodišče že opredelilo v točkah od 34 do 36 obrazložitve te sodbe.

55Sodišče prve stopnje v točki 80 obrazložitve izpodbijane sodbe ni ugotovilo, da naj bi Poziv z dne 18. 12. 2014 (očitek pod točko 1/d) izdal obdolženec, kot to skušajo prikazati pritožniki, temveč je zaključilo, da je bil Poziv, podobno kot Opozorilo z dne 10. 6. 2014, izdan in podpisan s strani dekana Fakultete U. (obdolženca) in rektorja Univerze v X. dr. B. B. ter je vlogo rektorja ocenilo kot ključno (točka 78 sodbe). Prav tako sodišče prve stopnje v točki 88 obrazložitve sodbe ne zatrjuje, da je obdolženi odstopil od pogodbe in zahteval vračilo šolnine (očitek pod točko 2), čeprav za to ni bilo pogojev. Ravno nasprotno je v tej točki sodbe poudarilo, da odločitev o (ne)obstoju znakov kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu ne more biti odvisna zgolj od tega, ali je Fakulteta U. 13. 6. 2014 pravilno oziroma utemeljeno zahtevala vrnitev šolnine na podlagi pogodbe o izobraževanju z dne 30. 9. 2010, ki je od oškodovanca zahtevala uspešen zaključek programa do 30. 9. 2011, medtem ko je razlaga določil pogodbe in pogodbene volje strank civilno oziroma delovnopravno vprašanje, do katerega se ne opredeljuje, saj za odločitev ni relevantno.

56V delu pritožbe z naslovom "Glede neugotovljenih dejstev in znakov kaznivega dejanja" pritožniki pravilno ugotavljajo, da je sodišče prve stopnje v točki 44 obrazložitve sodbe, v kateri je povzelo obtožbene očitke obdolžencu, izpustilo del opisa, da je oškodovanec dosegal nadpovprečne letne ocene delovne uspešnosti za leta 2012, 2013, in 2014 ter pozitivno oceno študentov, ki se iz leta v leto izboljšuje, vendar pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da naj bi posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pritožniki so namreč spregledali, da iz prvega odstavka v točki 44 obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje očitke obdolžencu v obtožnem predlogu povzelo v skrajšani obliki (izrecna navedba v oklepaju "skrajšano"). V točki 85 obrazložitve sodbe pa je po uvodni oceni, da nobeno od ravnanj, ki se obdolžencu očitajo pod točkami 1/a do e obtožnega predloga, ne ustreza pojmu psihičnega nasilja, tudi določno in argumentirano utemeljilo svojo presojo (na te razloge se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje), da nadpovprečne letne ocene delovne uspešnosti, predvsem pa pozitivne ocene študentov o delu oškodovanca, ki se je izboljševala, na predhodno oceno (da ne gre za psihično nasilje obdolženca) nimajo vpliva. Pritožbeno sodišče se strinja z logičnim in razumnim sklepanjem prvostopenjskega sodišča, da dejstvo, da je oškodovanec prejemal nadpovprečne letne ocene v času, ko naj bi ga nadrejeni in končno tudi odgovorni za ocenjevanje šikaniral (trpinčil in nad njim izvajal psihično nasilje) prej govori proti utemeljenosti teh očitkov. Dokaznih zaključkov v točki 85 obrazložitve izpodbijane sodbe pritožba ne napada. Posledično pa so v pritožbi izpostavljene izpovedbe prič D. D., Č. Č. in J. J. o oškodovančevi akademski odličnosti in izstopajoči strokovnosti, ki mu je sodišče prve stopnje ni odreklo, za presojo irelevantne.

57Pritožbene navedbe, da naj bi se celoten zagovor obdolženca izkazal za neresničnega ter da naj bi na naroku nastopal arogantno in vzvišeno, kar naj bi po oceni pritožnikov predstavljalo odločilno dejstvo pri presoji obdolženčevega odnosa do prepovedane posledice, saj potrjujejo njegov naklep, so povsem nekonkretizirane, zato ne omogočajo pritožbenega preizkusa in se sodišče druge do njih ne opredeljuje.

58V nadaljevanju pritožbe ("Glede zmotne uporabe materialnega prava") pooblaščenci izpostavljajo glavni očitek izpodbijani sodbi, da ne pripisuje posebnega pomena vprašanju, ali je bilo ravnanje obdolženca neutemeljeno ali utemeljeno oziroma, ali je svoje kritike, očitke, grožnje z odpovedjo in ostalo naperil zoper oškodovanca, ker bi imel za to podlago, ali iz drugih (neraziskanih) razlogov. Po oceni pritožnikov je namreč neutemeljenost ponavljajočih se očitkov zoper obdolženca odločilno dejstvo, ki potrjuje, da je obdolženi tako ravnal zgolj iz šikanoznih razlogov.

59Pritožniki konkretno nasprotujejo zaključkom izpodbijane sodbe: (i) da za presojo ni odločilno, ali so bili nezadovoljstvo z (ne)opravljenimi nalogami oškodovanca v elektronskih sporočilih v mesecu juliju 2013, kritika njegovega dela v Opozorilu z dne 10. 6. 2014, negativno mnenje v Strokovnem poročilu izdanem v habilitacijskem postopku in Poziv na strokovno in kvalitetno opravljanje dela z dne 18. 12. 2014 (točke 58, 62, 70, 80 sodbe) vsebinsko utemeljeni ali ne, temveč je ključno, kako so bili komunikacija, kritika in očitki izraženi oziroma, da niso bili usmerjeni v osebo oškodovanca ali grobi, žaljivi... ter (ii) da uvrstitev dodatnega gradiva na sejo senata v habilitacijskem postopku in zahteva za vračilo šolnine (točki 76 in 88 sodbe) ne predstavljata psihičnega nasilja ali trpinčenja.

60V zvezi z očitki pooblaščencev v tem delu pritožbe ni odveč ponovno izpostaviti v sodni praksi in teoriji sprejetih stališč: (i) da vsak očitek nadrejenega, tudi če je objektivno neutemeljen, sam po sebi še ne predstavlja trpinčenja; (ii) da je odločilno, ali je kritika presegla meje dopustnega in je prešla na osebno raven; (iii) da za trpinčenje ni mogoče šteti utemeljenih pričakovanj in zahtev delodajalca v zvezi z opravljanjem dela iz pogodbe o zaposlitvi, kot tudi ne vsakdanjih konfliktov ali celo prepirov; (iv) da je nadrejeni upravičen postavljati zahteve po pravilnem in učinkovitem delu ter kritizirati slabo delo, zagroziti tudi z odpovedjo, če naloženo delo ne bo opravljeno, ali s kazensko ovadbo, ne da bi to že samo po sebi pomenilo zlorabo izvajanja vodstvenih pravic; (v) da je kritika lahko ostra in da so dovoljene tudi izjave v sarkastičnem tonu, ne smejo pa presegati meja razumne kritike in biti objektivno osebno žaljive; (vi) da ni bistveno, ali so očitki nadrejenega utemeljeni, temveč je odločilno, ali svoje kritike in zahteve sporoča na ustrezen način, tako da ne posega v osebnost in dostojanstvo zaposlenega; (vii) da so za presojo obstoja trpinčenja subjektivni občutki delavca le ena od okoliščin, vendar ne odločilna, saj je pomembna objektivna nedopustnost ravnanj z vidika povprečnega delavca; in (viii) da je pri presoji obstoja kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu treba upoštevati, da je kazensko pravo s svojimi represivnimi mehanizmi pridržano za najhujša, najbolj zavržna ravnanja.

61Predstavljena stališča torej potrjujejo pravne in dejanske zaključke prvostopenjskega sodišča kot so povzeti v točki 57 te sodbe, torej da (ne)utemeljenost (dokazno podprtega) obdolženčevega ravnanja za presojo ni ključna, temveč je odločilno, na kakšen način je obdolženec kritiko oškodovančevega dela izražal oziroma, ali je s kritiko posegel v njegovo osebnost in dostojanstvo. Po pojasnjenem sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenega stališča, da naj bi bilo pojasnilo prvostopenjskega sodišča, da ni pomembno kaj ti kdo reče, ampak kako ti reče, zgrešeno.

62Ne glede na navedeno in čeprav to niti ni bistveno, vendarle ni mogoče spregledati, da pooblaščenci vztrajnega zatrjevanja o neutemeljenosti obdolženčevega ravnanja v pritožbi niso podkrepili z navedbo kakršnihkoli strokovnih in objektivnih podatkov ali drugih okoliščin, temveč so te pritožbene trditve izražene zgolj na povsem posplošeni ravni kljub temu, da naj bi bilo to po njihovi oceni ključno dejstvo za presojo in da vse nadaljnje pritožbene očitke utemeljujejo predvsem z izhodiščno pritožbeno tezo o neutemeljenosti obdolženčevih posamičnih ravnanj.

63V zvezi z Opozorilom z dne 10. 6. 2014 pritožniki povsem pavšalno zatrjujejo, da naj bi obdolženec izražal neutemeljeno kritiko oškodovancu, ki mu je grozila odpoved iz neutemeljenih razlogov, in mu je s tem povzročil prestrašenost in ponižanje.

64Sodišče druge stopnje zavrača oceno pritožnikov, da naj bi bilo stališče prvostopenjskega sodišča, da neutemeljeno opozorilo pred odpovedjo ne vsebuje kritike oškodovanca na osebni ravni, neprepričljivo, saj bi vsakega človeka osebno prizadelo, če bi mu nadrejeni neutemeljeno očital, da svojega dela ne opravlja dobro in mu zaradi tega zagrozil z odpovedjo, kar je še toliko bolj osebno prizadelo oškodovanca kot nadpovprečno prizadevnega in uspešnega delavca. V konkretni kazenski zadevi ne gre za vprašanje subjektivne prizadetosti oškodovanca (prizadetost niti ni zakonski znak kaznivega dejanja),³³ temveč za vprašanje, ali je bilo s kritiko poseženo v njegovo osebnost in dostojanstvo, česar pa vsebina Opozorila z dne 10. 6. 2014 (točka 61 sodbe), ki ga je sodišče prve stopnje ocenilo kot sistematično in podrobno argumentiran akt delodajalca (62 sodbe), ne potrjuje. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne zatrjuje "da kritika ni dosegla oškodovanca na osebni ravni" kot to zatrjuje pritožba, temveč "da Opozorilo ne vsebuje nikakršne kritike oškodovanca na osebni ravni" (točka 62 sodbe), navedeni besedni zvezi pa sta si pomensko in vsebinsko povsem različni.

65Pritožniki oceno o zmotnem zaključku prvostopenjskega sodišča, da v negativnem Strokovnem poročilu, ki ga je obdolženec izdal v habilitacijskem postopku, ni nobenih očitkov zoper oškodovanca kot človeka, utemeljujejo z navedbami, da se človek definira skozi delo in da je neutemeljena kritika (tj. vsebinsko nepravilno negativno poročilo) v postopku habilitacije, ki predstavlja pomemben akademski mejnik v karieri asistenta, docenta, izrednega in rednega profesorja, vedno osebna ter je oškodovanca močno prizadela. Hkrati pritožniki ugotavljajo, da se Strokovno poročilo ni nanašalo na osebnostne lastnosti oškodovanca, temveč na njegovo strokovno odličnost in korektnost, kar pravzaprav pomeni in kar je ključno za presojo, da obdolženec ni posegel v osebnost in dostojanstvo oškodovanca ter, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče, tudi negativno Strokovno poročilo ne izkazuje izvajanja psihičnega nasilja nad oškodovancem ali ravnanja v sklopu sistematičnega trpinčenja (točka 70 sodbe).

66Pritožbene navedbe, da naj bi nepravilnost in neresničnost Strokovnega poročila potrjevali dokazi o okoliščinah v zvezi z objavo oškodovanca v t. i. plenilski reviji reviji T., ki so vsebinsko povzeti v točki 71 obrazložitve sodbe, za presojo niso odločilne. Kljub temu sodišče druge stopnje ponovno izpostavlja, da stališča visokošolskih učiteljev na Fakulteti U. oziroma Univerzi v X. glede objav člankov v t. i. plenilskih revijah in do upoštevanja teh objav v habilitacijskem postopku niso bila enotna (točka 48 te sodbe). Prav tako je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da obdolženčeva ocena, da oškodovanec ne izpolnjuje pogojev za prvo izvolitev v naziv "docent" za področje "M.", ni bila edina, saj sta na 5. izredni seji senata Fakultete U., na kateri se je odločalo o izvolitvi oškodovanca v naziv, od sedmih senatorjev, ki so imeli pravico glasovanja, proti glasovala dva senatorja (točka 75 izpodbijane sodbe in točka 33 te sodbe), torej izvolitev ni bila soglasna.

67Sodišče prve stopnje se je do obtožbenih očitkov obdolžencu, da je po tem, ko je že bil izločen iz postopka habilitacije oškodovanca, poskušal na sejo senata Fakultete U. uvrstiti za oškodovanca negativno gradivo, izčrpno opredelilo v točkah od 72 do 76 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki se jim pritožbeno sodišče pridružuje, smiselno pa se sklicuje tudi na razloge v točki 38 te sodbe. Pritožniki presojo prvostopenjskega sodišča napadajo zgolj v delu, da opisano ravnanje obdolženca ne pomeni napada na osebo oškodovanca, ter zatrjujejo nasprotno, da ni šlo za neko nevtralno in naključno ravnanje obdolženca, saj je to gradivo neutemeljeno prerekalo oškodovančevo primernost za izvolitev v naziv, zato je šlo za osebni napad na oškodovanca z namenom škodovanja - preprečitve njegovega imenovanja v naziv, medtem ko ostalih dejanskih ugotovitev in dokaznih zaključkov sodbe konkretno ne izpodbijajo.

68V zvezi z izdanim Pozivom z dne 18. 12. 2014 pritožniki zatrjujejo, da je bila "obdolženčeva" kritika popolnoma "neutemeljena", saj je več prič potrdilo, da so bile vaje oškodovanca pripravljene popolnoma korektno in da oškodovanec tudi po oceni študentov po strokovnosti izstopa pri izvedbi vaj, kar je odločilno dejstvo, sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da (ne)utemeljenost Opozorila za presojo ni pomembna. Kot je bilo že pojasnjeno, se pritožbeno sodišče sta takšnim stališčem in argumentacijo prvostopenjskega sodišča (točka 80 sodbe) strinja, k temu le še dodaja, da so pritožniki izdajo Opozorila enostavno pripisali obdolžencu, čeprav je bilo tudi v zvezi s tem dokumentom v dokaznem postopku ugotovljeno, da je bil izdan v rektoratu Univerze v X. in ga je podpisal rektor, obdolženec pa je bil predlagatelj in sopodpisnik ter se pri tem sklicuje tudi na točke od 40 do 42 te sodbe, v katerih se je že opredelilo do smiselno enakih pritožbenih navedb državne tožilke. Glede izpovedb (sicer neimenovanih) prič o korektni pripravi vaj pritožbeno sodišče zgolj opozarja, da je Poziv (zaradi zagotovitve popolne objektivnosti) temeljil tudi na v pritožbi povsem prezrtih ugotovitvah oziroma ocenah dr. L. L. in doc. dr. H. H., povzetih v točki 79 obrazložitve izpodbijane sodbe (seveda se v njihovo (ne)utemeljenost ne spušča), razlogov izpodbijane sodbe, s katerimi se je prvostopenjsko sodišče opredelilo do študentske ocene oškodovančevih izvedb vaj (točka 85 sodbe), pa pooblaščenci ne izpodbijajo.

69Pritožba nadalje izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da neutemeljen odstop od pogodbe o izobraževanju in neutemeljen zahtevek za vračilo šolnine ne predstavljata kazenskopravno relevantnega izvajanja psihičnega nasilja ter da je neživljenjsko stališče, da oseba ki je soočena z neutemeljeno odpovedjo pogodbe o izobraževanju (ki vodi v prenehanje zaposlitve) in s pozivom na plačilo neobstoječega dolga, ni psihično prizadeta. Bistvena okoliščina, da je obdolženec izvajal psihično nasilje, je po oceni pritožnikov prav v tem, da je odpoved pogodbe podal neutemeljeno, prav tako pa terjal plačilo dolga brez temelja. Sodišče prve stopnje je vsebino zahteve za vračilo šolnine povzelo v točki 87 obrazložitve izpodbijane sodbe, svojo presojo pa je utemeljilo z ustreznimi in razumnimi razlogi (točka 88 sodbe), ki jih je pritožbeno sodišče že povzelo v točki 55 te sodbe.

70Po obrazloženem pritožniki neuspešno zatrjujejo, da bi že na podlagi predstavljenega moralo sodišče prve stopnje na dokazno potrjena popolnoma neutemeljena ravnanja obdolženca "pogledati kot skupek ravnanj", s katerimi je dolgotrajno izvajal trpinčenje nad oškodovancem, saj predstavljajo verigo ravnanj, ki je bila usmerjena v to, da so pri oškodovancu izzvala prestrašenost in ponižanost. Sodišče prve stopnje je namreč takšno celovito presojo obdolženčevega ravnanja opravilo (kar je pritožbeno sodišče že pojasnilo v točki 45 te sodbe) ter na podlagi analize in ocene vseh pravno relevantnih okoliščin pravilno zaključilo, da tudi celota obdolžencu očitanih ravnanj ne predstavlja sistematičnega trpinčenja oškodovanca v pomenu prvega odstavka 197. člena KZ-1 (točka 92 sodbe).

71Ne drži pritožbena teza v uvodu (točka 13) dela pritožbe z naslovom "Ravnanje obdolženca je bilo trpinčenje in izvajanje psihičnega nasilja na oškodovancem", da v kolikor je sodišče prve stopnje zaznalo (dokazano ugotovilo), da je obdolženec deloval "šikanozno", je tako ravnanje pomenilo grob poseg v dostojanstvo oškodovanca, k sreči ne s hujšo intenziteto. Ugotovitve in zaključki izpodbijane sodbe so namreč prav nasprotni, torej da obdolženec s svojim (dokazno podprtim) ravnanjem (sploh) ni posegal v osebnost in dostojanstvo oškodovanca ter posledično nad njim ni izvajal psihičnega nasilja niti ga ni trpinčil.

72Sodišče druge stopnje se strinja s pritožniki, da je bil obdolženec kot profesor in dekan Fakultete U. oškodovancu nadrejen, vendar pa je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je oškodovančev delodajalec Univerza v X. oziroma rektor (in ne fakulteta, kot je navedeno v pritožbi), da dekan fakultete na kadrovskem področju nima nobenih posebnih pooblastil, izrecno pa ne more odločati o prenehanju pogodb o zaposlitvi v primeru redne ali izredne odpovedi (točka 60 sodbe), torej so zmotne pritožbene trditve, da naj bi bil obdolženec oškodovancu nadrejen v delovnopravnem razmerju. Nadalje so neutemeljene pritožbene trditve, da prvostopenjsko sodišče naj ne bi upoštevalo, da 197. člen KZ-1 ne inkriminira šikaniranja le na delovnem mestu, ampak tudi v zvezi z delom, saj se je do v pritožbi izpostavljenih ravnanj opisanih v točkah 1/c in 3 obtožnega predloga (oziroma izpodbijane sodbe) določno opredelilo (točke 63 do 76 in 89 do 91 sodbe).

73Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje v točki 47 obrazložitve sodbe izpostavilo le določene načine ravnanja, ki predstavljajo šikaniranje, ni pa naštelo še številnih drugih oblik, ki so bile v praksi oziroma literaturi prav tako prepoznane kot tipične oblike trpinčenja oziroma psihičnega nasilja, in naj bi jih po oceni pritožnikov izvršil obdolženec, so brezpredmetni. Upoštevaje že večkrat izpostavljena in za presojo edino relevantna stališča sprejeta v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS ter kazenskopravni teoriji, ki jih je pravilno upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče, pritožniki pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe ne morejo omajati s pritožbenimi trditvami, da naj bi bilo mogoče obdolženčevo ravnanje uvrstiti v pojavne oblike psihičnega nasilja: grožnje, pretirana kritičnost, socialna izolacija, ignoriranje, molk, poniževanje, nadzorovanje, zahteve po pozornosti, vzbujanje občutkov krivde in manjvrednosti ter postavljanje ultimatov, ki jih prvostopenjsko sodišče (v točki 47 sodbe) ni naštelo.

74Glede na vse obrazloženo na predhodne zaključke prav tako ne morejo vplivati v pritožbi selektivno povzete izpovedbe prič D. D., Č. Č., J. J. in C. C. o lastnem videnju obravnavanega dogajanja in sicer (i) da je obdolženec oškodovanca na neutemeljene načine oviral v habilitacijskem postopku, saj je slednji vse zahtevane pogoje celo presegal, obdolženec pa je želel s svojim vplivom njegovo imenovanje v naziv preprečiti (z neutemeljenim problematiziranjem objav v strokovnih revijah, kar je bil problem le za obdolženca); da je bil oškodovanec akademsko odličen, da je obveznosti izpolnjeval vestno in nadpovprečno in da izvajanje njegovih vaj (očitki obdolženca so se sicer nanašali na pripravo vaj) nikoli ni bilo sporno; da je obdolženec neutemeljeno problematiziral doktorat oškodovanca, saj je doktoriral v roku in z izpolnitvijo vseh obveznosti (priča D. D.); (ii) da je obdolženec objave oškodovanca v strokovnih revijah problematiziral zgolj iz šikanoznih vzgibov; da je poskušal na pričo vplivati, da bi habilitaciji oškodovanca nasprotovala, da je bil oškodovanec nesproščen in "zakrčen" (priča Č. Č.): (iii) da je oškodovanec akademsko nadpovprečen, da ni bilo težav z izvajanjem vaj, saj je svoje delo opravljal izredno kvalitetno (priča J. J.; (iv) da je bil odnos med obdolžencem in oškodovancem sovražen; da je bil oškodovanec v razmerju do obdolženca, ki je nanj izvajal različne oblike pritiska (tudi na člane habilitacijske komisije), v podrejenem položaju; da je oškodovanec vse študijske obveznosti opravil v roku in korektno ter so bila povsem neutemeljena obdolženčeva opozorila, da naj svoje obveznosti opravlja vestno, kakor tudi grožnja z izredno odpovejo, odstop od pogodbe o izobraževanju in zahteva po vračilu šolnine, preverjanje doktorata ter opozarjanje na izvedbo vaj (priča C. C.). Okoliščin, ki izhajajo iz povzetka izpovedb navedenih prič, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni prezrlo, te okoliščine pa so vsebovane tudi v pritožbenih očitkih državne tožilke in pooblaščencev, do katerih se je pritožbeno sodišče že opredelilo.

75Posledično pritožniki obdolžencu očitano ravnanje neuspešno utemeljujejo še z dodatnimi možnimi oblikami izvajanja psihičnega nasilja na delovnem mestu (povzetimi po "Wikipedii"): (i) spreminjanje žrtvinih nalog na negativen način ali oviranje žrtve pri izpolnjevanju teh nalog; (ii) socialna izolacija oškodovanca, (iii) kritiziranje, sramotenje v javnosti in govorice, pri čemer zadnji dve obliki v opisu dejanja v obtožnem aktu niti nista bili zatrjevani.

76Ne držijo pritožbeni očitki, da naj bi bila v izpodbijani sodbi utemeljitev pojavnih oblik, ki predstavljajo šikaniranje in s katerimi naj bi po oceni pritožnikov obdolženec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja, skromna, saj se je sodišče prve stopnje do vseh obdolžencu očitanih ravnanj opredelilo z argumentiranimi, jasnimi, razumnimi in prepričljivimi razlogi.

77V zadnjem delu pritožbe z naslovom "Glede nastanka prepovedane posledice" pritožniki povzemajo izpovedbe prič (pritožbeno sodišče jih povzema v relevantnem delu) D. D. (da je bil oškodovanec zaradi ravnanj obdolženca pod pritiskom, zaskrbljen za službo in kariero), Č. Č. (da je bil oškodovanec nesproščen, "zakrčen" in ga je bilo strah pred izgubo službe), J. J. (da je šikanozno ravnanje obdolženca v habilitacijskem postopku pri oškodovancu pustilo posledice v obliki prestrašenosti in ogroženosti, ki so prisotne še danes), ki naj bi objektivizirale oškodovančevo subjektivno dojemanje ravnanja obdolženca. Kot ugotavljajo že sami pritožniki, sodišče prve stopnje izpovedb oškodovanca in navedenih prič o zatrjevanih posledicah obdolženčevega ravnanja ni spregledalo (točka 94 sodbe). Vendar pa dokazni zaključek, da je oškodovanec občutke glede kariere obvladoval in obvladal, temelji na celoviti presoji vseh izvedenih dokazov, saj je prvostopenjsko sodišče upoštevalo tudi v pritožbi povsem prezrte izpovedbe prič G. G. (da je oškodovanca bolel križ) ter dr. H. H. in C. C. (točka 95 sodbe), ki ju je pritožbeno sodišče že povzelo v točki 44 obrazložitve te sodbe. Prav tako je bilo že navedeno, da se je sodišče prve stopnje z ustreznimi in razumnimi razlogi opredelilo tudi do Stališča Komisije (točka 93 sodbe), ki jih pritožniki konkretno ne izpodbijajo.

78V pritožbi zatrjevano domnevno obdolženčevo ravnanje po izreku oprostilne sodbe in sklicevanje na (priloženi) članek časnika ... o izrečeni obsodilni sodbi glavnemu tajniku Univerze v X. (z neprimerljivimi očitki, da je na rektoratu večkrat kričal, se vulgarno obnašal, bil žaljiv in seksističen), pa je za presojo obdolženčeve krivde v tem kazenskem postopku irelevantno.

79Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in ker tudi ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

¹ Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 7226/2009 z dne 15. 9. 2011 (7. točka obrazložitve), VIII Ips 48/2015 z dne 17. 5. 2016 (11. točka obrazložitve), I Ips 22010/2015 z dne 1. 3. 2018 (9. točka obrazložitve), I Ips 1466/2013 z dne 7. 3. 2019 (9. točka obrazložitve), I Ips 43273/2015 z dne 21. 2. 2019 (21. in 23. točka obrazložitve).
² Dr. Katja Filipčič in dr. Luka Tičar, 197. člen, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2, knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 356.
³ Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 198/2015 z dne 21. 6. 2016 (14. točka obrazložitve).
⁴ Sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 48/2015 z dne 17. 5. 2016 (17. in 20. točka obrazložitve) ter sodba in sklep VIII Ips 198/2015 z dne 21. 6. 2016 (14. in 15. točka obrazložitve).
⁵ Sodba in sklep VIII Ips 198/2015 z dne 21. 6. 2016 (14. točka obrazložitve).
⁶ Dr. Katja Filipčič in dr. Luka Tičar, 197. člen, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2, knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 357; sodba in sklep VIII Ips 198/2015 z dne 21. 6. 2016 (18. točka obrazložitve).
⁷ Sodbi I Ips 1466/2013 z dne 7. 3. 2019 (9. točka obrazložitve) in VIII Ips 48/2015 z dne 17. 5. 2016 (13. točka obrazložitve).
⁸ Sodbi VIII Ips 48/2015 z dne 17. 5. 2016 (13. točka obrazložitve) in I Ips 1466/2013 z dne 7. 3. 2019 (9. točka obrazložitve) ter sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 263/2017 z dne 19. 3. 2019 (15. točka obrazložitve).
⁹ Sodba in sklep VIII Ips 198/2015 z dne 21. 6. 2016 (16. točka obrazložitve).
¹⁰ Sodba in sklep VIII Ips 263/2017 z dne 19. 3. 2019 (15. in 16. točka obrazložitve) ter sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 85/2019 z dne 12. 5. 2020 (23. in 25. točka obrazložitve).
¹¹ Dr. Katja Filipčič in dr. Luka Tičar, 197. člen, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2, knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 357.
¹² Sklep VIII Ips 85/2019 z dne 12. 5. 2020 (25. točka obrazložitve).
¹³ Sodba VIII Ips 48/2015 z dne 17. 5. 2016 (20. točka obrazložitve).
¹⁴ Dr. Katja Filipčič in dr. Luka Tičar, 197. člen, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2, knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 357.
¹⁵ Zapisnik o glavni obravnavi z dne 6. 3. 2023, str. 4.
¹⁶ Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave 7. 6. 2023, str. 20.
¹⁷ Prav tam.
¹⁸ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 13660/2011 z dne 14. 5. 2015 (6. točka obrazložitve).
¹⁹ Zapisnik o glavni obravnavi z dne 6. 3. 2023, str. 8.
²⁰ Zapisnik o glavni obravnavi z dne 7. 6. 2023, str. 53 do 55, 61 in 63 do 66.
²¹ Zapisnik o zaslišanju priče z dne 20. 3. 2017, str. 3.
²² Zapisnik o zaslišanju priče z dne 19. 4. 2017, str. 12.
²³ Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 7. 6. 2023, str. 19.
²⁴ V zvezi z Opozorilom z dne 10. 6. 2014 je izrecno pojasnila, da se ne spušča v presojo vsebinske utemeljenosti opozoril (Stališče Komisije, str. 12 ).
²⁵ Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 7. 6. 2023, str. 60.
²⁶ Zapisnik o zaslišanju priče z dne 19. 4. 2017, str. 15.
²⁷ Zapisnik o glavni obravnavi z dne 10. 5. 2023, str. 3.
²⁸ Zapisnik o zaslišanju priče z dne 17. 3. 2017, str. 8.
²⁹ Zapisnik o glavni obravnavi z dne 14. 3. 2023, str. 3.
³⁰ Zapisnik o glavni obravnavi z dne 6. 3. 2023, str. 3.
³¹ Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave 7. 6. 2023, str. 24.
³² Prav tam, str. 31.
³³ Sodba I Ips 13660/2011 z dne 14. 5. 2015 (6. točka obrazložitve).